|
||||||
|
|||||||
Ob stiku z majhnim otrokom pogosto pomislimo: "Kako je nebogljen, nemočen,
krhek ..." Če otroka vzamemo v naročje, to naredimo pazljivo, da ga ne
bi poškodovali ali preveč vznemirili. Najbrž se kar spontano zavedamo, da pri
tej krhkosti ne gre zgolj za telo majhnega bitja. Tudi otroška psiha je nežna,
čista, iskrena. Otrok s svojo gibko, odzivno duševnostjo in njenimi potrebami
stopa v odnos s svojim okoljem. Tu pa se začenja tema prispevka.
Razvoj notranjega otroka
Otrokove prve odzive, izkušnje, interpretacije, čustvene vzorce in načine ravnanja
oblikujejo izkušnje, ki jih dobiva v stiku s svojimi starši in drugimi ljudmi
ter seveda njegova interpretacija teh izkušenj. Odnos med otrokom, zlasti njegovimi
psihološkimi procesi, in med okoljem je polje zgodnjega učenja, nabiranja izkušenj
in oblikovanja psihološke strukture, ki jo imenujemo notranji otrok.
Notranji otrok je torej tisti del naše psihe, ki se je oblikoval od najzgodnejšega
obdobja našega življenja pa tja do osmega, morda tudi desetega leta starosti.
Nastal je v polju, kjer se srečajo trije dejavniki: otroške značilnosti (iskrenost,
sproščenost, igrivost, radovednost), potrebe otroka (po ljubezni, varnosti,
učenju) in odzivi okolja, zlasti staršev ali skrbnikov. Prav na teh relacijah
se pridobivajo najzgodnejše izkušnje, ki so osnova za vzorce, prepričanja, samopodobo
in še za marsikaj.
Morda so bile naše potrebe v otroštvu uresničene, morda ne ali vsaj ne v celoti.
Doživeli smo prve zavrnitve, neustreznosti, bolečine ali celo grobost odraslih.
Vse to je sooblikovalo našega notranjega otroka. Oblikovale pa so ga tudi pozitivne
izkušnje spodbude, ljubezni in poučevanja. Kot otroci smo hitro prepoznali,
kakšno naše vedenje je pri starših sprejeto in kakšno ne, ter se temu bodisi
prilagajali ali zoperstavljali. In še mnogo tovrstnih izkušenj je skritih v
našem notranjem otroku.
Zakaj pravzaprav toliko govora o notranjem otroku, saj smo zdaj odrasli, mar
ne? Ne glede na našo starost, naš notranji otrok je še vedno v nas in bo v naši
duševnosti tudi ostal. Vse, kar nosimo v svojem notranjem otroku, ima globoke
korenine in je zelo vsidrano v našo osebnost. In še bolj pomembno. Prav notranji
otrok vpliva na mnoge naše odzive, razmišljanja, vedenjske in čustvene vzorce
ter s tem tudi na življenje v sedanjosti in prihodnosti. Ne verjamete? Berite
naprej. Navedenih je nekaj konkretnih primerov iz življenja.
Nekateri ljudje imajo težave pri zaupnosti v odnosih in vzpostavljanju intimne,
psihološke bližine. Drugi spet se v odnosih počutijo dobro le takrat, ko imajo
stvari pod nadzorom, ko imajo vse niti v svojih rokah. V obeh primerih je lahko
razlog za tovrstno vedenje izkušnja v otroštvu, ko smo bili negotovi, nesprejeti,
globoko ranjeni ali v domu ni bilo čustvene ali celo fizične varnosti. Nekateri
se v svoji odraslosti soočajo s premočno samokritičnostjo. Morda so razlog zanjo
v otroštvu pogosto slišane besede: "Moral bi imeti takšne ocene, morabi
bi imeti rad brata, moral bi biti bolj prijazen ali priden ."
Ali imate težave pri zaključevanju stvari oz. pri dokončni izpeljavi tega,
kar ste si zadali? Razmislite, če kot otroci morda niste bili soočeni s prevelikimi
pričakovanji in so potem drugi zaključevali namesto vas. Mnogim povzročajo neprespane
noči njihove odločitve, so neodločni, nihajo, tehtajo ipd. Pogosto je takšno
vedenje posledica odraščanja v preveč zaščitniškem okolju. Potem so tukaj še
težave z izražanjem čustev, nizka samozavest in mnoge druge.
Notranji otrok in osebna rast
Zdaj je verjetno že bolj jasno, zakaj je dobro nekaj pozornosti nameniti svojemu
notranjemu otroku. Ko pričenjamo ozaveščati svoje neustrezne mehanizme ali lastnosti
in ko prepoznavamo, kaj bi bilo potrebno spremeniti pri sebi, se srečamo s svojim
notranjim otrokom. V njem so korenine naših sedanjih vzorcev. Ker so ti prvotni
'zapisi' zelo močni, v sebi pogosto naletimo na ovire in upore, kadar želimo
spremeniti te prvotne vzorce, saj se neradi spreminjajo.
V ilustracijo povedanega naj služi naslednji primer. Če smo se kot majhni naučili,
da je bolje čustva skriti in jih ne izraziti, potem bomo kot odrasli imeli nemalo
težav, ko se bomo soočali s posledicami zatiranja čustev pri sebi in v odnosih.
Tudi ko se učimo ustreznega izražanja naših čustvenih dogajanj, je potrebno
veliko poguma in vztrajnosti, da novi, ustreznejši načini izražanja čustev postanejo
spontanejši.
In še ena pogosta lekcija. Vsi, ki ste se kdaj srečevali s posledicami nizkega
samospoštovanja in ste si ga želeli izboljšati, veste, kaj se dogaja, ko 'bijemo
bitke' za izgradnjo ustreznejše samopodobe, ko se zdi, da nam ne bo uspelo,
ko vsakodnevno vidimo potrditve svoje nevrednosti in še in še. Vendar brez tovrstnih
bojev ne gre. Pot osebnega in duhovnega razvoja vodi skozi razumevanje globljih
mehanizmov, vzorcev in vzgibov v sebi, vse to pa je velikokrat povezano prav
z našim notranjim otokom.
Ob tem ne smemo prezreti dejstva, da nam stik z notranjim otrokom in poznavanje
njegovih močnih in šibkih lastnosti sprosti velike zaloge energije, kar se pokaže
kot večja ustvarjalnost, sproščenost, radoživost in optimizem. To sproščeno
energijo našega notranjega otroka pa lahko s pridom usmerimo v svoj razvoj in
konstruktivno reševanje problemov.
Kdo je notranji starš?
V svoji osebnosti imamo poleg notranjega otroka tudi notranjega starša. To je
tisti del osebnosti, v katerem so ponotranjene (prisvojene) lastnosti naših
staršev, ki smo jih kot otroci posrkali ali se jih na kakršen koli način navzeli.
Pri tem gre tako za pozitivne kot negativne lastnosti naših staršev, ki se jih
bolj ali manj zavedamo. Ne glede na to, ali se zavedamo, da imamo in izražamo
značilnosti notranjega starša, imajo te lahko močan vpliv na naše življenje,
na odnos do sebe, do svojih otrok in do življenja nasploh. Notranji starš nam
narekuje, kaj nam pomeni odgovornost, ljubezen, zakon, otroci .
Približajmo si povedano s primerom. Ste se kdaj zalotili, kako ob idejah, ki
jih imate in jih želite uresničiti, nek notranji glas govori, da tega ne boste
zmogli, vas ošteva, vam jemlje samozavest, vas kritizira? Ima morda takrat besedo
vaš notranji starš? V mehanizmu notranjega starša je pogosto velika kritičnost,
strogost, jeza, lahko pa seveda tudi podpora in razumevanje, odvisno kaj smo
ponotranjili oz. sprejeli v svojo psiho.
Znotraj sebe nemalokrat slišimo 'glas' matere ali očeta ali pa se zalotimo
v vedenjskih vzorcih, ki so jih izražali naši starši. Svojo 'notranjo mamo'
sem 'srečala' nekoč, ko sem ob preobilici gospodinjskega dela in v stanju utrujenosti
segla po leseni kuhalnici, ker je petletna hči sitnarila in na vsak način želela
doseči svoje. Že sem držala 'kuhlo' v roki, da jo frcnem po zadnji plati, ko
me je prešinilo, da sem take prizore doživljala kot deklica, saj je moja mama
v podobnih okoliščinah znala na ta način rešiti problem moje 'neubogljivosti'.
Pretreslo me je, da ravnam enako, čeprav tega nočem. To je avtomatizem notranjega
starša, program, ki se vklopi ob določenih okoliščinah. Kakšni mehanizmi pa
so značilni za vas?
Nekateri ljudje močno izražajo skrbništvo ali kar pretirano skrb za druge.
Največkrat so vzrok za takšno delovanje okoliščine iz otroštva, ki so jih silile
v prezgodnje odraščanje ali skrb za brate in sestre. Kot smo rekli za notranjega
otroka, velja tudi za notranjega starša: njegove lastnosti izražamo, pa naj
to vemo ali ne. V notranjem staršu so lahko tudi vedenjski vzorci ali prepričanja,
ki so povsem nasprotni od vzorcev naših staršev. Preveč avtoritarna, stroga
ali groba vzgoja lahko marsikoga zaznamuje tako, da sam kot starš deluje v drugo
skrajnost - je preblag in otroku ne zna postavljati ustreznih meja. Opazujte
se tudi pri izražanju vaših misli, idej in prepričanj. Koliko je v njih res
vašega in koliko miselnih predstav ste nekritično 'posvojili' od svojih staršev?
Odnos med notranjim otrokom in notranjim staršem
Ta odnos velikokrat odslikava dejanski odnos med nami in našimi starši. Bodite
pozorni in skušajte ugotoviti, kako je z vami. So vaši notranji dialogi v čem
podobni zunanjim pogovorom z vašimi starši? Seveda ne smemo posploševati. Dinamika
med notranjim otrokom in notranjim staršem je različna od človeka do človeka.
Včasih je v ospredju eden, včasih drugi. V nekaterih življenjskih okoliščinah
bolj izstopa notranji otrok, v drugih notranji starš.
Vsekakor pa je najbolj pomembno, da se tako enega kot drugega zavedamo. Kdo
je ta, ki se zaveda? Jaz. In jaz nisem ne notranji otrok in ne notranji starš.
Skušajte iz tega izhodišča opazovati sebe in procese v svoji osebnosti. Idealno
je, kadar je odnos med notranjim otrokom in notranjim staršem v dinamičnem ravnovesju.
Kaj bi to pomenilo? Da so aktivne in prisotne dobre lastnosti tako enega kot
drugega. Otroška radovednost, spontanost in vedoželjnost so darila našega notranjega
otroka, notranji starš pa je lahko vir naše sposobnosti zaščite sebe in drugih.
Tudi podpora, spodbuda, pravičnost in odgovornost so lastnosti dobrih staršev,
torej jih lahko razvije tudi naš notranji starš. Zapomnimo si, da vedno lahko
vplivamo in razvijamo svojega notranjega starša, ne glede na okoliščine odraščanja
in ne glede na to, kakšen je naš notranji otrok.
S tem, ko razvijamo potrpežljivost, pravičnost, odgovornost, sposobnost postaviti
se zase ali za druge, ne razvijamo in krepimo samo svojega notranjega starša,
temveč vplivamo tudi na notranjega otroka. Vedno je med njima povezava in neke
vrste soodvisnost. Bolj ko notranji starš izraža svoje avtentične in pozitivne
lastnosti, bolj se notranji otrok osvobaja morebitnih zamer, žalosti, strahu,
jeze, neuresničenih hrepenenj in vsega tistega, kar nas je kot otroke prizadelo
in sooblikovalo. Tako rasteta oba, notranji otrok in notranji starš. In rastemo
in razvijamo se tudi mi.
Renata Bokan
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20061004224158725
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
