Trenutek….


Ja, v življenju nas spremlja vse polno takih in drugačnih trenutkov, ki nam lahko spremenijo življenje,razmišljanje in še marsikaj drugega.Nekateri gredo mimo nas in se nas sploh ne dotaknejo, čeprav se jih zavemo. Vsekakor je večina njih pomembna v naših življenjih…na naših poteh..v našem vsakdanu.

Nekateri pa so posebni, močni…..taki, ki jih nikdar ne pozabiš, pa naj bodo lepi ali ne…..dogodijo se in ne moreš se jim izmaknit ali bežat pred njimi…..ne takrat, ko se dogodijo in ne kasneje, ko se jih spominjaš.

S prijateljem se odpraviva v gore, da bi splezala smer, ki se nama je motala po glavi že nekaj časa…postala je želja, ki si jo je bilo vredno izpolnit. Pozno popoldan, po parih urah hoje, prispeva pod steno in si poiščeva primeren prostorček na mehki travi…..tak, da ima lep razgled, pa da je dovolj prostoren za spanje.Vse je tako tiho in mirno….spokojno. Dan se že nagiba v večer in v steno sijejo še zadnji večerni žarki…čudovita stvaritev narave je to.

Prične se daniti in v daljavi gledam jutro, ki nastaja….prebuja se nov čudovit dan. Zlezeva iz spalnih vreč in ob srebanju čaja uživam v pogledih…..v dolini je še skoraj tema, tukaj je pa že kar svetlo.
Zamislim se in srečen sem, da mi je dano, da sem lahko ta trenutek tukaj….vse to vpijam vase, kot bi hotel shraniti globoko v sebi….se napolnit za naslednje dni, ko bo treba spet v dolino…dol v gužvo, hitenje, tekanje za materijalnimi dobrinami…..tu gor ne potrebuješ nič takega, le prepustiti se je treba…prepustiti takim trenutkom, ki jih narava ponuja…..tukaj se da še tišino poslušat in to res ni težko.


Skala je prijetno topla in uživam v plezanju…nekako se odklopim in spremljam telo, ki se vzpenja navzgor…..skrb za prijatelja in zase je v ospredju in ne dovoli, da bi se preveč zasanjal, sicer se pa tega z leti navadiš. Večkrat se spomnim na gamse, ki sva jih opazovala prejšnji večer, kako se pasejo in skačejo po policah ravno v delu stene, ki se malenkost položi in je nad nama….to mi dela malček skrbi saj tu pa tam že prileti kakšen kamen in tako neprijetno reže zrak, da si misliš, da leti nevem kako velik kos….za trenutek se stisneš k steni in se močneje primeš…že nagonsko.

Kakšnih tristo metrov pod mano, malček stran od stene, pelje planinska pot in gledam ljudi, ki naju opazujejo….ustavijo se in gledajo gor…razmišljam kaj si mislijo….razglabljajo ali samo počivajo in gledajo dva ki……….ja tudi zanje je to samo trenutek na njihovih poteh.
Plezam naprej in prijatelj me varuje..uživam in vse teče gladko, kot si želim….naenkrat spet tisti zvok, ki ti požene kri po žilah….spet nekaj pada dol..zvok je vse močnejši…stisnem se k steni….začutim jo še bolj….in mimo mene v čistem strmoglavljenju priletita dva krokarja…par trenutkov mine preden se zavem, da je vse v redu in si oddahnem. Pa se tudi malo pojezim, češ …ja a nimata kje drugje letet…ravno tu okoli mojih ušes morata, kot da nimata vsega prostora zase……Nasmehnem se samemu sebi in si rečem…saj si tukaj le gost, tujek, ki je vdrl v ta čudoviti svet…v vsa ta čudesa narave…tu je njihov dom in ti bodi srečen, da si lahko tukaj, da lahko občutiš vso to naravo na tak način.

V naslednje pol ure se ta njihov ples ponovi še dvakrat…kot bi hotela nekaj povedat, pokazat, sporočit…..o tem sem kasneje dosti razmišljal.
Ko odplezam svoj rastežaj, si uredim stojišče na lepi polički..ni bila velika, ravno prava za nogi, da sem udobno stal. Nekeko v sebi se zamislim..daj zabij še en klin…kar tako….in kadar je tako, se vedno poslušam. Varujem prijatelja in ko pripleza do mene, za čas postane in uživava v razgledu..srečna sva da sva tukaj. Sonce je že visoko in prijetno greje, vzgonski veter, ki vleče gor po steni pa poskrbi, da nama ne zakuha. Varujem ga in on izgine za skalami nad menoj..polovica vrvi je že šla in čutim, da uživa in da večjih težav ni, saj vrv enakomerno teće iz kupa pod mojimi nogami nekam gor za njim.

Razgledujem se naokoli in spet tisti značilni prodorni zvok, ki reže zrak…kot že parkrat danes…pa spet ti ptiči si rečem in se nagonsko stisnem k steni…tokrat je bila hladna….prijetna…za trenutek prav uživam in zaprem oči….naenkrat udari in me odlepi od nje, pa me vrv s katero sem varovan ne pusti daleč…močno stisnem oba konca vrvi s katero varujem prijatelja, saj tisti trenutek sploh ne vem kaj je…kaj se dogaja..a je padel…vse se dogaja bliskovito hitro……ne ni padel, pa tudi krokarja nista bila…bil je kamen, velik kot velika pest in je podrsal po zadnjem delu čelade in se zaril v nahrbtnik….bil je trenutek…trenutek nečesa….trenutek, ki ga ne pozabiš.

Ko splezava in sva vesela gor na vrhu stene, poklepetava tudi o tem dogotku, ki je nekako običajna stvar v stenah in na katere je treba računati, da se dogajajo…sprejmeva povsem mirno.
Kamen je priletel nekje z vrha in za las zgrešil tudi njega….

Ja vem, da bo marsikdo od vas, ki bo ta moj doživljaj prebiral, si bo mogoče pri sebi mislil, češ, kaj pa hodi iskat tja gor in se izpostavljat….ampak to je že druga zgodba….mogoče za kdaj drugič.

Preden končam še nekaj bolj za primerjavo ali v razmislek…..
Tri ali štiri leta je od tega, februar mesec….vreme hladno, jasno..prava zima..ravno dobro se je zdanilo in sem že sestopil iz Krna. Plošča je bila trda, ponekod poledenela..gor in dol sem šel po temi…bilo je jasno in dovolj svetlo, tako da lučke nisem potreboval…užival sem kot vedno, ko počnem kaj takega. Vozim se počasi proti vasici Vrsno, ki leži pod Krnom in v vasi me pozdravi sorodnica, ki je ravno otroke spravljala v kombi, da jih odpelje v šolo, pa me povabi na kavo. V središču vasi je malo prostora in le najdem prostor od sosednji hiši..grem ven iz avta in naredim le dva koraka..dva kratka koraka…in le brzina me je rešila, da me ne bi dobesedno pregazil nekdo, ki je prinorel z avtom okoli hiše, tako da odskočim še pravi čas…..Pozimi pelje tam mimo le par avtomobilov na dan…..in ta je bil eden med njimi…..in imel sem srečo….in tudi to je bil samo trenutek.

November.