Veliki igralec na svetovnem odru je poezija, ki eksistira v duhu in izraža temperaturo življenja. Poezija ima trajno moč, je tako tajinstvena in hkrati snujoča, mistična in gospodujoča, saj prihaja z vsem občutenjem, zaznavami in emocionalnostjo v naša srca. Je naša resničnost in nosilka spontanega odnosa do življenja, je jedro kulture.
Pesem aludira na kozmološko dogajanje - vžig iskre in iz nje vznikne življenje Bistvo življenja je Eros. Ljubezen se aktualizira v ljubezenskem impulzu. Erotična pesem spaja romantični nadrealizem z resničnostjo, alegorija rahlja pesem in jo približa čutom.
Poezija je duhovni forum v kulturnem prostoru, ki po tradiciji ljubiteljstva živi med ljudmi. Prikazuje jo sleherni narodov zbornik literarnih, spominskih in zgodovinskih podob poetov in poetes, ki so se uveljavili po svojih moči, bogastvu in slogu pesnjenja. V tej luči so s svojo pesniško celovitostjo mnogi pesniki deležni pozornosti mnogih oboževalcev lepe besede.
Visoko je cenjena poezija, ki predstavlja nikoli dokončano pesem, ki se razteza v prihodnost. Poezija je večna. Ustvarjalno Besedo z veliko začetnico lahko primerjamo s Stvarnikom, ki je upesnil svet, če se metaforično izrazim in nam ga podaril, da nadaljujemo njegovo delo s poetično teologijo. Poezija razpira deviško čistost in je neizrekljiva, ostaja živa kot sintetizirana esenca duše. Poezija pa je tudi lirska evokacija mladostnih spominov vse do zrelih let življenja. Modus operandi vsakega pesnika je ustvarjalni način, kako izvabiti drobce najplemenitejše modrosti in lepote iz sebe.
Refleksivna lirika v luči paraboličnega zrcala
Refleksivna lirika upesnjuje razmerje pesnika do sveta. Omogoča doumevanje idej, zgodovinskih moral, resničnosti in zlaganosti predstav. Moralna večina zagovarja moralno etične vrednote, pa se po njih ne ravna. Refleksivna lirika je kakor središčna os v pesnikovi notranjosti, okoli katere se vrti in zrcali svet.
Refleksivna lirika razgrajuje dvoličnost in predstavlja neizrekljivo stanje pesnikovega srca, ki se izraža kot resnica in samospoznanje na abstrakten način. S posebno občutljivostjo notranji jaz sporoča, da so odrešenjske ideje, ki povzdigujejo pristransko vero v samolastno moč čistega duha v temelju lahko samo ideologija. Prava mera duhovne volje se lahko rodi le v srcu in iz nje raste substanca, ki se povzdigne nad vse prefinjene ideologije in nad človekovo pogojenost zanje.
Poezija se ne more razlagati, lahko se le občuti v dimenziji sporočila, ki se širi v neskončnost. Povezana je s pojmom resnice in etike. Njena kal vzklije v koreninah. Ustvarja občutenje bivanja. Subtilno zapolnjuje psihološke dimenzije kulturne in verske praznine. Nas ukorenini v življenje. Je v službi ustvarjanja in spodbujanja razmisleka.
Ob pravem času vzklikne pravo besedo. S pravo mero in dovolj glasno. Njena luč osupne in moč besede lahko tudi zaboli. V njej vidim sledi človeških stopinj, izkušenj in slišim tiktakanje ure. Je v času in izven njega. Aludira na zgodovinski trenutek in drami vzrejeno družbeno elito. Zgodi se ji, da se preteklost spremeni v sedanjost. Refleksivna lirika pripomore k razmisleku in preurejanju duha. Predmet pesniške ubranosti je obširno carstvo lepote, rojeno iz duha.
V svoji metafizični pogojenosti metafora sesuva preživele mite in ukinja grenkobo izločenosti od same sebe, pa zadušljivost in dolgočasnost bivanja. Refleksivna lirika pridobiva v literaturi pomembno mesto. Fatamorgana idealne družbe se je kot žareča krogla zvalila po strmem pobočju v gorečem sodu v ledeno reko. Straža je odgnala preteple pse od preobložene mize. Trop tuli skoz drobovje. Refleksivna poezija je pridobila na moči besede.
Udejanja se z rahlim pridihom naznanila o prihajajočem novem življenju. Njen imperativ je nezlagana vest. Pesnik si ne želi postati avtoriteta, ki poteguje ločnice skozi zgodovinske morale. Ko zacveti lirika, je vrt dišeč, včasih svetloba eksplodira in se iskri. Pesnik se pogosto ugrizne v jezik, ko bi se moral izreči. Refleksivna lirika ustvarja organski odnos z bralcem, širi opojnost pesnikovega zanosa. Nad vrtoglavimi višinami praznote pesnik išče resnico, ki ustreza potrebam ljudi, ki živijo ogroženi in negotovo življenje.
Refleksivno pesem bi lahko primerjali s skulpturo kiparja, ki oblikuje svet. Zidaki življenja rastejo iz notranjosti, iz njih se oblikuje stvaritev, ki naj bi bila nov človek. Johann Wolfgang von Goethe, nemški pisatelj, pesnik, dramatik, politik, znanstvenik in filozof 1749-1832 je ena osrednjih osebnosti evropske predromantične književnosti, je dejal: 'Mar ni jedro narave človeku v srcu?'
V mislih je imel bit v notranjosti narave same, v notranjem dinamičnem sodelovanju z velikim in obsežnim procesom nastajanja, ko iz duha in njegove večne substance privrejo na dan vse naravne lepote. Gre za notranje poravnanje človeka, ki si je s preveč napuha izvolil gospodovati svetu. Človek si je vzel pravico do nadmoči, pesniška refleksija pa prinaša drobtinice, s katerimi nahrani duha in izvrši poravnavo med človekovo močjo in duhom.
Refleksivna lirika ni naključje, sodi v današnji čas. Je izrazito človeška, izraža skrb za človekove tegobe in krivice. Pogojujejo jo bolečina, strah, zlo in svetovni nered. Nagovarja na transformacijo, na približevanje bližnjemu, kar bi vsakdo moral storiti: Si izprašati svojo vest in spremeniti sebe.
Veliki igralec na svetovnem odru je poezija, ki eksistira v duhu in izraža temperaturo življenja. Poezija ima trajno moč, je tako tajinstvena in hkrati snujoča, mistična in gospodujoča, saj prihaja z vsem občutenjem, zaznavami in emocionalnostjo v naša srca. Je naša resničnost in nosilka spontanega odnosa do življenja, je jedro kulture. 
