Piše: Jasta Prava

Zgodba o Svahi se začne na deževen dan, ko se je rodil Mrat. Pred več tisoč leti sta megla in vlaga objeli rojstvo malega dečka. Na svet je prišel zelo ranjen fantek. Na zemljo je prišla zelo maščevalna in v prejšnjih življenjih v žalosti utopljena duša. »Moril bo in ropal«, sta rekli prvi vili sojenici. »Aroganten bo povsod zbujal tesnobo«, sta prikimali drugi dve. »Ime mu bo Mrat«, so rekle.

Vsak človek je delček ene same energije in Mrat je bil moč. Na svet je prišel z obilico potencialov strasti, osvajanja in podjarmlanja. In zraven z mnogimi drugimi potenciali. Kjerkoli se je deček pojavil, so nastale okoliščine, v katerih je z lahkoto uveljavil svojo voljo. Čeprav manjše postave, je na okolico vplival z enostavnostjo svoje resnice: »Jaz vem. Meni pripada. Jaz sem«. Čistost njegove energije mu je kot rezilo odpirala pot, kamorkoli je stopil. Postajal je hladen vizionar z enim samim prepričanjem: »Zame ni ovir«. Njegove misli, čustva in dejanja so usklajeno delovala v eni sami smeri: »Vse lahko imam. Če mi ne daš, ti bom vzel«.

Piše: Miran Zupančič

V današnjih znastvenih, ezoteričnih in filozofskih krogih je znano, da so se kozmične razmere spremenile in s tem tudi polje žarčenja našega planeta. Na naše življenjsko polje deluje novo žarčenje, ki pa je tudi posledica prehoda iz obdobja rib v vodnarja. Človeštvo se moramo temu prilagoditi. Naša doba doba od nas zahteva strukturno in temeljno spremembo, ki se mora prilagoditi novim kozmičnim razmeram. Kakšne pa so to te nove razmere? Kako pa se moramo ali moram nanje odzvati? Le kako naj se upremo uničevalnim vplivom in dosežemo, nov pozivitven rezultat? Kako naj odkrijem, kaj mi je storiti, ne da bi sledil starim potem in avtoritetam?

Naše pomanjkanje resničnega, od znotraj prihajajočega odgovora, lahko v nas prikliče občutek, da se potapljamo-pogrezamo v živi pesek. Le kaj lahko dosežemo kot posamezniki proti boju za oblast, vojni, bedi, korupciji, osamljenosti, nerazumevanju in podobnem? Ljudje včasih izgledamo, kot da se v popolnem mraku slepi spotikamo po tem našem svetu in upamo, da vodstvo ali politiki vedno bolje vedo, kot pa mi sami.Toda, kdor ali če, začne v sebi odkrivati lastno slepoto, hrati spozna, da je le-ta umetno vzdrževana. Velik in silen notranji napor se zahteva od nas, da prodremo do tega, da pogledamo resnici v oči, temu pravilno delujemo in predvesem v življenju vztrajamo.

Mnogi pred Vami so želeli to prebrati, kar Vam bom tukaj napisal, pa jim ni bilo dano, Vam pa polagam na srce, NE BOJTE SE NIČESAR, DOBER KRUH PEČEM.

To Vam pišem dobesedno (za vso hrano, ki jo uživate), da bi imeli upanje in iskreno voljo do življenja, da bi začeli v vsakem trenutku, ki ga živite sprejemati radost življenja, ki je povsod okrog Vas. Ljudje okrog Vas imajo isto hrepenenje kot Vi, so ista duša, ki čaka svetlobe, Vaše roke, prijaznega pogleda, zahvale za dobro opravljeno delo, pošteno plačilo za trud…

Ta svet, v katerem danes živimo je čudovita popolnost, ta svet je ''skrita ljubezen'', namenjena vsem človeškim bitjem, ta svet je svet otrok, ki slepo čakajo, da bi poleteli na svojih nedoraslih golih perutih.

KO DAJEMO, POSTANEMO BOLJŠI DO SEBE IN DO DRUGIH

Dajanje resnično odpira srca in razprostira duha, kajti takrat, ko dajemo iz srca, iz hvaležnosti, se odpremo obilju vsega dobrega. Pri dajanju se včasih, še posebej pri ljudeh, ki so manj premožni, pojavi vprašanje, kaj naj sploh dam, saj ničesar nimam oz. že tako ali tako imam sam bolj malo.

Predvsem se moramo zavedati, da je potrebno dati tudi samemu sebi in ne samo drugim. S tem, ko dajemo samim sebi, sporočamo vesolju, da smo tudi mi pomembni. Obstajajo ženske in moški, ki so se vedno celo življenje samo razdajali - drugim ljudem bi dali in privoščili vse, sebi pa zgolj drobtinice. Ob koncu življenja pa so se ti ljudje čudili in se spraševali, zakaj niso ničesar dobili, kljub temu, da so se leta in leta razdajali. V čem je torej ključ?

SRCE, INSTRUMENT ENOSTI
»Človek lahko gleda le s srcem, bistvo je očem nevidno.« (Saint-Exupery, Mali princ)
»Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali.« (Govor na gori)
»Skrbno čuvaj svoje srce, iz njega izvira življenje!« (Knjiga pregovorov)

Duša izkuša ta svet kot ječo, trpi v nestalnosti narave, v katero je zaprta in ki ji preprečuje, da bi se dvignila k Bogu, izvoru. Oboje, naravo, ki nas obdaja, in svoje fizično telo imamo za ječarja duše. Vendar je takšno pojmovanje napačno, kajti življenje lahko gledamo kot šolo, v kateri moramo razred ponavljati, če se nismo naučili lekcij.

Piše: Al. Ju., J. V. v novih Misterijih www.misteriji.si

Ruski fizik dr. Konstantin Korotkov je izmeril, da po klinični smrti energija ne zapusti telesa v trenutku, marveč ga zapušča dva do tri dni enakomerno ali pa, pogosto, tudi neenakomerno. Ob rezultatih njegove raziskave, ki jo je predstavil na letošnji konferenci Ikone Polja v Londonu, je mogoče domnevati, da je odhajajoča energija, ki jo je umrlim v sanktpeterburški mrtvašnici izmeril s svojo kamero, duša.

Umiranje, prehajanje iz življenja v zasmrtje, je večno vprašanje človeštva. Najbolj znani knjigi o umiranju sta Tibetanska in Egiptovska knjiga mrtvih. V Sloveniji je Pavel Matej Rak napisal slovensko knjigo mrtvih Prehod duš, v kateri opisuje svoje zaznavanje prehoda iz življenja v smrt:

Sporočilo kanalizirano
15. oktober 2006

~ Ponovno ožičenje ~
Ponovno človeško ožičenje

Ko sem se vsedel, da bi na Virtual Light predstavil to sporočilo, sem vsem povedal, da naj bi bilo to prav posebno sporočilo. Redko vem, kaj natanko bo v sporočilu, toda tokrat sem natančno vedel, kam gremo. Resnica je, da sem že nekaj časa vedel, da se je človeštvo na novo ožičilo. V zadnjih šestih mesecih sem to povedal mnogim v privatnih seansah, da bi jim razložil nekaj, kar se dogaja z njimi. Ko sem sedel, sem vedel, da je bil čas, da to sporočilo podelim z vsemi.

Vsi že nekaj časa vemo, da vsi ljudje vsepovsod napredujemo z nepredstavljivo hitrostjo. Ta naslednji korak bo vsem pojasnil skrivnost.

Veliki objemi in nežni drezaji
Steve Rother
Govorec Grupe

Besede, Besede, Besede... ki jih slišimo o odnosih med Moškim in Žensko.

Nič pa ni povedanega o smiselnost odnosa med dvema partnerjema t.j. med Moškim in Žensko. Kaj to je in zakaj je to sploh potrebno? Govora ni nič o življenju, smiselnosti življenja, o nadaljevanju življenja.

Dva, ki "gresta" skupaj sta realni bitji, vsak s svojo preteklostjo in vsak s svojo prehojeno življensko potjo. Imela pa naj bi nekaj skupne sedanjosti in prihodnosti. Realnost pa je takšna kot je in ima lastnost brušenja. Zaradi tega brušenja nastopijo bolečine, ker so odprte rane. Zdravljenje teh ran pa ne gre gladko. Temu zdravljenju tudi pravimo duhovna rast, duhovna pot. Torej ni duhovne rasti brez bolečin in trpljenja. Nihče te duhovne poti ne more opraviti namesto drugega.

Medtem, ko svet pričakuje Maitrejev prihod in odrešitev, je potrebno še veliko postoriti za zavarovanje planeta in človeštva. Vendar ljudem ostaja le še malo časa do takrat, ko bo Maitreja pričel s svojim javnim delovanjem. Resnično kratek čas je ostal na voljo za pripravo njegove poti, za obveščanje ljudi, da sta pomoč in upanje na dosegu roke, da je Učitelj tukaj, željan neposredno nagovoriti ljudi vseh narodov.

Zato okrepite svoje napore. Podvizajte se pri obveščanju vseh, ki so voljni prisluhniti in jih povejte, da je nastopila velika ura, in da se bo človeštvo kmalu radostilo v Učiteljevi prisotnosti. Povejte jim to in podprite njihovo upanje in pogum. Sedaj bodo prisluhnili mnogi, ki prej niso - zaskrbljenost in strah sta zahtevala svoj davek med ljudmi. Tudi znamenja so opravila svoje delo in prebudila milijone v pričakovanje velikih dogodkov in razodetij. Še nikoli v zgodovini človeštva ni tako veliko ljudi zaznalo prihajajočih sprememb in razumelo njihove nujnosti.

Tako bo Maitreja prišel v pripravljen in pričakujoč svet, z zagotovilom, da je njegova prisotnost zaželena in nestrpno pričakovana.

V sredo sem se peljaj skozi Celje proti Koroški na predstavitev zbirke Anastazija, ki je bila ta večer v knjižnici v Radljah. V Velenju sem pobral avtoštoparja, mladega zgovornega dijaka, ki je takoj potožil nad šolo: "Ah, od sedmih do štirih popoldne nas mučijo! Bi nam lahko pustili vsaj daljši odmor za kosilo!"

Lačen in utrujen se je moral vsako sredo pol ure voziti do Slovenj Gradca, od koder ga je mama zapeljala do domače vasi. Ko je povedal, da ga zanimajo alternativni izobraževalni sistemi in da želi napisati seminarsko nalogo o tem, sem dvignil ušesa. Takrat je stekel tudi moj jezik ...

Za ogrevanje sem mu povedal, kakšne knjige bom predstavljal v Radeljski knjižnici, potem sem mu povedal za Ščetininovo Rodovno šolo iz Rusije in prizadevanja za tako šolo pri nas. Omenil sem tudi Demokratično šolo, ki odlično uspeva v mnogih krajih po svetu. Spregovoril sem o spreminjanju paradigem, o vračanju k naravnemu življenju za vse ljudi ...

Jure je bil ribič in je preko celega leta strastno lovil ribe. Nekega poletnega večera pa se mu je pripetilo nekaj nedojemljivega. Iz vode je potegnil zlato ribico in ta mu je z milim glasom spregovorila:

“Tri želje ti izpolnim, samo izpusti me nazaj v vodo!”

Jure se je ozrl naokrog, zamahnil z roko in ribico snel s trnka.

In zopet se je riba oglasila:

“Tri želje ti izpolnim, samo spusti me nazaj v vodo!”

Jure:“ Ma kaj, se mi blede, ali kaj. Od kdaj pa ribe govorijo. Kakšno željo pa mi ti lahko izpolniš, ribica mala in nemočna ? ”

Utrujen popotnik se je usedel v senco drevesa, da bi počival. Ni pa vedel, da je bilo to drevo čarobno; ''Drevo, ki izpolnjuje želje.''

Ko se je usedel na trda tla, je pomislil, kako lepo bi bilo, če bi se sedaj znašel na mehki postelji. V trenutku se je pred njim prikazala postelja. Osupel je zlezel nanjo, pomislil je, da bi bil višek sreče najti ob sebi lepo dekle, ki bi mu masirala vneta stopala. Nemudoma se je dekle prikazalo in ga začelo masirati.

''Kako sem lačen,''si je rekel. ''Užitek bi bilo kaj pojesti''. In res, pred njim se je znašla bogato obložena miza.

Mož se je razveselil in začel jesti in piti, kakor mu je srce poželelo. Glava mu je kmalu omahnila in veke so lezle skupaj zaradi vina. Raztegnil se je po postelji in razmišljal o dogodkih, ki so se zgodili tistega posebnega dne.

Piše: Miran Zupančič

Mit o Gralu se dotika naših najglobljih slojev zavesti in na svojski način zavibrira jedro našega duševnega bistva. Hočeš nočeš se ti porodi praspomin kadar je govora o Gralu in nas vznemiri naše v nas potlačeno, boleče, hrepenenje naše padle duše, oddaljene od Boga.

Hrepenje po osvoboditvi, kakšen veličastni dar, če svetovna bolečina v trenutku zavedanja prodre skozi naše debele zidove na snov navezane biti in se vžge globoko v dušo kot rana – Amfortasova rana.

Richard Wagner je dal temu hrepenenju zvok v svojem mojstrskem odrskem delu«Parsifal«. V Wagnerjevem celotnem opusu, v tematiki njegovih mogočnih oper, je zelo razpoznaven razvoj od poganske mistike do krščanskega odrešitvenega nauka. »Parsifal« je krona vsega. Sam Wagner ga je imenoval«svetovno poslovilno delo«. Z ekstremno zgoščenostjo Gralovega motiva je dal Wagner tej njegovi zadnji glasbeni drami razsežnost krščanske poti inicijacije.

Kdo sem in kaj pravzaprav delam tukaj?
Ali v življenju sploh obstaja nek višji smisel?
In kaj sploh je to življenje?
Ali obstaja nekaj, čemur bi lahko rekel/a Bog, Absolutna Resnica?

Kje je Bog in zakaj dopušča trpljenje?
Je to, kar zaznavam vse, kar obstaja?
Kaj je moje poslanstvo na tej zemlji?
Kdo sem sploh jaz in kaj so pravzaprav drugi?

Precej verjetno je, da so tudi vam ta vprašanja poznana. V bistvu se jih verjetno sprašuje prav vsak, ki ni ravno povsem materialno usmerjen in konceptualno zacementiran v živi-se-samo-enkrat in uživajmo-dokler-smo-živi.

V torek, 17. oktobra 2006, se bo zgodil pomemben kozmični dogodek, sprožilec novih vibracij, ki od tega dne dalje napoveduje prihod vse več takih dogodkov do leta 2013. Na ta dan se bo pot Zemlje srečala s potjo ultravijoličnega pulzirajočega žarka iz višjih dimenzij.

Čas prehoda žarka čez Zemljo bo trajal približno 17 ur našega časa. Ta žarek je usklajen z resonanco naše srčne čakre in je modre oz. magenta barve. V času, ko bo žarek prešel Zemljo se bo vsaka naša namera, misel, želja manifestirala milijonkrat hitreje kot sicer. Zato je izrednega pomena, da v času prehoda žarka čez Zemljo pazimo na naše misli in mislimo pozitivno, mislimo ljubezen, mir, zdravje in obilje – zase in za ves svet.

Prišel bo čas, ko bo človek na to naporno obdobje gledal kot na čas ponovnega odkritja pomena in smisla sredi kaosa napačnih vrednot. Brezštevilne dobe je človek pozornost usmerjal v doseganje bogastva in moči, ugleda in hvale. Prefinjene veščine duhovnega znanja in modrosti so pritegnile le redke in človeštvo je bilo prisiljeno hoditi po nevihtni poti vojaških spopadov, nevednosti in strahu.

Danes, končno, nova luč ljudi vodi k uresničenju njihove prihodnje veličastnosti Božjih sodelavcev in soustvarjalcev. Na poti k takšni usodi ljudi čaka veliko preizkušenj, vendar pa nikoli do zdaj na te izzive niso bili tako dobro pripravljeni. Kljub vsem pričakovanjem in čeprav je videti ravno nasprotno, je človeštvo tik na tem, da se izvije iz svojega zapredka teme, svoje nebogljenosti in strahu. Z vse večjim pogumom in gotovostjo so koraki človeštva usmerjeni proti enotnosti in pravičnosti, sodelovanju in delitvi dobrin, preprostosti in zaupanju.

Ob stiku z majhnim otrokom pogosto pomislimo: "Kako je nebogljen, nemočen, krhek ..." Če otroka vzamemo v naročje, to naredimo pazljivo, da ga ne bi poškodovali ali preveč vznemirili. Najbrž se kar spontano zavedamo, da pri tej krhkosti ne gre zgolj za telo majhnega bitja. Tudi otroška psiha je nežna, čista, iskrena. Otrok s svojo gibko, odzivno duševnostjo in njenimi potrebami stopa v odnos s svojim okoljem. Tu pa se začenja tema prispevka.

Razvoj notranjega otroka
Otrokove prve odzive, izkušnje, interpretacije, čustvene vzorce in načine ravnanja oblikujejo izkušnje, ki jih dobiva v stiku s svojimi starši in drugimi ljudmi ter seveda njegova interpretacija teh izkušenj. Odnos med otrokom, zlasti njegovimi psihološkimi procesi, in med okoljem je polje zgodnjega učenja, nabiranja izkušenj in oblikovanja psihološke strukture, ki jo imenujemo notranji otrok.

Zdaj bomo skupaj sanjali prelepe sanje - sanje, ki jih boste radi sanjali ves čas. V teh sanjah ste sredi prelepega, toplega sončnega dne. Slišite ptice, veter reko. Zdaj greste k tej reki. Na njenem bregu srečate starca, ki meditira, in vidite, da mu iz glave sije prelepa svetloba vseh mogočih barv. Nočete ga motiti, a tedaj začuti vašo navzočnost in odpre oči.Te oči so polne ljubezni in spremlja jih širok smehljaj. Vprašate ga, od kod mu vsa ta čudovita svetloba in kako jo lahko žarči. Prosite ga, ali bi lahko še vas naučil tega. Odgovori vam, da je tudi sam pred mnogimi leti prosil svojega učitelja.In starec vam pove svojo zgodbo:

"Moj učitelj si je odprl prsi, vzel srce iz njih in iz srca potegnil prelep plamen. Potem je odprl prsi še meni, mi vzel srce iz njih in vsadil vanj tisti plamenček. Nato mi je srce vrnil, in kakor hitro je bilo na svojem mestu, sem v prsih začutil silno ljubezen, kajti plamen, ki mi ga je vsadil v srce, je bil njegova lastna ljubezen.Ta plamen je nato rasel in rasel v mojem srcu in nazadnje postal velik,mogočen ogenj - ogenj, ki ne sežiga, temveč čisti vse, kar se ga dotakne. In ta ogenj se je dotaknil sleherne celice mojega telesa, in celice mojega telesa so mi ljubezen vrnile.

Piše: Aishantia

Jasnovidnost je zmožnost komuniciranja z energetskimi polji. Je sposobnost pridobivati informacije z uporabo izvenčutnih zaznav. Jasnovidnost je sposobnost »vedeti in videti« nekaj, kar ni vidno oziroma česar ne moreš zaznati z običajnimi čuti.

Človeško telo obdaja energetsko polje in v tem energetskem polju so vse informacije v zvezi z neko osebo. Energetsko polje obdaja tudi vsak predmet, vsak pojem, vse kar si le morete zamisliti. Jasnovidnost pomeni sposobnost priti v stik s katerimkoli energetskim poljem in »prebrati« podatke iz njega. Energija ne pozna ne časa ne prostora, zato v danem trenutku lahko pridemo v stik s katerokoli energijo, ne glede na to ali ta energija spada v preteklost, sedanjost ali prihodnost.

piše: Bern Jurečič, iz revije KARMAPLUS

IZLET V PODZAVEST RAZKRIJE NAŠE POSLANSTVO

Zakaj sem tu? Zakaj trpim? Kakšno je moje poslanstvo? Kje je smisel življenja? – nekako takšna so najpogostejša vprašanja Zemljana iz vseh civilizacijskih obdobij, vprašanja o eksistenci in o bistvu. Iskanje svojega mesta v tem čudnem in zapletenem svetu ter iskanje namena svojega bivanja sta stara toliko, kolikor je star misleči človek. Iz tega so se skozi desettisočletja razvili filozofski sistemi, ki vsak zase – iz dokaj preprostega razloga, ker so nastajali časovno in/ali prostorsko ločeno – govore o tem iskanju in poskusih človeka DOUMETI nekaj višjega, nekaj, kar ni lahko doumeti. Kajti tudi če mu je v večji ali manjši meri uspelo prodreti v skrivnosti narave, vremena in vremenskih pojavov, časa, materije in celo genetike, mu je dilema življenja samega, predvsem njegovega začetka – rojstva – in konca – smrti – vedno ostala nedojemljiva neznanka. A ker se "cvet inteligence", človek, ni mogel zadovoljiti z nečim, kar bi ostalo nerazloženo, saj ga je to neskončno iritiralo, si je ustvaril kar nekaj filozofskih pogledov na ta večni problem, od denimo mitološkega kraljestva Hadesa in močnega Manitouja do kače Ouroboros, ki žre lastni rep, in verige življenj, reinkarnacije. Toda ne glede na to, ali je šlo za posameznike, ki so se do spoznanj, na katerih so temeljila ta filozofska prepričanja, prišli s pomočjo meditacije, nerazložljivih, a močnih videnj ali pa s pomočjo tujih bitij, vsi pomembnejši filozofski pogledi govore o tem, da življenje ni eno samo, ampak da gre za dolgo verigo pojavljanj na Zemlji, katere namen je prečiščenje duše, ki jo na koncu poti čaka prehod v višje stanje, pa naj to imenujemo kakorkoli že.

Ljudje ste bitja, ki ste navzoča na Zemlji v obliki, kakršno imate. Bivate v telesih Zemlje, navzoči ste v življenju. Življenje je energija, ki se širi in se pojavi v obliki, primerni za rast. V obliki, kakršno ima, se lahko uresniči, dokaže. Izpolniti mora načrt, ki je delo Boga, očeta-matere. Bog se uresniči po natančno določenem načrtu. Sprejme smernice. Tako se dokazuje.

Človek je sprejel smernice. Pojavil se je na Zemlji in na njej se mora dokazati, spoznati - sebe in svojo namembnost. Na Zemljo je poslan z natančno določenim namenom. Mora se odkriti, spoznati za Božje bitje, saj to tudi je. V sebi prepoznava samega sebe. Vse ima zapisano v svojem sistemu. Ustvarjen je torej tako, da se lahko poišče sam. Ali bolje povedano: sam se mora spoznati v svojem bivanju na Zemlji. Spoznati mora svoj namen, nalogo, ki jo mora opraviti med bivanjem na Zemlji. Smer, v katero mora potovati. Potovati pomeni, da se mora dokazati. Sprejeti mora božjo voljo, se spoznati za bitje, ki služi namenu. Služiti namenu pa je naloga vsega, kar obstaja, to je poslanstvo.

Odkar se je človek pojavil na Zemlji, je njegova zgodovina polna konfliktov in boja, agresije in vojn. Le redka so bila obdobja, ko te težnje niso prevladovale, vse dokler se ni začelo dozdevati, da predstavljajo bistveno značilnost človeka. Toda kljub vsem dokazom, ki to v veliki meri potrjujejo, to zagotovo ne drži. Zakaj torej človek predstavlja tako popačeno podobo samega sebe? Od kod izvira to človekovo zmedeno delovanje in uničevalno nasilje?

Človek je v bistvu duša, popoln odsev Boga. Skozi brezštevilne inkarnacije v neštetih obdobjih si prizadeva izraziti svojo božansko naravo v času in prostoru. Ustvari si dvojnika na fizični ravni in skozi evolucijo poskuša doseči popolnost. Na ta način se izpolnjuje božji načrt.

VIJOLIČNI ŽAREK - POMOČNIK V NAŠEM ŽIVLJENJU, KI LAHKO VSE SPREMENI NA BOLJŠE
Če boste v svojem življenju pravilno razporedili žarke, lahko pričakujete pozivno spremembo

Naš življenjski ritem je vsak dan hitrejši. Nenehno hitimo, se jezimo, smo nestrpni do sebe in svojih bližnjih, kjerkoli smo, na cesti, v pisarni, v trgovini, doma, povsod samo hitimo. Ne znamo se več ustaviti, si vzeti časa za klepet s prijatelji, prijazno pozdraviti soseda, sodelavca ali nameniti nasmeha neznancu na cesti. Marsikdo se potem, ko se malo umiri, spomni, da se je razjezil pravzaprav zaradi kakšne malcnkosti, nepomembnosti, da pa se v tistem trenutku ni znal drugače odločiti. Jeza in nestrpnost sta ga obvladali.
Vprašamo se lahko, kaj pa v takšnem trenutku lahko naredimo? Eno izmed orodij v takšnih primerih je Vijolični plamen ki nam ga je dal mojster Saint Germain, znan kot Vnebovzeti mojster, Gospod sedmega žarka.