Verjetno boste tudi vi, dragi bralci, ob prebiranju knjige "Hatha joga" izvedeli marsikaj novega, temeljnega in pomembnega, bodisi da se z jogo ukvarjate bolj poglobljeno ali zgolj ljubiteljsko. Knjiga "Hatha joga" Yogija Ramacharake popelje bralca nazaj od zunanjega pridobivanja znanja k spoznavanju svoje notranjosti in njegove povezanosti s hrano, vodo, zrakom in zemljo oziroma naravo nasploh.

V vsem tem je namreč mogoče najti življenjsko energijo oziroma prano, tisto nekaj več, kar sodobna znanost sicer še vedno uradno ne priznava, a nekako vendarle prizná, da obstaja. Prano pa je treba znati iz teh sestavin življenja pridobiti, jo uporabljati ter seveda tudi naše teló pripraviti, da jo bo znalo uskladiščiti in uporabljati, ne pa jo zgolj raztresati vsenaokrog, potem pa ostati brez energije.

Skrivnost vseh skrivnosti je odpuščanje.
Odpustiti pomeni pozabiti.
Odpustiti in ne pozabiti pomeni, da se pripravljamo na maščevanje. Ko pride pravi trenutek, bomo to tudi storili.
Jezus, ki je bil križan, je na križu prosil Boga: „Bog moj, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“
Potem je Jezus šel v pekel, porušil okove in vstal od mrtvih.

Več kot 2000 let imamo pred očmi Jezusovo sporočilo in delovanje in več kot 2000 let vse ignoriramo.
To pomeni, da smo mrtvi tudi ko sovražimo in se pripravljamo na maščevanje. Ko vse odpustimo, se znova rodimo. Živa sedanjost je čas sprejemanja izbir, odločitev in dejanj. Če ne zdaj, kdaj potem?
Kakšni smo ljudje?

Ego
Ego predstavlja umeten občutek o lastnem jazu, o tem, kar smo. Umeten zato, ker se mora istovetiti z zunanjimi stvarmi. Svoje prave identitete namreč ne pozna. Zaradi svoje nestvarne narave je zelo ranljiv in negotov in se nenehno čuti ogroženega. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval.

To velja tudi, če se ego zdi navzven zelo samozavesten. Spomnimo se, da čustva predstavljajo reakcijo telesa na naš um. Kakšno sporočilo torej telo nenehno prejema od ega? Nevarnost, nahajam se v nevarnosti! In kakšno čustvo to nenehno sporočilo ustvarja? Strah, seveda.

Aghora je oblika tantrične sadhane, kjer sadhak odvrže vso osebno identiteto in stopi v razmerje z Bhairavo. Za ta namen sadhak tvega vse in se neposredno sooči s surovimi aspekti moči. Ta pot predstavlja homo, kjer se sadhak vrže v plamene in postane ogenj. Na tej poti ni prostora za obotavljanje, ker je ta ogenj žgoč.

Za aghorijevo dispozicijo je značilna intenzivnost in divjost, zato mora vse prakse na tej poti dokončati. V tem smislu mora biti aghora sadhak pravi hatha jogi (hatha v tem kontekstu pomeni "silovit"). V nori iskrenosti aghori vsili samega sebe v Resničnost ter v subtilne sile, ki se gibajo v njej. Ker nihče ne mara vsiljevanja, obstaja velika verjetnost, da bo aghori naletel na prepreke in na sile, ki ga bodo skušale ustrahovati in odvrniti.

Začarani krog žrtev-napadalec je le še en člen v verigi zasužnjevanja. Tako neprizanesljiv je, da se večina posameznikov sploh ne zaveda, kako je njihovo življenje krog stalnega izmenjavanja vlog žrtve in napadalca. Ko so žrtve, imajo seveda nekoga ali nekaj, kogar ali kar krivijo za to, kar se jim je zgodilo. In tudi ko so napadalci, pripisujejo ali sprejemajo krivdo.

S tem krogom je povezana tudi energija "rešitelja".

V svojem času, od izpred rojstva do sredine tridesetih let, sem izkusila veliko fizičnega, čustvenega in psihičnega nasilja. Bilo je zelo domišljeno in vztrajno. Cilj je bil, da se me zasužnji kot žrtev ali napadalca ali da se me odstrani. A ni delovalo, ker se nikoli nisem identificirala z nobeno od teh vlog. Šlo je preprosto za izkušnje.

Um, telo in čustva
Tako kot um in ego (umetni jaz), tudi telo ne predstavlja vas. Omejeni um je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Stvarnika, Boga. Ne glede na napačne predstave o njem pa ima telo v fizičnem svetu zelo pomembno vlogo, ki je nikar ne omalovažujte, saj lahko resnico najdete - nič drugače kot skozi vaše telo!

Pod fizičnim telesom, ki je le iluzija, maska, je nevidno notranje telo, vhod v duhovni svet. Z notranjim telesom smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično - tam smo prosti rojstev in smrti, tam smo večno prisotni. Skozi notranje telo smo vedno povezani z božansko bitjo, Bogom. Ključna stvar je zato biti stalno povezan s svojim notranjim telesom.

Bratstvo tantrikov čaka, da se ponovno obudi. Začelo se bo prebujati, ko se bo približeval konec Kali juge. Prepoznalo bo moč ženskega principa in transformiralo svet. V ekstatičnem trenutku prehoda iz enega obdobja v drugega, bodo ti zvesti privrženci te nesebične poti, dosegli svoj cilj.
Kaula tantra

KAJ JE TANTRA
»Ni lahko definirati tantrizma,« pravi akademik Mircea Eliade. In res, Indija je dežela v kateri sobiva toliko različnih redov, filozofij in duhovnih tradicij, da jih je nemogoče sistematizirati, zato smo zanje izumili predal, v katerega jih lahko strpamo in ta predal se imenuje »hinduizem«. Beseda, ki nič ne pove, še najmanj to, da jih razumemo, daje nam pa občutek da so nekam pospravljene.

Od DNK do sistema kundalini energije

Osnova biološkega življenja v „ našem svetu“ je DNK. Zgrajena je kot vijačnica ali dvojna spirala. Različni pari aminokislin, razporejeni na obeh straneh spirale, predstavljajo osebni načrt za telesno zgradbo vsake časovno individualne življenjske oblike. Dvojna spirala je nosilec zavesti vsake celice pri vseh življenjskih oblikah na zemlji. Vsako biološko telo ima enkratno DNK . Tako lahko na podlagi informacije v DNK iz vsake posamezne celice nastane popolno telo.

Tudi planet Merkur ima v svojem simbolu dvojno spiralo. To kaže tudi na nov razvoj tretje narave po rojstvu prerojene zavesti v “ polju vstajenja”, zaradi zgoščevanja snovnega sveta je pot tega rojstva dolga. Poteka med “padcem” prvotne zavesti ter njeno prenovo in vrnitvijo v prvotno življenjsko polje.

Omejitve uma
Zdi se nam, da bi, če bi prenehali razmišljati, prenehali obstajati. Zaradi istovetenja z umom je ta postal hiperaktiven. Uporabljamo ga zelo nespametno, saj deluje tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal. Ustvarja resen odliv naše življenjske energije. Kakih 80-90% misli večine ljudi ne le, da se ponavlja in ne prinaša nikakršne koristi, temveč zaradi svoje disfunkcionalne in često negativne narave pogosto prinaša škodo. Takšna vrsta prisilnega razmišljanja je pravzaprav odvisnost.

Um nikoli ne more najti prave rešitve, kajti prav on sam je bistven del problema. Predstavljajte si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Um je le razumsko orodje, ne pa nekaj, kar je sposobno izkustva, globokega spoznanja v jedru zavesti.

V "pismu prijatelju" Yogi Society (tj. prvotni založnik knjig Yogija Ramacharake) pojasnjuje povezavo med Ramacharako in Atkinsonom. Namreč na splošno ljudje enačijo oziroma zamenjujejo Atkinsona in Ramacharako (kar se je zgodilo tudi pri slovenskem prevodu knjige "Znanost diha", v kateri je kot avtor izpostavljen prvo imenovanega namesto Ramacharaka, zdaj pa se pri založbi, pri kateri je slednja izšla, vsem bralcem in poznavalcem té in vseh drugih slovenskih prevodov knjig Yogija Ramacharake iskreno opravičujejo). Sedaj pa k samem pismu.

Dragi prijatelj,
Prav obžalovanja vredno je, da o Yogiju Ramacharaki ne ostaja nobeno biografsko delo. Še najbolj pa smo presenečeni nad tem, da dva človeka, ki sta pisála knjige, posvečene njemu, o Ramacharaki nista zapisála niti besede.

Če združimo dve besedili Jamesa Allena (kot v naslovu), nam ta dva predstavljata zaokroženo celoto, tj. očiščenje življenjske potí človeka in izvira njegovega življenja oziroma njegovega srcá.

V prvem besedilu "Pot čistosti" nam avtor prikaže pot, kako naj se človek očisti raznoraznih oblik strastí in kaj mu lahkó tó dôbrega prinese, katere vse probleme in njihove vzroke, ki se jih človek mogoče prej sploh ni zavedal, lahkó s tem reši, in kako naj najde mir, ki ga v današnjem svetu še kakó primanjkuje. V drugem besedilu "Iz srca" pa nas Allen opozorí na resnični izvor človekovega življenja. Namreč ravno v srcu se skriva tisto, kar potem človek živí. Človeka poziva, naj bo vendarle varuh svojega srcá, naj pazi, kaj vstopi vanj, in naj prečisti tisto, kar je v njegovem srcu nečistega.

Tisto, kar sodobnemu človeku najbolj manjka je - poznavanje samega sebe. A ne fizioloških mehanizmov in dogajanj v njegovem telesu. Ti so le odraz kompleksnega notranjega dogajanja, ki se vrši v zavesti.

Človek bi moral spoznati delovanje in zakonitosti svoje zavesti, kjer ima um odločilno vlogo. Prav um je krivec za težave, s katerimi se soočamo. Treba mu je vzeti iz rok vajeti, ki ga postavljajo v vlogo brezobzirnega, brezvestnega uničevalca človeka in sveta. Iz pomočnika se je namreč prelevil v gospodarja, ki odloča o vsem. Namesto, da bi ga uporabljali, on uporablja nas. Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo!

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Precej zdelan si videti danes. Očitno te je napadel prehlad.

(Tomaž:) Ja stari. Čisto sem fuč. Najraje bi šel v posteljo, pa imam še nekaj nujnih opravkov. Ko bi si lahko pomagal s kakim dobrim zdravilom...

Morda ti bo pa tale pogovor pomagal. Veš, v zvezi z zdravjem veljajo določeni stereotipi, ki nam zelo otežujejo zdravljenje. Le malo ljudi se zaveda, da nam dvom v lastno zdravje povzroči veliko škode.

Čakaj, čakaj! Tega pa ne razumem. Jasno, da dvomimo! Vsak, ki je bil kdaj resneje bolan, ve, da je bolezen presneto resna reč. In če veš, kaj te vse ogroža, ti je jasno, da se zdravje lahko hitro zruši.

Piše: Mag. Anita Škof v Karma plus

Priča smo spremembam, ki vodijo v Zlato dobo človeštva in po katerih se oznanja. Religije bodo razpadle in izražena bo brezpogojna Ljubezen. Svetovni sistemi se bodo zrušili, vstal bo Človek - enost moškega in pozabljenega ženskega principa, Boga-Boginje. Telepatsko komuniciranje bo nadomestilo množične medije, obujamo stvariteljsko notranje Zavedanje - SEM. Zaključili bomo ciklus razodevanja Duha skozi materijo in obvladovali materijo skozi Duha. Proces utelešenja Belega bratstva že poteka, pripravljamo se na prihod Mesije.

Ljubezen namesto religij
Živimo čas, ki ga je napovedal Jezus Kristus: "Ko pride On, Duh Resnice, vas bo uvedel v vso Resnico!" Doživljamo ga kot veliko duhovno prebujenje, preobrat navznoter. Izkušanje tega, da ima vsak lastno pot in individualen odnos do Boga-Boginje, kajti vera ni religija. Religija je sistem, ki lahko vero ubije. Vera je notranje vedenje, zaupanje in je Ljubezen, ki gore premika.

Kaj je sreča? Na nekem predavanju je bilo postavljeno to vprašanje:«Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen?« Izrazi prisotnih so kazali osuplost, nezaupanje. Končno je odgovoril nek moški:«Vse je odvisno od življenjskega pogleda, ki ga ta oseba ima. Če ima nekdo nekaj, kar je v njegovih očeh važnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je navkljub vsemu lahko srečen.«

Le kakšna je ta sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, prostost. svobodo, da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesreče in da le-to doživi kakor srečo? V svojem delu je nemški pesnik Friedrich Schiller rekel, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na«splet teh dveh nasprotujočih si občutkov« je sklepal, da so ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se nam posreči, da se dvignemo nad svoje okoliščine, se običajno zdi, da potrebuje naš duh manj čutnih spodbud. Po Schillerju ni nujno , da zakoni te narave nekoga zavezujejo, ko ima enkrat v posesti svojo Bit, ki je pa povsem neodvisna od izkušenj naših čutil. Tako je prišel do sklepa, da so ljudje kakor sužnji podjarmljeni nasilju svojih občutkov.

Pred leti sem imela par tečajev Globinske meditacije na srednješolskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki. To je bila moja prva izkušnja pri uvajanju mladih ljudi, ki so imeli težave z vidom, v meditacijo. Tečaju so se pridružili tudi nekateri izmed učiteljev na tej šoli.

Pred tem sem ljudi z belo palico ali z očali z zelo debelimi lečami le tu in tam videla na ulici, tukaj pa smo se po nekaj ur na dan srečevali skoraj cel teden. To je bila zame zelo dragocena izkušnja. Dosti smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni 'videti' in kaj 'biti slep'. Če se o tem pogovarjaš z razmišljajočimi mladimi ljudmi, ki v življenju še niso videli svetlobe, je pogovor drugačen, kot če se pogovarjaš z običajnimi sogovorniki.

Obstaja mnogo različnih vrst in pojmovanj svobode. Duhovna, psihološka in materialna so tri vrste, ki bi lahko vključevale vse druge oblike, kot so ekonomske in politične svoboščine, s katerimi se ne bomo ukvarjali v tem članku, pa čeprav ne zanikamo njihovega pomena.

V vsaki od svojih oblik je svoboda gotovo relativna stvar. Mi v svoji zavesti vsak dan izkušamo različne stopnje svobode kot tudi različne stopnje pomanjkanja svobode. Dejansko mi vse bolj in bolj spoznavamo, da je izraz ‘relativno’ vključen v praktično vsako ugotovitev nekega dejstva, ki jo izrazimo.

Prostozidarstvo je staro kot zemljsko človeštvo samo in izvira neposredno iz misterijev, namreč iz božanske skrivnosti, ki neprestano teži za tem, da bi človeštvo dvignila iz padlega stanja nižjega življenja k Prvotni svetlobi. Zaradi tega se ni prvotno prostozidarstvo nikoli ukvarjalo z gojenjem meščanske etike in bratstva ali s prakso humanitarnih dejavnosti. Drugače rečeno, nikoli ni bilo usmerjeno h kulturi na horizentalnem nivoju.

Prostozidastvo je bila in je še metoda, po kateri se lahko padlo človeštvo, današnje ponarejeno človeško bitje, povrne k svoji pretekli slavi. Temu, ki hodi po tej poti, postanejo etika, bratstvo in humanost razumljive same po sebi.

Preden je Gregg dobil službo kot voznik kamiona, je učil matematiko na kmetijski šoli. Kot učitelj je imel le malo denarja in časa. Prevozništvo mu je dalo oboje. Za volanom je imel dovolj časa, da je razmišljal o Realnosti. In v kamionu je lahko prav tako nemoteno meditiral kot v svojem stanovanju. Prišel je na mojo delavnico “Samo-izpopolnjevanje: ključi vzhoda”, da bi se naučil, kako uskladiti duhovna in seksualna prizadevanja.

Gregg nam je pripovedoval o svojem guruju. “Je Američanka, babica, ki živi v Kaliforniji in je dosegla zenit človeškega potenciala. Ne glede na to, kaj se dogaja, je vedno blažena. Izžareva mir, ljubezen in svetlobo. Zadnjič, ko sem bil pri njej, je govorila o spolnosti. ‘Dokler ne obvladamo spolne sle’, je rekla, ‘je naš duhovni napredek omejen.’ Ni razložila zakaj. Od takrat me ta trditev preganja.

Mir srca je sposobnost videti tudi nevidno in vstopiti v polje sigurnosti. Nemir – vsi ga še predobro poznamo. Nikoli nimamo dovolj časa, da bi opravili vse, kar naj bi opravili. Zdi se da čas teče vedno hitreje, mi pa capljamo vedno bolj za njim. Pogosto ga hočemo ustaviti v zmotnem prepričanju, da bomo imeli potem več časa, da bomo v miru naredili vse, kar nam je obtičalo. Vendar se zdi, da se za takim ustavljanjem skriva zmota, to je prej nemir vzrok za čas in ne posledica časa. Da, če natanko pogledamo, se zdi, da je nemir istoveten s časom.

Naši čuti so orodja zunanjih želja- želja do stvari tega sveta. Želje so tisto, kar nas stalno zadržuje v gibanju, naše srce vedno znova vznemirjajo nove želje, kar se mora končno odraziti s čuti. Želje nas povezujejo s časom in prostorom. Priklenjeni na naše umirljivo snovno telo, so gnani z nemirom željnega srca, kot urno nihalo nihamo sem ter tja med poloma nasprotij. Tako postanemo sužnji zemeljskega časa in prostora. Šele po dolgih izkušnjah iz mnogih inkarnacij končno v nekem trenutku odkrijemo, da nam stopanje skozi obdobja ne prinaša stalnega miru, ampak nas zapleta v vedno nove iluzije.

Ljudje smo nekako nagnjeni k temu, da iščemo razne izgovore, ko nam nekaj ne gre, ko nečesa ne razumemo, ko se naše življenje ne odvija tako, kot si želimo ali smo si zamislili. In takrat najprej pomislimo na to, da so planeti spet obrnjeni v kako samo njim razumljivo smer, pa verjeno je spet kaka »močna« luna, ko pa vse to odpove, se spomnimo na to, da se veliko govori o karmi, katere posege sprejemamo s strahospoštovanjem, češ: proti temu sem pa popolnoma nemočen. Ko je vprašanje karme, sklonimo glavo in se seveda ponižno strinjamo z vsem, kar se nam dogaja.

Karme mi torej ni treba posebej opisovati, saj ima vsak svoje mnenje o njej, o tej nadležni zadevi, katere naloga je z vso močjo oteževati naše življenje. Vse smo že prestali, vse smo se že naučili, tako vsaj menimo, pa nas zopet doleti situacija, v kateri je edina možna razlaga, da je spet karma pokazala svoje zobe.

Že v zgodnjih visokih kulturah je bil orel, kralj ptic, povezan z bogato simboliko. V splošnem je spadal k soncu in Luči; v ljudskem verovanju, mitih in literaturi so mu bile pripisane mnoge lastnosti: kraljevska moč, mogočnost in čarobna moč, pogum in bistrovidnost, a tudi neizprosnost, trdnost in maščevalnost. Kot uničevalec kač in zmajev uresničuje božanskega duha in je prispodoba zmage Luči nad temnimi močmi.

V najstarejši indijski literaturi, »Rigvedi«, nastopi kot čudežni ptič Garuda, sijoč kot najbolj žareči plameni in hiter kot svetloba. S svojim mogočnim letenjem lahko ustavi vrtenje svetov in Višnu se na njem bojuje proti zlim demonom. Indijanci so ga častili kot kozmični simbol, kot utelešenje Luči in neba, Aztekom je pomenil samo sonce. Pri narodih starega veka in pri Germanih je veljal za ptico prerokbe nesreče, pri Grkih pa je bil simbol Zeusovega duha. Umetnike starega vzhoda je ta ptič kraljev in bogov navdihoval k mnogim upodobitvam, o tem pričajo marmorni reliefi, podobe na vazah, uporabni predmeti, kovanci in okrasni predmeti.

Eden od razlogov, zakaj je Buda svojim učencem posredoval čim manj »informacij« je, ker je hotel iz njih izvabiti njihovo lastno mišljenje, novo mišljenje. Drugi razlog pa je lahko, da jim je vedno znova želel pojasniti, kako zelo si gradijo samostojno mišljenje, če se ravnajo po določenih mnenjih in pojmih.

Človek na duhovni poti, ki se drži teh Budovih pobud, spozna: vse moje predstave in verski pojmi, ki sem jih na dosedanji ustvaril v zvezi z nirvano, božjim kraljestvom, reinkarnacijo, astralno sfero, duhom, izvirnim grehom itd. niso moj jaz. Človek, ki išče hrepeni po doživetju in resnični tovrstni izkušnji. Neomajno ve, da je doslej le verjel in slutil, morda je dojel z razumom. Toda še ne živi iz resničnosti, na katero nas opozarjajo ti pojmi.