1. ki si ga povzročaš sam in ki:
2. ti ga povzročajo drugi.
Narediš nekaj narobe,
te zapeče vest,
pa občutek krivde za storjeno nepremišljeno,
ali premišljeno dejanje,
samoobtoževanje, pa trpljenje.
Določil si si,
da boš nekaj naredil,
kar nisi,
slaba vest,
pa spet samoobtoževanje, pa trpljenje.
Užalijo te tisti ljudje,
ki so ti najbližji,
v katere si zaupal
in od njih največ pričakoval,
oni pa so te namesto tega izdali,
prevarali ali celo zapustili,
spet obtoževanje pa trpljenje.
Vidiš skupni imenovalec vseh tvojih trpljenj
so tvoja lažna pričakovanja do samega sebe
in do drugih, ali štekaš?
Samo tvoj ego je užaljen,
samo tvoj ego trpi,
samo tisti lažni del tebe je tisti,
ki se noče premaknit iz udobja
v katerem živi,
ki noče nič spremenit,
a hoče biti kar naprej srečen,
a je narejen tako, da tega nikakor ne zmore.
Ja ego ne more bit srečen,
lahko pa neizmerno trpi,
samo da ti pokaže,
da to nisi pravi ti.
Reka življenja pa teče
znotraj tebe ne glede na to,
ali ti v njej stojiš,
plavaš proti toku,
ali pa s tokom.
Najlažje je tistim,
ki se znajo znotraj sebe
temu notranjemu toku reke diha prepustit
in uživat v trenutkih oprijetja sca,
ki so ti milostno dani vsak dan.
Tvoje trpljenje je
tvoj notranji energetski zastoj,
ki lahko izhaja celo iz tako banalne stvari,
kot je to,
da recimo ne veš,
kaj bi sam s sabo počel.
Ja tvoje trpljenje je
posledica tvoje napačne identifikacije
samega sebe s sabo,
ko razmišljaš o tem,
kaj si in kaj nisi,
kaj bi lahko bil
in kaj bi moral bit.
Namesto, da bi začutil to,
kar že ves čas si.
In kaj si?
Si ta svoj zadnji dih,
ki si ga gradil na skali,
ali pesku svojega življenja,
si ta duh, ki je znotraj tvojega diha,
si ta duša, ki je hiša na skali
ali pesku tvojega življenja,
si ta ljubezen, ki si jo sprejemal, dajal,
si ta resnica, ki si si jo upal govorit, ko so
drugi molčali,
in si ta mir, ki si ga vložil v ta svoj zadnji dih.
Živlenje ti je dano,
da ga uživaš,
ne da se trpinčiš,
niti da trpinčiš druge ljudi.
Tukaj govoriva o tvojem čustvenem trpljenju: 
