Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Memento_Mori

Memento mori petek, 31. oktober 2008 @ 08:49 CET Uporabnik: Tatjana Malec Nemočno beli veslamo skozi notranje topitve sveč. Spotikamo se in gledamo starca med šepave noge. Bobnarji tolčejo odznotraj. Ko odstranjujejo izpraznjene baterije, čutimo, kako nas koščena roka pahne naprej, tja kjer smrt pomete s čustvi, mislimi, podobami in spomini. Vsak krogec spomina ima drugačno barvo, ki zbledi. Sredi kipenja moči se življenje ohladi, ko ura piči in nekaj časa poplesuje s svojim kazalcem Memento mori in ugasne luč. Sunkovito te odnese na mesto, kjer bo ustavljen njen mehanizem, da se ne boš oglašal od tam. Ura bo počivala s teboj. Usta se zaprejo in telo zgleda kot napihnjeni tetrapak. Nekakšen padec v globine leže in zgoraj gojijo preprogo trave, krizanteme in prižigajo sveče. Zublji odsotnega ognja se spremenijo v nasmešek, ko se vrata dovolj naškripajo, tedaj škrkne ključavnica in te mrtvi sprejmejo v svoje domovanje. Vsak dan ima svoje ime in vsak vihar svojo moč, a spomin na mrtve nima vrat. So živi in nepokopani. Vsak košček zemlje je poseljen z njihovo bolečino in tvojim umiranjem. Neločljivost svetosti življenja in posvečenosti mrtvim. Brez tega ne bilo veselja, ne žalosti žalovanja, ne spomina. www.tatjana-malec.si Komentarji (1) www.pozitivke.net