Pride en saniyasi
(nekdo, ki se je vsemu posvetnemu odpovedal)
k nekemu bogatašu na obisk in mu razlaga,
kako je privrženost materialnim dobrinam
in čutnim užitkom res slaba stvar
in kako se je treba čimprej vsemu odpovedat in osvobodit.

Nenadoma v bogataševi palači nekdo začne kričati:
"Požar, požar!"
Saniyasi sredi pogovora skoči v zrak,
zgrabi svoje opanke in palico,
edino svoje premoženje in plane ven,
bogataš pa nič, lepo ostane tiho na svojem mestu, kjer je bil.

Jasnovidnost je notranje zaznavanje, je gledanje na daljavo, videnje tistega kar se dogaja v nedoločeni oddaljenosti od zaznavajočega. Je sposobnost, da se izve, kar je izven območja človekovih petih čutil. To se ne dogaja s pomočjo naših čutil, pač pa se zgodi v našem duhu. Informacijo ne dobijo naša čutila - oko, uho, ali čustva - dobi jo naš duh, ki zaokroža vsa čutila. Vsa pa ne pomeni standardnih pet čutil: vid, vonj, okus, otip, sluh. Lahko razvijamo pozitivno jasnovidnost ali pa negativno jasnovidnost. Poleg telesnih oči zaznavamo na tako imenovanih finejših ravneh tudi z drugimi organi.

Z eteričnim vidom lahko zaznamo življenjske procese v snovni obliki in okrog nje. Eterično - vitalno telo je bolj pretanjeno in prežema ter obdaja materialno obliko zemlje, ljudi, živali in rastlin. Kdor ima eterični vid vidi, zdravstveno stanje človeka, kako se življenjski sokovi rastline dvigajo, kako rastlino hranijo in se zopet vračajo h koreninam. Tako v gledanju rastline v enem in istem trenutku kaže rastlina holistično podobo. Kaj to pomeni? Prednja in zadnja stran, znotraj in zunaj je videno - zaznavno hkrati. Jasnovidnost se nanaša na astralno telo zemlje, ljudi in živali. Poznamo tudi čisto navadno običajno jasnovidnost; vemo, da koncentrirane misli in zvoki, lahko premagajo vsakršno razdaljo. Nekdo premišljuje, te dni ga bom obiskal... Tako misel doseže vaše miselno miselno raven. Zaradi tega vidite podobo prijatelja, prijateljice, ki misli na vas, zaznate njegove občutke in veste, da bo v enem od naslednjih dneh prišel. Ker vsak pozna tovrstne izkušnje, je popolnoma jasno, da smo bolj ali manj jasnovidni. Vendar je to le biološka jasnovidnost, ki pa še eterična - duhovna.

Eseni ali Esei pomeni "čisti" ali "pobožni". Eseni so bili skupnost, ki ni bila del uradne religije takratnega časa. Samo ime je vzeto iz aramejščine.

Od približno drugega stoletja pr. n. št. do približno sto let n.št. so Eseni prebivali v celotni takratni Palestini in v zgornjem Egiptu. Okrog začetka n. št. jih je bilo približno 4000. Po farizejih so bili največja judovska religiozna skupina v Palestini. Njen ustanovitelj se je imenoval "Učitelj pravičnosti". Po izročilu naj bi bil nekoč duhovnik - svečenik v jeruzalemskem templju. Tam je zašel v težave z nadrejenimi, ki so pripadali farizejem. Pri tem je prišlo do močne razprave o uporabi Mojzesovih zakonov. Ta spor, boj, je dosegel svoj vrhunec v 2. stoletju pr. n. št., ko je selevkidski kralj Antiohos N. Epifanes (175-163 pr. n. št.) poskušal vsiliti Judom v Palestini svojo nadoblast. Jeruzalemski tempelj je posvetil grškemu bogu Zeusu (vrhovni bog) in podkupljivi visoki svečeniki si dejanjsko podprli njegovo politiko. Temu je seveda sledil upor in "Učitelj pravičnosti" ter njegovi pristaši so morali Jeruzalem zapustiti. Odšli so v puščavo in na nekem nepoznanem mestu osnovali skupnost Esenov.

No ni gotovo, če je šel Učitelj s to skupino izgnancev ali se ji je pridružil kasneje. Kumran je bil zgrajen 50 let kasneje. Eseni so se veliko bolj zavedali svetopisemske tradicije kot pa povprečni. V njihovem nauku najdemo v prvi vrsti prastare elemente iz judovske kulture, pa tudi elemente iz kultur Grkov, Indijcev in Perzijcev. Te tradicije so bile vedno znova prekinjene in so se kasneje pojavile v novi obliki.

Danes smo priče, kako v našem svetu in času naraščajo takoimenovane "psihosomatske" bolezni. V letih 1950 je bilo v svetu približno 45% takšnih obolenj. Danes leta 2004 lahko govorimo že o približno 98% tovrstnih obolenj, ki jih bomo iz našega zornega kota poimenovali kot duševne bolezni. Znameniti Paracelsus, navaja v svojem epohalnem odkritju pet vzrokov zaradi katerih človek zboli:
1. Ens Venale: to so bolezni zaradi onesnaževanj in strupenih substanc.
2. Ens Naturale: to so bolezni, ki izvirajo iz lastne osebnosti (kakšni ste kot človek).
3. Ens Astrale: to so bolezni, ki nastanejo zaradi onstranskih astralnih vplivov pokojnikov, če ti niso rešeni in temnih sil, ki so v ozračju.
4. Ens Spirituale: to so bolezni z vzrokom v napačnih mislih (da so za vse težave krivi vedno drugi, da vi že veste, da imate vedno prav, da ste tekmovalno nastrojeni)
5. Ens Deale: to pa so dedni - usodni, karmični vplivi.

Pri tej zadnji, peti vrsti se nam kaže meja, preko katere zdravnik ne more, saj je ta v duhovnem področju človeka, v njegovi "hiši", ki jo naseljuje. In to prihaja od prejšnjih prebivalcev po očetovi ali materini liniji, vse do desetega kolena. Tu lahko pomaga samo molitev Bogu: "Kaj želiš Bog, da ta človek ozdravi ali da odide?", nekaj tretjega ne obstoja. Tu naša volja ne more več nič. Zato bi moral vsak zdravilec, ki zdravi ljudi vedno in redno vsakdan moliti, kajti v nasprotnem je v takih primerih neučinkovit in tudi ogrožen v svoji dejavnosti.

avtorica članka: Tanja Matko

Ženske smo že od nekdaj zelo rade lepe. Rade se negujemo, nanašamo razne kremice in ličila, ki poudarijo, kar je lepega in skrijejo naše pomanjkljivosti. Vendar, koliko se nas vpraša, od kje sploh vsa ta kozmetika prihaja? Kako tisti, ki delajo kozmetične preparate vedo, katere sestavine bodo blagodejno vplivale na našo kožo, odpravljale gubice, jo pomirjale… In katere so strupene in škodljive že same po sebi, ali pa imajo škodljivo delovanje v prevelikih količinah?

Tako je - vse te sestavine in tudi končne izdelke je treba nekje testirati. Ampak kje? Jaz že ne bi dala svoje kože za testiranje neke nove, še neznane in nepreverjene sestavine. Pa verjetno tudi nobena druga ne. Kaj pa če mi razžre kožo? Ali povzroči raka na koži? Ne, hvala. Ampak, kaj še ostane? Sama se sicer ne bi domislila, so se pa zato kozmetični koncerni, ki jim gre predvsem za zaslužek - pa čeprav preko trupel… Skratka, dobili so idejo: "Testirajmo na živalih! Ja, kakšna krasna ideja, stroški bodo minimalni, pa kdo se bo sekiral za nekaj trpečih zajcev ali mačk z razžrto kožo in oslepelimi, bolečimi očmi! Glavno je, da mi prodamo svoje izdelke!" Sama se ne strinjam s tem in brezkompromisno obsojam takšna početja in tudi vem, da se veliko drugih ljudi po svetu strinja z mano. Nekateri pa, ali ne vedo, kako to sploh gre, ali pa so preprosto grobi in brezsrčni ljudje. V upanju, da bom še komu odprla oči, sem se odločila, da bom napisala krajši članek, kako se to dela, da bodo tisti, ki (še) ne verjamejo ali nočejo verjeti spregledali. Če že uboge oslepljene živali ne bojo…

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Na potovanju po Indiji sem srečal nasmejanega asketa, ki me je presenetil z najprepričljivejšo definicijo človeka (oziroma tega, kaj človek ni), kar sem jih dotlej slišal. Nekaj preprostih besed je prekašalo vse sociološke, psihološke, religiozne, ezoterične in ne vem kakšne še umotvore. Dejansko je resnica, ki je ni mogoče izraziti v nekaj preprostih besedah, ponavadi le prazna puhlica. Z umom ustvarjamo gordijske vozle, ki nas oddaljujejo od bistva stvari, preprosta neobremenjena odprtost življenju pa nas odpira večnim iskricam resnice.

Prav taka resnica je žarela iz omenjenega asketa. Upam, da vam bom v nekaj utrinkih iz najinega pogovora (pravzaprav na njem temelji celoten prispevek, saj boste videli, zakaj) lahko prenesel delček njegovega duha. Ta je bistvenejši od samih besed, ki jih je izgovoril. V bistvu njegove besede sploh niso pomembne, posebej če jih sliši le ego. Tega je treba dati na stran in prisluhniti z dušo, z ušesi tega, kar vi dejansko ste.

Si že slišal(a) za metodo Silva, obogatitev razuma, telesa, duha? Ja to je res ena metoda, ki ti veliko obljublja in ti veliko resnično tudi da. Metoda Silva te lahko nauči resnično živeti tvoje življenje do tvojih skrajnih meja.

Več kot petnajst milijonov ljudi po celem svetu že več kot šestintrideset let uporablja to znanstveno utemeljeno in duhovno vodeno metodo, ki ti lahko stalno izboljšuje in stopnjuje kvaliteto tvojega življenja. Danes tehnike Metode Silva v ZDA poučujejo celo v osnovnih, srednjih in visokih šolah.

Molitev - pogovor z Bogom, meditacija - poslušanje kaj ti Bog govori. Tako misteriozno se sliši, pa tako enostavno je. Tako naravno, kot se srečujemo z ljudmi na ulici, tako primarno, kot govorimo s svojci in znanci. Pa vendar za nekatere tako nepoznano, čudno in nenavadno.


Stvari so tako resnične, če jim vdihnemo Dušo, tako jasne, če jim damo moč, ki jo vdihnemo preko molitve. Tako sedaj, če v Resnico verjamemo in zaupamo vanj. To je nedelovanje na fizičnem nivoju, na drugih, mentalnih, višjih sferah, pa je naša misel, videnje, močno dejavna.


Ni pomembno, kako je naše telo dejavno, da dosežemo nekaj kar želimo ali nam pripada. Ni potrebno, da se gibamo in premikamo. Dejavni smo lahko v molitvi in meditaciji, pa še močneje dosegamo stvari, ki so v Božjem načrtu. Smo soustvarjalec življenja, sreče, zadovoljstva. Ni nam potrebno hitenje in gibanje, da dosežemo srečo. Potrebna je harmonija med gibanjem in mirovanjem, med delovanjem in nedelovanjem.

Evropa pomeni "večer". Kakšno vlogo ima v tem svetu, kaj se od nje pričakuje, od kje izvira? Nova Evropa se rojeva - upanje je veliko.

Visoka kultura kretske duhovnosti je trajala do približno 1450.leta pr.n.š., ko je potres na morskem dnu uničil to kulturo. Da bi si lahko na ta vprašanja odgovorili, se moramo ozreti na mitologijo Grkov. Grška mitologija nam jasno razkriva lastnosti ljubke Evrope, hčerke kralja Agenorja iz Tira, mesta v Feniciji. Po pripovedovanju je Evropa živela na ozemlju med Mezopotanijo in Egiptom. Ko se je nekoč lepa Evropa igrala s svojimi prijateljicami na obali, se je v podobi bleščeče belega bika pojavil Zevs, najvišji bog in gospodar Olimpa. Legel je k nogam Evrope in ona je bila edina, ki je imela pogum, da je bika okrasila s cvetjem. Tako je med njima raslo obojestransko zaupanje. Potem se je Evropa povzpela na bikov hrbet in bik jo je ponesel čez veliko morje do Krete. Mit pravi, da je Zevs Evropo ugrabil. Na Kreti je razodel, kdo v resnici je; zdaj se je pojavil v podobi orla in vzel Evropo za ženo. Iz te zveze so se rodili trije sinovi. Eden od njih je bil Minos, ki se je bojeval za oblast nad Kreto. Takrat mu je Pozejdon, bog morja, podaril krasnega bika. Mar se ni tudi Zevs prikazal v podobi bika?

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Vsak življenjski korak, ki ga naredi človek, ima za podlago smisel. Le nižje razvita bitja delajo korake izključno po nareku čutil, instinktov in hormonov. Svobodna volja in zavedanje lastnega bivanja - predvsem živosti in umrljivosti - ločita človeka od vseh drugih bitij na Zemlji. Čutimo, da moramo preseči svoje povsem biološko bivanje - vsaj tako, da se vključimo v mehanizem družbe, v katerem imamo občutek, da skupaj izpolnjujemo nekakšen višji smisel.

Pri tem se večina ljudi ujame v past: odgovornost za izpolnjevanje smisla začnejo prelagati na neko avtoriteto in imajo občutek, da se z "varnega" položaja laže spopadajo z vrtinci nadlog, v katere jih zanaša tok časa. Ko nastopijo bolezni, naravne nesreče, medosebni konflikti, jih z večjo samozavestjo prebrodijo v množici, na čelu katere je odločen voditelj. No, morda porečete, da je čas slepega sledenja karizmatičnim vodjam minil, zato te trditve danes ne veljajo več. A to povsem ne drži. Današnja avtoriteta je premetena kot lisica, nevidna kot kameleon in spolzka kot jegulja, ker ni oprijemljiv človek, ampak nekakšna skupna utvara. Nevidna je in neopredeljiva. Človek je manj svoboden individuum in bolj kolešček, številka, kot kadar koli prej v zgodovini. (Ne)smisel globalne družbe nas pogojuje kot še nikoli …

Piše: Miran Zupančič

Pentagram označuje število pet, ki se manifestira preko pentagrama kot število človeka v malem vesolju. Kdor je imel stik v duhu z Kristusom je gotovo opazil, da se mu je razodeva po petih žarkih. Zato ni nič čudnega, če so prvi kristjani v pentagramu videli simbol za Kristusa pa tudi začetek in konec.

Simbol, ki je bil v središču pozornosti v vseh stoletjih, je torej pentagram. Ta simbol je starejši od križa in so ga uporabljali že Egipčani. Za Pitagoro je bil pentagram simbol za duhovno svatbo in poroko duše z duhom. Ta simbol so imeli tudi druidi. Srednjeveški alkimisti so pentagram uporabljali kot simbol za kvintensenco (peto bistvo), peti element - ognjeni eter, oziroma za Svetega duha.

Pentagram ima pet točk ali žarkov, ki tvorijo peterokotnik, če jih povežemo skupaj. Posebna značilnost teh diagonal je, da prostor razdelijo v dele, ki ustrezajo zlatemu rezu. Zlati rez je sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo količino in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto. Zanimivo je, da v ta peterokotnik spet lahko vrišemo diagonale z enakimi razmerji. Tudi če bi petorokotnik povečali na več strani napr. za nekaj tisoč svetlobnih let, bi ostala ta razmerja povsem enaka.

Tukaj govoriva o tvojem čustvenem trpljenju:

1. ki si ga povzročaš sam in ki:
2. ti ga povzročajo drugi.

Narediš nekaj narobe,
te zapeče vest,
pa občutek krivde za storjeno nepremišljeno,
ali premišljeno dejanje,
samoobtoževanje, pa trpljenje.

Določil si si,
da boš nekaj naredil,
kar nisi,
slaba vest,
pa spet samoobtoževanje, pa trpljenje.
Užalijo te tisti ljudje,
ki so ti najbližji,
v katere si zaupal
in od njih največ pričakoval,
oni pa so te namesto tega izdali,
prevarali ali celo zapustili,
spet obtoževanje pa trpljenje.

V današnjem sodobnem času zveni beseda greh, če jim jo izrečete, večini ljudi tuja, ali pa vam bodo rekli, da uporabljate besednjak srednjega veka, ki nima ničesar več s sodobnim časom. Odpor do te besede imajo tudi mnogi, ki so na duhovni poti, nekateri gredo celo tako daleč v svojem prepričanju, da trdijo, da greha ni. Nerazumevanje je na tej točki skoraj popolno. No, to od nas terja globok premislek, saj se nikakor ne smemo in ne moremo zadovoljiti s tako površnimi ali zmotnimi mnenji nekaterih ljudi, ki bi tako radi vsem okoli sebe dopovedali, da greha ni.

Kaj podrazumevamo pod pojmom greh? Greh pomeni biti upornik, upirati se Božjemu načrtu, ki ga izvaja Bog za človeka, sovražiti - biti celo sovražen do Boga. To je temeljni problem posameznika in človeštva iz katerega posledično izvirajo vsi problemi. Ta oholost in neumnost človeka je edino temeljno zlo, iz katerega izvira vse trpljenje, da potem ne vemo, kdo smo, od kod prihajamo, kdo je oče naše duše. Greh pomeni biti odrezan od Boga, kar pomeni prekinitev komunikacije s Stvarnikom. Kaj mislimo s tem?
Poglejte, v kolikor imamo v hiši vse mogoče električne aparate in če je glavni kabel, ki pelje do naše hiše, prekinjen, prerezan, kaj se zgodi? V trenutku je vse v temi.

Knjiga 20. stoletja je postala eden glavnih filmskih dogodkov v 21. stoletju. Tako kot danes film, je v preteklosti trilogija pisatelja J.R.R. Tolkiena privlekla milijone bralcev po vsem svetu; Gospodar Prstanov je poleg Svetega pisma na Zahodu najbolj prodajana knjiga vseh časov.

Kaj je tisto, kar v tej zgodbi pritegne toliko ljudi? Zakaj so prav v sedanjem času uresničili ta veliki filmski projekt, za katerega so, kot je znano potrošili, 190 milijonov dolarjev? Kaj je bilo tisto, s čimer je ta zgodba pritegnila tudi nebralce, vse tiste, ki knjige niso brali?

Gospodar Prstanov obravnava boj med Svetlobo in Temo ob koncu nekega obdobja. Dogaja se v Srednji zemlji, kjer so do tedaj složno živela različna bitja, dobra in zlobna. Simbolno je bila moč teh skupin povezana z različnimi Prstani, ki so bili pred davnim časom skovani z namenom usmerjanja zgodovine sveta.

Ste opazili, kako radi si ljudje podajamo svoja čustva? Poglejmo skupaj vsakdanjo življenjsko situacijo. Sin se odloči za trening karateja, jaz pa, ker sem odbojna do kakršnegakoli nasilja, tega ne odobravam. V meni se pojavi odpor. To je neprijeten občutek in, zavedno ali nezavedno, sem jezna na sina, ki je s svojo odločitvijo ta občutek v meni prebudil. V telesu čutim energijo jeze, ki se zgošča v trebušnem predelu in sili navzgor proti grlu. Imam dve možnosti.

Lahko energijo jeze 'pogoltnem', potlačim in se s stisnjenimi zobmi strinjam. 'Konec koncev je to njegovo življenje, naj naredi, kar hoče,' si mislim, hkrati pa v sebi ostajam prepričana v svoje prvotno mnenje. Kakšne bodo posledice? Vsakič, ko se bo sin popoldne odpravljal na karate, bom morala goltati svojo vzpenjajočo se jezo in neodobravanje. Kako dolgo? Dokler ne bom čutila tope bolečine v želodcu že ob sami misli na naslednje popoldne ali pa bo moje telo nekega dne nakopičeno jezo nekontrolirano izbruhalo skozi razdiralni plaz besed, ki bodo pustile za seboj opustošenje - tako v meni, kot tudi v tistemu, kateremu bodo namenjene. To je izrazito destruktiven scenarij.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Ko poznamo cilj in pot, moramo samo še začeti hoditi. Zelo redko imamo možnost takoj uzreti svoj dokončni življenjski cilj, ponavadi je tako, da se nam postopoma razodevajo delni cilji. Ko dosežemo en cilj, se nam odkrije naslednji itn. V vsakdanjih pogovorih pogosto pravimo, da neke lekcije še nismo opravili, zato ne moremo naprej.

Pogosto se nam naslednji cilj skupaj s potjo do njega razodene medtem, ko smo na poti do prejšnjega vmesnega cilja, včasih pa že vnaprej vidimo več vmesnih stopenj. Končni cilj uzremo šele, ko smo na to pripravljeni, prej smo sposobni videti samo njegove sence ali obrise. Prav je tako, saj bi se nepripravljeni lahko prestrašili kake res težke preizkušnje ali svojega preveč razgaljenega obraza. Večkrat se zgrozimo že ob soočenju z relativno lahkim vmesnim korakom. Nič čudnega, da se podzavestno bojimo skoka v transcendenco, v popolnoma neznano, ki ga od nas terja naš zadnji, neizogiben korak. Od stanja zavesti je odvisno, kam nas ta korak popelje.

Mali fantek se je odločil, da se bo srečal z Bogom. V svoj mali kovček je zapakiral nekaj stekleničk svoje najljubše pijače in vrečko svojih najljubših piškotkov, ki mu jih je tako rada pekla njegova mama.

Odpravil se je na pot, prečkal tri ulice, prišel do parka in začutil, da je že hudo utrujen.

Na bližnji klopci je zagledal starko, ki je sedela tam in nemo opazovala golobe.

Prisedel je k njej, odprl kovček, ker je postal že žejen in ko je pogledal starko, se mu je nekako zazdelo, da je lačna.

Ponudil ji je svoje priljubljene piškotke in starka jih je hvaležno nekaj vzela in se mu tako lepo nasmehnila, da ji je ponudil še svojo priljubljeno pijačo, da bi samo še enkrat lahko videl njen čudovit očarljiv nasmeh.

V sanjah, ali celo pri polni zavesti, se ti prikaže sveta Marija, ali pa sam nadangel Gabrijel ti pomežikne in ti si rečeš:
«Jaep zdaj sem pa duhovni mojster in bom učil ljudi resnico.« Daš oglas v časopis, da si duhovni učitelj in da vabiš svoje »ovčice« naj se čimprej zglasijo pri tebi.

Res se zglasijo in so navdušene nad tabo, kajti ti jih učiš zveličavno Resnico, hodijo k tebi, ko imajo svoje težave in ti jim daješ vedno le dobre nasvete, ker si ti zdaj prosvetljen.

Ker so ti »ovčice« hvaležne, ti tudi finančno pomagajo.
Življenje pa teče naprej in »ovčice« od starosti enkrat pač umrejo, ti imaš pa to srečo, da živiš malo dlje od njih.

No pride čas tudi zate, ko je treba vdihniti še tvoj zadnji dih in oditi v nebesa ali pa večna lovišča, kot temu pravijo indijanci.

Torej umreš in kar naenkrat vidiš, da nisi umrl.

To preprosto spoznanje se mi zdi zame najvažnejše in prineslo je tudi preporod v mojem življenju. Zato bi rad izkoristil priliko, ki mi jo je dal Marjan, da napišem nekaj besed za tiste ljudi našega "Preporoda", ki jih stvar utegne zanimati.

Zavedimo se, kam bezlja naša današnja potrošniška družba, v kateri ima posameznik vedno manj časa, da bi se ukvarjal sam s seboj, se kdaj pa kdaj tiho ustavil in ozavestil, da je del narave, ki pa ima svoje železne zakone - in osnovni zakon predstavlja zame zakon o ravnotežju!

Nekoč je živel bogat arhitekt in graditelj in ko je nekoč videl in slišal mojstra govoriti je postal tako navdušen nad njim, da mu je sklenil s svojim denarjem narediti najlepšo palačo.

Hkrati je tudi upal, da bo za nagrado sprejel mojstrove tehnike Spoznanja sebe, za katere se je včasih bilo treba truditi celo življenje.

Skupaj sta šla izbrat lokacijo in arhitekt se je lotil gradnje.
Najel je najboljše delavce in z njimi zgradil najlepšo palačo, ki ji ni bilo para daleč naokrog.

Poklical je mojstra, naj si pride ogledat to čudovito arhitektonsko lepotico.

Mojster je prišel, skomignil z rameni, rekel, da mu ni všeč in odšel.

Ob prerekanju o našem šolstvu se mi vedno pogosteje dviga pritisk. Vse bolj me namreč moti neskladje med sodobnimi nevrološkimi in pedagoškimi spoznanji in našim sistemom izobraževanja. Naj vas takoj na začetku posvarim, da se ne mislim postaviti na nobeno stran. Moja razmišljanja so namreč globoko drugačna. Priznam, da polemikam bore malo sledim, ko mi kaj bolj naključno pade pod roko pa največkrat obupam že po nekaj odstavkih. Kako naj mirno prebiram nebuloze v stilu ukiniti ali ne-ukiniti opisno ocenjevanje, ter koliko ur tega ali onega (zame) škodljivega predmeta.

Glede na to, da sem levičar, bi pričakovali obrambo g. Bivšega Ministra, vendar zagovornika mature in do skrajnih meja pripeljanega tehničističnega sistema ocenjevanja in poučevanja pač ne morem podpreti. Na nek "sprevržen" način bi celo podprl g. Rodeta, vendar le v njegovi - pred več meseci izrečeni - oceni, da ta šolski sistem ni vzgojen. Da mi ne boste ušli! Prepričan sem namreč, da bi Rodetov sistem šolanja dajal še slabše rezultate. Pa pojdimo k stvari.

Večkrat lahko zasledil izjavo, da je Bog vsakemu od nas podaril Svobodno voljo. Jaz pa ti bom sedaj razložil, ali je to v Resnici možno, in kakšne so posledice takšne dozdevne Svobodne volje.

Če se je izpolnila želja, da bi obstajalo več oseb, ki lahko razmišljajo vsak po svoje, potlej je bilo to zato, da bi vsak razmišljal drugače od vseh ostalih, in na ta način s svojo individualnostjo prispeval k družbi. Toda, kako bi se iz Nič v ločenem umu lahko porajale neke misli, ki bi ustvarjale Svobodno voljo posameznika?

Ker iz Nič ne more nastati nekaj, potem tudi neka misel ne more nastati iz Nič. Tako se lahko misli v umu posameznika pojavijo le dozdevno samostojno, saj morajo imeti v Resnici nek svoj Izvor. Zato ni mogoče, da bi bila katera koli tvoja misel v Resnici tvoj ločen proizvod, ampak mora v tvoj um priti iz nekega vira, ki se ga ti ne zavedaš.

Smo luč, božansko bitje, ki je tukaj zato, da spozna svojo lastno naravo. Naš ego pa je tisti, ki si najbolj od vsega želi ostati v svetu, ki ga pozna. Ego ne želi sprememb. Ego je tisti, ki nas drži ujete v coni udobja, ker tam zunaj je negotovost in neznano področje, tam ni varnosti, tam je svoboda.

Katera stvarnost je vaša? Zavedati se morate, da tisto, kar verjamete, tudi živite, iz dneva v dan in če vam vaša stvarnost ni všeč, jo spremenite. Če delaš tisto, kar delaš, dobiš tisto, kar imaš. Če ti ni všeč, kar imaš, spremeni tisto, kar delaš!

Starodavni spisi Kabale vsebujejo zelo pomemben nauk. Pripovedujejo, da je smisel našega tukajšnjega bivanja v tem, da se pomikamo iz nižjih ravni bivanja na vedno višje ravni. Da bi se premaknili na naslednjo raven, ne gre drugače kot da najprej pademo - da bi zajeli in si nabrali energijo potrebno za vzpon na više ležečo raven. Vsak padec, ki ga prestanete, je priložnost, da si naberete energije.