Kaj je značaj?
Značaj je žig ali znamenje duše, ki se izraža v življenju.

Vi lahko razdeli te vaše življenje na dva dela - na notranji jaz, ki ohranja svoje lastno ravnovesje, medtem ko čuti, misli in deluje; in na zunanji svet, ki vključuje telo z vsemi njegovimi zahtevami in potrebami. V življenju nekega kamna je vse zunanje, do tiste mere, kot smo to sposobni videti. Mnoge rastline že kažejo nekaj značaja, živali pa še več. Večina ljudi tu pa tam pokaže svoj značaj, vendar pa je le razsvetljeni tisti, pri katerem je notranje življenje vladar telesa in okolja, in ki prilagaja vse okoliščine notranjemu namenu, tako da ga lahko z vso pravico imenujemo osebo značaja - je velik znotraj, je človek, v katerem je sila duše močnejša kot pa sila telesne navade in okolja. Tak značaj bo viden v vseh drobnih življenjskih dogodkih.

Love all, serve all (Ljubi vse, služi vsem) in Help ever, hurt never (Vedno pomagaj, nikoli ne prizadeni) so napisi, ki jih človek srečuje na vsakih nekaj metrov, ko se po dolgi, 12 ur trajajoči vožnji z letalom in avtobusi končno približa svojemu tako želenemu velikemu cilju. Tam daleč, daleč na jugu Indije.

Kozmični avatar, prinašalec luči, modrosti in brezpogojne ljubezni. Mojster vseh mojstrov, duhovni oče tisočerih sledilcev. Ne samo prebivalcev Indije, temveč vse zemeljske oble. Ne samo hindujcev, temveč verujočih najrazličnejših veroizpovedi, barve kože in prepričanj. Celo neverujočih.

Resničen napredek
Življenje nikoli ni bilo in ne more biti pasivno; in rast človeškega bitja bo hitra ali počasna, povsem v skladu s tem, kar se izrazi iz notranjosti. Biti pasiven pomeni biti v določenem trenutku mrtev ali v snu. Celo v tisti religiozni predanosti do Boga, ki so jo izražali najbolj razpoznavni svetniki, je obstajal nenehen aktiven napor - zato da bi obstajala odprtost uma in srca za to predanost, zato da bi se zavedali duhovne sile ali milosti, ki ne more valovati v zaprte ume lenih, ne-razmišljajočih in sebičnih ljudi.

Oseba je značaj in edina stvar, ki jo je mogoče imenovati napredek, je posameznikov razvoj.
Življenje vam ne bo podarilo trajne sreče, dokler ne boste prepoznali in ubogali te resnice, ter spoznali, da je življenje namenjeno razvoju značaja proti usodi, ki po svojem veličastju presega vse sedanje predstave. Duhovna lakota vam ne bo naklonila počitka, ampak vas bo gnala vse do tega cilja človeškega življenja.

Zakaj izgrajevati značaj?
Zakaj bi morali premišljeno težiti k razvoju značaja? Prvič zato, ker ne boste srečni in zadovoljni vse dotlej, dokler tega ne boste, in drugič, ker to zahteva od vas igra življenja kot dolžnost. Živi ste zaradi določenega namena in nekje v notranjosti vaše zavesti tli medla slutnja o tem dejstvu; iščete ali pričakujete nekaj, česar pomanjkanje vam odvzema popolno zadovoljstvo.

Vaše usmerjanje drobnih usod - od jutri do naslednjega tedna, do naslednjega leta in do konca življenja v tem telesu - in vaše širše usode, ki naj bi se izpolnila v nepredstavljivi veličini v prihodnosti onkraj le-teh (v toku ponovnih rojstev na zemlji ter življenju v drugih svetovih), počiva v vaših lastnih rokah. Prihod te veličine lahko sedaj pospešite z vašimi napori, ravno tako, kot je vaše sedanje stanje rezultat naporov, ki ste jih opravili v preteklosti - in ničesar drugega.

Za vse nas, ki zaradi različnih razlogov flirtamo s tistim onkraj, s transcendentnem, z duhovnim, velja, da se pogosto ujemamo v zanke intelekta. Takoj tisti trenutek pa se to manifestira v našem vsakdanjem življenju na način, da pademo nekaj korakov nazaj.

Torej v nekem trenutku se znajdemo v prepričanju, da je naš duhovni nivo neprimerno višji od nekoga drugega, mogoče od povprečne okolice. Že samo tako prepričanje samo, nas pripelje do okoliščin v vsakdanjem življenju, ko bomo lahko ugotovili, da smo še globlje kot smo kadarkoli bili. Seveda, če smo že tam, da lahko take dogodke opazimo in jih dojamemo.

Kot otrok sem nekoč splezala na majhno drevo pred sosedovo hišo, čeprav so mi to prepovedali. Ena od glavnih vej drevesa se je zlomila, zaradi česar se je posušilo. Prestrašena sem zbežala stran in šele po nekaj tednih sem zbrala pogum, da sem šla k sosedu in priznala, kaj sem naredila.

Spomnim se olajšanja, ki sem ga pri tem občutila. Toda poleg tega tudi prijaznosti tega soseda, ki mi je zagotovil, da mi je oproščeno. Osvobojena sem bila glodajoče krivde, tako da sem se znova počutila varno in domače na naši ulici.

Piše: Saša Bešter v novih Misterijih www.misteriji.si

Spominja nas, kdo smo, od kod prihajamo
Tjaša Dorelay, šepetalka angelov in medijka, ustanoviteljica spletnega portala Angelski dotik, avtorica tečaja za povezovanje z angeli Celestial Inspiration, je živ psihični prevodnik duhovnega sveta. V življenju ji pomagajo samorogi, angeli in boginje. In seveda njena izostrena intuicija, s katero premaguje še tako težavne izzive te inkarnacije.

Ko zmore jezditi na valovih življenja, se predajati lepoti sedanjega trenutka in tkati pripoved s tem, kar ona je, pomaga tudi nam, da uzremo prelepo notranje bistvo in prebudimo samoroga v sebi, milostno ohranjenega v kolektivnem spominu prenekatere človeške kulture.

Golob je bil v mnogih starih duhovnih tradicijah spoštovan in nadvse cenjen simbol. V prejšnjih časih je bil še posebno posvečen ženskim božanstvom, pri Babiloncih boginji Astarti, pri Egipčanih Izis, pri Rimljanih Veneri in pri Grkih Afroditi. Vedno pa je bil simbol plodnosti in ljubezni. Druge kozmologije opisujejo goloba kot prinašalca božanske volje., ki predstavlja moč in red in ki ohranja nižje svetove kot podobo božanskih svetov. S pa je golob tudi povezan s stvariteljsko božansko dejavnostjo v vesolju.

V judovski tradiciji, je bilo ime goloba sveti simbol. Golob se hebrejsko imenuje IONAH. To ime srečamo zopet npr. pri preroku Jonahu iz Niniv, pri Janezu Krstniku in tudi pri Janezu Evangelistu. Golob je simbol božanskega navdiha.

V ustanovni listini Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje opredeljeno kot čim tesnejši približek popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja človeka, kar bi bil ideal naše psihofizične in družbene umeščenosti z medsebojnim sožitjem.

Vzhajajoči kanček svobodnjaško pronicljive psihološke in antropološke vede takisto izpostavlja duhovno plast zdravja, ki izžareva neskončno ljubezen, notranjo človekovo svobodo za trezno in poglobljeno odločanje, razvijanje zrele odgovornosti in vesti, doživljanje smisla, lepote in dobrote ter verovanje v nekaj neotipljivega, nematerialnega in še ne povsem znanstveno dokazanega, denimo v Višjo Silo, Stvarstvo, Celoto, Vesolje ali Boga. To je metaspoznanje brezčasne in brezmejne prepojenosti slehernika z vsakim in vsem, torej zavedanje Enosti, kakor na Nebu, tako na Zemlji, po starodavnih indijskih Upanišadah tat tvam asi, človeško in božansko sta Eno.

Neštetokrat beremo ali slišimo, da s tem, ko živimo v svojem srcu, stopimo v stik s svojim bistvom, duhovno rastemo, se nadgrajujemo in tudi samozdravimo.

Mnogo ljudi pa ne ve, kaj natančno to pomeni, predvsem pa, kako stopiti v srce.

Stopiti v svoje srce, živeti v srcu, ni enako kot biti dober, srčen, radodaren. Stopiti v srce in živeti v srcu pomeni, da ne živimo v levi polovici možganov - torej da ne reagiramo in ukrepamo razumsko, temveč v skladu s svojim bistvom, v skladu s svojo dušo in našimi največjimi kvalitetami ter vrednotami, s katerimi smo že prišli v to življenje.

»Kaj ima človek od vsega svojega prizadevanja pod soncem?«
In videl sem vse delovanje, ki se je dogajalo pod soncem in glej, vse je nekoristno in ujeto v veter.« ( Pridigar 1, 3).

Na vsakega izmed nas pride v našem razvoju, ki obsega mnoge inkarnacije, nekoč trenutek, ko si postavljaš podobna vprašanja in prideš do podobnih spoznaj kot pridigar Salome.

Če se ozreš naokrog in opazuješ svoje življenje, spoznaš, da so vsi tvoji ideali o ljubezni, miru, svobodi in harmoniji postali le nekakšni drobci. Posedovanje. Priznanja, slava in moč so izgubili svoj magični vpliv. Bliža se starost in samo vprašanje časa je, kdaj boš zapustil tisto malo, kar si v življenju pridobil. Rojeni smo bili v svet, za katerega sploh nevemo zakaj smo v njem.

Iz nove revije Hana www.revija-hana.com

Da bi razumeli, kaj so duhovi, demoni, angeli ter druga svetlobna bitja, moramo najprej razumeti, kaj je stvarstvo in kako deluje materialna dimenzija, v kateri se nahajamo. Mi kot duše se nahajamo na drugih sferah – ali z drugimi besedami: mi smo v drugih dimenzijah. Za 3 dimenzionalnost (3 D), kar je materialna dimenzija, pa potrebujemo fizično telo, da lahko ustvarjamo in kreiramo. Seveda je pri vsem tem še en cilj, ampak o tem kdaj drugič.

Ko se utelesimo, dobimo telo, ki pa ima, žal, mnogo blokad. Ne moremo se spomniti, kdo smo in kaj je pravi namen našega bivanja tukaj, na Zemlji. Torej je igra taka, da se mora posameznik spoznati in razviti, se znotraj sebe uravnovesiti, in s tem izničiti blokade. To v resnici niso blokade, ampak zaprti energetski kanali, ki jih mora posameznik odpreti, če želi doseči popolno svobodo.

Operacijski sistem našega bioračunalnika bi bilo treba nadgraditi, da bi znal razlagati še kaj več kot zunanji svet. Ta misel se ponuja kar sama. A kaj, ko se nam zdi, da je njegova sprememba nekaj povsem neobičajnega. Toda to ne drži. Naš intelekt smo razvijali zelo enostransko, kar je človeštvo pripeljalo v nezavidljiv položaj, v katerem se nahaja. Intelekt sam po sebi nima omejitve rasti. Tisti, ki si omejitve postavlja, smo mi sami.

Primerjava človeka z bioračunalnikom je kar posrečena. Oba obdelujeta goro informacij, le da človek te informacije tudi "živi". Sposobnost računalnika ocenjujemo po tem, kaj vse zna izračunati, prezentirati, razjasniti. Navzlic dejstvu, da človek informacije tudi "živi", ne zna razložiti, kaj temeljni pojem - življenje - sploh je. To napeljuje k zaključku, dačlovekovemu bioračunalniku še marsikaj manjka.

Kaj pomeni pazaba? Grška mitologija govori o reki z imenom Leta. Teče skozi kraljestvo Had, skozi podzemni svet, v katerega prihajajo duše umrlih. Tam pijejo vodo iz Lete in s tem pozabljajo na prejšnje življenje. Tako izguba spomina na prejšnje življenje vsebuje nekdanji vidik pozabe, ki pa ima za vse nas daljnosežne posledice. S tem mislim na spomin na naše prvotno življenje.

Naš materialni svet, v katerem poteka naše vsakodnevno življenje, ni samo plod pozabe, je pozaba sama. In ta minljivi svet je reka Leta, ki nas brez cilja nosi. Kako globoko smo se pogreznili v preteklost? Kako nam gre s to stvarjo v našem vsakdanu življenja? Pri branju časopisov, vožni z avtom, ko smo pod stresom ali ko predgledujemo naše finančno stanje? V odnosu do drugih ljudi, ko nam kdo dela dobro ali nas grdo izigrava? In kako lahko doživljamo telesno šibkost? Nas potegne val pozabe ali pa lahko ohranimo spomin na božansko? Se sploh še spomnimo česa, kar bi lahko imenovali kot neskončnost, večnost, Bog, božansko delovanje in energija?

Prepoznajte tišino ali z drugimi besedami globok mir v sebi in vse, popolnoma vse v vašem življenju se bo postavilo na svoje mesto. Tudi najhujše nemogoče reči se bodo pričele reševati same od sebe in lahko se boste samo čudili.

Za večino ljudi je ta dimenzija življenja, ki se skriva v nas popolnoma neznana, absurdno neprivlačna. Kljub temu, da se tam skriva popolnoma vso znanje, vsa modrost in vsak odgovor, se človeštvo šele v zadnjih nekaj desetletjih skoraj da po vsem svetu, omembe vredno ozira v to smer.

Rast notranje zavesti, je resnična evolucija človeka. Čemu pravzaprav živim? Ali obstaja pomembnejše vprašanje, ki je pomembnejše od tega?
Že v egipčanskih templjih se je spraševalo: »Človek, kdo si? Od kod prihajaš? Kam greš?«. Mar niso to vprašanja, s katerimi nas poskuša stvarnik doseči? Ali niso vsaj povabilo, da bi se raziskalo lastno življenje?

Veliki duhovni, filozofi in misleci vseh časov so raziskovali človeško stremljenje po sreči. Današnji moderni filozofi to opisujejo kot nedoločljivo iskanje življenja brez bolečin in skrbi. Kdor se v svojem okolju ozre okrog sebe, nedvomno ugotovi, da takega življenja še nismo dosegli.

Mejnik na poti duhovnega razvoja je dosežen takrat, ko svojo pozornost od zunanjega sveta preusmerišk notranjemu svetu, ki je ne le mnogo bogatejši od zunanjega sveta, temveč skriva v sebi tudi najvišje skrivnosti.

Takrat se proces duhovnega zorenja močno pospeši. Postaneš »duhovni aspirant«, učenec, ki se mu odstira vse več duhovnih modrosti. Takrat si na pragu odgovora na najpomembnejši vprašanji: Kdo sem? Kdo je Bog?

Ženske so dobre tantrike in so že po naravi primerne za to pot. To še posebej drži za šakte, ker so ženske utelešenje Šakti. Tantra marga se ukvarja z utelešenimi lastnostmi manifestiranega obstoja, zato lahko ženske uporabijo svoje moči in naravna nagnjenja v duhovno korist. Številne duhovne poti se trudijo potlačiti ženske energije v prid bolj "trdnemu", hladnemu in brezstrastnemu pristopu.

Slednje lastnosti sicer morajo biti prisotne v sadhakih obeh spolov, vendar strogo podrejanje tem načelom pogosto deluje proti sadhaku. Iz tantrične perspektive je mehkoba, vročina in strast ženske energije velik vir moči in potencialno sredstvo odrešitve. Pri vsaki energijski "obliki" se trudimo izraziti razsvetljen aspekt te energije in se ne zadovoljimo z energijo v omejenem in trdnem vzorcu. Ženska, ki vase privabi navzočnost Boginje in dovoli, da se naravna energija prilagodi tej navzočnosti, lahko kmalu postane izurjena tantrika.

Smisel evolucije – razvoj zavesti
Na lestvici najpomembnejših vprašanj bi vprašanje Kdo sem? uvrstil na sam vrh. Verjamem, da daje smiselcelotnemu procesu evolucije. Evolucijo razumem kot proces postopne gradnje zavesti ali duha, da bi naposled lahko prišlo do odgovora na vprašanje, kdo sem, in zavedanja tega. Vsa spoznanja o zunanjem svetu, vsa spoznanja o človekovi notranjosti, so priprava na to najzahtevnejšo nalogo.

Morda se takšno stališče zdi pretirano, a nikakor ni tuje vzhodni tradiciji in filozofiji. Tam najdemo trditev, da je smisel božanske igre – in evolucija to je –, da se Stvarnik skozi svoje stvaritve naposled v celoti prepozna.

Gon po spoznanju
Na vsakem koraku srečujem ljudi, ki poskušajo najti sebe. Poskušajo na zelo različne načine, z vse mogočimi sredstvi: potujejo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko »srečali«, udejstvujejo se v ekstremnih športih, da bi prepoznali svoje potenciale, omamljajo se z različnimi mamili, ki naj bi jim olajšala pot do sebe itd.

Žene jih gon po samospoznanju. Iskano je mogoče najti le v samem sebi in ne zunaj, ne glede na zunanje pogoje, treba pa je imeti tih, pomirjen um in mir v duši. Tako nas budisti prepričujejo že dve tisočletji.

Tantrično delo je usmerjeno k rezultatom, vendar se mora posameznik truditi. Presenetljivo je, da mnogi, ki želijo delati nekaj svojega, pogosto imenujejo ta duhovni pristop tantričen. Na misel mi pridejo številni drugi duhovni izrazi (pravzaprav, noben duhovni izraz ni nujen), ki nudijo več »svobode« kot »tantra«.

To je zato, ker je od vseh poti tantra nedvoumna glede delavnosti, iz stališča tradicije pa je hkrati zelo strukturirana in obredna. Verjetno se mnogi z manj resnimi namerami radi istovetijo s tantro zaradi njenega pozitivnega odnosa do življenja. To za nekatere pomeni, da imajo »duhovno krinko« za razne življenjske banalnosti in razvade.

Iz revije Hana www.revija-hana.com

Vsakdo izmed nas ima kakšnega »prijatelja« ali znanca, ki je do nas neprijateljsko razpoložen, uživa v naši nesreči, je ljubosumen na naše materialne dobrine, na naš zakon, ali pa je le ljubosumen na našo srečo. Ti »prijatelji« in znanci so na videz vedno prijazni do nas in nam namerno svetujejo napačno. Pogosto imajo za cilj, da nam preprečujejo najti prave poti do naše sreče. Vse zle misli, ki nam jih tiho pošiljajo, pa so vrsta duhovnih napadov na naše mentalno telo.

Simptomi teh napadov so: nenadni glavoboli, nenadna pomanjkanja energije, v mnogih zaporednih dogodkih se nam zgodi nekaj slabega, čutimo nenadne čustvene napetosti itd. Če se vam redno ponavljata vsaj dva izmed naštetih simptomov, potem ste žrtev duhovnih napadov zlih oziroma negativnih misli drugih ljudi. Žrtve smo lahko vsi, saj imajo drugi ljudje mnogo opravka z nami in o nas vedo veliko več, kot vemo mi sami. Že samo ogovarjanje je lahko duhovni napad.

Življenje je proces opazovanja, izkušanja in vživljanja v vloge in dogodke. Za vse to je odgovorna zavest. Verjamem, da podobe v zavesti – čeprav si to večina ljudi domišlja – nimajo nikakršne zveze z nekim zunanjim objektivnim svetom, saj ta ne obstaja; zgradi se – podobno kot svet sanj – iz miselnih podob in oblik. V teh podobah ni nikakršne snovi. Materialnost je le vtis o trdnosti, ki ga potrjujejo čuti, ki so prav tako orodja zavesti.

Telo je prepričljiv zavestni program, s katerim opazovalec z umskimi pripomočki – prostorom in časom – skozi odnose dojema medsebojne povezave, vzročnosti in zakonitosti. To gradi znanje, ki ga pripravlja na razvozlavanje najzahtevnejšega vozla: prepoznavanje njegove identitete.