V sredo sem se peljaj skozi Celje proti Koroški na predstavitev zbirke Anastazija, ki je bila ta večer v knjižnici v Radljah. V Velenju sem pobral avtoštoparja, mladega zgovornega dijaka, ki je takoj potožil nad šolo: "Ah, od sedmih do štirih popoldne nas mučijo! Bi nam lahko pustili vsaj daljši odmor za kosilo!"

Lačen in utrujen se je moral vsako sredo pol ure voziti do Slovenj Gradca, od koder ga je mama zapeljala do domače vasi. Ko je povedal, da ga zanimajo alternativni izobraževalni sistemi in da želi napisati seminarsko nalogo o tem, sem dvignil ušesa. Takrat je stekel tudi moj jezik ...

Za ogrevanje sem mu povedal, kakšne knjige bom predstavljal v Radeljski knjižnici, potem sem mu povedal za Ščetininovo Rodovno šolo iz Rusije in prizadevanja za tako šolo pri nas. Omenil sem tudi Demokratično šolo, ki odlično uspeva v mnogih krajih po svetu. Spregovoril sem o spreminjanju paradigem, o vračanju k naravnemu življenju za vse ljudi ...

Kilometer pred Slovenj Gradcem me je prekinil in hitro poklical mamo: "Mama, me lahko prideš okrog osmih iskat v Radlje, ti plačam za bencin ..."

"Ah," sem ga prekinil, "te bom že nekako sam spravil nazaj ..."

In sva se peljala naprej. Kupil sem mu popoldansko malico, on pa je meni pomagal nesti škatle s knjigami.

Ljudje so prihajali, midva sva zobala kruhke in po malem čvekala.

O zbirki Anastazija sem spregovoril z večjo prepričljivostjo kot kadar koli doslej. Neka neznana sila mi je vlivala moč, s katero sem premikal duha vseh prisotnih. Videl sem to na obrazih, na nasmehih, po iskrah v očeh. Le trije, štirje so sploh poznali te čudovite knjige! Ostalim sem zgodbo povedal od začetka ...

Najbolj me je veselilo, ker je mladi avtoštopar nekajkrat dvignil roko in navrgel sočen komentar, s katerim je pokazal, da prinaša nova generacija sveže, zdravo mišljenje. Nasmehnil sem se, ko je komentiral Churchilla, ki je rekel, da je najboljši dokaz, da demokracija ne deluje, petminutni pogovor z volivcem.

Predstavitev me je odpeljala v tako smer, da sem na Karlino pobudo prebral nekaj odlomkov iz zadnjega poglavja četrte knjige Energija življenja, ki opisuje razmišljanje ljudi prihodnosti, ki bodo živeli na planetu Jalmezi in se takole čudili norosti današnjega človeštva:

"... Nekoč pa se je zgodila katastrofa. V zavest enega od prebivalcev Zemlje je prodrl virus, ki se je hitro razširil na vse prebivalce planeta. Naši znanstveniki so ta virus poimenovali smrt. Po zgodovinskih podatkih se zunanji znaki okužbe s tem virusom kažejo v naslednjih oblikah. Okuženi ljudje so začeli uničevati živo popolno raznolikost in namesto nje graditi primitiven umetni svet. To dobo so Zemljani sami poimenovali tehnokratska doba.

Ljudje, ki so se okužili z virusom smrti, so se začeli iz razumnih bitij spreminjati v nerazumna. V velikem številu so se zbirali na majhnih območjih in si gradili bivališča, podobna kamnitim grobnicam, postavljenim eno vrh druge. Predstavljajte si kamnito goro s številnimi izdolbenimi brlogi. Približno take kamnite gore so ljudje gradili z lastnimi rokami in jih imenovali hiše. Brloge-grobnice v umetni velikanski gori so poimenovali stanovanja. Veliko takih umetnih kamnitih gor, ki so stale tesno ena poleg druge, so imenovali mesto. V tako imenovanih mestih je bil zrak neprimeren za dihanje, voda neprimerna za pitje, hrana pa nesveža. Nekateri organi človekovega telesa so začeli gniti in razpadati že v času njegovega življenja. Seveda si je težko predstavljati gibajoče se človeško telo, znotraj katerega organi gnijejo in razpadajo. In vendar je bilo tako.

Zgodovinski viri pričajo, da so ljudje tehnokratske dobe razvili posebno vedo, imenovano medicina. K izjemnim dosežkom te vede so šteli možnost uspešnega menjavanja notranjih organov. Ljudje niso razumeli, da sam obstoj take vede priča o nepolnovrednosti njihovih spoznanj.

Ni pa razpadalo samo človeško telo, intenzivno je nazadovala tudinjihova zavest ¦ razum in misel sta delovala vse počasneje, ljudje so začeli izgubljati celo sposobnost računanja in so izumili kalkulator. Niso več bili sposobni ustvarjati hologramov v prostoru, zato so izumili televizor. To je nekakšna primitivna naprava, ki prikazuje hologramske slike. Ko so izgubili sposobnost premeščanja v prostoru, so začeli izdelovati umetne naprave, ki so jih imenovali avtomobili, letala, rakete itd.

Občasno so ene skupine ljudi napadale druge in so se pobijali med seboj. Najbolj neverjetno pa je to, da je virus smrti prepričal ljudi, da niso večni, temveč da je njihovo življenje časovno omejeno v ozaveščenem prostoru.

Dejanja ljudi tehnokratskega obdobja so spreminjala planet Zemljo v smrdečo, s smogom onesnaženo točko v Vesolju. Vesoljski razum paje kar čakal in ni hotel uničiti te škodljive točke."

Zakaj? Ker ima tako neskončno vero v popolnost človeka kot Njegove stvaritve in se noče vmešavati v njegovo svobodno voljo. "Svoje zaveze ne bo prelomil," piše Vladimir Megre.

Ker smo se predali močnim mislim neetičnih skupin, so nas povsem ukalupile. Te močne skupine so se, omamljene od moči in oblasti, prepustile igri in stvar vodili naprej. Zdaj smo tu, kjer smo. Ne le, da nismo sposobni več zdravo razmišljati, delovati, čutiti, ne znamo niti zdravo jesti, stati, sedeti, še kakati in lulati ne ... dobesedno odvisni smo od plastične zobne ščetkice! Še najbolj ekološko osveščeni in razumni ljudje, ki si zobe umivajo z bio-pastami, to počno z zanikrno plastiko, ker ne pomislijo, da se to da početi tudi drugače. Razmislite o tem! (Pa preberite v oktobrski Vivi moj članek o ščetkicah, ki rastejo na drevesu ... in jih preizkusite! Aha, članek sem že objavil na svoji strani na www.zdravduh.org/np/clanki.htm)

Tudi to sem povedal prisotnim na predstavitvi, ko sem komentiral prodorne misli Vladimirja Megreja. Pokazal sem jim nekaj fotografij s prekrasnega posestva znanke Alenke s Primorske, ki je že začela delati to, k čemur nas spodbuja Anastazija: ustvarjati kotiček raja na Zemlji. Ta Ženska pri svojih šestdesetih živi v prikolici na svoji zemlji in tam dela raj. No, raj za tiste, ki imajo živo dušo ... in so dovolj vzdržljivi, da v njem preživijo.

Konec predavanja je potekal na tleh, kjer sem goreče razlagal, kako naj bi jedli, kako naj bi kakali, lulali ... nasproti mene je po turško sedel mladi štopar in nasmejan začel jesti banano ... Podaril sem mu brošuro, knjigo ... in ga nazadnje še odpeljal domov.

Res verjamem v prihodnost, ko vidim, da je mlada generacija dovzetna za naravno življenje, ko vidim, da je sposobna tako spontano prekiniti negativne vzorce, ki jih prinašamo iz preteklosti. Pet minut je bilo dovolj, da je njegov miselni in čutni sistem sprejel naravno znanje, zanj je bilo več kot logično ...

Tudi drugi so mi povedali, da sem jih prepričal, da si zbirka Anastazija zasluži posebno pozornost. Pa tudi če ne bi, bi moje poslanstvo bilo izpolnjeno, saj bo en mladenič ponesel idejo naprej, videl sem, da mu ne bo šla iz srca.

Zaželel sem si, da nekoč najde sorodno dekle, kateremu bo lahko (kot Radomir Katki iz prej omenjene zgodbe) rekel: "Bosonoga si tekla po zvezdah. Nisi iskala ljubezni zase. V vesoljnih prostranstvih si sama ohranjala tisto, kar sva dolžna ohranjati skupaj."