Prišel sem, da prižgem svečo,
Da zamenjam uvele rože s svežimi.
Krizanteme, vrtnico...nagelj.
Da obudim spomin na najbližje,
tiste, ki so mi v življenju pomenili vse.

Ko sem kot otrok verjel v starše,
ki so mi pomenili vse, bili del mene
prijateljem, ki so zaradi bolezni preminuli,
tistim, ki so izbojevali svobodo,
slovenski jezik izbojevali za moj ,
slovensko besedo postavili na prvo mesto...

Svečko bom prižgal tudi na jasi, v gozdu,
kod košato smreko, tam so umrli nasilno,
počivajo pa tisti, ki so razmišljali napačno,
se postavili v imenu miselnosti drugam,
proč od materinega jezika, ljudje, vojaki,
ko je bilo streljanje sovražnosti omogočeno,
in ostalo, del naše preteklosti, zgodovine...

In sveče, rože, naj polepšajo , obudijo spomin,
vonj cipres pa naj spomni na minljivost nas vseh,
Da bi si med seboj stisnili roke je prepozno...
Je pa še čas, da jim oprostimo, ne pozabimo,
saj so so jih vodili drugi, sprevrženih idej,
v imenu napačnih ciljev naše prihodnosti...

Morda bom spustil po reki prižgano svečo...
Dal jo bom na plavajočo deščico,
ob njej pa bo cvet, rdeč nagelj.
Da jo tok reke ponese na kraj umrlih,
tistim v spomin, ki jim je postala reka dom.,
zadnji in neznan kraj počitka,
kjer se preteklostt in sedanjost združita,
ko sta spomin in solza največje darilo...