Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040124102800183

Zablode in pasti na duhovni poti (v zvezi s koraki) 4. sreda, 28. januar 2004 @ 06:13 CET Uporabnik: Nara Iskanje terja cilj. Cilj terja pot. Pot terja korake. Koraki terjajo smisel. Smisel terja človeka. Človek terja iskanje. Ko poznamo cilj in pot, moramo samo še začeti hoditi. Zelo redko imamo možnost takoj uzreti svoj dokončni življenjski cilj, ponavadi je tako, da se nam postopoma razodevajo delni cilji. Ko dosežemo en cilj, se nam odkrije naslednji itn. V vsakdanjih pogovorih pogosto pravimo, da neke lekcije še nismo opravili, zato ne moremo naprej. Pogosto se nam naslednji cilj skupaj s potjo do njega razodene medtem, ko smo na poti do prejšnjega vmesnega cilja, včasih pa že vnaprej vidimo več vmesnih stopenj. Končni cilj uzremo šele, ko smo na to pripravljeni, prej smo sposobni videti samo njegove sence ali obrise. Prav je tako, saj bi se nepripravljeni lahko prestrašili kake res težke preizkušnje ali svojega preveč razgaljenega obraza. Večkrat se zgrozimo že ob soočenju z relativno lahkim vmesnim korakom. Nič čudnega, da se podzavestno bojimo skoka v transcendenco, v popolnoma neznano, ki ga od nas terja naš zadnji, neizogiben korak. Od stanja zavesti je odvisno, kam nas ta korak popelje. V vsakem primeru je osebnostno zorenje sestavljeno iz mnogih korakov, na katerih se učimo, kako biti vedno bolj zvesti svoji pristni identiteti. Seveda, če smo le pripravljeni sprejeti včasih zelo težke lekcije. Spomnimo se citata De Mella s konca prejšnjega članka: "Možnost, da se človek prebudi, je sorazmerna temu, koliko resnice lahko prenese, ne da bi zbežal." Od kod dobimo moč, voljo in smisel, da naredimo vsak naslednji korak (ter o zablodah na tem področju), bom pisal v naslednjem prispevku, zdaj pa si oglejmo nekaj tipičnih zmot v zvezi s koraki na duhovni poti: K-1 - na duhovni poti ni mogoče določiti univerzalnih stopenj oz. korakov Mnogi ljudje mislijo, da je rast duha drugačna od rasti telesa. Ko otrok odrašča, se nam zdi samoumevno, da bo telesno in duševno dozoreval približno enako kot drugi njegovi vrstniki; zaporedje korakov je pri vseh otrocih več ali manj enako. Ko gre za osebnostno rast in duhovne korake, pa mislimo, da nekakšno naravno zaporedje korakov ne obstaja, da je možnosti toliko, kolikor je na svetu duhovnih smeri, in da so koraki v vseh smereh povsem različni. V resnici vsaka pristna duhovna smer - pa naj izhaja iz religije, psihologije, sociologije in/ali okultnega ... - vodi posameznikovega duha skozi iste korake, tudi če jih v različnih okoljih drugače poimenujejo ali delijo. Zelo pomembno se je zavedati, da različne metode ne določajo, kaj se v človeku dogaja, ampak samo opisujejo, enako kot medicina ne določa, kako deluje telo, ampak samo ugotavlja, da deluje, kot pač deluje. Torej razlike med tehnikami in metodami niso posledica dejanskih razlik v zaporedju korakov pri duhovni rasti ampak samo razlik v videnju in opisu tega zaporedja. Zato je teoretično možno iz vseh pristnih duhovnih smeri izluščiti univerzalne stopnje notranje rasti. En poskus iskanja skupnega imenovalca vseh pristnih naukov, ki opisujejo duhovno rast, lahko najdete v moji knjigi Tri rdeče niti. K-2 - korake na duhovni poti mi mora določiti kompetentna, duhovno razvita oseba Človek se pravzaprav najbolje duhovno razvija v naravnem okolju, brez metod in tehnik, brez množice kulturnih tabujev, med katerimi smo odraščali mi. Današnjemu človeku služijo razne metode predvsem za odpravljanje kopice ovir, blokad, zavor in tabujev, ki jih je skozi dolga stoletja ustvarila družba oz. "kultura", in za lažjo orientacijo. V naravnem okolju ob naravni vzgoji se otrok brez ovir duhovno razvija po naravnem zaporedju korakov, enako kot se to dogaja z njegovim telesom. V "civilizirani" družbi prihaja do zastojev v razvoju duha pogosteje kot do zastojev v razvoju telesa, ker je duh "mehkejši" in zato bolj podložen popačenjem. Zato za zdrav notranji razvoj največ naredimo tako, da damo stran čimveč nenaravnega in ne tako, da dodajamo to in ono. Najboljše zdravilo za bolno telo je post od hrane, najboljše zdravilo za duha pa post od izmišljenih doktrin, religij, naukov in sistemov. Nihče vam ne more p(r)odati najboljšega ali edinega pravega sistema, nihče vam ne more določiti edinih pravih korakov. Pristen duhovni mojster bo samo "slekel" z vas vso navlako, tako da boste ostali duhovno goli in boste kot taki najboljše duhovno rasli; ne boste rasli samo statusno znotraj neke institucije ali celo globalne družbe ampak kot to, kar ste, kot individualno duhovno bitje. K-3 - brez duhovnega učitelja ni mogoče narediti niti koraka na duhovni poti Duhovnega učitelja potrebujem samo za zadnji korak v opisljivem duhovnem razvoju, do tja pa je pred večino ljudi še zelo dolga pot. Po zadnjem opisljivem koraku, ki pravzaprav predstavlja zadnjo stopnjo čiščenja od materialne navlake, se začne dejanska, neopisljiva duhovna rast, pri kateri ne gre brez učitelja. Torej trditev hkrati drži in ne drži: duhovni učitelj odpira vrata do duhovne poti, ampak do teh vrat se moramo dokopati sami, s svojim lastnim znojem. Pristen duhovni učitelj se bo do takrat raje umaknil, saj predhodni koraki niso odvisni od njega ampak predvsem od nas samih, od tega, koliko trenj zmoremo zdržati, kako dobro se znamo "lomiti", kako odprti smo za življenjske spoznanja, ki nas vsak dan bombardirajo. Ko se neha materialno čiščenje, rast iz duhovnega minusa do ničle (ki ga ne bi potrebovali, če bi odraščali v čistem družbenem okolju), se začne dejansko duhovno zorenje, pri katerem potrebujemo vodstvo. K-4 - koraki, kakor jih vidim ali izvajam jaz, so edini pravi Marsikateri privrženec določenega nauka podleže temu prepričanju in potem misli, da so lahko duhovno razviti samo tisti ljudje, ki se držijo določenih, njemu domačih praks. Jehovi priči se zdijo samo druge Jehove priče zares duhovno razvite in vidi samo v svojem nauku pristno možnost za duhovni razvoj. Enako so za pripadnika gibanja Hare Krišna samo najvišji pripadniki njegove skupine res duhovni, kristjani, budisti, ezoteriki in vsi drugi pa so avtomatično prikrajšani za pristno duhovno rast, ker nimajo prave poti in pravih korakov. Dejansko obema omenjenima njuni duhovni poti omogočata pristen duhovni razvoj in so njuni idoli lahko zelo, zelo duhovni, toda sama ne bosta prišla daleč, če bosta zmotno mislila, da imata monopol nad pravo duhovnostjo. Tudi če se taka vernika navzven kažeta za tolerantna in sprejemajoča, globoko v sebi še vedno vidita svojo pot kot edino, ki je res prava. Mimogrede: je to res njuna pot? Ali pa sta to pot le bolj ali manj točno prekopirala od drugih? Vrnil sem bom k izjavi, da vsi sistemi samo opisujejo duhovni razvoj človeka in ga ne določajo, torej lahko prav vsakdo spontano doseže zelo visoke stopnje osebnostnega razvoja oziroma očiščenosti materialne navlake (vse do izstrelitve v transcendenco in pozitivne duhovne rasti, za kar potrebujemo nekoga, da nam odpre vrata). Povprečnež z ulice, ki ne verjame v nič duhovnega, ampak samo živi zvesto sebi, je lahko bolj duhovno razvit od marsikaterega uveljavljenega učitelja na duhovni sceni, ki je dal skozi ne vem koliko tečajev, delavnic in seminarjev, dejansko pa z njimi samo beži pred samim sabo. Nobeni koraki niso edini pravi, če nas prekrivajo z dodatnimi oblogami navlake. Bistvo začetnih korakov v duhovnosti je vedno čiščenje, "slačenje", odstranjevanje vzorcev, predsodkov, iluzij, zmot ... s čiste duše. In spet smo pri identiteti ... K-5 - nujen korak na duhovni poti je odpoved vsemu in sprejetje revščine Odpoved je na mestu, ko sem zanjo zrel! Če se odrekam prej, da bi svetu in sebi dokazal, kako duhoven sem, bom prej ali slej glasno telebnil z namišljenih duhovnih višav in bom moral nazaj pojesti vse, kar sem prej izbruhal. Najrazvitejši posamezniki ne potrebujejo ničesar materialnega, ker so notranje tako bogati. Ker uživajo v vsakem trenutku svojega življenja, v vsem izobilju, ki jim je dano, beseda odpoved pravzaprav ne obstaja v njihovem besednjaku, tudi če nimajo ničesar. Po drugi strani pa lahko z višjim namenom sprejmejo veliko materialnega izobilja, da bi z njim delali dobro. Lahko premorejo neznansko bogastvo, a se nanj ne navežejo. Res duhovno razvit posameznik bo ob izgubi bogastva in padcu v revščino ostal povsem miren, zadovoljen v sebi. K-6 - pri duhovni rasti si lahko pomagam z zunanjimi pripomočki, tehnikami in metodami Posredno ja, neposredno pa ne. Razne vaje, aparati, ekstrakti, sokovi, posti, športi, terapije itd. mi lahko pomagajo pri izboljšanju celostnega zdravja - telesnega, duševnega in energetskega, ne sežejo pa do duše. Ker stari rek, da je zdrav duh v zdravem telesu, še vedno drži, je zdravje materialnega dela naše osebnosti ključnega pomena za duhovno rast in je vse, kar nas vodi v tej smeri, zelo dobrodošlo. Še vedno pa je duhovna rast ločena komponenta, ki je odvisna samo od trojega: jasnosti zavedanja, čistosti namena in zvestobe sebi. Naj ponovim, da je za dejansko duhovno rast najbolj pomembno čiščenje, slačenje, odpravljanje umetnega in vračanje k naravnemu, ne pa dodajanje zunanjih stvari, pa če so te še tako koristne. Vsekakor pa vse pride ob svojem času in, kot smo videli, z naglim odpovedovanjem ne naredimo prav veliko. Duhovni razvoj spremlja nešteto paradoksov. Više ko gremo, več jih je. Ni jih možno izraziti tako, da bi bil logični vsem, zato moji članki gotovo ne zvenijo enako resnično vsem bralcem, nekatere morda celo iritirajo. A saj njihov namen niti ni, da bi ugajali, namenjeni so burjenju, burkanju, bujenju uspavanih plasti vaše osebnosti, dramljenju iskalca v vas, kajti vaš smisel je iskanje.Članek je bil objavljen v reviji Karma plus kot četrti od šestih; preostala dva sledita. Komentarji (0) www.pozitivke.net