Se spomniš še cvetočih vrtnic,
rdečih , žametnih dehtečih,
dišečih, vonj te je prevzel,
čaroben bil je tvoj pogled,
ko sem v ljubezni te objel...

Zdaj cvet je uvel, odšel v pozabo,
še veter vonj ponesel je v daljavo,
le nežen cvet, ki se ponovno je rodil,
spomine lepe, tisti čas je obudil.

Je sreča kakor veter ki ogreje,
se spremeni v sever, spet ohlaja,
zdaj čakam na cvetlice sredi maja,
da se počutil bom kot sredi raja.

Utrgal rož bom, se uzrl bom v drevo,
prelepo češnjo v cvetu vso,
na trati rož nabral bom, ji dal jih v dar,
marjetk cvetočih, njihov čar.

Občutil skrivnost ljubezen bom,
mi duša polna spet bo sreče,
objel, jo bom, pogledal jo ljubeče,
z roko v roki si našla najin dom.

Še žametnih rdečih vrtnic bom poklonil,
v očeh bom njenih željo izpolnil,
tisto, ki je napisana na dnu srca,
le kdor je ljubljen, ljubi, jo pozna.

jože.k