Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050717233135308




Bogomili, gnostiki, katari!

torek, 26. september 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

V 12. stoletju je v Bolgariji živel pop Bogomil, kar pomeni »prijatelj Boga«. Videl je, kako zelo so se cerkev in njeni duhovniki oddaljili od pristnega krščanstva. Bogomil se je odvrnil od takratne cerkve, ki je menila, da so suženjstvo, tlačanstvo in izkoriščanje sprejemljivi. Bogomil je pridigal čisto krščanstvo. Njegov očiščen nauk je bil znan po vsem Balkanu in še daleč naokoli.

V 11.stoletju je v tem delu Evrope že obstajala pomembna smer, ki so jo inspirirali gnostični duhovni vplivi. Pogosto bedne življenjske razmere na Balkanu so delovale kot katalizator pri nastanku in razcvetu mogočnega vala, znanega kot »bogomili«. Bogato in zelo močno bolgarsko elito sta tvorila kler in plemstvo. Gosposka je živela v izobilju, duhovščina pa je živela brezkrbno in veselo na stroške revnega prebivalstva. Posledice tega izkoriščanja seveda niso mogle izostati. Redno je prihajalo do uporov. Pobili so duhovnike, cerkve pa opustošili ali zažgali. Vendar so se kmetje vedno bolj spraševali, od kod prihaja zlo in kako bi se ga lahko osvobodili.

Iz tega temeljnega razloga so v 11. stoletju in 12. stoletju v Bolgariji nastala ugodna tla za t.i. »dualistično herezo-krivoverstvo«. Po eni strani je imelo to«krivoverstvo« povsem sodobne in lokalne vidike, po drugi strani pa ga je hranila bogata gnostična preteklost. Velik vpliv je dobil povsem manihejski nauk. Manihejci so govorili, da naj bi bil svet s svojo snovno in nesnovno polovico stvaritev Luciferja, padlega angela. Bogomili so ga imenovali Satanel. Končnica«el« kaže na božansko poreklo. S padcem sta izginili zadnji dve črki in tako je ostala beseda satan. Pomemben vpliv je prihajal tudi od pavlikiancev iz Trakije. Bizantinski cesar jih je izgnal in z nasiljem so se borili proti njegovemu ortodoksnemu kozmopolitizmu. Nasprotno pa so bogomili izbrali pot pasivnega odpora. Živeli so odmaknjeno in tvorili poljedelske skupnosti z lastnimi zakoni, ki so, kolikor je bilo možno, odgovarjale lastnim potrebam. To so bile čiste duhovne komune.

Cerkve so gnostikom vedno očitale, da pridigajo o absolutnem dualizmu in tako s tem enačijo Boga in mamona. Take obtožbe so v glavnem temeljile na pomanjkljivi pripravljenosti ali nezmožnosti doumeti nauk gnostikov, bogomilov. V svojem dualističnem načinu bogomili gotovo niso enačili Luciferja in njegove stvaritve z Bogom. Vsi nauki gnostikov, bogomilov pravijo, da je bil prvotno en sam Bog, ki je zunaj časa in prostora. Je izključno dobro, ki izpolnjuje vesolje. S tem je povezan večni princip popolne svobode, to pomeni, da v najvišji, božanski resničnosti obstaja možnost odmika od božanskega načrta. Sveto pismo opisuje ta »odmik« kot«padec«.

Zaradi njega se je človek ločil od svojega božanskega vira. Tako so njegove duhovne sposobnosti postale omejene; postal je fizično bitje, človek-žival, podvržen smrti. Zlo in greh pomeni v božanskem smislu: obstajati v neubranosti z božanskim načrtom za svet in človeštvo. V naukih gnostikov, bogomilov, katarov pa ni samo govora o monističnem začetku in navidezni resničnosti, v katero se je zaradi padca zaprlo človeštvo, ampak tudi o odpravi tega stanja: o človekovem povratku na duhovna področja, ki so ostala povsem nedotaknjena. To so tako imenovana višja kozmična področja, v katerih vlada načelo«vsega v enem«.

Tej modrosti je sledila ravno tako modrost: ne bori se proti zlu, ampak ga pretrpi. To je bilo eno od življenjskih pravil bogomilov, njihovih gnostičnih predhodnikov in naslednikov. Zlo mora biti rešeno samo. Zlo pravzaprav ni tako tipičen primer drastičnega nasprotja med bogatim in revnim, čeprav je ta gotovo tudi posledica temeljnega zla, padca. Zato so bogomili učili, kako je treba zlo zgrabiti pri koreninah s pomočjo miroljubnega načina življenja, ki je osnovano predvsem na sočutju do vsega ustvarjenega. S pomočjo takega življenja so se bogomili umaknili vsakemu prepiru. Ta usmerjenost pa je pri duhovnih oblasteh izzvala agresivnost, ker so se hotele po načelu«deli in vladaj« okoristiti.

Bogomili so inspirirali ves Balkan. V 11. in 12.stoletju so bile Bolgarija, Trakija in Makedonija najpomembnejša središča njihove dejavnosti. Ker je bila tedaj Bolgarija provinca bizantinskega cesarstva, so Bolgari lahko širili svoj nauk. Prva poročila o njihovi dejavnosti so prišla okrog L.1150 iz Konstantinopla. V 11. stoletju je to gibanje doseglo Srbijo, Hrvaško in Bosno in še kasneje Italijo, južno Francijo, Nemčijo, Anglijo in Rusijo. Na začetki 13. stoletja je bil bogomil Basileios obsojen za heretika in so ga na ukaz bizantinskega cesarja Aleksiosa I. sežgali. V 14. stoletju sta bili v Konstantinoplu dve sinodi, na katerih so poskušali ovreči bogomilski nauk.

Od 12. stoletja do konca 15. stoletja je bila Bosna in Hercegovina trdnjava bogomilov. Govorilo se je celo o »bosanski cerkvi«, njeni pripadniki pa so se imenovali«pravi kristjani«. V nekem dokumentu iz leta 1199 so papeža Inocenca posvarili, da se v Bosni »širi krivoverstvo, ki ni nepomembno« in da naj bi eden od knezov že«pristopil«. Govora je bilo o 10.000 pripadnikih. To pa je bilo za takratnega papeža povod, da je pooblastil kralja Madžarske in Hrvaške, naj iz Bosne prežene heretike in zaseže njihovo posest. Končno je turška invazija L. 1463 pomenila dokončen propad bosanske bogomilske cerkve. Večina kmetov je prostovoljno prestopila v islam. Kljub temu pa so popotniki v 17. stoletju poročali, da bosanski muslimani ne berejo le Koran, ampak tudi Novo zavezo Svetega pisma.

Bogomili so imeli tudi zelo velik vpliv na katare. Kajti že zelo zgodaj sta obe strani vzdrževali stike in ko so bogomile vedno bolj preganjali, so se nekateri njihovih vodij umaknili na zahod ter zelo pomembno vplivali na katare. Eden od najpomembnejših predstavnikov je bil nedvomno Nicetas. Potoval je v Languedoc in nedaleč od Toulousa sklical koncil. To je bilo leta 1167. Uspelo mu je zbrati zastopnike različnih skupin gnostikov iz južne in severne Francije ter Lombardije, s čimer je sprožil širjenje katarstva v 13.stoletju.

Eno od redkih bogomilskih, ki so se ohranila, je »Knjiga skrivnosti« ( Tajnata kniga, Liber secretus). To je dvogovor med Kristusom in Janezom. Med drugim obravnava začetek stvarjenja. Na začetku je vladal le dobri Bog. Ni imel ne oblike ne telesa. Ta Bog je ustvaril sedem nebes, ki so bila brez meja in niso imela ne začetka ne konca. Iz tega Boga Luči je izšel Satanel. Ta pa je bil samovoljen in je ustvaril lasten svet. S tem je tako postal satan, prvotno Kristusov brat, angel smrti!«Moj Oče,« tako pravi Kristus v tej knjigi, »ga je zaradi njegove objestnosti ustvaril čisto na novo in mu odvzel Luč.«

Človekova vloga v tej stari drami je bila takale:
» Duhovi teme so hoteli planiti na kraljestvo Luči. Prišli so do meja, niso pa mogli ničesar storiti proti temu kraljestvu. Kraljestvo Luči jih je torej moralo kaznovati, vendar se je sestojalo samo iz dobrega. Tako je lahko demone teme kaznovalo le dobro. Duhovi kraljestva Luči so del lastnega kraljestva pomešali s kraljestvom teme…Tako so v kraljestvu teme nastala vrtinčasta gibanja. Nastala je smrt in sprejela kal svojega lastnega uničenja. Počasi je použila samo sebe. Kot posledica je nastal rod človeka, pračloveka, ki je prišel iz kraljestva Luči in se pomešal s kraljestvom teme, da bi ga premagal.«

Ker v 21. stoletju zlo zopet narašča, bodo mnogi, ki so se tega naučili s pomočjo izkušnje, začutili nemir v srcu, nanje bodo delovali novi razvoji. Sporočilo bogomilov je staro nekaj stoletij in vendar je popolnoma sodobno.

Gnostikom se je in se še danes očita, češ, da verjamejo, da je za odrešitev odločilno skrivno znanje.Mnenja naj bi bili, da se človek lahko odreši s pomočjo znanja. Temu so nasproti postavili »vero«: z verovanjem, tako so rekli, se odpove človek lastnemu znanju in se popolnoma preda rešitelju.

Toda pri gnostikih, če jih pravilno razumemo ne gre za znanje z razumom in ne za rešitelja naravnega človeka. V resnici gre za to, da se človek zave božanskega v sebi!, kar pa se lahko zgodi le, če naš zemeljski človek (ego-osebnost) poleg verovanja tudi obmolkne in se popolnoma preda božanskemu vodstvu. Potrebno je torej priti s pomočjo spoznanja, s pomočjo zavedanja božanskega v sebi do odrešitve. Vendar pa je v dovzetnosti vsakega posameznika določena pregrada. Kdor se ne more ali noče odpreti notranji Luči duha, ker je še premočno vezan na zemeljski svet, bo v takem stanju le steška izkušal Luč.

In kaj ima to skupnega s samoodrešitvijo gnostikov? Spoznanje pomeni zavedati se božanskega v sebi. Božansko v človeku se odreši s pomočjo zavedanja. Stanje ujetosti človeka je v tem, da se božansko v njem samega sebe ne zaveda in zato tudi ne more delovati. Zavedanje božanskega se dejansko zgodi v človeku. Zemeljski naravni človek lahko z določenim delovanjem pripomore, da ta proces poteka neovirano. Lahko veruje in obmolkne. Nikoli pa zemeljski človek ne more sam izsiliti zavedanje božanskega. Vsako spoznanje je v človeku možno le s Kristusovo močjo, ki deluje v njem. Gnostična pot ugašanja ego- naravnega in vstajenja duhovnega notranjega človeka je možna le z vzgledom drugega, »rešitelja«, v katerem se je duh že prebudil in s tem realiziral tirnico, duhovno polje, kjer mu lahko sledijo drugi. Ustvari torej le možnost in nič več. Ne zadošča zaupanje, da je nekdo drugi uresničil odrešitev. To ne bi bila ponižnost in predanost, ampak iluzija in duhovna lenoba.

Bili so gnostiki, ki so svojo naravno bistvo zatirali. Je to prav? Bili so tudi taki. Toda to, kar je s stališča človeka, ki živi vsakdanje tuzemljsko življenje, biološko življenje, videti kot samozatajitev, vendar je lahko to tudi ravnanje, ki neprisiljeno jemlje slovo od zemeljskega življenja, ker deluje duhovno življenje. Ko v človeku zaživi duhovno življenje, doživi. da je v primerjavi z njim zemeljsko, pa naj bo v veselju ali v trpljenju, relativno in nezadovoljivo. Ne sodeluje več, ne ohranja več nereda tega sveta in se vanj več ne zapleta, ker doživlja resnični red duha. Naravnega mu treba več odrivati, ampak se od njega poslovi, ker ga vabi mnogo pomembnejši cilj.

Je morda prav, da gnostiki izživijo svobodno svoje naravno bistvo?
Eden izmed mnogih takih obstoječih pripadnikov je bil tudi Kerinth, ki mu je bil predvsem namenjen ta očitek, ko so mnogi rekli, da je treba živeti življenje polno, da bi lahko človek dosegel odrešitev, so pri tem mislili: gnostik mora spoznati vse človeško, da pride do tiste skrajne točke, na kateri vidi ničevost vsega zemeljskega. Ni treba, da sam vse doživi ali naredi. Zadošča, da v sebi doživi vse človeško kot možnost, če ni dovolj sedanje življenje, se pa seštejejo izkušnje več življenj. Ko pa dojame ničevost vsega zemeljskega in se ga osvobodi, doživi veselje in trpljenje, vendar pa ne da bi bil nanje navezan. Tako v svojem bistvu bo temeljiteje užil veselje in trpljenje in ju bo jasneje spoznal bolj jasno kot nekdo drug, ki se bori proti trpljenju, veselje pa hoče na vsak način obdržati, s čimer popači objektivno spoznanje.

Gnostičnih izkušenj pa vsekakor ni mogoče pojasniti z zgodovinskimi, psihološkimi ali kultiviranimi okoliščinami. Do samih izkušenj je vendarle potrebno priti vedno na nova. Eno je imeti informacijo o nauku, a drugo je izkušnja. Vedno je potrebno imeti spoznanje iz prve roke, Boga. Vedno je mogoče, da ima človek izkušnje božanskega: saj spi v njegovem lastnem bistvu. Te izkušnje lahko doživi neodvisno od časa, od zgodovinskega razvoja, kulturnih valov, enako nekoč kakor danes. Te izkušnje potem niso poljubne, niso spekulacija ali iznajdbe, človeku kažejo njegovo pravo bistvo sveta, na katerem je nekoč živel, ravno tako pa tudi pot odrešitve iz tega minljivega sveta v neminljivega, božjega.

KATARI.
Okrog leta 950 n.š. so bogomili, ki kot smo že predhodno omenili, da si prišli iz Bolgarije, nadaljevali s pridiganjem prakrščanskega gnostičnega nauka, po katerem so živeli in so ga zapustili manihejci. Od leta 1000 naprej so katari nadaljevali z naukom ezoteričnega krščanstva odrešitve in kaj hitro je to versko gibanje doživelo velik razcvet. Trdnjava katarov je bila v Akvatiniji, delu tedanje južne Francije, v katerem je bila izredno visoko razvita kultura. Posebno v Languedcu, veliki provinci Akvitanije, je po grofijah in številnih dvorih cvetelo pesništvo minesangrjev, ki so širili čisto krščansko sporočilo katarov.

Ime katarov izhaja iz grške besede katharos, kar pomeni čist. Sami katari so sebe imenovali enostavno »kristjani«. Prebivalci so o njih govorili kot o katarih, čistih, dobrodušni ljudje. Cerkev jih je označila za albižane, ker ja tako imenovala vsa heretična gibanja v Akvataniji. Katar nisi postal s krstom ali z vstopom v versko skupnost. Potrebna je bila dolga pot priprave v krščanskem življenju dejanj po Jezusovem vzoru. Katari so se vsekakor zavedali, da rešitve duše iz vezanosti na zemeljsko ne prinese opravljanje obredov, temveč je potrebno opraviti krščansko inicijacijo.

Če primerjamo takratnega mladega adepta na njegovi poti, lahko najbolje podoživimo, s kakšno resnostjo in predanostjo so se ti posvetili svojemu procesu notranje preobrazbe. Kandidat, ki se je z vso odločnostjo podal na pot k Božanski ljubezni, se je odpovedal posvetnemu življenju, zakonu, zemeljskemu posestvu ter uživanju mesa in vina. Preživel je, prostovoljno umiranje ega-jaza, da bi se s tem njegova osebnost odrešila vseh zemeljskih vezanosti in postala dostojna posoda za Božansko moč luči in ljubezni, oz. Svetega grala. Čas, leta, ki jih je zahtevala taka priprava, so mnogi preživeli v jamah v dolini Arirge. Že od leta 1000 dalje so katari v teh velikih jamah živeli in jih blagoslovili kot naravna tempeljska mesta na svoji notranji poti k Božanski ljubezni. Delno so jame utrdili in z zidovi zaprli, tako, da so bile težko dostopne in je nastal tako imenovani Spoulgas.

Kandidat, ki je hotel iti po poti k Božanski ljubezni, se je tako umaknil v samoto teh blagoslovljenih krajev. Potem, ko je simbolično prestopil »zid«, to pomeni, da se je poslovil od tega sveta, si je prizadeval od stopnje do stopnje k popolnosti s pomočjo svojih starejših bratov. Razvojne stopnje te poti so spremljali: molk, postenje, delo, učenje astrozofije, umetnosti zdravljenja in postopno odkrivanje odrešitvenega oznanila krščanske inicijacije, ki je bila usmerjena predvsem k Janezovem evangeliju. Katari so vedeli, da do Božanske ljubezni pripeljeta le spoznanje odrešitve in služenju v življenju. Malo pred inicijacijo je kandidat, potem ko se je štirideset dni postil, »umrl »mistične smrti«.

Simbolično so ga položili za tri dni dni v grob v jamo ( tri dni tudi traja prehod v drugi svet, ko umremo v tem svetu!), da bi tako izpeljal svojo ugasnitev jaza te narave, umiranje na križu narave: Tako je njegova duša lahko tudi praktično doživela hojo za Kristusom ali »dopolnjeno je«. Potem je tretji dan mojster poklical kandidata iz«groba« in je lahko prejel svoj«dopolnjeno je«, zakrament tolažbe, in na ta način povezal svojo čisto dušo z Božanskim duhom. Ta velik dogodek je potekal v betlehemski jami, kajti v tej betlehemski jami je ležal oltarni kamen še iz časov druidov. Kandidat je stopil v jamo skozi mistična vrata. Bel lanen prt je pokrival granit in na žrtveni mizi je ležalo Sveto pismo, odprto na strani Janezovega evangelija. Za zaveso v odprtini skalne stene je stala posoda. Prav tako iz druidskega obdobja je bil pentagram, v skalno steno vklesan peterokotnik, v katerem se prepoznajo obrisi betlehemske zvezde. V tej peterni poglobitvi je stal kandidat, ko je prejel pečat svoje inicijacije, dopolnjeno je. Njegovo telo s pokončno glavo in z razširjenimi rokami in nogami je samo predstavljalo petokrako zvezdo. Kandidat je Kristusovo rojstvo v Betlehemu resnično doživel.

Da bi postal parfait, zapusti blagoslovljeno svetišče skozi mistična vrata. Prvič opravlja slovesen obred duhovniškega rituala na granitnem oltarju in svoje besede, ki prinašajo blagoslove, usmeri k svojim tovarišem. Sedaj je mladi parfait hodil po slavni poti katarov. Ko so inkvizitorji v letu 1244 prisilili prebivalce gradu k predaji, so katari dosegli kratkotrajni odlog, da bi tako svoje duhovno delo lahko vseeno dokončali. Na večer usmrtitve so prejeli vsi člani bratstva, ki so hoteli svoje priznanje premagati z ognjeno smrtjo, iz rok svojega velemojstra, Bertranda Marti, dopolnjeno je in s tem svojo dušo, ki se je za vedno predala, povezali z duhom. Takoimenovani skrivnostni zaklad katarov, sveto posodo, sveti gral, je bil od tedaj naprej v dolini reke Ariege varno shranjen v jami. Dne 16. marca je šlo 205 mož in žena prostovoljno na grmado.Legenda pravi, da je tisti dan, ko so šli pojoč z roko v roki v ogenj, da je bard-ljudski pesnik, ki je bil priča, izrekel naslednje preroštvo: Čez sedemsto let bo na pepelu mučencev spet zrastel lovor.

Miran Zupančič

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20050717233135308







Domov
Powered By GeekLog