piše: Bern Jurečič, iz revije KARMAPLUS

IZLET V PODZAVEST RAZKRIJE NAŠE POSLANSTVO

Zakaj sem tu? Zakaj trpim? Kakšno je moje poslanstvo? Kje je smisel življenja? – nekako takšna so najpogostejša vprašanja Zemljana iz vseh civilizacijskih obdobij, vprašanja o eksistenci in o bistvu. Iskanje svojega mesta v tem čudnem in zapletenem svetu ter iskanje namena svojega bivanja sta stara toliko, kolikor je star misleči človek. Iz tega so se skozi desettisočletja razvili filozofski sistemi, ki vsak zase – iz dokaj preprostega razloga, ker so nastajali časovno in/ali prostorsko ločeno – govore o tem iskanju in poskusih človeka DOUMETI nekaj višjega, nekaj, kar ni lahko doumeti. Kajti tudi če mu je v večji ali manjši meri uspelo prodreti v skrivnosti narave, vremena in vremenskih pojavov, časa, materije in celo genetike, mu je dilema življenja samega, predvsem njegovega začetka – rojstva – in konca – smrti – vedno ostala nedojemljiva neznanka. A ker se "cvet inteligence", človek, ni mogel zadovoljiti z nečim, kar bi ostalo nerazloženo, saj ga je to neskončno iritiralo, si je ustvaril kar nekaj filozofskih pogledov na ta večni problem, od denimo mitološkega kraljestva Hadesa in močnega Manitouja do kače Ouroboros, ki žre lastni rep, in verige življenj, reinkarnacije. Toda ne glede na to, ali je šlo za posameznike, ki so se do spoznanj, na katerih so temeljila ta filozofska prepričanja, prišli s pomočjo meditacije, nerazložljivih, a močnih videnj ali pa s pomočjo tujih bitij, vsi pomembnejši filozofski pogledi govore o tem, da življenje ni eno samo, ampak da gre za dolgo verigo pojavljanj na Zemlji, katere namen je prečiščenje duše, ki jo na koncu poti čaka prehod v višje stanje, pa naj to imenujemo kakorkoli že.

ŽIVLJENJE NI  ENO SAMO

Tu pa obstaja izjema – krščanstvo. V doktrini te vere je namreč črno na belem zapisano, da je življenje eno samo in da bo duša po njem sojena ter poslana bodisi v nebesa bodisi v vice (na očiščenje!) bodisi v pekel. In ker je zahodna civilizacija prežeta s tem učenjem, je jasno, da sodobni človek razmeroma težko sprejema "bogokletno" ali "verolomno" razmišljanje o reinkarnaciji, ki je za vzhodni svet - oziroma bolje rečeno: za vse ostale velike religijske sisteme – nekaj povsem običajnega. Tako smo bili na Slovenskem prvega pisanega poročila o tej tematiki deležni pred nekako tremi desetletji preko knjige Raymonda Moodyja "Življenje po življenju", in ta informacija je tedaj dvignila kar nekaj prahu, začuda pa v našem prislovično močno katoliškem okolju ni pripeljala do resnih konfliktov ali odzivov. Kasneje je bilo tovrstnih sporočil še kar nekaj, vendar vsa skupaj niso mogla premakniti prepričanja, ki je globoko zasidrano v našem vrednostnem sistemu, zato so bila praviloma sprejeta več ali manj z nejevero.

Ker so se zaradi neizpolnjenosti sodobnega človeka, vse bolj izgubljenega v vedno bolj norečem svetu, cele množice pričele zanimati za druge vrednostne sisteme in so v šestdesetih ter sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pričeli skozi kulturo, predvsem glasbo, pa tudi medicino, prehrano in še nekatera področja prodirati orientalski vplivi, spočetka indijski, kitajski in japonski, kasneje pa tudi islamski, se je tudi pojem reinkarnacije brez kakršne koli revolucije med ljudi naselil do te mere, da ni vzbudil omembe vrednega odklanjanja, pač pa je nekatere "iščoče" navdušil z nenadno možnostjo novih "najdb" v obliki spoznanj in "resnic", ostale pa pustil hladne in neprizadete.

Tako je tudi (sprva bogokletna, sedaj pa že čisto javna) informacija o tem, da je prvotna zbirka spisov, kasnejša Biblija, torej ključni krščanski tekst, tudi vsebovala navedbe o več življenjih, vendar je bilo to kasneje spremenjeno, ostala več ali manj neopažena, pa čeprav je bila celo predmet ene od okrožnic prejšnjega papeža, Janeza Pavla II.. To informacijo bi lahko citirali takole:
"Učeni možje, tako imenovani Popravljalci (Correctores), ki so bili po srečanju cerkvenih dostojanstvenikov v Nikaji (Nicea) leta 325 izbrani s strani cerkvenih oblasti, so imeli nalogo skrbno pregledati svete spise in jih ponovno spisati z namenom popraviti njihov pomen v skladu s pogledi, ki jih je Cerkev pravkar sprejela."
Seveda tu ni šlo samo za vprašanje enega ali več življenj, ampak za veliko večje delo, toda priznati je treba, da so ti možje svoje delo opravili odlično. Zaradi njih je naslednjih 1600 let neizpodbitno veljalo, da se je "za grehe, storjene v tem življenju, potrebno odkupiti v istem življenju, sicer nas čaka tisto najhujše…"

KAJ JE ONKRAJ

Teorija o reinkarnaciji pa je seveda veliko starejša od krščanstva. O njej se po svetu debatira že tisoče let. Tako je stare Egipčane in Grke "življenje po življenju" izredno zanimalo in so imeli izdelane zelo kompleksne predstave o potovanjih po končanem življenju. Znano je, da so Mezopotamci tisočletja dolgo verovali, da ležita vhod in izhod iz nebes na nasprotnih koncih Rimske ceste ter da morajo duše na prehod počakati do jesenskega enakonočja (do "odprtja Strelčevih vrat"). O preteklih življenjih je veliko govora v hinduizmu, prav tako o karmi ter ciklih življenj in smrti, kar vse sestavlja kompleksno filozofijo.
V novejšem času so se z vprašanji reinkarnacije poudarjeno ukvarjali "speči prerok" Edgar Cayce, Brian Weiss, Joel Whitton in drugi, njihovo delo pa je postalo inspiracija za mnoge druge "iskalce". Takoj je potrebno omeniti, da je pri tem raziskovalnem delu (morda bi bilo to početje bolje imenovati "ponovno odkrivanje") vidno in zelo pomembno vlogo igrala hipnoza, kar ni niti najmanj čudno, če vemo, da na svetu ne manjka ljudi, ki so doživeli obsmrtna videnja s "prehodom (tunelom)", "slepečo svetlobo" in "edinstveno glasbo božanskega miru" vred. Četudi s temi informacijami niso vedeli kaj početi, pa vendar velja, da "tam nekaj je, le da ne vemo kaj". In človek ne bi bil človek, če ga narava ne bi gnala h kukanju "onkraj". Zaradi tega do povezave med temi videnji in vzpostavitvijo stanja transa, na primer do hipnoze, ni bilo daleč.
Sčasoma so se razvili različni pristopi k doseganju skritih spominov duše in s tem do informacij o prejšnjih življenjih, med njimi t.im. Past Life Regression, regresije v prejšnje življenje, pri nas preprosteje imenovan kar "regresija". Pri tem postopku se je človek s pomočjo izučenega specialista, hipnoterapevta, lahko dokopal do pomembnih eksistenčnih odgovorov, ki so bili dotlej skriti globoko v podzavesti in katerih temelj gre iskati v preteklih življenjih.

Ta pristop pa ni edini, kajti prej omenjeni dr. Moody je v svoji knjigi "Življenje po življenju", ki je izšla leta 1977 in je hipoma postala mednarodni bestseler, predstavil svoje izsledke, do katerih je prišel z intervjuvanjem stotin ljudi, ki so preživeli klinično smrt. Opisovali so – nekateri večkrat ponavljajoč zgodbo – svoje izkušnje zunaj fizičnega telesa, potovanje skozi tunel do mesta velikega miru in spokojnosti ter o srečanjih s katerim od bleščečih svetlobnih "bitij", ob katerih so se počutili udobno in nesebično ljubljeno. Ko so – po predhodni proglasitvi za klinično mrtve – "čudežno oživeli" oziroma se vrnili ne tuzemski svet, so pripovedovali o svojih izkušnjah in občutkih ter strokovnjakom s tem priskrbeli odlična izhodišča za nadaljnje raziskovanje neznanih zmožnosti človeških možganov po eni in meja našega bivanja po drugi strani.

ŽIVLJENJE MED ŽIVLJENJI

Nek hipnoterapevt iz Združenih držav Amerike je pri tem odšel še dlje – ali pač "globlje" ali pa "višje", odvisno od tega, kako nam je ljubše. Njegova prva odkritja in rezultati so bili čudni, docela nenavadni, vendar so predstavljali uporabno izhodišče za nadaljnje raziskovanje in razvijanje lastne ideje o tem, kaj se dogaja "v času, ko nismo tukaj". Začetki niso obetali česa posebnega, saj se je ta zdravnik iz Kalifornije, dr. Michael Newton, za prejšnja življenja sprva zanimal samo zasebno in tega ni povezoval s svojim delom, pri katerem je pogosto uporabljal hipnozo. Toda v nekaj primerih je naletel na paciente, ki so mu v hipnotiziranem stanju spontano pripovedovali o izkušnjah, "ki niso bile od tu", to pa je kmalu vzbudilo njegovo zanimanje. Sčasoma je pričel iskati prav v tej smeri in pričel sistematsko voditi pogovor v taki smeri ter na ta način zbral številne informacije o "dogajanju" MED posameznimi pari zemeljskih življenj.
V nekaj desetletjih tega pionirskega dela je dr. Newton, v mladih letih sicer ateist, vodil več kot 6000 takih hipnotičnih "potovanj" in zbrana spoznanja podal v dveh knjigah, "Potovanje duš" in "Usoda duš", dobro znanih tudi slovenskih bralcem. Knjigi sta bili doslej prevedeni v 25 jezikov. Avtor se je pred leti uradno sicer upokojil, toda še vedno širi ter razdaja svojo modrost, humor in življenjsko energijo. V njegovo čast je bil leta 2005 ustanovljen "The Michael Newton Institute for Life between Lives Hypnotherapy" (Inštitut M.N. za hipnoterapijo "Življenje med življenji", v izvirniku tudi skrajšano kot "The Newton Institute" oziroma TNI; prvotno je bil organiziran kot društvo, imenovano "Society for Spiritual Regression", Društvo za duhovno regresijo).
Delo dr. Newtona danes nadaljuje nekaj generacij njegovih študentov iz celega sveta, med katerimi je tudi mednarodni direktor inštituta, mag. Stephen Russell Poplin, katerega predavanje in hipnoregresoterapije bomo lahko konec meseca spoznali tudi v Ljubljani.

HIPNOZA NI SPANJE

Ker je bil dr. Newton spočetka po naravi precej nejeveren, je na začetku svoje terapevtske poti – v skladu s svojo tradicionalno terapevtsko usmeritvijo – hipnozo in regresijo uporabljal predvsem za ugotavljanje izvora motečih spominov in travm iz otroštva, v raziskovanje prejšnjih življenj pa se ni spuščal, kajti to se mu je zdelo na meji sprejemljivega. Nek klient pa ga je s svojimi trditvami in odprtostjo za poskuse privedel do spoznanja, da se onkraj te navidezne meje (sprejemljivosti) nahaja množica pomembnih in uporabnih informacij, ki so praktično na dosegu roke in ki jih je kot pomoč pri razreševanju težav bolnikov ne le mogoče, ampak že skoraj nujno uporabiti. Kmalu je ugotovil, da človekovi globoki spomini ponujajo celo zbirko preteklih izkušenj, ter sčasoma pridobil veščino vstopanja v duhovni svet klientov. Na ta način zbrane izkušnje in informacije so ga postopoma pripeljale do prepričanja, da svet, o katerem govore nekatera pričevanja, v resnici obstaja, čeprav je nestvaren in v veliki meri nepredstavljiv, ter da ima ta svet svoja pravila, hierarhijo, vzroke in posledice dejanj ter presenetljivo močno logiko. Dr. Newton je svoja odkritja strnil v termin "življenje med življenji" (Life between Lives).

Če si dušo predstavljamo  v obliki treh koncentričnih krogov, ki predstavljajo nivoje zavesti, in pri tem zunanji krog pomeni zavestnega duha, torej vir našega analitičnega razmišljanja, potem drugi krog (plast) predstavlja podzavest, do katere se zavestno ne moremo prebiti, tu in tam pa se nam po fragmentih razkriva v obliki sanj, travm in različnih vzorcev. Do te plasti pa se lahko prebijemo na kak vzpodbujen, torej umeten način in med temi načini pomeni hipnoza prav gotovo enega od najbolj uporabljenih pristopov.
Dilem o primernosti, veljavi in zanesljivosti hipnoze kot orodja za odkrivanja resnic, skritih v podzavesti že lep čas ni več. Tako je jasno in raziskano, da hipnotizirani niti ne sanjajo niti ne halucinirajo, kajti v obeh stanjih ne bi bil sposoben slediti časovnemu zaporedju, ki je za vse raziskave podzavesti bistveno. Gre za neko vrsto transa, v katerega se posameznik potopi in se mu pri tem možganski valovi upočasnijo od budnega valovanja beta skozi meditativne valove alfa vse do ravni v območju theta. Tako doseženo stanje ni spanje, temveč hipnoza. Zavedni duh ni "prisoten", zato pa lahko sprejemamo in oddajamo sporočila, poleg tega so odprti vsi spominski kanali.
Za hipnozo je značilno, da človek v takem stanju ne more lagati (torej poljubno procesirati, obdelovati podatkov), res pa je, da si marsikatero tako odkrito/pridobljeno informacijo lahko razlaga napačno. Prav tako v takem stanju človek ne sprejema tistega, v kar v resnici ne verjame.

POT V NEZNANO

Ena od najbolj zakoreninjenih predstav sodobnega človeka je – dojemanje časa. Pri regresijah in Life between Lives (LBL) se prav to kaže na najboljši način. Klienti imajo namreč težave z opisovanjem tistega, kar v popolnosti odstopa od njihovega siceršnjega dojemanja, kljub vsemu pa je bilo mogoče iz njihovih navedb dovolj izluščiti številne in kvalitetne informacije v zvezi s srečanji z dušami vodnicami, njihovo hierarhijo in drugih odkritih čudesih onostranstva.
O vsem tem je dr. Newton napisal knjigo "Potovanje duš" in jo nekaj let kasneje nadgradil s knjigo "Usoda duš" ter v obeh s pomočjo magnetogramov pogovorov s klienti podal nazoren in precej predstavljiv svet iz sfere nepredstavljivega. Izlet v podzavest in med vzorce, skrite v njej, še posebej v primeru, če je voden s strani vešče in za tak odgovoren in včasih tvegan postopek kvalificirane osebe, nam ponuja enkratno možnost odkritja novih temeljnih o sebi, svoji poti, namenu življenja in poslanstvu na tem svetu, pa tudi o vzrokih za prenekatero travmo, ki nam greni življenje in ki bi nam bila brez tega izleta še naprej zastrta in nedosegljiva.

Gospod Stephen Russel Poplin bo ponovno obiskal Ljubljano 6. novembra 2006. Pripravljamo vam skupinsko hipno regresijo, ki jo bo  prevajano v slovenski jezik, vodil g. Poplin. Terapija traja štiri ure. Za prijave in informacije pokličite 01 366 38 01.