Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Vsak življenjski korak, ki ga naredi človek, ima za podlago smisel. Le nižje razvita bitja delajo korake izključno po nareku čutil, instinktov in hormonov. Svobodna volja in zavedanje lastnega bivanja - predvsem živosti in umrljivosti - ločita človeka od vseh drugih bitij na Zemlji. Čutimo, da moramo preseči svoje povsem biološko bivanje - vsaj tako, da se vključimo v mehanizem družbe, v katerem imamo občutek, da skupaj izpolnjujemo nekakšen višji smisel.

Pri tem se večina ljudi ujame v past: odgovornost za izpolnjevanje smisla začnejo prelagati na neko avtoriteto in imajo občutek, da se z "varnega" položaja laže spopadajo z vrtinci nadlog, v katere jih zanaša tok časa. Ko nastopijo bolezni, naravne nesreče, medosebni konflikti, jih z večjo samozavestjo prebrodijo v množici, na čelu katere je odločen voditelj. No, morda porečete, da je čas slepega sledenja karizmatičnim vodjam minil, zato te trditve danes ne veljajo več. A to povsem ne drži. Današnja avtoriteta je premetena kot lisica, nevidna kot kameleon in spolzka kot jegulja, ker ni oprijemljiv človek, ampak nekakšna skupna utvara. Nevidna je in neopredeljiva. Človek je manj svoboden individuum in bolj kolešček, številka, kot kadar koli prej v zgodovini. (Ne)smisel globalne družbe nas pogojuje kot še nikoli …



Po drugi strani pa nas njena lažljivost žene k naslednjemu koraku pri samoosvobajanju. Izmikati se začnemo lepljivemu kolektivnemu smislu in v svetu iskati svoj osebni smisel. Ali, za začetek, vsaj smisel znotraj ožjih skupin z bolj specifičnim svetovnim nazorom. Take skupine puščajo posamezniku različno mero svobode pri določanju individualnega smisla. Seveda praktično nikoli ne nudijo vse svobode, a nekaj je bolje kot nič.

Vključevanje v raznolike manjše skupine je znano že od nekdaj, v sedanji civilizaciji pa se je posebej razmahnilo v drugi polovici 20. stoletja. Takrat so se razcvetele verske skupnosti, kulti, sekte itd. z veliko pestrejšo podlago (ne le krščansko, ampak tudi indijsko, kitajsko, indijansko ...) kot kadar koli prej. Za zadnjih 10-15 let je značilen premik k vedno večjemu individualizmu, zato sedanjemu obdobju opazovalci novodobnih gibanj pravijo post-new-age. Ljudje se vedno manj združujejo v razne homogene skupine kot klasični privrženci, po novem pri njih samo poiščejo določena znanja in metode, ki jih potem po lastni presoji uporabljajo v svojem življenjskem okolju. Iz mnogih skupin potegnejo, kar jim je najbolj po godu, ne prilepijo se na eno samo skupino. Vse delajo malo po svoje in s tem včasih "staromodne" pripadnike novodobnih gibanj spravljajo ob živce, saj se ne podrejajo ustaljenim tradicionalnim doktrinam.


Treba je izhajati iz sebe

Iskanje smisla s tem, da jemljemo drobce z različnih strani, je očiten korak naprej, saj nam omogoča izhajanje iz sebe in ne iz tujih predstav, idej, občutkov o tem, kaj smo mi. Saj je jasno, posebej na področju duhovni rasti, da se opazovalec mora razvijati, da bi se razvijalo tudi njegovo zavedanje, razumevanje in čutenje sveta. Da bi se razvijal, pa seveda mora priti do sebe, do svojih potreb, do svojega smisla.

Ko se dovolj razvijemo in spoznamo, nam je jasno, kaj nam koristi in kaj škodi, in se znamo sami odločati, kaj sprejeti v svoje življenje, ne potrebujemo sugestij ali indoktrinacij s strani mogočne, karizmatične avtoritete. Ampak do te stopnje vodi veliko trdega dela, odprtosti in modrosti. Pri osebnostnem zorenju ni preskakovanja razredov. Poleg tega pot do svobode pogosto vodi čez suženjstvo, navidezna svoboda pa se velikokrat spremeni v bolečo ujetost. Zato ne sodite ljudi po najočitnejši zunanjosti in na podlagi enega trenutka. Morda psihološki ustroj in raven notranje razvitosti nekega posameznika terjajo, da le preko indoktriniranega verskega fanatika zraste v svobodomiselnega človeka Resnice. Ne gre obsojati gorečnih privržencev dogem, togih idej in papirnatih smislov, saj bodo morda iz največjih fanatikov med njimi zrasli najčistejši duhovni velikani. Ne podcenjujte moči časa


Smisel mi uhaja skozi prste

Čeprav jaz kot pisec tega prispevka ne morem prijeti vašega smisla in vam ga orisati namesto vas, vas lahko opozorim na določene stranpoti, na katere lahko zaide iskren iskalec ob izbrskavanju smisla iz sebe. Posebej ker si pri tem vedno pomaga z besedami premodrih vedcev, ki samo čakajo, da jim nekdo prisluhne … Napuh je res najsilnejši človeški greh.

S-1 - Obstaja absoluten smisel, ki ga je podala vrhovna avtoriteta (Bog, Vesoljni intelekt ipd.)
Življenja ni mogoče omejiti, preveč je nepredvidljivo in neizmerno. Vsaka toga definicija smisla živega bitja je zato mrtva.
Pa vendar je tako kot pri vseh drugih bitjih tudi pri ljudeh smisel v materialnem smislu precej preprost in opredeljiv. Lahko ga izrazimo z eno besedo: naš smisel je kontroliranje. Ali, blažje rečeno, upravljanje. Če se naučimo kontrolirati ustrezne stvari, smo zadovoljni in mirni, in takrat lahko začutimo zametke svojega duhovnega smisla. Pri kontroliranju imamo nešteto možnosti. Lahko smo nadarjeni za kontroliranje bodisi neživih predmetov in pojavov, bodisi rastlin, živali ali ljudi, ali pa konceptov oz. idej, in sicer na milijone načinov. Materialni smisel začutimo v sebi kot spoznanje: "Vem, zakaj sem tukaj!"
Golo kontroliranje pa ni dovolj. Da bi bilo zdravo, ga mora spremljati občutek služenja in ne izkoriščanja. Zavedanje, da smo po naravi služabniki, je pomemben korak proti duhovnemu smislu. Kaj je ta smisel, pa morate spoznati sami. Morda je služenje Bogu, morda je bivanje v luči čiste ljubezni, morda izpraznjenost v praznini, morda seks duš ali pa preprosto večni hec in sreča.
… hec in sreča vsekakor. Vse ostalo je šminka. Kajne?
Morda se vam zdi, da je del smisla tudi iskanje, ki nas spremlja že od prvega prispevka. Res je. Že v prvem prispevku sem napisal, da ima "vsa duhovnost tega sveta za skupni imenovalec večno iskateljstvo, na katerega smo tako rekoč obsojeni. Iščemo samo ljudje, saj krvavo potrebujemo občutek, da ima življenje smisel. Brez smisla ni upanja, brez upanja pa nimamo razloga, da bi šli naprej, da bi naredili naslednji korak. Tako izgineta pot in cilj, s tem pa tudi naše iskanje. In človek brez duhovne komponente, ki ga žene k iskanju, neha biti človek."

S-2 - Smisla se lahko naučim od drugih
Od drugih se lahko naučite samo njihovih smislov, pa še to le redko, saj večinoma posredujejo samo neke že davno zlizane smisle iz pete ali petindvajsete roke. Prinašajo prazne dogme. Smisel je vedno v vas. Puhle informacije, ki ne obsegajo zavednega znanja, modrosti, bistrine, vas samo zavajajo in begajo, pa če so izražene še tako sistematično in jih spoštuje ne vem koliko milijonov ljudi. Smisel je vas, v zaklenjeni skrinji, in samo vi imate dostop do njene ključavnice. Pa tudi ključ je v vas. Primeri drugih ljudi, skupaj z njihovimi nasveti in idejami, so koristni kot zgled, kako so oni našli svoj smisel, ni pa njihova pot nikoli enaka kot vaša. Največ za vas naredi tisti, ki vam pomaga preseči slepa prepričanja, se "odučiti" tujih smislov, priti v stik s svojim bistvom. Vedno pa vam tak človek samo stoji ob strani, nikoli vas ne vleče za roko in vam ne vsiljuje svojega prav.

S-3 - Smisla ni, vse je igra niča; živimo skozi niz slučajev; smisel je le izmišljija človeka
Lahko bi se zafilozofiral in se spustil v jezikovne nelogičnosti teh izjav, pa se ne bom. Zaprosil vas bom, da tokrat sami razmislite o tem, zakaj gre za zmoto in v kolikšni meri. Kot iztočnico vam ponujam nekaj vprašanj: Zakaj sploh berete ta članek? Zakaj imate radi red, vsaj pri najpomembnejših stvareh v življenju? Se počutite prijetno, ko se znajdete v kaotičnem, begajočem položaju? Kakšen se vam zdi svet brez smisla, brez namena?

S-4a - Usoda nas povsem determinira, svobodna izbira in individualni smisel sta neznatna
O verjetnosti te izjave pričajo astrologi, jasnovidci, včasih pa tudi živali, ko instinktivno začutijo, kaj se bo zgodilo. Če lahko nekdo ve, kaj se bo zgodilo čez teden dni, deset let ali celo čez več tisočletij, je vse že določeno, ne? Če je vse že določeno, je v okviru tega določen tudi naš smisel, zato je vseeno, ali se trudimo ali ne, saj vendar v vsakem primeru delujemo v skladu s svojim smislom, s tem, kar je že vnaprej določeno. Tudi vse naše izbire so že vnaprej določene, usode ne moremo prevarati …
Pa vendar imamo svobodo! Predstavljajte si, da se peljete na avtobusu skupaj z mnogimi drugimi potniki. Avtobus je usoda, vi ste njeni "ujetniki". In vendar imate znotraj te usode neskončno možnosti čustvenega odnosa in idejnega videnja situacije. To je možna svoboda vsakogar. Poleg tega pa lahko nekateri zelo razviti posamezniki okvir, ki jim ga postavlja usoda, močno razširijo in celo presežejo; za manj razvite ljudi v nekaterih primerih to stori "božja roka".

S-4b - Usoda je povsem odprta, ne postavlja nam nobenih okvirov, vse je odvisno od naše izbire
Koncept usode je potemtakem samo naš poskus osmišljanja obstoja. Prekrivanja dogodkov (npr. točnost horoskopa, zadetki jasnovidke, sinhronost po C. G. Jungu ipd.) so slučajna. Življenje je niz izbir, ki ustvarjajo posledice, te pa nas seveda do neke mere omejujejo; toda nikakor ne obstaja sila, ki bi nam od zgoraj določala usodo. Z dovolj volje in odločnosti lahko s svojimi odločitvami povsem spremenimo prihodnje dogodke.
Verjetno že slutite, da bom spet namignil proti zlati sredini - ne drži niti, da smo povsem determinirani, niti, da smo povsem svobodni. Usoda nam ponuja možnosti, od naše izbire pa je odvisno, ali (oz. kako) jih bomo izrabili. V zvezi s smislom pa še to: ko ga dosežemo na eni ravni, gremo globlje in ga iščemo tam, potem še globlje in globlje. V plitvinah nam ga določa usoda, v globini pa vedno bolj naša svobodna volja.

Brez smisla ni korakov, pa tudi živosti, razvoja in lepote ne. Zato se le zazrite vase in se vprašajte, zakaj ste tam, kjer ste, zakaj počnete, kar počnete, zakaj mislite, kar mislite, zakaj čutite, kar čutite, kam ste namenjeni, kje so vaši ideali, kaj osrečuje vašo dušo, zakaj živite … Ne nehajte se spraševati, ne nehajte iskati. Uprite se sistemu, ki hoče le, da bi bili predvidljiv kolešček, nespremenljiva številka. Bodite človek!


Prispevek je bil objavljen v reviji Karma plus kot peti od šestih člankov. Zadnji sledi.