Pesnjenje je neizrekljivo stanje duše v iskanju besede. Izkušnja, ki te čudežno prešine. S svojim srcem določamo pesniki razmerje sebe do sveta. Pesnjenje je sladostrastje, je kulinarični užitek, erotika srca, ki zazna in ubesedi vse odtenke barv, vonja in okusa.

V pesnitvi izrazimo in razkrijemo najbolj skrite misli. Urejeno besedilo in dobra metafora spremljata občutke iskanja in uresničevanja. V bistvu je pesnik razdeljeno bitje na dušo in telo. Telo mu služi, da duša preživi, da vzbudi čustva.

Olimp ni več gora, na katero bi se vzpenjali in polagali nanjo le lepoto, besedno estetiko in izborno obliko rim. Olimp je postala ropotarnica, smetišče duš, ki se tu izčistijo.

Na romarski poti pri osvajanju njenega vrha odložijo nanjo vso kramo, ki jo nosijo s seboj in se jim je nabrala v tem ponesrečenem Kafkovem času. Pesnik ni več le slavec, ki radostno poje, sodobni pesnik doživlja tudi metamorfoze, ko se spreminja vse od nežne grlice do zverine, ki tuli, kadar ga v duši boli. Njegov prostor za duhovna potovanja se je razširil v neskončnost zaznave bolečine in obsodbe krivic.

Erato, muza ljubezenske poezije po grški mitologiji, ki je običajno predstavljena z liro, je postala prestol za vse mogoče vrline in slabosti. Bila je ena od devetih muz, ki so spremljale grškega boga Apolona ter ga navdihovale. Iz mehke in lepe Apolonove duše ni mogoče potegniti kosa železja ali kamna, kakor ni mogoče s sijajem, bliščem in leskom sezidati hiše. Sentimentalizem so začeli obsojati kot nespodobnost in osladnost. Sodobna poezija čustvom ne priznava pravice do izliva in je do vznesenosti kritična. Mnogi ne cenijo več poezije, ustvarjene z vonjem in instinktom, temveč poezijo sezidano z rokami in lopato, torej z oprijemljivimi elementi, ki jih je mogoče prekladati, z njimi trgovati in jih uporabljati. Moderno je postalo realistično pesnjenje o ceveh in kanalih z apokaliptičnimi znamenji človeštva. Srečujemo se tudi s poezijo z nadutostjo jaza, brez mistike, ki se izraža v globljem.

Svečnik je nadomestila žarnica, sadeže drevesa okrasni plastični predmeti. Ljubezenska čustva je nadomestil le seks. Marsikateri nesrečen človek je prazen in nima kaj povedati, piše pa visoko doneče, nerazumljive verze instantnih učinkov, ki so iztirili iz arhaičnih pravil večno žive lirike. Tudi ustvarjalce oblikuje čas, redki ostanejo v svetišču narave in jo lirično doživljajo kot prvobitnost človekovega občutenja. Dobra pesem pripada čustvom, je naklonjena svobodi in predana etiki.

Včasih je veljalo, da je vsebina zaradi oblike. Poezija mora imeti tudi filozofski pomen, izražati mora nauk in moralni pomen. Neizgovorjeno in zamolčano ostane sporočilnost metafore, kjer bi morala spregovoriti in spregovori tedaj, ko bi morala molčati. Napolnimo naša srca z užitkom branja, brez patetičnosti, nabreklosti, vznesenosti, duša potrebuje hrepenenje v globljem razmerju do prvinskosti, pomembno je duhovno občutenje, ki dojema in dviguje. Poezija je subtilen pojav posameznega ustvarjalca, implicirana na vse duhovne pojave naših predstav in občutenj. Pravil kakšna naj bo poezija, enostavno ni. Je vzvišen jezik, ki razodeva pesnikovo duhovno pot. Je motrenje absolutnega v luči biti in ostati na duhovni ravni.

www.tatjana-malec.si