Odkar se je človek pojavil na Zemlji, je njegova zgodovina polna konfliktov in boja, agresije in vojn. Le redka so bila obdobja, ko te težnje niso prevladovale, vse dokler se ni začelo dozdevati, da predstavljajo bistveno značilnost človeka. Toda kljub vsem dokazom, ki to v veliki meri potrjujejo, to zagotovo ne drži. Zakaj torej človek predstavlja tako popačeno podobo samega sebe? Od kod izvira to človekovo zmedeno delovanje in uničevalno nasilje?

Človek je v bistvu duša, popoln odsev Boga. Skozi brezštevilne inkarnacije v neštetih obdobjih si prizadeva izraziti svojo božansko naravo v času in prostoru. Ustvari si dvojnika na fizični ravni in skozi evolucijo poskuša doseči popolnost. Na ta način se izpolnjuje božji načrt.

Ključ tega razvoja je aspiracija. V vsakem človeku je prisotna želja po popolnosti in nuja, da izrazimo dobro, lepo in resnično - lastnosti duše. Nihče, pa naj dela še toliko napak, ni brez želje po izboljšanju, kakorkoli se že ta želja izraža. Nikogar ni, ki ne bi imel tega hrepenenja.

Kako potemtakem pojasniti človekove zmote, njegovo nasilje in sovraštvo?

Razlog je človekov poseben položaj. Človek se nahaja na stičišču duha in snovi, na področju napetosti, ki jo ustvarja sočasno delovanje teh dveh polov. Človek je neumrljiva duša, potopljena v snov, in je tako podvržen omejitvam, ki mu jih snov naprti. Njegova borba za popolnost mora ta par nasprotij privesti do popolnega zlitja in razrešitve. Preko vedno novih utelešenj razvojna pot postopoma privede do izpolnitve tega cilja, ko postaneta kvaliteta in izžarevanje snovi in duha usklajena. S tem je načrt izpolnjen in še eden Božji sin se je vrnil domov.

Nadvlada
Nadvlada snovi skozi dolga obdobja preprečuje izrazitejši vpliv duše in tako razvoj poteka le počasi. Ko se po dolgem času nasprotna pola človekove narave vendarle uskladita, človek spozna, da je razcepljenost samo navidezna, da je nasprotje neresnično. Spozna, da je vse eno, da sta duh in snov samo dva vidika ene božanske celote, da so omejitve preteklosti samo slepila.

Brez borbe nasprotij in trenja, ki nastane kot posledica tega, bi bil človekov napredek zares počasen. Trenje je ogenj, ki človeka poganja po poti, aspiracija pa luč, ki ga nenehno kliče navzgor. Na ta način se človek postopno znebi omejitve snovi in ji podeli sij svoje duhovne resnice. Naloga človeka je, da poduhovi snov in privede materijo planeta v vseh kraljestvih v stanje, ki v popolnosti odseva Nebeškega človeka, katerega telo je. Konflikti in vojne, nasilje in sovraštvo, vse to je samo minljiv prikaz človekove začasne nezmožnosti, da bi izrazil svojo pravo naravo. Hitro se približuje čas, ko bo njegova resnica prevladala, ko bo njegova lepota žarela in bo njegova dobrota izražena, da jo bodo lahko videli vsi.

sporočilo Mojstra preko Benjamina Crema (julij 1989)
Share Slovenija