Čustveni ping-pong

sreda, 28. januar 2004 @ 06:22 CET

Ste opazili, kako radi si ljudje podajamo svoja čustva? Poglejmo skupaj vsakdanjo življenjsko situacijo. Sin se odloči za trening karateja, jaz pa, ker sem odbojna do kakršnegakoli nasilja, tega ne odobravam. V meni se pojavi odpor. To je neprijeten občutek in, zavedno ali nezavedno, sem jezna na sina, ki je s svojo odločitvijo ta občutek v meni prebudil. V telesu čutim energijo jeze, ki se zgošča v trebušnem predelu in sili navzgor proti grlu. Imam dve možnosti.

Lahko energijo jeze 'pogoltnem', potlačim in se s stisnjenimi zobmi strinjam. 'Konec koncev je to njegovo življenje, naj naredi, kar hoče,' si mislim, hkrati pa v sebi ostajam prepričana v svoje prvotno mnenje. Kakšne bodo posledice? Vsakič, ko se bo sin popoldne odpravljal na karate, bom morala goltati svojo vzpenjajočo se jezo in neodobravanje. Kako dolgo? Dokler ne bom čutila tope bolečine v želodcu že ob sami misli na naslednje popoldne ali pa bo moje telo nekega dne nakopičeno jezo nekontrolirano izbruhalo skozi razdiralni plaz besed, ki bodo pustile za seboj opustošenje - tako v meni, kot tudi v tistemu, kateremu bodo namenjene. To je izrazito destruktiven scenarij.

Drug možen odziv je, da jezo izrazim takoj. Glede na to, da je naravna težnja čustva, da se želi izraziti, je to vsekakor boljša izbira. Spet pa ni vseeno, kako to naredim. Znova moram izbirati. Lahko rečem: "Nisem zadovoljna s tvojo izbiro in ne dovolim, da zapravljaš svoj čas za take neumnosti." Lahko sem v izražanju bolj psihološko manipulativna in rečem: "Ne vem, če bi bilo dediju (katerega mnenje otrok zelo ceni) všeč, da se ukvarjaš s temi stvarmi. Ali ne bi razmislil o čem drugem?" Ne glede na izbor besed je namen obeh odzivov enak - preprečiti otroku oz. ga odvrniti od tega, da bi se posvečal tej dejavnosti. Notranje gledano sem energijo svoje jeze uporabila zato, da postavim mejo, da zaščitim svoje interese, svoja prepričanja, da si znova zagotovim svoj notranji mir.

S tem sem se znebila neprijetnega notranjega konflikta v sebi, a sem ga prenesla na sina. Sedaj se on sooča z neprijetnim občutkom frustracije, ki ga čuti ob tem, ko njegove želje trkajo na moja prepričanja. Tudi on ima izbiro. Lahko sprejme mejo kot čustveno moralni zid, ki ga ne namerava podirati, ali pa se upre. Če sprejme omejitev kot usodo, na katero ne more vplivati, bo vedno znova, kadarkoli bo med prijatelji nanesla beseda na karate, zavedno ali nezavedno, obujal v sebi to frustracijo. Jeza, ki jo je morda sprva občutil do matere, se bo počasi probrazila v pasivno žalost. Ne da bi opazil, bo začel izgubljati veselje do življenja, veselje do tega, da bi se znova česa lotil. Tako kot za mater, je tudi za otroka občutek frustriranosti neprijeten in se pogosto razvije v jezo na osebo, ki frustracijo povzroča. Če pa se otrok oviri upre, starši to pogosto doživljamo kot napad na starševsko avtoriteto ali, še hujše, kot napad na svoje 'ljubeče' in 'dobrohotne' poskuse, da bi otroka vzgajali tako, kot mi mislimo, da je zanj najboljše.

Ob takšnem podajanju čustvenih frustracij odnos med staršem in otrokom hitro postane bojno polje. V tej bitki izgubljamo občutek za mero, izgubljamo spoštovanjenje in medsebojno zaupanje. Tam, kjer bi morala vladati ljubezen in pravičnost, vladata jeza in zakon močnejšega. Ne le fizično, temveč tudi psihično močnejšega. Nekateri si od takih bitk iz otroštva nikoli ne opomorejo. Rane so globoke in boleče, izgubljeno je temejno samozaupanje in samospoštovanje.

Ali obstaja druga pot? Da! To je pot prevzemanja odgovornosti za svoje občutke nase. Gre za to, da si frustracij ne podajamo naprej, ampak jih razrešujemo v sebi. Namesto da skušam otroka na vsak način odvrniti od karateja, se lahko soočim s svojim strahom. Česa se v resnici bojim? Ga bo res pokvaril karate? Kaj pa nasilje na televiziji? Na kaj v meni trka njegova odločitev? Se zavedam, da bi marsikateri starši takšno odločitev svojega otroka z veseljem pozdravili? Imam do svojega otroka kakšna pričakovanja? Lahko tudi ostanem pri svojem mnenju, prav in zdravo je tudi, da ga izrazim, vendar na način, ki otroku pušča svobodo odločitve.

Polje svoboščin je seveda pogojeno s starostjo otroka. Vsekakor ima devetletnik pravico in dolžnost, da raziskuje in preizkuša, kaj je tisto, kar ga v življenju zanima. Če sem sposobna svojo frustracijo zadržati za nekaj trenutkov in dati otroku možnost, da brez zunanjih pritiskov pojasni, zakaj se je tako odločil oziroma kaj je tisto, kar ga pri karateju priteguje, mu s tem pomagam razumeti lastne težnje, ki morda izvirajo iz njegovega občutka negotovosti in iz želje, da bi se počutil varno. Vsak človek išče varnost in otrok jo lahko v tem trenutku vidi v razvijanju neke borilne veščine. Ko se tako razkriva ozadje želja, hotenj in predstav, lahko nenenadoma opazim, da frustracije ni več, nadomestilo jo je globlje razumevanje. Z otrokom si nisva več nasprotnika, temveč zaveznika. Pri presojanju njegovih odločitev ne izhajam več samo iz sebe, ampak predvsem iz njega, iz njegovih motivov.

Tako kot morajo starši znati zdržati in razreševati svoje frustracije znotraj sebe, tako se mora tega učiti tudi otrok. Z zdravim zgledom mu lahko pri tem pomagamo. To pomeni tudi, da včasih vztrajamo s primernimi omejitvami, četudi te pri otroku vzbujajo frustracijo. Dobro je, da se z otrokovo frustracijo ne poistimo, hkrati pa mu pomagamo, da si ozavesti svoje občutke, jih izrazi, jih poveže s svojimi pričakovanji in predstavami, preverja njihovo upravičenost ... Takšen odnos ni več podajanje frustracij, temveč podpora v razumevanju samega sebe.

Energija naših čustev je prvenstveno namenjena naši osebni in duhovni rasti. Namenjena je podiranju lastnih omejitev v razumu in širjenju našega sočutja. Če bežimo pred svojimi čustvi, bežimo pred lastnim razvojem, bežimo pred tistim, kar nas želi osrečiti.

Barbara Novak Škarja
Šola čustvene inteligence

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040126232221306