V orlovskem gnezdu
nad rižansko in osapsko dolino
stoji mistični grad,
ki mu skala odpira
ustnice v brezno.

Z vrtoglavo višino
nad tržaškim zalivom
se dviga visoko
proti nebu v skalah nekdanja graščina.
Tu v jami nad kraškim robom
trpečega obleganega ljudstva,
je bival nekoč samotar svetlobe,
čudodelnik ozdravitev,
najboljši ranocelnik vseh časov.

Daleč naokrog so ljudje govorili
o čudežnih ozdravitvah,
dokler krutim rimskih vojaškim hordam
bolečina ran ni popolnoma izostala.

V borovem gozdiču ob jami
je trepetal ranocelnik Socerb
ves premražen od vlage,
ki je udarjala iz skal in prosil Boga,
da bi nanje naslonil lestev
in se ob vznožju božjega kraljestva pogrel,
odtalil krutemu vladarju mrzlo srce.

Slišal je melodije, ki so prihajale
v zavetišče dolge in globoke jame,
med kapnike in okrušene skale,
ki jih še danes objema zrak pod zmrzliščem.

S hladnim srcem je bil izdan Cesarju.
Rečeno,storjeno! Rim je središče sveta.
Ob zatonu škrlatnega sonca
cesarski namestnik Numerion Junil
je plemenitega Socerba,
sina Evlogija in Klemencije dal bičati.
Izpahnili so mu sklepe, polomili kosti,
na netezalnicah mučili,
z železnimi kavlji mu trgali meso,
ga bičali in bičali,
se sadistično izživljali,
ga z vrelim oljem polivali
in obglavili okrvavljeno telo
svetega Socerba.

Odmevala so povelja:
»Kaznujte ga, krščana,
vera ni dovoljena!
Čudeži so prevara,
ki bodo omajala rimski prestol.
Izdihnil je v maju 284.
leta Gospodovega.

V Rimu so kristjani stikali glave skupaj.
Poniknili so v katakombe,
medtem ko so lokostrelci pobijali verne
meščane, je ob Tiberi gorelo
in ljudje so se dušili v dimu in krvi.
S kristjani so krmili leve in divje zveri,
prirejali so mučiteljske zabave v Koloseju.
Rim je gorel pet dni in že zdavnaj je bil
spremenjen v pepel in se znova dvignil
v vsemogočno cesarstvo.

Drozgi in kosi so v gozdu ob gradu
žalostno peli; zavoljo krutosti s Socerbom
so s kljunom tolkli ob drevo.
Razbolelo molitev je slišalo nebo.
Gost dež je kletve izpiral v brezno.

Izvirek iz Doline je Socerbu hladil bolečino.
Tam v podzemni cerkvici, popotnik, glej,
vklesan je kropilnik in stopnice nad njim
vodijo na kor. V 17. stoletju so oltar bogat
naredili, iz raznobarvnih marmorjev so
kapelico okrasili in se svetniku Socerbu,
njegovi dobroti in skrbi za bolne poklonili.
S procesijami so ga vaščani počastili.
A barbari, ki za kulturno dediščino niso
čuta imeli, so Santusa Servilusa Socerba
sliko pred pol stoletja in zgodovinski
mozaik prestrelili, da ne bo vera omajala neve oblasti.
Spet so vero dušili, kot da se zgodovina ponavlja.

Ponvica s čudodelno vodo za kapniškim
stebrom, ki pokaže če je obiskovalec grešil,
strmi z jantarjem v stopnice mimo podrtih kapnikov
in starih napisov na steni do vinske kleti.
Tako je opisoval tudi grof Petač.

Ker se ni spodobilo skruniti svetega kraja,
se je vino v kleti kisalo. Janez Vajkard Valvazor
je obiskal grad na dan svetega Socerba
24. maja. Tako piše v Slavi Vojvodine Krajnske.
Krajnska je usmerjala trgovce v Trst,
beneška mesta in v Istro.
Trgovski zapisi segajo v 13. stoletje.
Grad Socerb je bil od nekdaj točka za oblast.

II.

Po tržaško-benečanski vojni v 16. stoletju
so grad Socerb zasedli Avstrijci.
Po beneški družini Duciani,
preide grad od Cesarja v fevd plemiču
Nikolaju Rauberju.
Ta je prevzel deželno sodišče,
vezano na socerbsko gospoščino.

Primorcem se vedno nekaj zgodi,
da tujec zaukaže kako tlakovati utrdbe
in podrediti podložne ljudi. Od nekdaj je tako!
Na začetku 17. stoletja je dobil grad Socerb
Benvenuto Petazi, poznan po grozodejstvih.
Grad preide v roke družini Montecuccoli iz
Modene, nato je strela zanetila požar,
ki je uničil grad. Obnovil ga je Tržačan
Demetrius de Economo, ta je saniral obodno
zidovje. Okenske okvire so prinesli od družine
Orlandini iz Kopra. Socerb je nato prišel
pod jugoslovansko oblast in nato še pod slovensko.
Gradu še niso odkupili tajkuni.

Na pečini se za težkimi železnimi vrati skriva
restavracija. Majhna, a z dušo in srcem.
Milan Graj se urno suka po kuhinji in med gosti.
Gostil je monaškega princa Alberta
in ga peljal na degustacijo vin v grajske kleti.
Vsakega, ki pride gostoljubno postreže,
mu refoška nalije in kraškega pršuta nareže.

III.

Socerb je slovel po prvomajskih kresovih.
Gostil je maršala, generale, sindikaliste, odlikovance,
zamejce, župane, igralce, pevce, športnike, branjevke,
trgovčiče, balonarje, cvetličarke
z nageljni, gostilničarje za točilnimi pulti
in vesele brhke primorske točajke.
Na tisoče in tisoče delovnih ljudi je gostil,
ki so imeli za pivo, klobaso, zelje, čevapčiče in ražnjiče.

Koliko drv je še na Socerbu, da lahko zakurimo kres.
Ljudje naj slavijo, plešejo in se veselijo.
Ne davno tega so klali pujske iz Ihana in pekli vola.
Komu je bilo namenjeno vse to slavje?
Zakaj je sedaj Socerb tako nem in tih?

Prvomajski plamen je nekaj veličastnega,
v zubljih se kaže moč delavskih pravic.

Živel 1. maj!

Bog naj blagoslovi Socerb, vse hrepeneče in trpeče!
Sveti Socerb, moli za nas!

www.tatjana-malec.si