|  Razmišljanje o ognju in njegovi simboliki priènimo z izrekom starogrškega filozofa Heraklita, ki je dejal: "Kozmos je veèno živi ogenj; zmeraj je bil, je in bo, vžigajoè se po merah in ugašajoè po merah ... Vse je zamena za ogenj, ogenj zamena za vse, kakor blago za zlato in zlato za blago."
Tudi v ezoterièni literaturi lahko preberemo, da je bistvo stvarstva pravzaprav skrivnosten, živ kozmièni ogenj. Zaradi njegove energije in moèi preoblikovanja ga povezujejo z nastankom sveta. Ogenj predstavlja tudi enega od štirih temeljnih elementov. Ezoterièno lahko te štiri elemente povežemo s posameznimi ravnmi bivanja, in sicer fizièno raven z zemljo, astralno z vodo, mentalno z ognjem in svet duha z zrakom.
Ogenj pogosto velja za gonilni element, saj ima moè preobražanja v prenesenem in tudi dobesednem pomenu, saj vpliva na nastanek treh stanj materije - trdnega, tekoèega in plinastega.
DEVE OGNJA
Ogenj je od nekdaj privlaèil èloveka. Verjetno še posebej od trenutka, ko je premagal strah pred njim in ga zaèel koristno uporabljati. Ob njem se je grel in si pripravljal hrano, hkrati pa mu je služil tudi kot obramba pred napadi živali, saj se te ognja bojijo.
Z ognjem se tudi dandanes sreèujemo veèkrat, kot bi si mislili. Ne le ob poletnem tabornem ognju ali prvomajskem kresu. Tudi ob rojstnih dnevih gorijo sveèke na torti, pa tudi ob drugih sveèanih priložnostih in prazniènih dneh krasijo naš dom plameni sveè. Pravo toplino doma marsikomu prièara šele plamen v kaminu. Tudi sicer si doma radi ustvarimo prijetnejše vzdušje z vonjem, ki ga oddaja žareèe kadilo ali pa uporabljamo eterièna olja, katerih esenca s pomoèjo plamena sveèe izhlapeva v prostor.
In zakaj se tako radi zazremo v plamen sveèe? Pritegne nas njegova živost, njegov žar, ki ga razplamtevajo deve ognja. Že v 16. stoletju jih je Paracelzus poimenoval salamandri, v kršèanstvu pa najdemo izraz seraf. Beseda seraf je hebrejskega izvora in pomeni goreèi. Ta devska bitja so pogosto opisana kot ognjene krilate živali, na primer zmaji, pa tudi leteèe kaèe bliska in strele. Mitologija jih omenja kot neposredne poslance Boga in kot taki so bitja iz èiste svetlobe, ki izžarevajo ogenj ljubezni. Po ezoteriènem izroèilu pa salamandri predstavljajo esenco ognjenih pojavov in so živa manifestacija ognja, pa naj bo to plamen sveèe, kadila, tabornega ognja, domaèega ognjišèa ali plavža. Jasnovidnemu oèesu se pokažejo kot bitja oranžne, rdeèe, rumene ali vijoliène barve. Ko zremo v ogenj, se zdi, kot bi bil sestavljen iz iskric in trzljajev, ki dajo videz svetlobe, deve pa se vijejo okoli ognjenega žara in ga razplamtevajo. Božanstvo, ki vlada vsem devam ognja, se imenuje Agni. K njemu se s prošnjo obraèa staroindijska Rig veda (Hvalnice bogov):
“Tebi, Agni, dan za dnem,
o razsvetljevalec teme,
z molitvijo prihajamo in nosimo spoštovanje.
Kot oèe sinu,
o Agni, bodi nam dostopen;
prispevaj k naši dobrobiti.”
OGENJ IMA MOÈ RAZSVETLJEVANJA IN OÈIŠÈEVANJA
Ognju pravijo tudi Veliki razsvetljevalec. Preganja namreè temo in prinaša svetlobo, omogoèa videnje, zaznavanje, ne le dobesedno, ampak tudi v prenesenem pomenu, saj je tudi simbol razuma. Notranja luè, ki jo lahko zaznamo v meditaciji, prinaša notranje vedenje, spoznanje. Iz te luèi izhajajoèa modrost razblinja temo neznanja, nevednosti in nas preraja z resnico ter razumevanjem.
Oèišèevalna in transformacijska moè ognja je izjemna. Ob njegovem delovanju se les spreminja v pepel, surovo v peèeno ali kuhano, mraz v toploto, tema v svetlobo, neèista kovina v plemenito.
Duhovno oèišèevanje simbolno predstavlja npr. hoja po ognju oz. žerjavici, obred, v katerem simbolno zgorijo naše navezanosti, meditacija zrenja v plamen sveèe, ko se sèasoma naša pozornost èisto zlije s plamenom, kar vzpostavi prav posebno stanje zavedanja in sproži oèišèevalni proces. Pri Hindujcih so morali tisti, ki so bili osumljeni krivde, dokazati svojo nedolžnost s hojo po žareèem železu. Èe jih žar ni ranil, so bili spoznani za nedolžne. V naših krajih so v èasu kresne noèi gnali živino èez ogenj. S tem naj bi jo oèistili in obvarovali bolezni. Tudi polja so požigali, jih tako oèistili in pripravili na setev. Ogenj najprej unièi, razgradi oz. izžge staro, s tem pa omogoèi, da se lahko rodi novo, na novih temeljih.
Ogenj ima torej izjemno razsvetljevalno in transformacijsko moè, v kateri simbolièno izgorevajo slabosti in dajejo prostor vedenju, plemenitosti, dobroti in nesebièni ljubezni. Zato je ogenj tesno povezan tudi z upanjem in vero v boljšo prihodnost.
ÈLOVEK IN NOTRANJI OGENJ
Ogenj nas spominja tudi na nenehno spreminjanje. Èeprav se na zunaj zdi plamen miren in stabilen, je v sebi poln nenehnih sprememb. Tudi življenje ni statièno, zamrznjeno, temveè dinamièno, v živem toku sprememb. Kolikokrat na primer spremenimo svoj zunanji izgled, svoja èustvena razpoloženja, predstave, mnenje ...
Èlovek se torej ne spreminja samo na zunaj, temveè se tudi v njegovem èustvenem in miselnem svetu nenehno nekaj dogaja. Naša subtilnejša telesa imajo v sebi precej živosti in ognjenosti. Ta se lahko kaže kot volja po fiziènem obstoju, navdušenje, zagnanost, goreèa zavzetost pri delu, neomajnost in vztrajnost. Na to, kako "gorimo", nas spomni opazka sodelavca ali partnerja, ko nam pravi: "Ves si v ognju!" Tega ne reèe (le) zato, ker smo morda rojeni v ognjenem zodiakalnem znamenju, ampak ker se razvnemamo ob razlaganju in v drugih želimo prebuditi iskro navdušenja. Tudi v auri èloveka se v takem stanju vidi ognjenost, goreènost. Ta pa ni prisotna le v takšnih situacijah. V èlovekovi duševnosti nenehno vznikajo želje in po njihovi izpolnitvi bolj ali manj goreèe hlastamo.
V srcu èloveka, ki stopi na duhovno pot, pa se prebudi prav poseben ogenj - ogenj aspiracije. Najprej tiho, nato vse moèneje žari navzgor. Njegov žar ustvarja v nas prijeten obèutek radosti in hrepenenja, ki nas usmerja navznoter k spoznavanju višjega v sebi, duše. Notranjemu pogledu se duša razodeva kot živa plamenica, ki daje življenje in sije v božanski gloriji. Doživimo jo lahko tudi kot skrivnostno sonce, pa tudi kot lotosov cvet z žareèim biserom na sredini.
Tako kot v plavžu ogenj iz rude izèišèuje manj vredne primesi in nastaja plemenita kovina, tako se èlovek ob prežemanju s subtilnim notranjim ognjem svojega duhovnega jedra spreminja, preobraža, postaja bolj plemenit. Temu notranjemu procesu pravimo duhovna alkimija. Spreminjanje se odvija od znotraj navzven in èlovek je kot zavestno bitje del tega procesa. Gre za notranje spremembe, ki se navzven kažejo kot drugaèen pogled na svet, nove, globlje vrednote v življenju, veèji poudarek na kvaliteti življenja. In zopet smo pri tihem notranjem žaru, ki žene stvari naprej. Skriti potenciali èloveka postajajo postopoma uresnièeni, živi. O zaèetku drugaènega zavedanja in o ognju notranjega hrepenenja govori molitev Avrelija Avguština, "Izpovedi":
"Pozno sem te vzljubil,
lepota, veèno davna, veèno nova,
pozno sem te vzljubil!
In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,
in tam sem te iskal,
nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,
ki si jih ti ustvaril.
Z menoj si bil, jaz ne s teboj.
Daleè od tebe so me držale stvari,
ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.
Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto.
Bliskal in žarel si - in pregnal si mojo slepoto.
Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim.
Okusil sem te - in sem te laèen in žejen.
Dotaknil si se me - in zagorel sem po tvojem miru."
Moè notranjega ognja je neizmerna. Kljub še tako velikim spremembam in hudim pretresom ostaja neunièljiv. Posrka žlahtnost izkušenj in plameni s še veèjo moèjo. Tako pionirski duh uèencev modrosti pušèa neizbrisno ognjeno sled v planetarni ekspresiji. Pogosto je njihovo razmišljanje tako napredno in daleè pred tistim èasom, da obèutek ogroženosti drugih ljudi sproži silovit odpor. Pred kratkim je minilo 400 let, odkar so na grmadi na Cvetliènem trgu v Rimu sežgali filozofa Giordana Bruna, ker se ni hotel odreèi svojemu preprièanju, da je vesolje neskonèno in da nismo sami v njem. Seveda je kasneje znanost potrdila njegove domneve in tako tudi sežig ni iznièil idej tega misleca. Uresnièilo se je, kar je zapisal v enem od svojih del: “To je ogenj take vrste, da gorim, vendar ne zgorim.”
Za zakljuèek zgodbe o ognju pa vam ponujam misel, ki ji lahko posvetite nekaj trenutkov kontemplacije:
"Èlovek je ogenj, njegovo naèelo kot naèelo vseh ognjev je, da raztopi ovojnico in da se združi z izvirom, od katerega je loèen." (Sveti Martin)
Si drzneš Dušo videti Razbeljeno?
Potem za vrati skrij se -
Rdeèa - je navadna barva Ognja -
A ko staljena Ruda
Plamenov svet premaga,
Zatrepeta iz Plavža
Brez vsake barve, le z blešèanjem
Nemaziljenega Žara.
Vas najmanjša ima Kovaèa,
Èigar nakovala enolièni zven
Simbol je bolj pretanjenega Vignja,
Ki v notranjosti žehti,
Ki nestrpne Rude tanjša
S Kladivom in Vroèino,
Dokler Luè Zaznamovana
Nadvladi Vignja ne ubeži -
Emily Dickinson
(Vigenj je kovaško ognjišèe, na katerem razžarjajo kovino, preden jo kujejo.)
Darja Cvek Mihajloviæ
www.cdk.si/soutripanje |
NE ZAMUDITE
