V čast mi je, da vam predstavim svojega daljnega sorodnika po moji istoimenski babici Marjuti Grosar, Vojka Grosarja, profesorja telesne vzgoje in pesnika iz Vrhovelj v Goriških Brdih.

Za Vojka Grosarja bi lahko rekla, da je njegova poezija vzniknila iz nadčloveške moči. Umetnik je odkril pesniški jezik v svoji bolečini in se izraža v monumentalnih skulpturah besednih metafor svojega notranjega trenutka. Svojo poezijo je pozlatil z mehkobo in s tankočutno izpovedno močjo svoje bolečine. Zanj velja rek »Verjamem, da bi deloval; delujem, da bi razumel." Verjame, v svoje moči, da deluje in deluje, da bi razumel sebe, svoje breme v upanju in iskanju načina, kako se spoprijeti s svojo usodo. Bojuje se z zahrbtno parkinsonovo boleznijo.

V njegovi poeziji je čutiti potrebo po izpovedi neizgovorljivega. Tako neskončno osebna je, da v njej ni prav nikogar, razen njega samega z neizmerno močno podkrepljenim hotenjem, da je vredno živeti vsakdanjost trenutkov, ki jih prinaša življenje. Vojkova poezija je eno samo neskončno potovanje. Ne gre za Kolumbovo plovbo okoli sveta, temveč za veliko večjo in obsežnejšo pot skozi življenje, za preskakovanje ovir čez obzidja, z bršljanom poraščenih ovir in preprek, gre za Kristusov križev pot.

Omogoča ga umetnost. Njegove pesmi so kakor glas zvona, ob katerega udarja gibljivo pritrjen kembelj, ki ga opozarja z zvenenjem na bolečino in prebuja v njem moč in kljubovanje, volja ga žene na izničenje omejitev in zavedanje realnosti /Iz dneva v dan,/znova in znova,/spravljam telo v pogon,/ponoči pa doživljam/popolni polom./

Vojko Grosar pravi, da pesmi piše takrat, ko pride vzpodbuda iz notranjosti. V pesmih Vojka Grosarja je življenje drugačno, polno boja, kljubovanja in optimizma. Pesniške zbirke so izpoved človeka s posebno boleznijo, ki si je nadel masko. Njegove pesmi so polne metaforike, igranja z resnicami in ironičnega pogleda na svet. Vojkova poezija je vredna branja in občutenja trenutka, ko boste tudi vi spoštovani bralci živeli z njim in spoznali njegovo duševno stanje.

Pesnik Vojko Grosar je polna osebnost in nam razgrinja njegov intimni svet na tako človeški način vse do najintimnejših občutljivosti in nežnosti, ko govori o svoji ljubeči soprogi Gordani, o svoji princeski hčerki Kiti in oralcu ledine sinu Aljoši, oba sta vrhunska šahista.

Pesniške zbirke so prava mojstrovina:

Smej se življenju in Pesmi, obe sta izšli leta 2001 ob sodelovanju Društva Tepetlika; Pesmi srca (in ostalega drobovja) so izšle pri Založbi Branko in Jutro, leta 2003, pesniška zbirka Z bolečino do moči, glavni in odgovorni urednik Branko Šmid, predsednik društva Trepetlika BO-Tisk, d.o.o., Jelenčeva 34, Kranj, december 2004. Zadnja pesniška zbirka Enigma maske je izšla v februarju 2008. Ta zbirka je izpoved človeka s posebno boleznijo, ki si je nadel masko. Njegove pesmi so polne metaforike, igranja z resnicami in ironičnega pogleda na svet. Uvodno besedo k zbirki je napisal zdravnik nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, literarno oceno prof. Bojan Bratina, ravnatelj novogoriške gimnazije, ki vseskozi spremlja literarno pot Vojka Grosarja, spremno besedo pa je napisal predsednik društva Trepetlika (društvo bolnikov s parkinsonovo boleznijo) Branko Šmid. To društvo je zbirko tudi izdalo in založilo. Na predstavitvi so dijaki Gledališke gimnazije Nova Gorica prebrali nekaj pesmi iz te zbirke. V Ameriki je prejel najvišje priznanje za tovrstno zvrst poezije. Bolečino spreminja v moč ali kot se je sam metaforično izrazil: /jasno vidiš,/ da vrane letijo v jatah, /orli pa sami./

O svobodi pesnik piše: /Iznebi se teže preteklosti,/Odlepi lovke utesnjenosti,/Odvrzi breme nujnosti!/Razbij beton/in prepreči zaton!/Prereži popkovino/in si natoči čisto vino!/

Zmeda začetka in konca

Vsi smo na poti;
Pot je ena sama;
Ni več poti,
je le omama!

Ko se rokujemo,
v bistvu tekmujemo;
Kdo več
in dalj vzdrži?!
Tisti,
ki se kislo drži,
ali tisti,
ki se vsega veseli,
mnogo spi,
še več leži
in zamiži,
če česa ne želi.

Če je pot za koga
srečna,
je za drugega nesrečna.
Važno je,
da je večna!

Nočni spopad

Tedaj izvem,
kje je problem;
Ponoči ko bedim,
po spanju hrepenim.
Manj kot spim,
bolj se postelje bojim.

Če pa že zaspim,
se ves trd prebudim.

Kako sedaj prebuditi roke?
Kako noge?
Kako se obrniti na roke?
Kako se rešiti
okoli trupa zavite
rjuhe?
Kako razgibati ude,
Vse gluhe?

Na prvi sliki prof. Katarina Vuga iz Nove Gorice (levo) in Tatjana Malec, roj. Gašperčič, obe iz Grosarjeve družine iz Solkana.

Na drugi sliki pesnik Vojko Grosar s soprogo Gordano)

Tretja slika: Društvo Trepetlika pri Winklerju na Lokvah leta 2007.

www.tatjana-malec.si