Tik pred koncem leta praznujemo največji praznik, praznik luči, hkrati pa tudi največji družinski praznik v letu.

Nemogoče je, da nas ne bi zajele zunanje priprave, kajti povsod se srečujemo s predbožičnimi znaki. In vsako leto se zdi, kakor da bi prejšnje hoteli prekositi z obilico luči. Morda pa se vedno bolj zavedamo, da se nas ob tej zunanji in neutrudni prizadevnosti polašča neznanski pritisk, da bi izpolnili normo, in v nas zbuja nemir. Otroci imajo rdeča lička zaradi veselega pričakovanja, odrasli pa večinoma zaradi stresa.

Ta nemir išče med vsemi temi lučmi in pesmimi tisto edino luč, ki nas lahko raszsvetli, ki lahko v našem srcu ustvari blagost in milino ter ozdravi našo notranjo osamljenost in otrdelost, ki odpravi"mraz noči".

Ne obstajajo negativna čustva; poznamo pa čustva, ob katerih se ne počutimo dobro. Zaradi njih vemo, kdaj je čas za spremembo.

Pred kratkim je bil moja stranka gospod, ki se je moral soočiti s tem, da ga je zapustila žena. Imel jo je zelo rad. Na začetku je bila njegova bolečina tako huda, da ni mogel ne jesti, ne spati; počutil se je brez energije in volje do življenja. Zjutraj se je težko spravil iz postelje, da bi odšel v službo.

Tam se je vsaj malo zamotil. Zvečer, v praznem domu, pa se ga je polaščala huda žalost. Odšel je k zdravniku, ki je v njegovem stanju prepoznal simptome depresije in mu predpisal antidepresiv. Bolečina se je omilila, občutek praznine pa je ostal. Gospod je pomoč začel iskati tudi drugje in tako sva se srečala.

Nasilje in strah sta nenehno spremljali človeka tekom njegovega razvoja. Tudi danes, ko stojimo pred vrati nove dobe miru in harmonije, le bežen pogled v dnevne novice pokaže, da z agresivnostjo še nismo opravili. Morda je to dediščina, ki smo jo podedovali od naših živalskih prednikov in kaže, da je v nas še veliko živalskega.

Strah je naraven odziv na pretečo nevarnost. Poznajo ga tudi srne, ki bežijo pred volkom. A človek je razvil strah, ki paralizira in dela človeka nemočnega v rokah drugega, agresivnega. In prav ta strah je poleg neznanja morda največja omejitev za vsakega iskalca resnice, da bi naredil naslednji korak v notranjo luč.

Piše: Aart Jurriaanse v Karma plus

Za študente ezoterike pojem reinkarnacije ni neko abstraktno prepričanje, ki temelji na teoriji in je zato o njem mogoče razpravljati, pač pa dobro uveljavljen pojem, ki je del starodavnih naukov modrosti že tisoče let in ki se je kasneje neštetokrat dokazal v vsakodnevnem življenju. Načelo prvenstveno temelji na dualnosti človeka.

Ko učenec enkrat sprejme načelo o nesmrtnosti človeške duše, pride z uporabo logike, ki je ne ovira dogma, do zaključka, da je reinkarnacija neizogibna. Če upoštevamo, da človeštvo sestavljajo rase in narodi raznolikih barv, jezikov, fizičnih, emocionalnih in mentalnih značilnosti in če poleg tega upoštevamo, da obstaja toliko značajev, kot je posameznikov, potem dobimo idejo o njegovi zapletenosti.

Nekaj časa sem se že spogledoval s transcendentnim, z nečem kar naj bi bilo nad nami. Med daljšim potovanjem (iz Slovenije sem odšel peš) po vzhodnem svetu, sem preživel skoraj leto dni tudi v zen budističnem templju na vzhodu Tajske. Pa vendar se mi ni, kljub vsemu trudu, zgodilo nič.

Pričakoval sem namreč razsvetljenje. Ha ha ha. Razen povečane naravne pozornosti, poglobljene mirnosti in lahkotnega reagiranja v kritičnih situacijah, pri sebi nisem opazil, tistega posebnega stanja, ki je bilo, ko sem bral o njem tako neverjetno, magično.

Je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Lahko. Vse je odvisno od našega življenjskega pogleda, ki ga kot oseba imamo. Če ima nekdo, kar je v njegovih očeh pomembnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je vsemu navkljub lahko srečen.
Le kakšna je ta mogočna sila, ki daje nekomu, prostost da se dvigne iznad zunanje ali notranje nesreče in da le to doživi kakor srečo?

Friedrich Schiller nemški pesnik in filozof je v svojem delu O vzvišenem rekel, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na splet teh dveh nasprotujočih si občutkov je sklepal, da smo ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se nam v nekem trenutku posreči, da se dvignemo nad svoje okoliščine, se nam zdi, da je potrebuje običajno naš duh manj čutilnih spodbud.

Menstruacija je neprostovoljna Joga, ki je ženskam dana od Boga.
Leonard Orr

Tabuji, povezani z menstruacijo so praktično univerzalni, najdemo jih tako v primitivnih kot v bolj razvitih kulturah.

Od Indije do Kitajske, Japonske, Pacifika, Indijancev Severne in Južne Amerike, Srednjega vzhoda in Afrike vidimo, da za žensko v času menstruacije veljajo posebna določila. Na Kitajskem se je za časa krvavenja umaknila in ni sodelovala pri vsakdanjih in verskih opravilih. Ortodoksni Hinduisti so prepričani, da se ne smejo dotakniti niti pogledati ženske, ki ima menstruacijo. Prepričani so, da lahko pokvari hrano ali povzroči, da se sesiri mleko. Muslimani in ortodoksni Brahmini se prav tako močno bojijo moči menstrualne krvi.

Kaj torej ljudje sploh smo? Nekateri trdijo da smo izključno in samo fizična bitja in to je to, konec. V Indiji imate celo skupino vernikov, ki veruje izključno v fizično telo in ne priznavajo ničesar drugega, "nad-naravnega". Hodijo po deželi in ljudi prepričujejo, da imajo edini prav in vas skušajo tako pritegniti v svoj način verovanja.

Pozabimo na vse kar je znanega in povedanega in se preprosto zazrimo v ta svet. Opazujmo. Smo ljudje fizična bitja? O tem ni nobenega dvoma. Imamo fizično telo, ki je bilo ob rojstvu majhno, brez imena in kakšnih drugih identitet. Bili smo čisto, svobodno fizično bitje vsaj nekaj minut, dokler nam niso pričeli "obešati", imena, priimka, narodnosti in vseh drugih izmišljenih identitet.

V tem članku se bomo dotaknili duhovnih izkušenj odkrivanja konkretnih odvisnosti kot tudi pot svobode iz teh odvisnosti v našem življenju. Sam spekter odvisnosti in osvoboditve se giblje od na prvi pogled povsem nepomembnih navezanosti do težkih, rušilnih in samomorilskih nagonov.

Razlika med raznimi psihoterapijami in duhovne metode osvoboditve je, v tem, da ljudje resnično ozdravijo, osvobojeni so odvisnosti in niso samo abstinenti, ki se morajo varovati recidive. To nam potrjuje, da sta odvisnost in svoboda duhovna dimenzija človeka.

Korak k dvigu zavesti
Vse materialistične razlage sveta in vse sedanje stereotipne podobe o stvarnosti boste prej ali kasneje morali zapustiti. Morda je to zdaj težko verjeti in storiti, a prej ali slej boste spoznali resnico. Najkasneje takrat, ko boste zaznali, da se približuje smrt. Smrt sleče z vas vse, kar niste vi. Skrivnost življenja je, da umrete, še preden umrete – in odkrijete, da smrt sploh ne obstaja.

Bolje kot poslušati svoj um, ki običajno naredi zmedo, je - poslušati svojo intuicijo. Če pa je ni, je najbolje narediti – nič! Potrebno je spremeniti način zavestnega delovanja. To je edini način, da preživimo kot rasa.

Kaj je pravzaprav strah? Od kot izvira? S tem vprašanjem se več ali manj sooči vsak človek. Beseda " strah" izhaja iz latinske besede"avgustus", ki pomeni"tesen""utesnjen" in je povezan s pojmom ozek, ne prostoren. Takšna stiska ali bojazen vedno prihaja iz našega srca, ki potem preide v našo zavest in je v hipu prisotna v vsaki celici.

Obstajata dve vrsti strahu. Strah, ki se veča in nastopi v težkih okoliščinah in pritajen strah ali speči strah, ki je v naši podzavesti in nas sili v beg ali v napad. Povod za rastoči strah je pogosto zunanji vpliv ali vzrok. Pritajeni strah je težje razumeti, ker je tako globoko zasidran v nas samih, da ga sploh ne zaznavamo. Pogosto sploh ne opazimo, da je strah, gonilni motiv naših misli, občutkov in delovanja. Strah je naš stalni sopotnik, je eno z našo človeško naravo.

Ljudje dojemamo fizični svet okoli nas s fizičnimi čuti, ki jih imamo na razpolago. Kljub temu, da dejansko ne gre za fizični svet, saj je vse kar dojemamo kot trdno materijo, dejansko samo gibanje majcenih abstraktnih delcev z neko frekvenco, hitrostjo in še čem.

To lahko enostavno razumemo, če si predstavljamo en meter dolgo vrvico na koncu katere je pritrjena utež v obliki kroglice. Vrvico primemo na drugi strani in jo pričnemo vrteti v krogu. V kolikor to vrvico zavrtimo dovolj hitro, nekdo pa hoče v ta krog vrtenja potisniti roko, je to skoraj nemogoče saj bo zadel vrvico, ki se vrti.

Prosvetljenje, duhovna osvoboditev
Ko doumemo, da nam na poti do spoznanja samega sebe stoji na poti le um, se nam odprejo vrata k prosvetljenju. To je skozi vso zgodovino človeštva opevani cilj duhovnega razvoja, o katerem največ govorijo vzhodna verska izročila. Toda ta cilj ni prav nič mističnega, nič nadnaravnega ali takšnega, kar »navaden« človek ne bi mogel doseči. Z nekaj truda je dosegljiv vsakomur, ki se odloči, da želi napredovati k svoji izpolnitvi.

Beseda prosvetljenje pomeni naravno stanje občutenja enosti z Izvorom, z življenjem, z Bogom. To je tudi stanje povezanosti s svojim najglobljim Jazom - z nečem neumrljivim in neuničljivim, z nečem, kar - paradoksalno - predstavlja vas, a je istočasno neprimerno večje od vas. To neopisljivo imenujemo Bog.

Premagovanje bolečine
Utelešena bolečina, temna senca, ki jo meče ego, se boji svetlobe vaše zavesti. Boji se razkrivanja. Njeno preživetje zavisi od vašega istovetenja z njo kot tudi od zavestnega strahu pred soočanjem z bolečino v vas. Toda, če se ne soočite z njo, če v bolečino ne vlijete svetlobo vaše zavesti, jo boste prisiljeni znova in znova preživljati. Toda, brez skrbi, ob soočenju bolečina ne more premagati moči vaše pozornosti.

Utelešena bolečina ne želi, da jo opazujete neposredno in jo vidite takšno, kakršna je. Tisti trenutek, ko jo opazite, občutite njeno energijsko polje znotraj vas in bodite naj pozorni; s tem se identifikacija z bolečino prekine. Na sceno bo stopila višja dimenzija zavesti – »prisotnost«.

Naše dihanje je nezavedno,  v našem telesu se odvija brez naše zavestne kontrole.  S pomočjo  jogijskih vaj pa se lahko naučimo zavestnega dihanja in to  nam odpre vrata v povsem nova izkustva. Če bi radi izkusili višja stanja zavesti,  povečali  svojo senzitivnost, poboljšali svoje zdravlje, razširili energijo orgazma na celo telo - potem je ključ, ki nam bo odprl vrata do vseh teh izkustev - zavestno usmerjanje diha.

Mnogi jogiji posvetijo svoje življenje zavestni kontroli diha, saj verjamejo, da bodo tako postali gospodarji svoje usode. Obvladovati svoje dihanje pomeni obvladovati svoje življenje. Naš dih JE  življenje, saj ko se rodimo  prvič vdihnemo in ko umremo  zadnji izdih zaznamuje naš odhod iz tega sveta.  Med prvim vdihom in zadnjim izdihom pa celo življenje – dihamo.

Utelešena bolečina
Vsaka čustvena bolečina, ki jo doživite, pusti za seboj ostanek bolečine, ki nadaljuje življenje v vas. Prelije se v bolečino iz preteklosti, ki se že nahaja tu in se namesti v vašem umu in telesu. To seveda vključuje tudi bolečine, ki ste jih trpeli kot otrok, povzročene z neposedovanjem zavesti o svetu, v katerega ste rojeni.

Ta nakopičena bolečina predstavlja negativno energijsko polje, ki okupira vaše telo in um. To je nekakšna nevidna entiteta, utelešena čustvena bolečina. Sestavljena je iz dela življenjske energije, ki je odrezan od našega skupnega energijskega polja in je postala začasno neodvisna skozi naravni proces istovetenja z umom. Obrnila se je proti sebi in postala anti-življenje, kot mačka, ki grize lasten rep.

Verjamem, da je večina ljudi, ki kanalizira iskrenih v svojih prepričanjih, da dela prav in veliko jih opravlja čudovito delo, ki prinaša modrost razsvetljenje in zdravljenje v fizični svet. Skrb vzbujajoči so tisti, ki prežijo na lahkoverne in izkoriščajo kanaliziranje v lastne namene. Sem sodijo tudi taki, ki iskreno začnejo in potem nekje na sredi poti skrenejo, ker jih premaga ego in požrešnost tako, da se spremeni energija, ki prihaja skozi njih.

Naj za začetek povem, da so se vsi avtentični kanali morali najprej podvreči večletni strogi disciplini, da so prečistili svoja subtilna telesa (eterično, astralno in mentalno telo) , da bi bila njihova sporočila v kar najmanjši meri obarvana z njihovo osebnostjo, oziroma , kolikor je le mogoče, osvobojena njihovih osebnih interpretacij, hotenj in ambicij – torej osvobojena ega na kratko.

Bolečina
Lotimo se zdaj fenomena, ki je tesno povezan z umom. Bolečine. Ta je nujna vse dokler se istovetimo s svojim umom oziroma vse dokler smo nezavedni v duhovnem smislu. Govorimo o čustveni bolečini, ki je tudi osnova fizični bolečini in bolezni. Bolečina je eden najbolj perečih problemov, ki pestijo človeka. Razumevanje tega fenomena nam omogoči trpljenje drastično zmanjšati ali celo odpraviti.

Ima zelo pomembno vlogo pri razvoju zavesti. Zanimivo je, da je največji del bolečine nepotreben in bi se ji z manj blebetanja uma z lahkoto izognili. Bolj se istovetimo z umom, več je je. Pojavi se vedno, kadar obstaja kaka oblika nesprejemanja, nezavednega odpora proti temu, kar je. Na miselnem nivoju upor predstavlja obliko sodbe, na čustvenem pa negativnosti.

Stopiti iz začaranega kroga
Kako se lotiti poistovetenja z umom? Prenehati misliti se zdi skoraj nemogoče. Rešitev obstaja: prekinite utvaro časa! Čas in um sta nerazdružljiva. Če ločite čas od uma, se bo ustavil – če se vi ne odločite, da ga uporabite. Biti poistoveten s svojim umom pomeni biti ujet v zanko časa. To povzroči prisilno težnjo, da živite izključno skozi spomine in predvidevanje. Prisila je v tem, da vam preteklost daje identiteto, prihodnost pa vsebuje obljubo rešitve, neko vrsto izpolnitve. Oboje so iluzije.

Ogromno breme časa se je nakopičilo v človeškem umu; v njem so skrite tudi bolečine iz preteklosti. Večina slabih stvari se nahaja v našem življenju po zaslugi nezavednega. Ko dovolimo, da preteklost ali prihodnost zasenči sedanjost, ustvarjamo čas – psihološki čas, ki ustvarja dramo.

Izvor tantre je nedualistično bistvo, od koder se rodi v pojavno obliko. Besedo "tantra" pogosto prevajajo kot "tkati" in sadhak tke prvobitno resničnost z pojavnim izrazom svoje biti. Zato bi morali na išto gledati kot na "jaz", na pitho kot na osebni prostor in na razširjen izraz/okolje. Mantra je seme (bidža) tistega, kar nekdo vzgoji v pojavno obliko, hkrati pa je tudi subtilna vibracija te resničnosti. Oblika jantre je oblika osebe – tako na subtilen kot na "posveten" način.

Da smo lahko iskreni pri teh stvareh, moramo imeti nedualistično modrost ali pa imeti dovolj vpogleda vanjo, da bo tantričen proces služil poglabljanju te modrosti. Človeka kot individualno bitje s privlačnostjo, navezanostjo itd. moramo jasno videti, da lahko Pravi temeljni aspekti človekove Resnične Biti postanejo očitni.

Ego in strah
Posebna vrsta čustvene bolečine, ki je sestavni del egoističnega uma, je globoko vsajen občutek nezadostnosti ali nepopolnosti, občutka, da nismo celoviti. Pri nekaterih se pojavi zavestno, pri drugih je nezaveden. Če se pojavlja zavestno, se odraža kot vznemirljiv in stalen občutek, da nismo dovolj dobri ali cenjeni.

Če je nezavedna, se odraža le posredno kot hrepenenje, želja in potreba. V obeh primerih ljudje pod pritiskom poskušajo zadovoljiti ego in se identificirajo s stvarmi, ki bi lahko zapolnile praznino v njih. Hlepijo za premoženjem, denarjem, uspehom, močjo, nazivom itd – predvsem zato, da bi si ustvarili boljšo predstavo o sebi, da bi se počutili celovitejšega.

Verjetno boste tudi vi, dragi bralci, ob prebiranju knjige "Hatha joga" izvedeli marsikaj novega, temeljnega in pomembnega, bodisi da se z jogo ukvarjate bolj poglobljeno ali zgolj ljubiteljsko. Knjiga "Hatha joga" Yogija Ramacharake popelje bralca nazaj od zunanjega pridobivanja znanja k spoznavanju svoje notranjosti in njegove povezanosti s hrano, vodo, zrakom in zemljo oziroma naravo nasploh.

V vsem tem je namreč mogoče najti življenjsko energijo oziroma prano, tisto nekaj več, kar sodobna znanost sicer še vedno uradno ne priznava, a nekako vendarle prizná, da obstaja. Prano pa je treba znati iz teh sestavin življenja pridobiti, jo uporabljati ter seveda tudi naše teló pripraviti, da jo bo znalo uskladiščiti in uporabljati, ne pa jo zgolj raztresati vsenaokrog, potem pa ostati brez energije.

Skrivnost vseh skrivnosti je odpuščanje.
Odpustiti pomeni pozabiti.
Odpustiti in ne pozabiti pomeni, da se pripravljamo na maščevanje. Ko pride pravi trenutek, bomo to tudi storili.
Jezus, ki je bil križan, je na križu prosil Boga: „Bog moj, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“
Potem je Jezus šel v pekel, porušil okove in vstal od mrtvih.

Več kot 2000 let imamo pred očmi Jezusovo sporočilo in delovanje in več kot 2000 let vse ignoriramo.
To pomeni, da smo mrtvi tudi ko sovražimo in se pripravljamo na maščevanje. Ko vse odpustimo, se znova rodimo. Živa sedanjost je čas sprejemanja izbir, odločitev in dejanj. Če ne zdaj, kdaj potem?
Kakšni smo ljudje?