Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040211224302561

Zablode in pasti na duhovni poti (v zvezi s človekom) 6 sreda, 18. februar 2004 @ 07:00 CET Uporabnik: Nara Iskanje terja cilj. Cilj terja pot. Pot terja korake. Koraki terjajo smisel. Smisel terja človeka. Človek terja iskanje. Na potovanju po Indiji sem srečal nasmejanega asketa, ki me je presenetil z najprepričljivejšo definicijo človeka (oziroma tega, kaj človek ni), kar sem jih dotlej slišal. Nekaj preprostih besed je prekašalo vse sociološke, psihološke, religiozne, ezoterične in ne vem kakšne še umotvore. Dejansko je resnica, ki je ni mogoče izraziti v nekaj preprostih besedah, ponavadi le prazna puhlica. Z umom ustvarjamo gordijske vozle, ki nas oddaljujejo od bistva stvari, preprosta neobremenjena odprtost življenju pa nas odpira večnim iskricam resnice. Prav taka resnica je žarela iz omenjenega asketa. Upam, da vam bom v nekaj utrinkih iz najinega pogovora (pravzaprav na njem temelji celoten prispevek, saj boste videli, zakaj) lahko prenesel delček njegovega duha. Ta je bistvenejši od samih besed, ki jih je izgovoril. V bistvu njegove besede sploh niso pomembne, posebej če jih sliši le ego. Tega je treba dati na stran in prisluhniti z dušo, z ušesi tega, kar vi dejansko ste. Kaj sem? Vse se je začelo, ko nas je sprva običajen pogovor zanesel h "globlji" diskusiji, posebej o duhovnosti in psihologiji ljudi. Nenadoma je bradati mož ustrelil: "Kaj je zate človek?" Pogledal sem ga začudeno, se za kratko zamislil in začel govoriti. Moj odgovor je bil intelektualno zamotan in z njim nisem prepričal niti sebe samega. Ob govorjenju me je njegov navihan nasmeh navdajal z nelagodjem, kot da bi mi hotel reči: "Zakaj raje ne priznaš, da ne veš?" Nekje v globini sem čutil, da iz mojih ust prihajajo prazne puhlice. Njegov odziv je bil čudovit. Skočil mi je v besedo z gromko izjavo: "Človek je vreča informacij." Malo kasneje je dodal: "Če informacije odvzameš, nič ne ostane." Reagiral sem instinktivno - začel sem se braniti. Seveda ne frontalno, ampak prefinjeno, "v rokavicah." Še najbolj me je motilo, ker sem čutil, da me medtem bere kot knjigo in se zraven samozadovoljno smehlja. Videl je, kako se branim, izhajajoč iz sebe kot informacije, ne pa iz sebe, in se ustrezno odzival. Ko sem rekel: "Saj brez znanja ne moremo funkcionirati?" je odvrnil: "Brez znanja ne, brez informacij pa." "V čem je razlika?" je bilo naslednje logično vprašanje, odgovor pa me je kar stresel: "Informacije nimajo zveze s tabo." Po treh urah pogovora sem že kar dobro spoznal, kaj vse nisem. V modrecu sem kot v ogledalu videl razne maske, ki se jih prej nisem niti zavedal, in jih pazljivo začel snemati. V nekaj urah seveda še nisem prišel do svojega bistva, sem pa dobil zagon za nadaljnje osvobajanje iz vreče informacij. Načinov za osvobajanje je nešteto, tako je zatrjeval asket, in ni mislil, da bi bila za to potrebna neka posebna tehnika. Naučil bi me lahko to ali ono, je rekel, vendar to niti ni tako bistveno. Kaj nisem? To vprašanje je nujno izhodišče za spraševanje o tem, kaj je človek. Nedavno sem na triurnem predavanju pri nas uveljavljenega duhovneža na temo "Kdo smo mi" slišal milijon in eno misel, ki nima nič skupnega z nami. Pred očmi se mi je kar naslikal asketov nasmeh in zaslišal sem njegove besede: "Človek je vreča informacij." Možakar pred mano je gotovo bil prav to. Ne le, da ni govoril o človeku, zapletel se je v poročila o najnovejših fantastičnih dognanjih na ezo-znanstveni sceni. Informacije, ki jih je povedal so bile seveda zelo zanimive in izražene zabavno, niso pa imele nič skupnega z nami. Žal mi je, ker na koncu predavanja nisem mogel povedati svoje zgodbe z asketom, gospoda bi namreč užalil do bolečine; mene je bolelo že na samem ob modrem starcu, kako bi šele njega pred množico ljudi. Kakor koli že, zame je to bilo zelo pomembno predavanje, verjetno ga je božja previdnost namenila prav meni in je moralo biti prav tako, kakršno je bilo. Šele tedaj sem namreč dejansko doživel asketove besede z njegove perspektive in so v meni zaživele. Na svojih ustnicah sem začutil njegov nasmeh, v očeh sem zaznal njegovo znanje, iz trebuha me je grela moja modrost. Vsaj za trenutek sem bil zares jaz. Na drugi strani ogledala. Kaj je Bog? To vprašanje moram omeniti v povezavi s človekom, ker pri razglabljanju o našem duhovnem bistvu neizogibno pridemo do nekega duhovnega absoluta, ki mu ponavadi pravimo bog ali Bog, v novejšem času pa se uporabljajo tudi mnogi drugi izrazi, pogosto kar običajne filozofsko-religiozni termini, pisani z veliko začetnico: Svetloba, Vesoljni intelekt, Modrost, Resnica, Praznina, Enost itd. Kot si morda mislite, je tudi naju z asketom zaneslo k temu vprašanju. Spet je on navihano podrezal vame: "Kaj je zate bog?" Odvrnil sem približno nekaj takega: "No, kar dobro poznam več svetovnih religij in bi težko izdvojil eno pojmovanje Boga. V bistvu imam krščansko ozadje, tako da mi je blizu nauk Jezusa, ampak po srečanju z Vedami sem bil očaran nad njihovo modrostjo. Takrat sem nekako začutil, da mi je kot Bog najbližje Krišna." Seveda je z njegovih hudomušnih ustnic spet privrelo nekaj nepričakovanega: "Je to tvoja izkušnja ali pa si se tega naučil?" "Pa težko bi rekel, da je samo eno ali drugo," je nadaljevala vreča informacij, "v bistvu so Vede tako logične in nudijo odgovore, ki sem jih že prej intuitivno čutil, kar se Boga kot takega tiče, pa bi težko rekel, da imam direktno izkušnjo o njem. Lahko rečem, da sem se to najprej naučil, potem sem pa imel izkušnjo." "Se ti ne zdi, da bi moralo biti obratno?" se je široko nasmehnil. Moje skomiganje z rameni ga je spodbudilo k naslednjemu vprašanju: "No, kaj so sploh zate Vede." Zamotan odgovor sem kot napiflan šolarček zaključil z lepo zvenečo floskulo: "Vede so dihanje Boga." Z iskrico v očeh me je naslednji hip mojstrsko matiral: "Ne, Vede so bruhovina ljudi." Doživeti, ne samo vedeti Potem je mirno nadaljeval: "Ljudje so prenašalci informacij, ampak to ni isto, kot če sami nekaj izkusimo. Tvoje potovanje v Indijo lahko opišeš samo ti in nihče drug, kajne?" "Seveda," sem se moral strinjati. "In če napišeš potopis, bo veliko ljudi ''vedelo'', kakšno je bilo tvoje potovanje, ampak ali bodo zares vedeli?" "Ne bo isto, ne," sem priznal. "Stvari moraš sam doživeti, da bi vedel, kakšne so zares, in izkušnja slehernega posameznika bo drugačna, kajti vsi smo različni. Nekdo drug bi potovanje v Indijo opisal drugače kot ti, ker je on drugačen. Če je tako pri običajnih vsakdanjih stvareh, kako resnično je to šele pri vprašanju, kaj je človek ali kaj je Bog! Boga ne moremo doživeti vsi enako - ravno nasprotno, vsak ga doživi drugače. Če se samo naučiš, če pridobiš informacijo o tem, kakšen je Bog - kdo je, kaj je itn. - ne boš o pravem Bogu vedel čisto nič. Zato se najprej izprazni svojih pojmovanj o Bogu in sebi in oboje poskusi preprosto doživeti." "Kako pa lahko doživimo nekaj tako abstraktnega in nedoumljivega, kot je Bog? Saj Bog ni naš sosed, da bi mu potrkali na vrata in naredili intervju z njim …" Nabrušeni asket je odvrnil: "Povej mi, no, kje ti čutiš Boga?" "Ne vem … v srcu … v naravi okoli sebe … Bog je umetnik, ki je vse to ustvaril." "Lepo," je pritrdil, "toda vedno se vprašaj, ali to dejansko čutiš ali pa je samo del programa, ki so ti ga vcepili." "Saj tega sploh ne moremo ločiti!" sem poskočil. "Kako naj ločim naučeno od občutenega? Da bi občuteno izrazil, moram uporabiti naučene besede in fraze. Ne morem samo čutiti. Že sam pri sebi razmišljam z besedami, ki so v bistvu informacije, oznake za stvari, ki jih vsak dan uporabljam. Ne morem samo čutiti …" "Saj ne želim, da spremeniš svoja mnenja in stališča," je rekel starec, ko je videl, da se čutim napadenega. "Samo razmisli o njih in vedi, da se dejansko lahko izprazniš informacij in začneš doživljati sebe, svet in Boga brez posrednikov. Začni pri sebi. Loči se od vsega, kar visi na tebi in potem spoznavaj svet." Zablode … Čutim, da je po tem uvodu ni potrebno nadaljnje dolgovezenje o posameznih zablodah v zvezi z identiteto človeka. Saj vam je verjetno jasno, da je bistvo v tem, da ločite prazno informacijo od doživete resnice. Sami poskusite začutiti, koliko so posamezne zablode, ki jih bom tukaj samo nanizal brez komentarjev, prazne puhlice, koliko pa so iskre Resnice … Č-1 - Človek je ustvarjen po božji podobi Č-2 - Človek je Božji sin Č-3 - Človek je krona stvarstva Č-4 - Človek je praznina ujeta v nestvarno snovno posodo Č-5 - Človek je izključno biološki mehanizem Č-6 - Človek je Bog Č-7 - Človek je eno z Bogom Č-8 - Človek se lahko odcepi od družbe in povsem osvobodi njenih vzorcev Č-9 - Človek ima neomejeno svobodno voljo oz. človek je popolnoma determiniran Č-10 - Človek je duša, ki presega materialno bivanje in je samo začasno ujeta v snovnost Č-11 - Človek je žival s svobodno voljo Č-12 - Človek je vreča informacij Podobnih bolj ali manj točnih idej in očitnih zablod je neskončno in o njih bi lahko napisali debelo knjigo. Ampak gotovo bi zgrešili bistvo, tudi če bi zapisali sama neoporečna dejstva. Če Resnico ulijete v kip in častite, boste malikovalci "resnice", častilci fotokopije herbarizirane vrtnice. Človek je tekoča in ne statična resnica, zato ga lahko spoznamo le, če tečemo z njim, sebe pa le, če tečemo s seboj. Življenje lahko spozna le nekaj živega, čutečega, zavestnega, mrtvim strojem so dostopne le bežne stopinje, ki jih duh pušča v snovi. Zato moramo, da bi spoznali sebe, najprej živeti sebe. Šele ko živite sebe kot človeka, boste zaznali svoj pravi smisel in boste intuitivno vedeli, kateri koraki so potrebni na poti do ciljev, ki se bodo jasno zarisovali pred vami. Ko jih dosežete, boste pustili, da jih odnese veter, in šli proti naslednjim ciljem brez navezanosti. Spoznali boste, da so konkretni cilji, poti, koraki, smisli in sama vaša človeškost le opora za udejanjanje iskateljskega bistva vaše duše. (Članek je bil objavljen v reviji Karma plus kot zadnji, šesti del v seriji prispevkov.) Komentarji (0) www.pozitivke.net