Kot otrok sem nekoč splezala na majhno drevo pred sosedovo hišo, čeprav so mi to prepovedali. Ena od glavnih vej drevesa se je zlomila, zaradi česar se je posušilo. Prestrašena sem zbežala stran in šele po nekaj tednih sem zbrala pogum, da sem šla k sosedu in priznala, kaj sem naredila.

Spomnim se olajšanja, ki sem ga pri tem občutila. Toda poleg tega tudi prijaznosti tega soseda, ki mi je zagotovil, da mi je oproščeno. Osvobojena sem bila glodajoče krivde, tako da sem se znova počutila varno in domače na naši ulici.

Kot nekdo, ki je spoznal odpuščanje, sem tudi sama morala ob določeni priložnosti odpustiti. Nekoč je k meni prišel prijateljica in mi rekla, da je izdala moje zaupanje. Bila sem presenečena in ranjena. S tem, ko sem ji odpustila, sem rešila prijateljstvo, ki se je razvijalo več let in postalo najbolj dragoceno darilo v mojem življenju. Kakšna škoda! sem ji odpisala, kot prijateljica. Začenjala sem razumevati, kako pomembno je za zdravo življenje odpuščanje, tako na osebni ravni kot na širši družbeni in politični sceni. Vendar ga ni lahko doseči. Instinktiven odziv na razžalitev je maščevanje. Gandhi je imel tako zelo prav, ko je rekel, da pomeni politika oko za oko, zob za zob, le to, da postane svet slep in brez zob.

To resnico lahko vidimo danes v bivši Jugoslaviji in na Bližnjem Vzhodu. Če ne sprejmemo odpuščanja, ali če ne odpustimo, ostajamo na mestu: to onemogoča doseči novo stopnjo v odnosu; duši razvoj življenja.

Prisotno je splošno prepričanje o odpuščanju, ki nas ovira, da bi ga prakticirali. To je prepričanje, da je odpuščanje predvsem čutenje, da ne moremo narediti tega, kar bi hoteli. Dejansko je odpuščanje v osnovi odločitev. In ko se odločimo, da bomo odpustili, se čutenje, ki si ga želimo, lahko pojavi kot posledica. V primerih, ko gre za resno razžalitev, se čutenje morda ne pojavi dolgo, če sploh. Ne glede na to, ko odpustimo izkušamo mir.

Kaj vključuje odločitev, da odpustimo? Tisti, ki odpušča dejansko pravi: “Osvobajam nas stanja razžalitve. Dovoljujem, da se premaknemo naprej, da sprejmemo možnost dobrih medsebojnih odnosov. Pozabimo, kar je bilo.”

Ko se odločimo, da bomo odpustili, zavrnemo, da bi bila razžalitev odločujoč činitelj v odnosu.

Odpuščanje je mogoče takrat, ko sprejmemo globine naše skrivnostnosti.  Mi vsi smo sposobni večje dobrote in večjega zla kot si domišljamo. Ta skrivnostni potencial je zastrašujoč, mi pa ga poskušamo zanikati. Zadrževati odpuščanje, delovati iz razžaljenosti, odkriva zavračanje, da bi sprejeli nevednost - našo lastno in drugih, ki je del in bistveni del življenja. Jezus je to vedel, ko je med umiranjem in nepravičnim križanjem molil: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.” Mi nikoli ne poznamo celotnega pomena naših dejanj ali dejanj drugih. Če to priznamo, potem postane odpuščanje za nas lažje, ali vsaj možno.

Odpuščanje se nahaja v srcu nenasilja. Gandhi je to razumel, ko je vztrajal, da ob obravnavi nasprotnika, nenasilje zahteva iskanje resnice, ki je v srcu nasprotnika, ne glede na to, kako je skrita pred obema strankama v odnosu. Voljnost, da se ta resnica izrazi, trpljenje, ki je prisotno med čakanjem, in pristop do višje resnice, ki jo lahko spoznata obe strani, je pot razgovora. To je pot do miru.

Mary Evelyn Jegen

Prevod: Anton Rozman

Vir: www.teozofija.info/