Lahkotno bom šla po mehki travi mimo poljskih rož, mimo metuljev, dreves, ki jih vidim v daljavi, naprej, naprej, srečna, mirna v srcu in z občutkom božjega otroka. Nič se mi ne more zgoditi, ker me varuje On, ki je vedno z menoj, vedno ob meni, vedno v meni. Vidim ga, čutim ga, zavedam se ga.

Srečna sem, saj diham s polnimi pljuči, gledam z odprtimi očmi vsa čudesa sveta, prelepe barve narave in vsega stvarstva, katerega del sem. Gibljem se lahko kakor želim, svobodna in polna moči, hvaležnosti, radosti in sreče.

Tu sem, ta trenutek, ki je poln, ki je... kot zadnji... in s hvaležnostjo, da pa kljub vsemu ni zadnji in s polnim srcem sreče, da jih bo še več, saj že prihajajo in so, jaz pa sem v njih, prežeta, udeležena in sama sem trenutek, ki je nepopisno lep, saj se ga zavedam.

Joj, kako je lepo.
Čudim se vsej tej lepoti, čudim se prebujanju narave, ki kar traja, kar je, zame, zate, za vse svobodne ljudi, ki se ne omejujejo in vidijo, čutijo, da so del te narave, ki čutijo sebe.

Zakaj sem tu, kje sploh sem?
Sploh ni pomembno, saj se potopim v mir, barve narave, vonj cvetov, rahel vetrič, ki moje misli ponese vse naokoli in mene z njimi. Trenutek je to, ki se ga zavem, da sem si ga sama ustvarila s tem, da sem se ga zavedala, napolnila s soncem, zrakom, vonjem življenja in ljubeznijo, ki jo čutim in občutim, ki me nosi lahkotno, kot ptico ali list v vetru. Ali plešem, se vrtim ali poskakujem, gibljem se, kot se giblje v vetru vse kar je del življenja.

Jaz sem življenje, sem del tebe, ti si del mene, vsi smo eno. Ljubezen ti pošljem in jo dobim od tebe, od njega od.... vsega.... čutim te, čutim se... srečna sem, ker živim.... hvala ker vem, ker čutim in ne želim nič, saj vse imam, vse dobim ravno pravi trenutek, pravi čas, ko potrebujem.

Hvala tebi, ki diham ljubezen, ki si jo ti poslal, vračam jo tebi in vsem, ki jo sprejmejo tako kot je, kot jo prepoznajo in tam, kjer jo potrebujejo.