Prestopam se v sebi,
vzpenjam po stopničkah,
da bi dosegla
lonček marmelade na polički.
Stegnila sem vanj prst,
ga vtaknila v usta
in pomešala sladko s slino.

Rada bi ponovila tisto malo
požrešnost, tiso privrženost
k sladkanju in samopotešitvi,
ki črviči v meni kot v jabolku.

To sladko draženje tiči
kar naprej na konici jezika
in ko se prst duši v skominah
in sodeluje z jezikom
v sladkem sledenju misli
na marmelado,
poželjiva misel caplja za njim
kot mala deklica.

Tedaj me zajame občutek,
da ga moram prelisičiti.
Napišem pesem,
ki s kuhalnico zajame velikansko
porcijo marmelade in mi da vedeti,
da je za moja leta sladkosnednosti
ravno prava porcija potešitve.

Niti ne vem koliko pesmi
se je sladkosnednemu prstu zapisalo,
ko sem izgubljala zavest v lončku
marmelade in koliko krat sem obležala
v mareličnem nasadu sladkih sadežev
in čakala nanje, da dozorijo.

www.tatjana-malec.si