NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 20-maj
  • Pomlad na celjskem sejmišču - Bogat program za izboljšanje počutja in življenja

  • sobota 21-maj
  • Pomladni Vinotour pohod

  • sreda 25-maj
  • Romeo in Julija

  • četrtek 26-maj
  • Poziv k miru / An Appeal for Peace

  • petek 27-maj
  • Mlade družine se vračajo na Otroški bazar!
  • Operna noč

  • nedelja 29-maj
  • Mestni piknik

  • torek 31-maj
  • Okolju in zdravju prijaznejša hrana - kako jo prepoznamo?

  • četrtek 16-jun
  • Street Food Market Maribor

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Pesnik kot arhitekt   
    sreda, 27. oktober 2021 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    Pesnik je arhitekt svoje stvaritve. Njegov gradbeni material so besede, ki so gradniki smislov. Posamezne besede se pomensko povezujejo v metafore, te pa sestavljajo celoto pesnitve.

    Večpomenska besedila metafor so organska snov, ki tvorijo vezivo razodevajočega pesniškega sporočila. Metafore so stavki z igrivo, simbolično, epistolarno in tudi polemično govorico dvoumnih ali več umnih pomenov besed.

    Pesniška misel ustvarja prostor, kjer najde beseda svoj preneseni pomen nerazkritih misli. Metafora razbije misel in iz njenih delcev gradi strukturo. Pesništvo bi lahko poimenovali arhitektonsko upesnjene umetniške besedne stvaritve.

    Metafora se razpira v svet, ga izrisuje v večbarvnih odtenkih, blagoplastno, žarči ga z mnogopomenskostjo in predstavlja enkratnost poetove domišljije, ki se razprostira v neslutene daljave in dolbe globine k izviru spoznanja. Svet razgrinja s svojim molkom, ki mu sledi pomišljaj, čustvo in zadostni razlog, da notranji dialog s slišanim razloži v metaforičnih podobah.

    Metaforična govorica je inovacija trenutka. Gozd simbolov očiščuje in omogoča dihanje; je razsežnost mnogopovedanosti in mnogoglasnosti, izraščeno v razodevanje nezavednega. Beseda daje mislim barvo, vzgib duše in oko srca jim dajeta prostorsko in časovno razsežnost, harmonija jih pa uglasbi. Polifonija izstopi iz sebe kot govoreči jaz, ki želi povedati.

    Absolutni notranji jaz nagovori pesnika, da kot etična oseba z neposrednim življenjskim izkustvom pripoveduje. Pesnik potrebuje njegovo zanesljivo besedo, če hočeta preživeti v medsebojnem zaupanju v skupnem duhovnem prostoru. Nemir se vprašujoče in razkrivajoče oglaša. V odprtosti se pesnik usodno izroča svojemu duhu. Navdihi so zadrževano dihanje na dnu potopitve v morje in vdih, ko priplava na površino. So klici v odmevajoči votlini: 'Oglasi se!'

    Poezija je upor, je izstopajoča moč kreiranja, ki se metafizično udejanja kot okrepljena nadčutnost, kot razum in krhka občutljivost na skrajni meji resničnosti biti, ki se zgodi.

    Pesnjenje je metafizični angel, ki nenehno plapola s perutmi v pesniku in zatrjuje, da mu ima nekaj povedati. Hrani in razrešuje se s koščki sveta, ki vstopajo vanj. Živi v sozvočju z načeli, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti duha in volje. Pesnikovanje je ontološko dimenzioniranje lastnega odnosa do sveta, je ustvarjalni trenutek filozofije, ki se hoče udejanjiti kot struktura odnosa, kot vzgib in razrešitev.

    Poet stoji med ničem in vsem, steguje roko in zaobjame skrajnosti, spusti se do roba in se dotakne obeh neskončnosti. Vsaka pesem je enkratni in edinstveni dogodek notranje govorice. Pesnik doživlja izkušnjo neskončnega, ki se mu razgali in zagonetno odmakne. Ko preseže mejo svoje končnosti, se razglasi svetu kot sopotnik, ki se dvigne še višje v obzorje neba in išče Hubblove teleskope, da bi se pogledal navznoter. Sešteva druge v sebi in sebe v drugih in izpopolnjuje svoje (samo)zaznavanje s (samo)prevaro, da je neskončni neumrljivi duh v končnem bitju, ki se izraža intuitivno.

    Poljublja roke, ki so se dotaknile njegovih oči, da je spregledal. Odrešen skrbi, da na vsak njegov zakaj, odgovarja drugi, ki ima pri roki trdnejše resnice, kot jih kaže svet, zato se mu zdi samoumevno, da se reducira na sprejemanje notranje evokacije iz zavesti tretjega, ki si ga znotraj ogleduje kot dovršenost svojega bitja in nagovarja svet onstran dobrega in zla.

    Pesnik posluša, kaj govori njegov deziderat. V umetnosti zre duh samega sebe v popolni svobodi zunanje lupine. Prebivalec Olimpa, se umakne s sedeža bogov in gre v svet, da svoje fantazijsko Dionizično ugodje nadomesti z resnico, vse bolj ga prežema mera, ki označuje njegov odnos do realnosti, da se reproducira kot apolinično estetsko, etično in lirično izkustvo.

    Poezija izhaja iz notranje potrebe, da se navdušujoči in navdihujoči duh instinktivno iztisne iz duše, ko začuti absolutno neodvisno hotenje za dosego najvišjega namena, ki ga imajo stvari v ljubezni, pravičnosti in lepoti.

    Ko svetloba poplesuje v sakralnem razpoloženju in razpolaga z idejami, se rodi pesem. Poezija s svojo sporočilnostjo izpoveduje, sproža vprašanja in dvome, a navdih nagovarja, kako naj se razpotegnejo poteze roke in peresa, da bo 'poiesis' postala zrcalna slika poetove duše, eksistencialne verodostojnosti pesnikovega doživljanja sveta, kakor tudi odsev oblike, lepote in lastnosti, oplemenitenih s krepostjo, silo, močjo in bogastvom jezika, barvitostjo sloga, močjo izraza s poglabljanjem lastnega čustvovanja in mišljenja, v sorazmerju s prečiščeno občutljivostjo notranjega poetovega opazovalca in bralca.

    Arhitektura pesniške stvaritve se odlikuje po literarnih prvinah. Pesniški opis je izrazito individualen, temelji na lastnih čustvih in vtisih. Naracija naj sledi notranjemu doživetju, notranjemu ritmu, s katerim pesnik izraža svoje misli in čustva.

    Poezija je pesnikovo sedanje realno bivanje, spoznavno in doživeto po svojem bistvu. Poezija je čustvenost, lepota, šepetanje, blagozvočnost in iz duha vznikla beseda, ki na skrivnosten in dvoumen, a hkrati intelektualno dojemljiv način sporoča in daje čutiti, da je človek vrednostno bitje v nedovršenem stanju sveta.

    (iz zbirke Esejev o poeziji)

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20211025130123645

    No trackback comments for this entry.
    Pesnik kot arhitekt | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,77 seconds