Pride en saniyasi
(nekdo, ki se je vsemu posvetnemu odpovedal)
k nekemu bogatašu na obisk in mu razlaga,
kako je privrženost materialnim dobrinam
in čutnim užitkom res slaba stvar
in kako se je treba čimprej vsemu odpovedat in osvobodit.
Nenadoma v bogataševi palači nekdo začne kričati:
"Požar, požar!"
Saniyasi sredi pogovora skoči v zrak,
zgrabi svoje opanke in palico,
edino svoje premoženje in plane ven,
bogataš pa nič, lepo ostane tiho na svojem mestu, kjer je bil.
Ko požar pogasijo in pride saniyasi spet nazaj mu bogataš reče:
"Prišel si k meni, da bi me neprivrženosti učil,
in praviš, da si se ti vsemu odrekel,
pa si se ob požaru hudo zbal za svoje življenje
in ne samo to,
s sabo si vzel še svoje edino premoženje,
ki ga imaš,
svoje opanke in palico, na katero se opiraš,
jaz pa sem ostal tu,
nisem se bal, da bom kaj izgubil,
ker vem,
da vse kar res imam je zaupanje v sebe,
vse stvari so mi dane, da uživam v njih
in v njih res uživam in vem,
da jih bom enkrat vse izgubil,
pa se zato zaradi njih prav nič ne sekiram."
Saniyasi se je ob teh besedah zamislil
in spoznal,
da v svojem spoznaju samega sebe,
temu človeku ne seže niti do gležnjev
in se mu je spoštljivo priklonil
in ga milostno prosil,
naj ga bogataš uči o življenju in ga je,
saj je bil on sam mojster svojega časa.
Pride en saniyasi 
