Ob trendu napovedujočih prerokb, kakor jih zasledimo od proameriških avtorjev, v primeru Fu kuyame in njegove knjige Konec zgodovine ali Huntingtonove knjige Spopad civilizacij, ki bi jo lahko pomensko prevedli tudi v Smrt civilizacij, so ideje ali tudi paradigme, ki jih izpostavljajo navedeni avtorji, včasih povsem nekritične ali vsaj v nekaterih sklopih. Na oltar izpostavijo (zahodne) ideje, ki so za človeštvo šokantne, in to v slogu: to je edina resnica, ki vam je na voljo. Koliko zaslužijo s temi idejami, je druga stvar.

Te ideje trenutno spominjajo na »refomatorske« ideje, le to je dobro in nič drugega. Le tako in v to smer se vrti mlinsko kolo. In nič drugače. Vštric z vsemi temi prepričevanji ubogega modernega človeka stopajo mediji, ki v vsakodnevnem opozarjanju nase in kovanju dobička za svoje lastnike, družbene mogotce ali tekoče vlade, ponujajo senzualistične naslove s povsem plehko vsebino ali vsebino, ki je povsem negativistična (opis nesreč in ostalega). Mere dobrega okusa so prešle že vse meje.

Indijanska potilnica je najstarejši obred o materi Zemlji, stara je toliko kot indijanska ljudstva.Še vedno je ohranjena v prvobitni obliki. Potilnica je prostor očišcevanja, zdravljenja, skromnosti in odpuščanja, prostor, kjer se znova povežemo s stvarstvom.

Kaj je obred? Izrazati samega sebe iskreno!

Obred je dogodeg v določenem trenutku, ki vsebuje enkratnost in neponovljivost vsakega bitja, četudi je človek ali voda ali kamen. Obred je živ in enkraten del življenja samega. Vsak najmanjši delček življenja je svet, bez njega bi bilo življenje drugačno. Vse v našem obstoju je dogodek, ki ima pomen. Ko se zavemo svetosti vsega, kar obstaj, čutimo vsak trenutek, vsak dogodek kot obred.

Dragoceni smo kot ljudje. V vsakem od nas je dar. Ta dar čaka, da ga bomo prebudili. Toda kako ga prebuditi? To se zgodi, ko se povežemo z materjo Zemljo in vesoljem. Ko se zavemo vseh svojih sorodnikov, jih začenjamo čutiti in nas šesti čut se prebudi. Prebudi se zdravilna moč v nas, postanemo “zdravilo, ki hodi.” Biti človek, pomeni vsak trenutek uresničevati svoje resnične človeske potenciale.

Samo pogledam te v oči
in takoj vem kako blizu
svojemu srcu si ti,
ali govoriš iz glave,
ali iz svojega srca,
ali tvoj glas res prinaša ta mir,
sporočilo milega ti Boga,
ali pa ti prinaša le zbir,
tvojega brezveznega nakladanja.

Ne gradi prijatelj življenja,
samo iz kulis potemkinovih vasi,
notranji dih življenja te lahko okrepi,
tvoje srce te lahko skozi tvoj dih umiri,
doda ti ta dišeči vonj tvoje mile ti večnosti.

»Prišel bo čas, ko boš v sebi našel tisto, kar iščeš… « je dejal Popotnik. »Prišel bo čas, ko ne boš več obremenjen s svojimi mislimi… Pusti mislim, da gredo svojo pot. Osvobodi svoj um in prisluhni…«
»Čemu?« je vprašala Ocean.
Popotnik se je ozrl k njej in se komaj opazno nasmehnil. »Zapri oči in prisluhni… Prisluhni… mestu.«
Ocean je zaprla oči.
Prisluhnila je.

Skozi mešanico človeškega govora, hupajočih in brnečih avtomobilov, glasbe in vsakdanjega ropota, je zaslišala nežno pihljanje vetra, ki se je poigraval ob vogalih zgradb, stresal liste redkih dreves in se lahkotno dvigal v višave.

»Kaj čutita?« je vprašal Popotnik.
Eden se je namrščil. Občutek, ki ga je zaznal na prostem, ni bil enak temu, ki ga je občutil sedaj.

Nekaj ni bilo v redu.

»Spoznanje, ki si ga pridobil, je dragoceno… Ne poskušaj pa takoj razumeti vsega, kar vidiš,« je odvrnil Popotnik. »Tvoje oči ti povedo le tisto, kar si želiš videti… ne povedo ti resnice. Resnico se boš moral naučiti sprejemati, spoznavati… prepoznavati. Zato naj bodo tvoja spoznanja majhna, določena… Ko boš pripravljen, se bodo združila v silo, ki bo koristila tistim, ki bodo potrebovali tvojo pomoč. Za začetek… spoznaj sebe. Nauči se vedeti, kaj zmoreš. Nauči se premagati vse človeške slabosti, ki omejujejo tvoje izražanje in preprečujejo, da spoznaš svoje lastno vesolje.«

»Kaj misliš s tem… moje lastno vesolje?« je vprašal Eden.

»Vsak človek je vesolje, dimenzija… čas. V njem se kopiči prostor, kakršnega poznamo tam zunaj. Ogromen in brezčasen. Da bi lahko razumeli skrivnost enega samega človeka bi morali vse svoje življenje posvetiti le preučevanju njegove stvarnosti. Tako veliko je lahko človeško bitje. Toda človek tega ne razume. Ne razume, kakšen potencial spi v njem. Ne razume koliko novega je sposoben ustvariti. In kar je najhujše… niti ne poskuša razumeti.«
Popotnik se je približal vhodnim vratom stanovanja. »Zato večina izbere lažjo pot… pot nerazumevanja, uničevanja… nesmiselnega pohlepa po materialnih stvareh.

Nova medicina
po zdravniku Ryke Geerd Hamerju
{Dr. med., mag. teol.}

Prišel bo dan, ko bo bolezen veljala za sramoto, kajti človek bo spoznal,
da nastaja kot posledica delovanja slabih misli.
Karl Wilhelm von Humboldt (nemški filozof, jezikoslovec, politik, diplomat in naravoslovec, *22. junij 1767 +8. april 1835)

O BOLEZNIH

Uvod

Walter Last je delal kot biokemik in kemik raziskovalec na medicinskih oddelkih na nekaj nemških univerzah in Bio_Science Laboratories v Los Angelesu – ZDA. Kasneje je deloval kot bio nutricionist in naravni terapevt v Novi Zelendiji in Avstraliji.Napisal je nešteto člankov o zdravju in tudi nekaj knjig iz teh področij – n.pr.: Heal Yourself in Healing Foods (Penguin Books) in Natural Way to Heal ( Hampton Roads Publishing). Internetna stran Walterja Lasta katera pokriva teme o zdravju, znanosti in duhovnosti se nahaja na http://mrbean.net.au/~wlast/.

Kdor hoče živeti in curljati po kapljicah svojega zadovoljstva skoz lastno vživetost v ta svet, mora vedeti od kod prihaja, zakaj je tu in kam gre. Čudovit občutek je živeti. Fantastično! Razkošno. Nikoli minljivo. Večno. Kdor hoče živeti, mora najprej verjeti, da njegov čustveni spomin sega v samotno oddaljnost, ki mu vse razloži in ga spodbudi, da se poveže s svojimi tančicami iz preteklosti, ki vznemirljivo plujejo po zraku in ga iščejo s starimi poželenji. Del teh tančic je razseljen navznoter. Nekateri jim pravijo duša. Z njimi človeka povezujejo v enosti velike razdalje. Vprašanje je neizbežno: ali tako lepi, blagi in vsi dišeči po človeškem vonju, imamo moč in upanje, da verjamemo v vrnitev k svojemu izvoru.

Ko sem stopila na šodrasto pokopališče sem razumela, da na tej božji njivi, ležijo za zidcem delci snovi, ki so jo tančice skrivnosti zasedle in se malce odpočile v njih. Nato so prikovane na vesoljni trenutek nadaljevale svojo pot skoz koničasto os cerkvenega zvonika v nebo in plule naprej z angelskimi krili. Vonjave po smrekovi smoli se me povzdignile, ko sem slišala zvonenje iz veličastnega cerkvenega zvonika. Tedaj sem vedela, da ena duša odhaja in da je nastopil zanjo trenutek dopolnitve, trenutek popolnosti in vračanja v slovesu prek šumečih gozdov. Tančice odhajajo novim dogodivščinam naproti. Kozmos spremeni obliko in če izhajamo iz Erosa, je spet harmoničen v žuborenju žive vode iz svojega izvira. Nietzsche pravi, da vsako ugodje zahteva večnost. V temelju pa ugodje noče večnosti, temveč uničenje časa in brezčasnost.

Od kod prihajamo?

Piše: Damjan Plut

Slej kot prej se vsaka duša, vsak posameznik znajde v razmerah, ki zanj postanejo nevzdržen oziroma se znotraj počuti praznega in neizpolnjenega. Znajde se v vrtincu življenja, ki mu takšno kot ga doživlja, ni čisto nič všeč. Pojavi se notranja potreba po spremembi. Odpravi se na pot iskanja, ne da bi pri tem vedel, kaj pravzaprav išče. Skuša spremeniti svet okoli in zunaj sebe (partnerja, družino, delo, širše okolje, svet…), a se navkljub temu navznoter čuti neizpolnjenega, nekako praznega. In ob tem pogosto čuti bolečine, razočaranja, jezo, strah, hrepenenje, neizpolnjene želje. Odpravi se na pot duhovnosti, iskanja zunaj okolja in razmer, v katerih živi.

Seveda lahko ob tem čuti polarnost nasprotij v sebi. Razdvojenost med vrednotami duhovne literature in seminarjev ter življenjem, kot ga resnično doživlja, se lahko le še poglablja. Nekatere rešitve iz duhovnega sveta nam vsaj za kratek čas lahko vzpostavijo iluzijo življenja v za naše predstave idealnem in z rožicami postlanim življenjem, ki pa se vedno znova zlomi. Skozi vrzel spet ugledamo »resničnost« naših življenj v vsem obsegu. Hrepenenje po drugačnem svetu se s tem samo poglablja. Lahko smo na izbrani duhovni poti popolnoma upoštevali vsa pravila, ki jih mnogo katera duhovna ali drugačna smer predpiše svojim sledilcem, a vendarle smo ostali le sledilci in hodimo po že prehojeni poti nekoga drugega. Lahko se sicer prepričamo, da smo tudi mi taki, a vendarle še naprej prežvekujemo nekaj, kar je nekdo drugi že prežvečil. S tem se poenotimo z izkušnjami tistih, ki jih najbolj spoštujemo.

Zavedati se je potrebno, da je čas vseh sprememb na zemlji.Kajti čas prihoda svetlobe je pred vrati,ki je ne bo vredno zanemariti in spregledati.Pozivamo vse ljudi na zemlji,da so na delu božji poslanci,ki delujejo že od leta 2001.In sicer jih je ta trenutek 49,ti so nam ostali stabilni in sigurni.Zato Vas prosimo,da se trudite tudi Vi sami,kot naši božji poslanci,ki so na božjih poteh,morda noč za nočjo,kajti oni so poslani od Nas božjih pomočnikov iz nebes ali vesolja po naših navodilih in sporočilih in se ves čas zavzemajo za celoten planet Zemlja in ljudi.Kajti ogroženi boste Vsi,zato je prisotna božja pomoč,kajti brez božje pomoči bo svet pogubljen.Hvala vam in vsem ljudem na zemlji,posebno našim božjim poslancem,ki se žrtvujejo za celotno prebivalstvo.
Vaši Vsi božji pomočniki iz Nebes.Hvala !

Za Veliko noč sem bil pri maši
in duhovnik je rekel prosimo Boga naj nam odpusti naše grehe.

In rekel sem Bogu: Bog odpusti mi vse.
In Bog je rekel: Ne bom ti vsega odpustil,
dobro ti bom pomnožil,
slabo pa odpusti in spremenil v dobro.

Takrat sem se zavedal veličine Boga.

Vse karkoli vidiš in česarkoli se dotakneš je vibracija,
včasih tudi trda, še posebej če se z glavo udariš kdaj vanjo,
ampak še vedno je vibracija,
vsaj tako pravijo znanstveniki,
ki se spoznajo na energijo, na atome, kvarke in tahione.

Seveda sva tudi ti in jaz vibracija,
znotraj sebe lepo utripava v različnih frekvencah.

Najine notranje frekvence so bodisi uglašene, ali pa razglašene,
kar je seveda vse odvisno od tega,
kakšen imava odnos do samega sebe
na fizičnem, čustvenem , mentalnem in duhovnem nivoju.

Vse pa se začne pri vprašanju:
Ali ljubim samega sebe, ali se ljubim dovolj in zakaj zaboga ne?

Piše: Aishantia

Pred nekaj leti sem padla v duhovnost in ničesar si nisem želala bolj kot daru jasnovidnosti. Že od nekdaj so me fascinirale razne jasnovidke; tisti razumni in logični del mene se je spraševal: Kako je mogoče videti v prihodnost in poznati preteklost nekoga, ki ga prvič vidiš?

Takrat nisem imela znanja o tem kako je mogoče preseči prostor in čas. Mislila sem, da so jasnovidci nekakšni coprniki, ki iz nič nekaj pričarajo.

Ko so se Španci izkrcali v Ameriki, so z Indijanci menjavali ogledalca za zlato. Pa indijanci niso bili neumni, le razumeli niso kako enostavno je izdelati ogledalo!

Živim v Italiji in skoraj dnevno je po dnevniku slišati novice o tem kako ljudje nasedajo raznim kvazi zdravilcem in coprnikom. Ti samozvani "zdravilci" so navadni goljufi, ki od ljudi za npr. en "čudežni zvarek" zahtevajo po tisoč in več EUR. Da ne govorim o tistih, ki s svojo magijo "preprečijo" nesreče, ki bi se sicer zgodile stranki ali članom njene družine. Koliko je javno objavljenih zgodb, ko so ljudje takim goljufom dali vse svoje prihranke (tudi po 200.000, 300.000 in več EUR)!

Tisto kar sem se vprašala, ko sem prvič slišala za te primere, je bilo: "Ali so ti ljudje nori?!". Po enem letu življenja tukaj pa ugotavljam, da so take stvari posledica velike odprtosti za duhovno in neznanja. Z odprtostjo za duhovno mislim na mentaliteto; italijani so že na splošno pripravljeni verjeti v duhovno, mistično in čutiti stvari s srcem. Pri nas v Sloveniji smo bolj dvomljivi, rabimo več dokazov itd...

Zakaj je UM lahko ovira na poti, ki nas pelje proti doživetju resnične harmonije življenja? Vsekakor se moramo najprej zavedati, da je UM orodje na nivoju fizičnega telesa in bi ga bilo kot takega potrebno tudi uporabljati. Istovetenje z UM-om kot tistim kar naj bi bili, vodi ljudi že nekaj tisoč let v trpljenje in bolezen. Nezmožnost obvladovanja mišljenja je strašna nadloga človeštva. Malo da ne, imamo ta nenehni miselni hrup, za nekaj povsem naravnega, kljub temu da je to le pokazatelj dejstva, da nas UM vodi. Torej vodi nas nekaj, kar bi po vseh naravnih zakonih moralo biti naše orodje.

Razsvetljenje je vsekakor konec trpljenja, kot je to rekel BUDA in konec trpljenja pomeni tudi konec te neznosne zasužnjenosti v prisiljenem mišljenju.

Lažni, po meri UM-a ukrojeni JAZ--ego, seveda potrebuje za svoje preživetje razne titule, naslove, pohvale, mora imeti bolj prav od sogovornika...ustvarja nešteto miselno emocionalnih procesov, ki jih v telesu čutimo kot čustva, saj drugače ne more preživeti. Um nas s svojimi mislimi in ostalimi instrumenti, ki jih ima prisiljuje, da živimo v prihodnosti ali preteklost, kjer seveda veselo spletkari tudi ego.

Dragi naši vsi ljudje po svetu, res je čas spreobrnjena na celotni zemljski obli, zato bi želeli vaš prisluh k naši prošnji, ki vas ves čas prosimo in kličemo na pot luči in moči k Bogu naproti. Danes kličemo vse ljudi sveta k spremembi življenja na zemlji, kajti odpirajo se vrata božanskosti, ki pripomorejo k razsvetljenu ljudi na zemlji. Zavedamo se, da je čas dogodkov, ki ga bo opisovala zgodovina človeštva, vendar v tem času in trenutku ne želite slišati in sprejemati naše božje sporočilo, ki Vas naproša, da se zavesto zavedate vseh težav in sprememb na zemlji, ki se dogajajo in se bodo, kajti apokalipsa zasigurno bo. To vemo mi, božji pomočniki.
Hvala vam in vsem ljudem na zemlji!

Anaribela, Remi

Piše: Miran Zupančič

Prišla si tako nepričakovano, misteriozno, Transendentno. Tako krotka in mehka. Rekla si mi: "Bodi krotek". Bom Duša. Veš, "blaženi so krotki.".

Opisani razvoj je opisan tudi v prvih treh blagrih v 5. poglavju Matejevega evangelija. Prvi blagor se glasi:" Blaženi so, ki so duhovno revni, kajti njihovo je nebeško kraljestvo." To se nanaša na vse nas ljudi, ki se po svojih pogumnih bojih v tem svetu počutimo potolčeni in se spet ozavemo " da smo".

Ponižna izpoved o lastni slabosti in nemoči, je predpogoj za klic božanske - univerzalne ljubezenske moči. Tako je, kajti samo moč ljubezni nas lahko ozdravi.

Drugi blagor se glasi:"Blaženi so, ki tukaj trpijo, kajti potolaženi bodo." Tu gre za žalost našega srca, ki je razpeto zaradi nečloveškega trpljenja sveta in vsega človeštva. Gre za izkrivljenega idealista, ki žaluje in ga zajema najgloblje sočutje. Njemu odgovori svetloba - luč. Pride tolažba spoznanja. Kajti najvišja tolažba je vedeti, kako se pripravimo na resnično pomoč iz drugega kraljestva. To je tolažba spoznanja, da lahko gremo po poti odrešitve naše duše in da odrešena duša lahko uporabi Božansko - univerzalno zdravilno moč.

Piše: Franc Rozman

Svoboda
Ljudje si pogosto želimo čim več svobode. Svobode pa ni v izobilju.

O Bogu sva že rekla, da je bitje, ki ni omejeno s časom. Ali to pomeni, da pri Njem čas sploh ne obstaja, da Bog dogodkov ne zaznava tako kot človek?

Če Bog ne bi bil sposoben dojemati časa, bi bil človek sposoben nečesa, česar Bog ne bi zmogel. Ali iz tega lahko kaj sklepava ?

Seveda. Ker Bog presega človeka, Bog lahko deluje v času vsaj tako dobro kot človek.

Tako je. Bog natanko ve, kdaj je ustvaril vesolje, kdaj je bil vesoljni potop. Celo več; Bog mogoče celo naenkrat vidi dogodke, ki jih mi doživljamo drugega za drugim.

Ali si tudi pri tej domnevi lahko pomagava s primerom?

V novih Misterijih www.misteriji.si

Pod kokosi na robu Atlantika teče življenje v peti dimenziji

Vse pogosteje se ljudje, ki začutijo, da brez usklajenosti duha, duše in telesa sreča ni mogoča, odzovejo klicu po spremembi. Poti, ki vodijo do sprememb, je neskončno. In ena med njimi, vse bolj priljubljena, vodi na Fazendo Vida v Braziliji. Beseda vida v portugalščini pomeni življenje. Je hacienda z imenom Vida naključje?
Večina ljudi že ob vstopu med kokosove palme na obali Atlantika začuti, da je vstopila v nov svet:

"Tu so drugačne energije," pojasnjuje legendarna Vida Vidmar, ki je na svoji fazendi gostila že na tisoče ljudi, od kraljic in filmskih igralcev, najrazličnejših zdravilcev z vseh koncev sveta pa do onih, ki so komaj zbrali dovolj, da so lahko pripotovali in tu na nek način začeli znova. In med njimi je bilo že zelo veliko Slovencev.
"Fazenda je na kilometer dolgi skali kvarčnega kristala. Svetlobni stebri, ki so jim podlaga v tla zakopani kamni, držijo energijo tukaj, tako da je tukaj vedno druga dimenzija energije kot izven fazende. Tu smo v četrti oziroma peti dimenziji, zunaj pa je tretja. Kadar pridete, je kakor da bi vse padlo z vas. Vse skrbi. Mame pozabijo celo skrbeti za otroke, kar se jim zdi najbolj čudno.

Sprehajava se po vijugasti cesti, obdani s prečudovitimi listavci. Pomlad...ta prekrasen čas, ko življenja polno, vse okoli sili na plano. Želi dotik sonca in jutranje rose. Približujeva se vasici, ki razprostrta leži na ogromni jasi sredi mogočnih gozdov. Vidiva le nekaj hiš in ko zakorakava v vas se odpre pogled naprej. Trideset mogoče štirideset hiš. Prijetno me vznemiri neverjetna urejenost, kjerkoli se ustavi pogled...prelepo oblikovano cvetje, rastlinje, potočki, sadna drevesa, tlakovane stezice, vsepovsod prelepo izdelane lesene klopce. Ljudje nama prihajajo naproti...pozdravijo z nasmehom in rahlim priklonom glave. Ustavi se par...mlado dekle in fant. Začutim neke neverjetne prijetne vibracije, ko stojita ob meni...tako miren sem...lahek napolnjen z neverjetno močjo...je to ljubezen si mislim sam pri sebi...dekle se mi nasmehne; ja to je ljubezen. Debelo pogledam, saj ji nisem nič rekel.

Vodita naju po vasi in govorita kaj se tukaj dogaja. Tisto tam je Tempelj, tja lahko odide živet vsak, ki se odloči živeti v tišini. Ljudje, ki živijo tam nimajo nobene lastnine, večino dneva meditirajo, molijo, razmišljajo, vodijo treninge posebne borilne veščine in odločajo o vsem v tej vasi. Imenujemo jih Višji. Za pristop med njih se je potrebno nekaj let izobraževati. Kdorkoli iz vasi želi karkoli spremeniti enostavno svojo željo napiše na listek in jo obesi na posebno tablo tam pri vhodu, tako da jo lahko vsi preberejo. Višji se vsak dan sprehajajo tukaj okoli in harmonično pobirajo listke, ki visijo že nekaj dni. O svojih odločitva nato govorijo enkrat na teden med skupno meditacijo in pitjem čaja.

Draga Anita, sestra moja! Sem Kristus v tebi in Kristus v Srcu vsakega človeka, ki me je sposoben slišati in videti s Srcem.

»Ušesa imajo, pa ne slišijo, oči imajo, pa ne vidijo,« je veljalo včasih. Vendar vas danes čedalje več vidi in sliši tudi s Srcem. Veliko je moje veselje ob tem. Vesolje prepeva Alelujo z vsemi, ki to že zmorete in z vsemi, ki so že na tej Poti zavestno, kajti nezavedno smo vsi, ves čas, v vsaki fizični inkarnaciji.

Dokler vsi ne bodo zmogli slišati in videti s Srcem, to sporočilo za ljudi pošiljam preko tebe, draga sestra, ki me čutiš v Srcu in slišiš besede Srca. Naj v tem velikonočnem času zazvenijo skozi Srca vseh ljudi, ki se obračajo k meni; skozi Srca vseh, ki se me zavedajo, se obračajo name s prošnjami, željami, a se hkrati ne zavedajo, da se tako pravzaprav pogovarjajo sami s seboj, z lastnim Srcem in Dušo.

***
Dragi brat, draga sestra, ki bereš te besede, ki jih že hkrati tudi čuti tvoje Srce! Ne obračaj se name za pomoč, temveč se zavedaj, da so vse tvoje notranje moči moje notranje moči, da so vse hkrati moči Boga-Boginje in tvojih notranjih svetlobnih vodnikov, ki vsi skupaj čakamo v tebi, da bomo z roko v roki lahko potovali skozi čudovito pustolovščino, imenovano Življenje. Skozi prečudovito izkušnjo bivanja v fizični dimenziji, ki sem jo tudi sam že izkusil, ki ste jo vsi že izkusili.

Piše: Dejan Čankovič

V kritičnih točkah človeške civilizacije iz višjih »nivojev« nam vedno priskočijo na pomoč razsvetljeni ljudje. Oni so tisti, ki iz ozadja tiho nadzorujejo človeško evolucijo in evolucijo nižjih kraljestev. Sedaj tu med nami čakajo, da jih sprejmemo kot skromne, modre ljudi neprecenljivega znanja.

Njihova prisotnost v svetu povzroča že velike spremembe. Ogromna količina mogočnih energij, ki jih posedujejo povzroča, da se v petdesetih letih zgodijo take spremembe na poti napredka, za katere je bilo včasih potrebno na tisoče let. Njihove mentalne impresije lebdijo v zraku kot ideje in čakajo, da jih dovzetni umi zaznajo in izrazijo v fizično obliko na vseh področjih človeške družbe. Svet postaja bližji kot je bil nekoč. Problemi na drugem koncu sveta postajajo naši problemi. Ozaveščenost ljudi zelo hitro narašča. Skorumpiranost, prevare, laži vplivnih politikov, korporacij, organizacij... prihaja na površje naših zaznav. Ekstremna onesnaženost, velika revščina nebo ušla našim očem.

Piše: Franc Rozman

Predstavljal sem si, kako spoštljivo bova govorila o zavedanju kot lastnosti, ki človeku omogoča tako pomembno mesto v stvarstvu, midva pa sva zavedanju dala vlogo sanjarjenja.

Sanjarjenje, bolje rečeno ustvarjanje svetov le v mislih, je zelo pomembna lastnost zavedanja.
Če hoče slikar naslikati lepo sliko, ta slika najprej nastaja v njegovi zavesti. Slikar si ustvarja miselne predstave o sporočilnosti slike, v mislih za sliko izbira in menja barve. Slika v njegovi zavesti prehaja od ideje do ideje, dokler slikarjeva predstava o sliki v njegovi zavesti ne dozori, nakar jo slikar iz svoje zavesti prelije na platno in ustvarjena je nova likovna stvaritev.

Torej je tudi zavedanje tista neobhodna lastnost človeka, ki mu omogoča ustvarjalnost. Če si prav predstavljam, ustvarjalnost brez zavedanja sploh ni mogoča.

Tako je. Ustvarjalnost se dogaja le v našem miselnem oziroma duhovnem svetu. V naših miselnih predstavah se stalno odvijajo neki miselni procesi. Na te miselne procese stalno vplivajo dogajanja materialnega sveta ter sporočila drugih ljudi preko govora in stvaritev samih, kot so umetnine, glasba in podobne. Mi si na osnovi teh vplivov v naši zavesti ustvarjamo obilico lastnih miselnih predstav in svetov. Če si teh miselnih svetov ne bi bili sposobni ustvariti, bi bila izgubljena naša ustvarjalnost.

Bilo je nekoč davno pred davnimi časi, ko smo se kot popolna bitja odločili involirati. Tako involirali smo do točke atomske zavesti ali pa še manj. Sedaj smo v fazi evolucije. Zakaj se nam mudi in kam se nam mudi, slej ko prej bomo doživeli popolnost tu na Zemlji, potem pa naprej, kajti popolnost je zopet relativna, če jo primerjamo z neskončnostjo evolucije. Le kje je konec evolucije, če je vesolje neskončno, potem poteka evolucija v neskončnost. Tako bomo v neskončnosti postali neskončnokrat popolni. Tako je nekdo danes v zavesti naprednejši, a "jutri" boš mogoče ti, ker tudi evolucija zavesti nekje poteka hitreje, nekje pa počasneje. In tudi neskončnokrat smo involirali in evolirali. Tako igramo igro, ki smo jo že neskončnokrat odigrali.

"Bili smo Bogovi, pozabili smo, da smo Bogovi, in zopet spoznali bomo, da smo Bogovi.

Piše: Zoran Mihajlović

Grški filozof Plotin: "Dvigal sem se iz telesa, v samega sebe, postajal zunanji vsem drugim stvarem in osredotočen na sebe, opazujoč čudežno lepoto. Potem pa sem se, bolj kot kdaj, začel zavedati svoje enotnosti z najbolj vzvišenim redom."

35 letna meditantka: "Nenadoma sem se znašla v nenavadnem položaju. Na svoje telo sem gledala iz kota sobe. Preveval me je občutek neizmerne lahnosti in svobode."
Ste kdaj že vtipkali črke OBE (out of body experience - izventelesne izkušnje) v kakšnega od večjih svetovnih internetnih iskalnikov? Ne bodite presenečeni, če se bo številka najdenih strani, ki se tako ali drugače dotaknejo te teme, gibala nekje med sto tisoč in milijon, odvisno od iskalnika. Gre za področje, ki v zadnjem času priteguje vse več ljudi. To deluje spodbudno tudi na vse tiste, ki so izventelesno izkušnjo že imeli, pa zaradi osebnih zadržkov tega še niso povedali nikomur. Tako se pojavlja vse več pričevanj, ki potrjujejo realnost te, na videz nenavadne, izkušnje. Da pa to ni področje, ki bi bilo rezervirano le za sodobni čas, je razbrati iz prenekaterih duhovnih in religioznih tradicij, ki so takšne izkušnje beležile kot običajni del duhovne prakse. Postopoma se s tem vprašanjem bolj odprto srečujejo tudi zdravniki in znanstveniki.

Eden odmevnejših člankov na to temo je bil pred nekaj meseci objavljen v britanski reviji Nature. V njem nevrolog Dr. Olaf Blanke opisuje zanimivo doživljanje izventelesne izkušnje, do katere pri neki pacientki prihaja ob stimulaciji določenih možganskih centrov desnega korteksa s posebnimi elektrodami. Ker je izkušnja ponovljiva, hkrati pa se pojavlja v okviru nadzorovanega eksperimenta pod okriljem resne zdravstvene ustanove, je postala zanimiva tudi za znanstvene kroge.