Ob stiku z majhnim otrokom pogosto pomislimo: "Kako je nebogljen, nemočen, krhek ..." Če otroka vzamemo v naročje, to naredimo pazljivo, da ga ne bi poškodovali ali preveč vznemirili. Najbrž se kar spontano zavedamo, da pri tej krhkosti ne gre zgolj za telo majhnega bitja. Tudi otroška psiha je nežna, čista, iskrena. Otrok s svojo gibko, odzivno duševnostjo in njenimi potrebami stopa v odnos s svojim okoljem. Tu pa se začenja tema prispevka.

Razvoj notranjega otroka
Otrokove prve odzive, izkušnje, interpretacije, čustvene vzorce in načine ravnanja oblikujejo izkušnje, ki jih dobiva v stiku s svojimi starši in drugimi ljudmi ter seveda njegova interpretacija teh izkušenj. Odnos med otrokom, zlasti njegovimi psihološkimi procesi, in med okoljem je polje zgodnjega učenja, nabiranja izkušenj in oblikovanja psihološke strukture, ki jo imenujemo notranji otrok.

Notranji otrok je torej tisti del naše psihe, ki se je oblikoval od najzgodnejšega obdobja našega življenja pa tja do osmega, morda tudi desetega leta starosti. Nastal je v polju, kjer se srečajo trije dejavniki: otroške značilnosti (iskrenost, sproščenost, igrivost, radovednost), potrebe otroka (po ljubezni, varnosti, učenju) in odzivi okolja, zlasti staršev ali skrbnikov. Prav na teh relacijah se pridobivajo najzgodnejše izkušnje, ki so osnova za vzorce, prepričanja, samopodobo in še za marsikaj.

Morda so bile naše potrebe v otroštvu uresničene, morda ne ali vsaj ne v celoti. Doživeli smo prve zavrnitve, neustreznosti, bolečine ali celo grobost odraslih. Vse to je sooblikovalo našega notranjega otroka. Oblikovale pa so ga tudi pozitivne izkušnje spodbude, ljubezni in poučevanja. Kot otroci smo hitro prepoznali, kakšno naše vedenje je pri starših sprejeto in kakšno ne, ter se temu bodisi prilagajali ali zoperstavljali. In še mnogo tovrstnih izkušenj je skritih v našem notranjem otroku.

Zakaj pravzaprav toliko govora o notranjem otroku, saj smo zdaj odrasli, mar ne? Ne glede na našo starost, naš notranji otrok je še vedno v nas in bo v naši duševnosti tudi ostal. Vse, kar nosimo v svojem notranjem otroku, ima globoke korenine in je zelo vsidrano v našo osebnost. In še bolj pomembno. Prav notranji otrok vpliva na mnoge naše odzive, razmišljanja, vedenjske in čustvene vzorce ter s tem tudi na življenje v sedanjosti in prihodnosti. Ne verjamete? Berite naprej. Navedenih je nekaj konkretnih primerov iz življenja.
Nekateri ljudje imajo težave pri zaupnosti v odnosih in vzpostavljanju intimne, psihološke bližine. Drugi spet se v odnosih počutijo dobro le takrat, ko imajo stvari pod nadzorom, ko imajo vse niti v svojih rokah. V obeh primerih je lahko razlog za tovrstno vedenje izkušnja v otroštvu, ko smo bili negotovi, nesprejeti, globoko ranjeni ali v domu ni bilo čustvene ali celo fizične varnosti. Nekateri se v svoji odraslosti soočajo s premočno samokritičnostjo. Morda so razlog zanjo v otroštvu pogosto slišane besede: "Moral bi imeti takšne ocene, morabi bi imeti rad brata, moral bi biti bolj prijazen ali priden ."

Ali imate težave pri zaključevanju stvari oz. pri dokončni izpeljavi tega, kar ste si zadali? Razmislite, če kot otroci morda niste bili soočeni s prevelikimi pričakovanji in so potem drugi zaključevali namesto vas. Mnogim povzročajo neprespane noči njihove odločitve, so neodločni, nihajo, tehtajo ipd. Pogosto je takšno vedenje posledica odraščanja v preveč zaščitniškem okolju. Potem so tukaj še težave z izražanjem čustev, nizka samozavest in mnoge druge.

Notranji otrok in osebna rast
Zdaj je verjetno že bolj jasno, zakaj je dobro nekaj pozornosti nameniti svojemu notranjemu otroku. Ko pričenjamo ozaveščati svoje neustrezne mehanizme ali lastnosti in ko prepoznavamo, kaj bi bilo potrebno spremeniti pri sebi, se srečamo s svojim notranjim otrokom. V njem so korenine naših sedanjih vzorcev. Ker so ti prvotni 'zapisi' zelo močni, v sebi pogosto naletimo na ovire in upore, kadar želimo spremeniti te prvotne vzorce, saj se neradi spreminjajo.

V ilustracijo povedanega naj služi naslednji primer. Če smo se kot majhni naučili, da je bolje čustva skriti in jih ne izraziti, potem bomo kot odrasli imeli nemalo težav, ko se bomo soočali s posledicami zatiranja čustev pri sebi in v odnosih. Tudi ko se učimo ustreznega izražanja naših čustvenih dogajanj, je potrebno veliko poguma in vztrajnosti, da novi, ustreznejši načini izražanja čustev postanejo spontanejši.

In še ena pogosta lekcija. Vsi, ki ste se kdaj srečevali s posledicami nizkega samospoštovanja in ste si ga želeli izboljšati, veste, kaj se dogaja, ko 'bijemo bitke' za izgradnjo ustreznejše samopodobe, ko se zdi, da nam ne bo uspelo, ko vsakodnevno vidimo potrditve svoje nevrednosti in še in še. Vendar brez tovrstnih bojev ne gre. Pot osebnega in duhovnega razvoja vodi skozi razumevanje globljih mehanizmov, vzorcev in vzgibov v sebi, vse to pa je velikokrat povezano prav z našim notranjim otokom.

Ob tem ne smemo prezreti dejstva, da nam stik z notranjim otrokom in poznavanje njegovih močnih in šibkih lastnosti sprosti velike zaloge energije, kar se pokaže kot večja ustvarjalnost, sproščenost, radoživost in optimizem. To sproščeno energijo našega notranjega otroka pa lahko s pridom usmerimo v svoj razvoj in konstruktivno reševanje problemov.

Kdo je notranji starš?
V svoji osebnosti imamo poleg notranjega otroka tudi notranjega starša. To je tisti del osebnosti, v katerem so ponotranjene (prisvojene) lastnosti naših staršev, ki smo jih kot otroci posrkali ali se jih na kakršen koli način navzeli. Pri tem gre tako za pozitivne kot negativne lastnosti naših staršev, ki se jih bolj ali manj zavedamo. Ne glede na to, ali se zavedamo, da imamo in izražamo značilnosti notranjega starša, imajo te lahko močan vpliv na naše življenje, na odnos do sebe, do svojih otrok in do življenja nasploh. Notranji starš nam narekuje, kaj nam pomeni odgovornost, ljubezen, zakon, otroci .

Približajmo si povedano s primerom. Ste se kdaj zalotili, kako ob idejah, ki jih imate in jih želite uresničiti, nek notranji glas govori, da tega ne boste zmogli, vas ošteva, vam jemlje samozavest, vas kritizira? Ima morda takrat besedo vaš notranji starš? V mehanizmu notranjega starša je pogosto velika kritičnost, strogost, jeza, lahko pa seveda tudi podpora in razumevanje, odvisno kaj smo ponotranjili oz. sprejeli v svojo psiho.

Znotraj sebe nemalokrat slišimo 'glas' matere ali očeta ali pa se zalotimo v vedenjskih vzorcih, ki so jih izražali naši starši. Svojo 'notranjo mamo' sem 'srečala' nekoč, ko sem ob preobilici gospodinjskega dela in v stanju utrujenosti segla po leseni kuhalnici, ker je petletna hči sitnarila in na vsak način želela doseči svoje. Že sem držala 'kuhlo' v roki, da jo frcnem po zadnji plati, ko me je prešinilo, da sem take prizore doživljala kot deklica, saj je moja mama v podobnih okoliščinah znala na ta način rešiti problem moje 'neubogljivosti'. Pretreslo me je, da ravnam enako, čeprav tega nočem. To je avtomatizem notranjega starša, program, ki se vklopi ob določenih okoliščinah. Kakšni mehanizmi pa so značilni za vas?

Nekateri ljudje močno izražajo skrbništvo ali kar pretirano skrb za druge. Največkrat so vzrok za takšno delovanje okoliščine iz otroštva, ki so jih silile v prezgodnje odraščanje ali skrb za brate in sestre. Kot smo rekli za notranjega otroka, velja tudi za notranjega starša: njegove lastnosti izražamo, pa naj to vemo ali ne. V notranjem staršu so lahko tudi vedenjski vzorci ali prepričanja, ki so povsem nasprotni od vzorcev naših staršev. Preveč avtoritarna, stroga ali groba vzgoja lahko marsikoga zaznamuje tako, da sam kot starš deluje v drugo skrajnost - je preblag in otroku ne zna postavljati ustreznih meja. Opazujte se tudi pri izražanju vaših misli, idej in prepričanj. Koliko je v njih res vašega in koliko miselnih predstav ste nekritično 'posvojili' od svojih staršev?

Odnos med notranjim otrokom in notranjim staršem
Ta odnos velikokrat odslikava dejanski odnos med nami in našimi starši. Bodite pozorni in skušajte ugotoviti, kako je z vami. So vaši notranji dialogi v čem podobni zunanjim pogovorom z vašimi starši? Seveda ne smemo posploševati. Dinamika med notranjim otrokom in notranjim staršem je različna od človeka do človeka. Včasih je v ospredju eden, včasih drugi. V nekaterih življenjskih okoliščinah bolj izstopa notranji otrok, v drugih notranji starš.

Vsekakor pa je najbolj pomembno, da se tako enega kot drugega zavedamo. Kdo je ta, ki se zaveda? Jaz. In jaz nisem ne notranji otrok in ne notranji starš. Skušajte iz tega izhodišča opazovati sebe in procese v svoji osebnosti. Idealno je, kadar je odnos med notranjim otrokom in notranjim staršem v dinamičnem ravnovesju. Kaj bi to pomenilo? Da so aktivne in prisotne dobre lastnosti tako enega kot drugega. Otroška radovednost, spontanost in vedoželjnost so darila našega notranjega otroka, notranji starš pa je lahko vir naše sposobnosti zaščite sebe in drugih. Tudi podpora, spodbuda, pravičnost in odgovornost so lastnosti dobrih staršev, torej jih lahko razvije tudi naš notranji starš. Zapomnimo si, da vedno lahko vplivamo in razvijamo svojega notranjega starša, ne glede na okoliščine odraščanja in ne glede na to, kakšen je naš notranji otrok.

S tem, ko razvijamo potrpežljivost, pravičnost, odgovornost, sposobnost postaviti se zase ali za druge, ne razvijamo in krepimo samo svojega notranjega starša, temveč vplivamo tudi na notranjega otroka. Vedno je med njima povezava in neke vrste soodvisnost. Bolj ko notranji starš izraža svoje avtentične in pozitivne lastnosti, bolj se notranji otrok osvobaja morebitnih zamer, žalosti, strahu, jeze, neuresničenih hrepenenj in vsega tistega, kar nas je kot otroke prizadelo in sooblikovalo. Tako rasteta oba, notranji otrok in notranji starš. In rastemo in razvijamo se tudi mi.

Renata Bokan

www.cdk.si/sci