Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20091220140019311




Skrita moč ognja

torek, 15. maj 2018 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Razmišljanje o ognju in njegovi simboliki pričnimo z izrekom starogrškega filozofa Heraklita, ki je dejal: "Kozmos je večno živi ogenj; zmeraj je bil, je in bo, vžigajoč se po merah in ugašajoč po merah ... Vse je zamena za ogenj, ogenj zamena za vse, kakor blago za zlato in zlato za blago."

Tudi v ezoterični literaturi lahko preberemo, da je bistvo stvarstva pravzaprav skrivnosten, živ kozmični ogenj. Zaradi njegove energije in moči preoblikovanja ga povezujejo z nastankom sveta. Ogenj predstavlja tudi enega od štirih temeljnih elementov. Ezoterično lahko te štiri elemente povežemo s posameznimi ravnmi bivanja, in sicer fizično raven z zemljo, astralno z vodo, mentalno z ognjem in svet duha z zrakom.

Ogenj pogosto velja za gonilni element, saj ima moč preobražanja v prenesenem in tudi dobesednem pomenu, saj vpliva na nastanek treh stanj materije - trdnega, tekočega in plinastega.

DEVE OGNJA
Ogenj je od nekdaj privlačil človeka. Verjetno še posebej od trenutka, ko je premagal strah pred njim in ga začel koristno uporabljati. Ob njem se je grel in si pripravljal hrano, hkrati pa mu je služil tudi kot obramba pred napadi živali, saj se te ognja bojijo.

Z ognjem se tudi dandanes srečujemo večkrat, kot bi si mislili. Ne le ob poletnem tabornem ognju ali prvomajskem kresu. Tudi ob rojstnih dnevih gorijo svečke na torti, pa tudi ob drugih svečanih priložnostih in prazničnih dneh krasijo naš dom plameni sveč. Pravo toplino doma marsikomu pričara šele plamen v kaminu. Tudi sicer si doma radi ustvarimo prijetnejše vzdušje z vonjem, ki ga oddaja žareče kadilo ali pa uporabljamo eterična olja, katerih esenca s pomočjo plamena sveče izhlapeva v prostor.

In zakaj se tako radi zazremo v plamen sveče? Pritegne nas njegova živost, njegov žar, ki ga razplamtevajo deve ognja. Že v 16. stoletju jih je Paracelzus poimenoval salamandri, v krščanstvu pa najdemo izraz seraf. Beseda seraf je hebrejskega izvora in pomeni goreči. Ta devska bitja so pogosto opisana kot ognjene krilate živali, na primer zmaji, pa tudi leteče kače bliska in strele. Mitologija jih omenja kot neposredne poslance Boga in kot taki so bitja iz čiste svetlobe, ki izžarevajo ogenj ljubezni. Po ezoteričnem izročilu pa salamandri predstavljajo esenco ognjenih pojavov in so živa manifestacija ognja, pa naj bo to plamen sveče, kadila, tabornega ognja, domačega ognjišča ali plavža. Jasnovidnemu očesu se pokažejo kot bitja oranžne, rdeče, rumene ali vijolične barve. Ko zremo v ogenj, se zdi, kot bi bil sestavljen iz iskric in trzljajev, ki dajo videz svetlobe, deve pa se vijejo okoli ognjenega žara in ga razplamtevajo. Božanstvo, ki vlada vsem devam ognja, se imenuje Agni. K njemu se s prošnjo obrača staroindijska Rig veda (Hvalnice bogov):

“Tebi, Agni, dan za dnem,
o razsvetljevalec teme,
z molitvijo prihajamo in nosimo spoštovanje.
Kot oče sinu,
o Agni, bodi nam dostopen;
prispevaj k naši dobrobiti.”

OGENJ IMA MOČ RAZSVETLJEVANJA IN OČIŠČEVANJA
Ognju pravijo tudi Veliki razsvetljevalec. Preganja namreč temo in prinaša svetlobo, omogoča videnje, zaznavanje, ne le dobesedno, ampak tudi v prenesenem pomenu, saj je tudi simbol razuma. Notranja luč, ki jo lahko zaznamo v meditaciji, prinaša notranje vedenje, spoznanje. Iz te luči izhajajoča modrost razblinja temo neznanja, nevednosti in nas preraja z resnico ter razumevanjem.

Očiščevalna in transformacijska moč ognja je izjemna. Ob njegovem delovanju se les spreminja v pepel, surovo v pečeno ali kuhano, mraz v toploto, tema v svetlobo, nečista kovina v plemenito.

Duhovno očiščevanje simbolno predstavlja npr. hoja po ognju oz. žerjavici, obred, v katerem simbolno zgorijo naše navezanosti, meditacija zrenja v plamen sveče, ko se sčasoma naša pozornost čisto zlije s plamenom, kar vzpostavi prav posebno stanje zavedanja in sproži očiščevalni proces. Pri Hindujcih so morali tisti, ki so bili osumljeni krivde, dokazati svojo nedolžnost s hojo po žarečem železu. Če jih žar ni ranil, so bili spoznani za nedolžne. V naših krajih so v času kresne noči gnali živino čez ogenj. S tem naj bi jo očistili in obvarovali bolezni. Tudi polja so požigali, jih tako očistili in pripravili na setev. Ogenj najprej uniči, razgradi oz. izžge staro, s tem pa omogoči, da se lahko rodi novo, na novih temeljih.

Ogenj ima torej izjemno razsvetljevalno in transformacijsko moč, v kateri simbolično izgorevajo slabosti in dajejo prostor vedenju, plemenitosti, dobroti in nesebični ljubezni. Zato je ogenj tesno povezan tudi z upanjem in vero v boljšo prihodnost.

ČLOVEK IN NOTRANJI OGENJ
Ogenj nas spominja tudi na nenehno spreminjanje. Čeprav se na zunaj zdi plamen miren in stabilen, je v sebi poln nenehnih sprememb. Tudi življenje ni statično, zamrznjeno, temveč dinamično, v živem toku sprememb. Kolikokrat na primer spremenimo svoj zunanji izgled, svoja čustvena razpoloženja, predstave, mnenje ...

Človek se torej ne spreminja samo na zunaj, temveč se tudi v njegovem čustvenem in miselnem svetu nenehno nekaj dogaja. Naša subtilnejša telesa imajo v sebi precej živosti in ognjenosti. Ta se lahko kaže kot volja po fizičnem obstoju, navdušenje, zagnanost, goreča zavzetost pri delu, neomajnost in vztrajnost. Na to, kako "gorimo", nas spomni opazka sodelavca ali partnerja, ko nam pravi: "Ves si v ognju!" Tega ne reče (le) zato, ker smo morda rojeni v ognjenem zodiakalnem znamenju, ampak ker se razvnemamo ob razlaganju in v drugih želimo prebuditi iskro navdušenja. Tudi v auri človeka se v takem stanju vidi ognjenost, gorečnost. Ta pa ni prisotna le v takšnih situacijah. V človekovi duševnosti nenehno vznikajo želje in po njihovi izpolnitvi bolj ali manj goreče hlastamo.

V srcu človeka, ki stopi na duhovno pot, pa se prebudi prav poseben ogenj - ogenj aspiracije. Najprej tiho, nato vse močneje žari navzgor. Njegov žar ustvarja v nas prijeten občutek radosti in hrepenenja, ki nas usmerja navznoter k spoznavanju višjega v sebi, duše. Notranjemu pogledu se duša razodeva kot živa plamenica, ki daje življenje in sije v božanski gloriji. Doživimo jo lahko tudi kot skrivnostno sonce, pa tudi kot lotosov cvet z žarečim biserom na sredini.

Tako kot v plavžu ogenj iz rude izčiščuje manj vredne primesi in nastaja plemenita kovina, tako se človek ob prežemanju s subtilnim  notranjim ognjem svojega duhovnega jedra spreminja, preobraža, postaja bolj plemenit. Temu notranjemu procesu pravimo duhovna alkimija. Spreminjanje se odvija od znotraj navzven in človek je kot zavestno bitje del tega procesa. Gre za notranje spremembe, ki se navzven kažejo kot drugačen pogled na svet, nove, globlje vrednote v življenju, večji poudarek na kvaliteti življenja. In zopet smo pri tihem notranjem žaru, ki žene stvari naprej. Skriti potenciali človeka postajajo postopoma uresničeni, živi. O začetku drugačnega zavedanja in o ognju notranjega hrepenenja govori molitev Avrelija Avguština, "Izpovedi":

"Pozno sem te vzljubil,
lepota, večno davna, večno nova,
pozno sem te vzljubil!
In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,
in tam sem te iskal,
nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,
ki si jih ti ustvaril.
Z menoj si bil, jaz ne s teboj.
Daleč od tebe so me držale stvari,
ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.
Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto.
Bliskal in žarel si - in pregnal si mojo slepoto.
Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim.
Okusil sem te - in sem te lačen in žejen.
Dotaknil si se me - in zagorel sem po tvojem miru."

Moč notranjega ognja je neizmerna. Kljub še tako velikim spremembam in hudim pretresom ostaja neuničljiv. Posrka žlahtnost izkušenj in plameni s še večjo močjo. Tako pionirski duh učencev modrosti pušča neizbrisno ognjeno sled v planetarni ekspresiji. Pogosto je njihovo razmišljanje tako napredno in daleč pred tistim časom, da občutek ogroženosti drugih ljudi sproži silovit odpor. Pred kratkim je minilo 400 let, odkar so na grmadi na Cvetličnem trgu v Rimu sežgali filozofa Giordana Bruna, ker se ni hotel odreči svojemu prepričanju, da je vesolje neskončno in da nismo sami v njem. Seveda je kasneje znanost potrdila njegove domneve in tako tudi sežig ni izničil idej tega misleca. Uresničilo se je, kar je zapisal v enem od svojih del: “To je ogenj take vrste, da gorim, vendar ne zgorim.”

Za zaključek zgodbe o ognju pa vam ponujam misel, ki ji lahko posvetite nekaj trenutkov kontemplacije:

"Človek je ogenj, njegovo načelo kot načelo vseh ognjev je, da raztopi ovojnico in da se združi z izvirom, od katerega je ločen." (Sveti Martin)

 

Si drzneš Dušo videti Razbeljeno?
Potem za vrati skrij se -
Rdeča - je navadna barva Ognja -
A ko staljena Ruda
Plamenov svet premaga,
Zatrepeta iz Plavža
Brez vsake barve, le z bleščanjem
Nemaziljenega Žara.
Vas najmanjša ima Kovača,
Čigar nakovala enolični zven
Simbol je bolj pretanjenega Vignja,
Ki v notranjosti žehti,
Ki nestrpne Rude tanjša
S Kladivom in Vročino,
Dokler Luč Zaznamovana
Nadvladi Vignja ne ubeži -

Emily Dickinson

(Vigenj je kovaško ognjišče, na katerem razžarjajo kovino, preden jo kujejo.)

Darja Cvek Mihajlović
www.cdk.si/soutripanje

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20091220140019311







Domov
Powered By GeekLog