Prostozidarstvo je staro kot zemljsko človeštvo samo in izvira neposredno iz misterijev, namreč iz božanske skrivnosti, ki neprestano teži za tem, da bi človeštvo dvignila iz padlega stanja nižjega življenja k Prvotni svetlobi. Zaradi tega se ni prvotno prostozidarstvo nikoli ukvarjalo z gojenjem meščanske etike in bratstva ali s prakso humanitarnih dejavnosti. Drugače rečeno, nikoli ni bilo usmerjeno h kulturi na horizentalnem nivoju.

Prostozidastvo je bila in je še metoda, po kateri se lahko padlo človeštvo, današnje ponarejeno človeško bitje, povrne k svoji pretekli slavi. Temu, ki hodi po tej poti, postanejo etika, bratstvo in humanost razumljive same po sebi.

Prvotno prostozidarstvo je bilo utemeljeno na dejstvu, da ne more noben človeški otrok postati resnični Človek le ob praktični uporabi religije, znanosti ali kakršnikoli drugi obliki »dobrodelja«, ampak le na osnovi povsem nove izgradnje, od spodaj navzgor, ki jo spremlja rušenje stare zgradbe. V pravem prostozidarstvu so, moški in ženske enakovredni. Resnično prostozidarstvo priteka iz univerzalnega učenja, prvotne resničnosti človeškega rodu.         . Pravo prostozidarstvo si mora za svoj vogelni kamen izbrati vednoto, moč, ki torej prekaša meščanske verske navade in uvide. V prvotnih svetih pisanjih s tako prostozidarstvo imenuje: izbiranje in pridobivanje živega kamna. To pomeni izbiranje vrednosti, moči, ki se bo neodvisno od drugih, popolnoma in radodarno razkrila učencu.

Svojo pozornost bi radi usmerili s skrivnostnim delom, (osrednjo temo prostozidarstva) Hirama, kralja iz Tira. Gradnja kralja Hirama, ki je videti kot važen del duhovne zgradbe vsega človeštva. V svojih spisih prostozidarji radi primerjajo izgradnjo Salamonovega templja z izgradnjo prostozidarstva in človeštva, in se k tej temi pogosto vračajo. To je tudi eden pomembnejših navdihov v njihovih iskateljskih naporih. Tu je tudi zelo važno »ulito morje«. V soglasju z arheologi je bilo to«morje« bronasta posoda premera skoraj petih metrov in visoka okrog dva metra in pol. Tehtati je morala skoraj trideset ton in lahko bi držala okrog 40.000 litrov vode. Čeprav obstajajo podrobni opisi, pa niso o njej nikoli našli nobenega sledu.

Hiram je pripravil potrebno sestavo rud na čudovit način. Vendar je priznal, da so bili trije pomočniki v njegovi bližini nevredni tega dela in jih zato ni mogel povišati v gredbene mojstre. Zaradi tega so se zarotili, da bodo ulivanje ovirali. Zato je moral Hiram izkusiti, kako sta postala ogenj in voda pomešana na nenapovedljiv način in vsi kalupi so šli na koščke. Za tem je prišlo do srečanja z enim izmed Hiramovih božanskih prednikov v kraljestvu duha, od katerega je ob tem dobil nasvet, skupaj s kladivom in trikotnikom iz čistega zlata. S tem je sposoben vsak gradbeni mojster, kljub vsem oviram, dopolniti raztopljeno morje. Preden je zapustil Hiram prizorišče svojih opravil, je položil zlati trikotnik na varno mesto v posebnem vodnjaku. Hkrati je zapustil prerokbo;
Da bo lahko ta, ki bo nadaljeval njegovo delo, imel mnogo sinov. Navedeno je, da mora biti trikotnik zadržan v Svetem Svetih in razkrit samo tistim, ki imajo notranje razumevanje pomena legende.

Kralj Salamon je bil zadnji izraelski kralj (961-922 pr.n.š.). V judovski in islamski literaturi slovi kot največji modrec vseh časov. Četudi dela v bibliji, ki mu jih pripisujejo, kot je Knjiga pregovorov, Salamonova visoka pesem, Pridigar, Salamonova modrost, Salamonovi psalmi in Salamonove ode, ne izvirajo iz istega časa. Govorilo se je tudi, da je imel kralj Salamon moči nad duhovi nevidnega sveta. V sedmih letih je s pomočjo Hirama Hirama iz Tira zgradil tempelj, ki mu ni bilo enakega.

V Kebra Negastu(v Slavi kraljev), etiopski kroniki o Salamonu in njegovih potomcih, je podobno opisan obisk kraljice iz Sabe. Dr. E. A. Wallis Budge v svoji knjigi Kraljica iz Sabe in njen edinec Menjelek(1922) ugotovalja: »Kebra Negast je čudovit zbir legend in izročil. Nekatera so zgodovinska, druga čista folklora. Izvirajo iz Stare zaveze, kasnejših judovskih spisov, egipčanskih , poganskih in krščanskih, arabskih in etiopskih virov. Nič ne vemo o izvoru, sestavi, avtorjih in izdajateljih kasnejših verzij. Najstarejša različica spominja na sirska, palestinska, arabska in egipčanska izročila prvih štirih stoletij pred Kristusom. Prvo etiopsko besedilo datira iz 6. stoletja.

V Biliji je Hiram, kralj Tira, imenovan kot gradbeni mojster, ki je zgradil Salamonov tempelj, in kot je navedeno v sporočilu v 8. poglavju Prve knjige kraljev, ga je olepšal na odličen način. V ezoteričnih legendah se pojavlja Hiram kot Hiram Abif, graditelj mističnega templja, v katerem je ulito stekleno morje. V Salamonovih časih je kraljica iz Sabe ali Šebe kraljevala nad področjem, ki ustreza današnjemu Jemenu. Do okrog 115 pred n.št. je bila Saba ena izmed najmočnejših držav v južni Arabiji.

Zgodba o skrivnostnem srečanju med kraljico iz Sabe in kraljem Salamonom izhaja še iz obdobja kakšnih 1000 let pred krščanstvom. Popolno poročilo o tem srečanju dobimo v Prvi knjigi kraljev, v Stari zavezi, in v kroniških knjigah. Vsi dogodki v zvezi s srečanjem kralja Salamona, kraljice iz Sabe in Hirama, imajo velik pomen za duhovni razvoj posameznega človeka in za celoten razvoj človeštva. Ta pomen je poudarjen v Mateju, 12:42: »Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salamonovo modrost, in glejte, neka večjega kot Salamon je tu.«

In kaj pomeni to«večje kot Salamon?« Verjetno je tesno povezano s skrivnim delom Hirama, kralja iz Tira. Gradnja kralja Hirama je videti kot pomemben del duhovne zgradbe človeštva. Tu je pomembno«ulito morje(astralna raven). V kriznih razmerah obstaja vedno določen del duš, ki duhovno dozori in oblikuje zrelo skupnost. Te vrste ljudi se zbirajo skupaj, da bi tvorili duhovno skupnost duš.  V Novi zavezi Sv, pisma se ta okoliščina imenuje Galileja, dežela odhoda. Kraljica iz Sabe hrepeni po novi resničnosti in gre zato »na konec sveta«, ker se je naučila lekcije starega vedenja in se lahko sedaj posveti drugačnem spoznavanju in usmeritvi. To se dogodi vsakemu človeku na duhovni poti. Tako išče človek začasno bivališče duše, ki je že dovolj prebujena in zrela za višji duhovni proces.

Simbolično je to predstavljeno s starodavno deželo Sabo, ki leži sredi puščobne puščave Arabskega polotoka. Dežela je bila vedno pomembna kot prometna žila in kraj srečanja oddaljenih kultur vzhoda in zahoda. Prehodi s Kitajske in Indije, iz Egipta, Babalonije, Asirije in Kanaana so se srečalu prav tu. To je bila dežela, ki se je morala veliko naučiti.

Hiram Abif, gradbeni mojster

Naloga v Slamonovem temlju Hirama Abifa:
Hiram je vzvišeni gradbeni mojster, ki lahko spregovori magično, stvaritveno besedo. Je »prinašalec življenja«. Ali z besedo Pavla iz Sv, pisma v njegovem pismu Korinčanom:«Je prerojen od žive duše do oživljajočega duha.« Tak je Hiram, kralj Tira iz Sidona.

Kako je dosegel Hiram to stanje biti in kako je postal oplemeniten, da je lahko drugim pomagal pri njihovi gradnji templja? Da bi to razumeli, moramo preusmeriti svojo pozornost na eno izmed svetih zgodb, ki so se napletle okrog Hirama. Beremo, da spremljajo Hirama trije morilci in zaradi njihove roke trikrat umre. Tu spet odkrijemo trojno smrt narave, ki se ji mora vsak duhovni učenec podvreči; enako smrt ega, in enako smrti v ugašanju jaza.

Prvi morilec zada Hiramu udarec s 24-palčnim ravnilom. Včasih je rečeno, da prvi morilec zadavi Hirama s pomočjo 24-palčnega merilnega traku. Ta simbol nas pouči, da se Hiram, učenec, poslovi od zemeljskega bivanja in od prijema časa.

Brž ko je napredoval proces do te točke, se pojavi drugi morilec. Ta zada učencu močan udarec z železnim tesarskim kvadratom, ki je oblikovan kakor križ. V sredini tega križa je ostra konica in ta prebode Hiramovo srce. Ko se je konica križa dotaknila srčne krvi na pravi način, se na tej drugi razvojni stopnji učenec dvigne nad vse omejitve, ki so ga držale v svojem prijemu, da je bil zvezan na čas.

Tako je na drugi stopnji, preden lahko začne učenec svoje potovanje proti domu, dosežena predvsem svoboda. Tega potovanja ne more začeti, razen če je bilo prebodeno središče njegovega srca in se je v svetišču srca roža odprla. Zato je potovanje domov končano šele tedaj, ko cveti roža v svetišču srca.

In ko je v kadidatovem srcu roža in tako sije v vsem svojem sijaju, pride tretji morilec. Ta zada učencu zadnje in smrtni udarec po glavi – z okroglim kladivom. Simbol tretje razvojne stopnje lahko vidimo kakor krog večnosti; prvotno življenje postane del učenca. Tak je Hiram, vzvišeni mož, ki je izgradil tempelj in ki hoče v neizmerni ljubezni pomagati drugim pri njihovi gradnji.

V Bibliji je Hiram, kralj iz Tire, imenovan kot gradbeni mojster, ki je zgradil Salamonov tempelj, in kot je izpričano v poročilu v 8. poglavju Prve knjige kraljev, ga je olepšal na odličen način. V ezoteričnih legendah se pojavlja Hiram kot Hiram Abif, graditelj mističnega templja, v katerem je ulito(ali stekleno) morje. V Salamonovih časih je kraljica iz Sabe ali Šebe kraljevala nad področjem, ki ustreza današnjemu Jemenu. Do okrog 115 pred n.št. je bila Saba ena izmed najmočnejših držav v južni Arabiji.

Nekatere legende nam nadalje izpričujejo, da so Hirama umorili trije pomočniki, s čimer se je izgubila«mojstrova beseda«. Kako naj to razumemo? Hiram je graditeljki duh(prostozidar) v učencu;«mojstrova beseda« je zakonitost, s katero zida. Hiram v resnici ne more biti ubit, niti se ne more«mojstrova beseda« izgubiti, ker služi Hiram sferam božanskega prvobitnega namena in je med potekom tega učinkovanja nedotakljiv. Vendar pa je lahko učinkovitost duha, to najvišje načelo gradbenega mojstra v vsakomer, pokopana,«ubita«, kadar prevladajo sile narave. Tudi zakonitost gradnje, mojstrova beseda, bo izginila iz učenčeve zavesti. Osnovna misel o gradnji se lahko v razumnem učencu povrne v ospredje šele tedaj, ko se sile narave umaknejo.

Vse zgodbe, kot te o Prometeju, Herkulesu, Mitri, Ozirisu, vse do Kristusovega impulza, pripovedujejo o ovirajočih dejavnikih starih naravnih sil. Ti so«izdali« Kristusove sile stari naravi, s čimer je postal duh neučinkovit. Vendar je na koncu slavila zmago duhovna svetloba. To je skrivnost Sol Invictusa, duhovnega sonca  starih misterijev, ki jo lahko vsak človek prenese in doživi

Simboli obstajajo kolikor daleč, nazaj sega zgodovina človeštva. Pogosto narobe razumljena imajo ta znamenja zelo globok pomen, ker lahko služijo kot ogledalo resnice.

SIMBOLIKA V UMETNOSTI.
»Samo umetnost je poklicana, da simbolično izrazi, kar uči Sveto pismo; to ponavlja na svoj lastni način Tako lahko človeka do njegovega najglobljega bistva zadene in se ga lahko polasti umetniško smiselen izraz, navdihnjen z živo resnico.«
Duhovne resnice in simboli stremijo k cilju, da«lahko človek, ki išče, pride do vedno globljega uvida in pozitivnega odziva, če te resnice in simbole vedno znova sliši in vidi.« Simbolika, umetnost in kultura pogojujejo druga drugo.

DELOVANJE PROTOZIDARSKIH ZDRUŽENJ V STAVBARSTVU SREDNJEGA VEKA.

Primer za to je stavbarstvo srednjega veka. Tu pride posebno izrazito »tako znotraj kot zunaj«. Občutimo lahko, kako se je stavbarstvo na poseben način ukvarjalo z«opus magnum«. Kamne so zlagali po skrivnih načrtih, ki niso bili dosegljivi tistim, ki so bili«zunaj«. Kot umetniki so bili stavbeniki na zunaj neznani. Samo skrita kamnoseška znamenja so pričala o njihovem delu. Prednost mojstrov je služila višjim ciljem, ne slovesu na tem svetu. Ravnali so se po strogih zakonih in zapovedih ter živeli povezani v bratstvih. Večinoma niso bili člani cehov. Raziskovali so skrivnost harmonije sveta. Pri njih se je vnovič prebudil Pitagorov duh. Duhovna združenja so jim služila kot ključ. Častljiv prostozidarski izrek posreduje tole modrost:

»Točka v krogu,
ki stoji v kvadratu in trikotniku.
Če naletite nanjo, potem jo imate.
Pride iz stiske, strahu in nevarnosti.
Tako imate celotno umetnost-
Če tega ne razumete, je vse zaman.«

Njihove stavbe in skulpture so simboli kozmične ideje. Imeli so sicer zunanje naročnike, toda pri izvedbi svojih del so se počutili odgovorne višjim močem. Pustili so se voditi tej poklicanosti. Njihovo notranje delo je v določeni meri potrjevalo zunanje delo. Posamezni stavbeniki niso nikoli hoteli kovati dobička, njihovo prizadevanje je veljalo«zaključeni celoti«. Združenja so imela sebe same za stopnje, ki služijo višjemu cilju. V našem času se zdi povsem nerazumljivo, da so se tedaj ljudje združevali, da bi začeli npr. gradnjo, za katero so vedeli, da ne bodo doživeli njenega zaključka. To lahko razumemo le, če si razjasnimo, da so živeli popolnoma drugače in so notranje gradili na večnosti in za njo.

V združenjih so se pogosto slišale skrivne besede:
»Ko bo stolnica končana, bo svet propadel.«
Pomislimo na to, da je šlo za sodelovanje v večnosti. Ko bo gotova resnična hiša Duhovna hiša in bo lahko sprejela svoje prave prebivalce, bo dotakratni naravni red narave smrti za vedno premagan. Premagane bodo moči dvojnosti dobrega in zla. Iz tega duhovnega hrepenenja se je rodilo doživetje gradnje gotskega šilastega loka. V napetosti loka čutimo neposredno hrepenenje po višji enosti. Napetost gotskega križnega rebra se občutno dviga do točke, zaključnega zidaka, v katerem so materija in zakoni prostora simbolično premagani.

Miran Zupančič