SRCE, INSTRUMENT ENOSTI
»Človek lahko gleda le s srcem, bistvo je očem nevidno.« (Saint-Exupery, Mali princ)
»Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali.« (Govor na gori)
»Skrbno čuvaj svoje srce, iz njega izvira življenje!« (Knjiga pregovorov)

Duša izkuša ta svet kot ječo, trpi v nestalnosti narave, v katero je zaprta in ki ji preprečuje, da bi se dvignila k Bogu, izvoru. Oboje, naravo, ki nas obdaja, in svoje fizično telo imamo za ječarja duše. Vendar je takšno pojmovanje napačno, kajti življenje lahko gledamo kot šolo, v kateri moramo razred ponavljati, če se nismo naučili lekcij.

Življenje nima nobenega drugega cilja, kot da nas vodi na pot osvoboditve, na pot samouresničenja. Vsak zakon in pojav imata dvojno funkcijo: ohranitev oblike in ustvarjanje pogojev za razvoj duhovnega človeka; svet, v katerem živimo, in naše telo pa sta mogočna instrumenta.

Duša je vezana na telo, a to ni razlog za njeno ujetost. Ujetost izvira iz prepričanja, da sta to življenjsko polje in telo naš cilj. Če se usmerjamo nanj, se vse obrne proti nam. Prav zato je nadvse pomembno, da spoznamo zgradbo in resnično nalogo telesa in narave.

Vsak duhovni razvoj se začne v srcu. Srce je instrument enosti, zato ni čudno, da nosi v sebi vtisnjeno to počelo. Celice srčne mišice se bistveno razlikujejo od drugih celic v telesu. Celice srca izražajo težnjo po povezanosti in enosti, druge celice težnjo po delitvi in ločevanju. Celice srca se ne dotikajo druga druge, ampak so na svoji ožji strani prepletene kot mali zobniki, kot prsti dveh rok; ločeni deli se poskušajo spet združiti, povezati. Iz te težnje izvirata dve glavni čustveni kategoriji, veselje in žalost. Srce občuti veselje in srečo, kadar izkusi enost, žalost in sovraštvo pa ob razdvojenosti in osamljenosti.

Kakor je srce instrument enotnosti, je glava instrument ločevanja. Možgani so sestavljeni iz dveh hemisfer, katerih funkcija je sicer drugačna, a dopolnjujoča. Zato so možgani polarizirani; predstavljajo enost dveh ločenih centrov. V paru nastopajo tudi nekateri drugi organi (pljuča, ledvice, genitalije), vendar opravljata obe njihovi polovici isto funkcijo. Človeško mišljenje je polarizirano, zato lahko razumemo celoto le tedaj, če jo prej razdelimo ali omejimo. S svojim mišljenjem in možgansko zavestjo ustvarjamo svet nasprotij; ne moremo drugače. Vsak dan moramo jesti sadove z drevesa spoznanja dobrega in zla. Naše mišljenje je analitično, to se pravi, da ločuje in deli. Za človeka z visoko razvito zmožnostjo mišljenja pravimo, da je ostrega uma. A to ni daleč od kritike, ki pogosto ranjuje. Celote ne more dojeti niti holistično, sintetično mišljenje, ki dele celote sicer lahko sestavi, vendar šele potem, ko jih prej analizira. Rezultat je umetna enost.

DVOJE TEŽENJ PO ENOSTI IN DVOJE LOČUJOČIH FUNKCIJ

Ločujoče delovanje glave in združujoče delovanje srca lahko razdelimo še na dva vidika. Razlikujemo namreč med težnjo naravne (zemeljske) in nove (duhovne) duše. Človekovo hrepenenje po enosti izhaja iz njegove osebnosti, ki išče združitev, ljubezen in enost z drugimi osebnostmi, stvarmi ali naravo. To stremljenje prej ali slej pripelje v osamljenost, žalost in bolečino in po neštetih grenkih izkušnjah nazadnje doseže mejo. Takrat postane srce sprejemljivo za vzgibe iz božanskega sveta. Nova življenjska moč začne pritekati v kri, se dvigne v glavo in spremeni nekatere funkcije možganov. Mišljenje je sicer še vedno ločujoče, a ne več na ravni dobrega in zla, temveč na ravni duha in narave.

Tovrstno mišljenje izvira iz duhovne iskre, večnega počela v srcu, in razlikuje med minljivimi in večnimi vrednotami. Ko se preda večnemu počelu v srcu, se lahko prebudi tudi funkcija združevanja. Srčna težnja po enosti ni več usmerjena na enost z jazom drugih osebnosti, ampak na dušno, skupinsko enost. Gre torej za dvoje vrst razločevanj in združevanj:
• razločevanje med nasprotji, ki povzroča konflikte, in zmožnost razločevanja med časom in večnostjo;
• povezava na osebnostni ravni, ki povzroča osamljenost in izgubo, in enost na ravni duhovne duše, kar ustvarja energijo za hojo po poti.

Opozorili bi še na rakavo delitev celic. Zdrava celična delitev poteka po zakonu celote, povezave, medtem ko pomeni rakava nekontrolirano delitev celic, ki ne služi več organizmu kot celoti. Ker pa je srce instrument enosti na ravni naravne in duhovne duše, nas ne sme presenetiti, da komaj kdaj zboli za rakom.

NOVA ENERGIJA PRITEKA V KRI

Srce je most med večnim počelom, položenem v človeka, in krvjo; je vhod, skozi katerega priteka energija večnega počela z višjo vibracijo. Na ta način se kri čisti. Z drugimi besedami, nečista kri narave se v srcu očisti s Kristusovo energijo. Zato v Prvem Janezovem pismu (Jn 1,7) piše: »Kri Jezusa Kristusa nas očisti vseh grehov.«

V krvi, ki jo v glavnem sestavlja voda, so shranjene tudi informacije in energije nesnovne narave. Voda je snovni izraz eteričnega in nosilka informacij. Voda in kri lahko sprejmeta in shranita informacijo ter energijo žarčenj in snovi. V krvi je shranjeno bistvo našega celotnega bitja, zato pravimo, da je kri nosilka duše.

Prenos informacije ali energije na vodo deluje najbolje, če se voda naravno premika v valovih ali vrtincih. Tok iz vodovodnega sistema ali kanalov pa je nenaraven in neprimeren za vitalizacijo vode.

Poznamo zelo posebno, lemniskatno gibanje (lemniskata je oblika krivulje v matematiki, označena z ležečo osmico), ki nastane v vodi z zlitjem dveh spiralnih tokov, vrtečih se desno in levo. Pentljasto gibanje v obliki osmice omogoča prehod v drugo dimenzijo, poveže dva svetova. Matematiki uporabljajo ležečo osmico za simbol neskončnega števila, filozofi za simbol večnosti, je pa tudi simbol za nekaj, česar si konkretno ne moremo predstavljati in kar spada v drugo dimenzijo. Seveda je razumljivo, da simboli niso kar naključno izbrani.

Zaradi posebne anatomije srca (štirih komor, njihovega specifičnega ritma in spiralno razvrščenih srčnih mišic) teče kri skozenj v obliki lemniskate, osmice. Že v embrionalnem stanju srca lahko opazimo spiralna dotoka, ki se vrtita levo in desno. Ker priteka kri v srce v obliki lemniskate, lahko vanj priteče tudi energija, ki ni od tega sveta, očiščujoče moči iz večnega počela, duhovne iskre.

Da ne gre za teorijo ali špekulacijo, dokazuje naslednji poskus. Premešali so enako količino nečiste in čiste tekočine. Nečistoča se ni raztopila, ampak samo razredčila. Potem so z lemniskatnim gibanjem pomešali en odstotek čiste tekočine z devetindevetdesetimi odstotki nečiste. Umazanije ni bilo več, ostala je samo čista tekočina.

Ta poskus kaže na veliko očiščujočo moč (pentljastega) lemniskatnega gibanja, iz česar lahko sklepamo, da energija duhovne iskre v srcu lahko ustvari nepredstavljivo moč v krvi, če ji za to naredimo prostor.

V anatomiji srca najdemo še drugi ključ. Štiri komore srca oblikujejo križ; štiri komore so štirje kvadrati križa. Kot lemniskata je tudi križ simbol dveh svetov, vstopanja nadnarave v naš svet. Zaradi svoje anatomije nudi torej srce organske pogoje za stičišče naravne duše s Kristusovo energijo.

ODNOS MED SRCEM IN PLJUČI

Srce in pljuča sta organa, podvržena ritmu. Pljuča so usmerjena na zavest, srce na višjo zavest. Na ritem pljuč zavest lahko vpliva, za srčni ritem pa je to komajda mogoče reči. Pri zdravih ljudeh je razmerje med ritmom pljuč in srca ena proti štiri, kar pomeni, da med enim vdihom srce štirikrat udari. Če srčni utrip naraste, denimo med fizičnim naporom, se sorazmerno poveča tudi hitrost dihanja, in če se dihalna frekvenca spremeni zaradi čustvenega odziva, se ji prilagodi tudi utrip srca. Ritmični procesi potekajo v valovih, naraščajo in upadajo. Pljuča in srce ne poznata neprekinjenega gibanja, vedno je vmes kratek odmor, trenutek premora med vdihom in izdihom. Med vsakim skrčenjem in popustitvijo srčne mišice traja premor desetinko sekunde; v tem času zbere srce energijo za naslednji utrip. Na višji ravni pa so ti odmori pogoj za zaznavno zmožnost srca, kajti trenutek počitka je potreben za vsako obliko zaznavanja. Srce je zato zaznavni in čutilni organ za energije, ki tečejo v kri, kri pa nosi v sebi bistvo vseh organov, kajti vsak organ ji prenaša informacijo o svojem stanju.

V srcu se esence celotnega organizma združijo in oblikujejo prevladujoče stanje duše. Če se v nekem organu pojavi motnja, se ta informacija na poti skozi srce prenese v kri. Srce si zapiše informacijo in jo pretvori v duševno stanje.

ZMOŽNOST ZAZNAVANJA SRCA – OSNOVA ZA INTUICIJO

Laozi pravi: »V sredini so vse podobe,« v srcu spoznamo bistvo stvari. Osvobajajoče dejanje zahteva poznavanje skritih stvari, ki ga ne dosežemo s spekulativnim mišljenjem, ampak z intuicijo. Intuicija je gledanje z očiščenim in tihim srcem, ko se sprosti notranje spoznanje, smisel podob, duhovnih struktur, po katerih je bila zgrajena narava, uvid v notranje bistvo stvari in vzroke trpljenja.

Srčni ritem s trenutki miru lahko prepoznamo tudi v drugih življenjskih ritmih, kajti vse življenje je ritem, vsi vitalni procesi potekajo ritmično. Tudi dnevno življenje pozna ritem dela in počitka. Kakor so za srce trenutki počitka potrebni za trenutke zaznavanja, postane tudi naš življenjski ritem vitalen, če med aktivnosti in počitek vključimo premor za zaznavanje in razmišljanje. Preden zaspimo, razmislimo o dnevnih aktivnostih, in zjutraj med trenutkom razmišljanja poskusimo razumeti, kaj smo prejeli ponoči. Vsak življenjski ritem ima lahko zato četverni vzorec:

1. aktivnost in služenje, dan,
2. opazovanje in razmišljanje, večer,
3. počitek in sprejemanje, noč,
4. sprejem in priprava, jutro.

Četverni ritem se prilagaja vsem dnevnim aktivnostim, je osnovni vzorec za harmonijo. Če nanj nismo pozorni, nastaneta stres in zadihanost, zaradi česar se ob stalnem ponavljanju lahko pojavijo težave s srcem.

TIŠINA SRCA

Tišina srca predstavlja skorajda neprimerljiva, edina bistvena vrata, skozi katera nas vodi naša lastna izkušnja, gotovost, da stojimo na meji in ničesar več ne pričakujemo od narave. Izstop s poti osebnostne kulture in vstop na pot gnostičnega razvoja duhovnega človeka je ničelna točka, ki v naravi ni možna. Sicer obstajajo podobnosti med snovnimi in najvišjimi duhovnimi procesi, toda za prehod, tišino srca, nimamo primerjave. Kdor je osvojil posebni ritem življenja, povezan s čiščenjem krvi in uresničevanjem enosti in ljubezni, bo prej ali slej dosegel mejo. Stal bo praznih rok, in če bo to stanje sprejel in ne bo več začenjal z novimi poskusi, bo doživel tišino srca, odločilno točko preobrata. Anatomska zgradba, ki je omogočila njegovo pot skozi kulturo, oblikuje zdaj osnovo novega razvoja.

Čiščenje krvi, ki nam omogoča obstoj v tem svetu, se spremeni v čiščenje krvi s Kristusovo svetlobo. Hrepenenje po enosti z naravo se spremeni v hrepenenje po enosti z božanskim Duhom, naravni življenjski ritem v božanski ritem, valujoč z dihom Duha.
Potem v srcu znova zazveni edina beseda začetka, Logos, ki začne svoj proces ustvarjanja novega duhovnega človeka.