Piše: Miran Zupančič

Mit o Gralu se dotika naših najglobljih slojev zavesti in na svojski način zavibrira jedro našega duševnega bistva. Hočeš nočeš se ti porodi praspomin kadar je govora o Gralu in nas vznemiri naše v nas potlačeno, boleče, hrepenenje naše padle duše, oddaljene od Boga.

Hrepenje po osvoboditvi, kakšen veličastni dar, če svetovna bolečina v trenutku zavedanja prodre skozi naše debele zidove na snov navezane biti in se vžge globoko v dušo kot rana – Amfortasova rana.

Richard Wagner je dal temu hrepenenju zvok v svojem mojstrskem odrskem delu«Parsifal«. V Wagnerjevem celotnem opusu, v tematiki njegovih mogočnih oper, je zelo razpoznaven razvoj od poganske mistike do krščanskega odrešitvenega nauka. »Parsifal« je krona vsega. Sam Wagner ga je imenoval«svetovno poslovilno delo«. Z ekstremno zgoščenostjo Gralovega motiva je dal Wagner tej njegovi zadnji glasbeni drami razsežnost krščanske poti inicijacije.

Gral in kri; Amfortas, njegov položaj in rana; Klingsor in kopje; Parsifal, Kundry in poljub; Gurnemanz in čudež Velikega petka; vse se pojavi v zavesti iskalca na duhovni poti, ki hrepeni po spoznanju, v zvoku in obliki kot del njegovega najglobljega bistva, proti poti odrešitve v Luči duha. Oglejmo si in spoznajmo te simbolične like s vidika ezoteričnega krščanstva.

V delu Richarda Wagnerja nastopi vitez Gurnemanz, ki izgovori bistvene besede:«Slišite glas, klic? Zahvalite se Bogu, da ste poklicani, da ga slišite!« Brezčasno in nemo zazveni Beseda klic dušam, pogreznjenim v snov. Slišati ta klic je v resnici blagoslov in iščoči prisluhne v notranji tihi hvaležnosti. V tej notranji tišini v sebi sliši povabilo, ki prihaja iz njegovega srca, naj vendarle že išče Sveti Gral.

(Parsifal, 1.prizor)«Kdo je Gral?« »Ne reče se tako; vendar te je izbral, če se tvoje vedenje ne bo izgubilo.«

Klasična pripoved o Gralu, po kateri je Wagner uglasbil svojo opero, izhaja iz srednjega veka. Po njej je bila Gralova čaša prvotno čaša z zadnje večerje oz. Tista čaša, v katero se je prestreglo Kristusovo kri. Jožef iz Arimateje jo je prenesel na zahod. V »Percevalu« Chretien de Troyes-a je opisano, kako je Jožef iz Arimateje,«Kristusov učenec«, prestregel Jezusovo kri, ki je tekla iz rane, v posodo, ki jo je nato skupaj s sveto sulico prinesel v Pireneje. Od takrat so Gral čuvali v Gralovem gradu.

Na tem mestu se začne zgodba pri Wagnerju. Sliši se, kako so posodo dali v čuvanje Gralovemu kralju Titurelu, ki je pred davnimi časi postavil na zemljo Gralov grad in zbral okrog svetega keliha skupino vitezov. Svojo dolžnost je opravljal v popolnem skladju z božanskim načrtom. Njegov sin Amfortas, ki je dedoval položaj Gralovega čuvaja, se je samovljno podal v boj s Klingsorjem, gospodarjem teme, pri tem je zapadel v greh in mu je prepustil sveto sulico. Od časa do časa je moral Amfortas razkriti kelih. Pri ritualni večerji so Gralovi vitezi iz njega prejeli sveto hrano. Parsifau, »čistemu norcu«, je po mnogih preizkušnjah uspelo dobiti sulico nazaj. Ozdravil je Amfortasovo rano in postal Gralov kralj. To so temeljne značilnosti celotne zgodbe.

V preteklih časih so bili prehodi od finejših-snovnih ravni bivanja do grobe snovi bolj zabrisani kot v našem otrdelem času z njegovim razmišljanjem, vpetim v materijo. Vedenje o tem, da to, česar se ne da opisati, ni samo simbolično, ampak lahko občasno postane tudi konkrektno navezano na nek predmet, je bilo tedaj v ljudeh mnogo bolj živo kot pa to danes. V tej tradiciji so v srednjem veku živeli in delovali templarji in katari.

Na ta način povezanosti s materijo sodobni človek le težko podoživi.Nanj prežijo tudi številne nevarnosti zaradi utvare in mistifikacije. Na poti k svobodi se moramo zavedati, da je današnji svet pol prevare. Na poti poti, gre izključno za duhovno dušo.

Gral, posoda za Kristusovo kri, je simbol prvotne duše, ki naj bi bila posoda za Svetega Duha-sveto hrano-božansko energijo. Ta Gral je treba odkriti in realizirati v svojem lastnem srcu. Popotnik na poti skozi čas in prostor bo na neki določeni točki te poti bo nato njegovo očiščeno dušno bistvo sprejelo božanskega duha. Do tja je dolga pot, ki se jasno pokaže v »Parsifalu«. Najprej mora iščoči spoznati svoje padlo stanje. Na tej osnovi postane Amfortas, katerega rana vedno znova krvavi, da bi končno šel po poti »čistega norca«, po Parsifalovi poti. Pri srečanju s Kundry – s svojim višjim jazom-bitjem, varuhum praga-mora spoznati vzrok trpljenja sveta in se mu zoperstaviti, da bi nato, ko spozna sočutje-lahko doživel probrazbo v čudežu Velikega petka.

Nad Gralovim gradom je ležala senca turobnosti in trpljenje. Gralov kralj Amfortas je dobil rano, za katero na tem svetu ni zdravila. Samo sveta sulica, ki je bila v Kingsorjevih rokah, bi jo lahko ozdravila in odstranila senco z Gralovega gradu. Po prvem prizoru«Parsifala« nas »pripoved o Gralu« Gralovega viteza Gurnemanza popelje nazaj v preteklost, do tistega tragičnega trenutka, ko je bil Amfortas v boju proti Klingsorju, gospodarju čutnega sveta in bojevniku proti Gralu, ranjen. Ni se namreč mogel upreti skušnjavi. Medtem ko je ležal v Kundryinih rokah, je izpustil sulico. Klingsor je orožje ukradel in zadal z njim Amfortasu pekočo rano.

Brez sulice se je Gralov kralj vrnil v svoj grad. V njegovem grešnem, ranjenem stanju mu je postala sveta dolžnost, odkrivanje Grala, neskončna muka. Hrepenel je po smrti, ki naj bi ga odrešila. Toda ni mogel umreti, smrt ni prišla. Samo obljuba, da lahko sulico iz Kligsorjevega čarobnega vrta prinese nazaj »čisti norec, ki ve za sočutje«, je dajala kralju in njegovim vitezom še upanje v odrešitev.

V področju Grala in Klinsgorjevega čarobnega vrta spoznamo dve življenjski dimenziji: rajsko, čisto božansko dimenzijo in deželo prevare, trodimenzionalni svet želja. V Gralovi dimenziji živijo vitezi v stanju višje čiste zavesti-dušnega stanja. S tem predstavljajo v tej prvi stopnji zemeljskega človeka, ki deloma doživlja velik sveti čudež. Materijalni svet jim je podrejen in nima nad njimi nikakršne moči, dokler se z njimi ne povežejo.

Toda ne ostane pri tem rajskem stanju, kajti v svet prevare je medtem posegel Klingsor, ki je bil tudi nekoč Gralov vitez, a je zapustil pot, ki vodi k Bogu. Na poti razvoja je zapadel magiji materije. Kot otrok ognja je sicer spoznal svojo zmoto, vendar pa se ni obrnil nazaj, ampak izbral«levo pot«, pot črne magije. Da bi nadvladal svet želja, ki mu je zapadel, je ubil želje v sebi s tem, da skopil samega sebe. Tako izrojen v nakazo zla si je prizadeval le za tem, da bi potegnil celotno skupino vitezov navzdol k sebi in tako dobil moč nad njimi. V njegovem čarobnem vrtu so cvetlične mladenke omrežile blodeče viteze z onostranskim slepilom in jih tako oropale njihove božanske moči.

Amfortas je želel temu početju narediti konec. Prostovljno, torej brez božanskega naročila, je zapustil Gralov grad, da bi tako v neizmernem precenjevanju samega sebe nastopil proti Klingsorju. Domišljal si je, da je dovolj močan, da bi premagal zlo. Ni mu bilo jasno, da se je s tem podal na življenjsko dimenzijo nasprotij in se tako neposredno povezal z zlom samim. Tako je tudi on, kot nekoč Klingsor stopil na pot spoznanja«dobrega in zla«. V Klingsorjevem čarobnem vrtu je pojedel povedano figurativno, jabolko z drevesa spoznanja. Zaradi združitve s Kundry, s svojim onostranskim jazom, se je povezal s svetom želja, s tem torej, kar naj bi mu bilo kot kralju«podrejeno«. Tako je postal grešnik, to pomeni ločen od božanskega duha.

V razdvojenosti tega tragičnega lika spoznamo človeka, ki je padel iz rajske dimenzije. Padel je zaradi pomanjkanja zavedanja in zlorabe svobodne volje v dozdevno dobre namene, toda zaradi padca postal tisti, ki ve za božanske daljave. Amfortas na poti spoznanja dobrega in zla ni kot Klingsor izbral zla, ampak je našel pot nazaj v Gralov grad. Njegovo duševno stanje je bilo zaradi sveta želja težko ranjeno. Toda z lastno močjo ni mogel spremeniti svojega stanja ubupa, ostalo pa mu je upanje v odrešitev.

Vsak, ki je na tej življenjski stopnji razvoja inm zavestno ali pa nezavedno črpa iz obeh življenjskih dimenzij bivanja, trpi zaradi te dvojne narave. Amfortas je to izrazil tako, da je na Gralovem gradu med že omenjeno večerjo le nerad opravljal svojo dolžnost in razkrival Gral na Očetov ukaz, ki mu je govoril iz globine lastnega duševnega bistva. V svojem bistvu je istočasno začutil »izvir svete krvi«, Gralov val moči in«valovanje lastne grešne krvi«. Te besede polne trpljenja, povsem jasno opisujejo razdvojenost Amfortasovo stanje. Kot Gralov služabnik je bil tesno povezan z božansko dimenzijo in bil deležen izvira Svete krvi. Istočasno pa ga je trpinčil grešni val krvi, ki se je pretakal skozi njegove žile.

V stari legendi o Parsifalu igra sveta sulica ključno vlogo. Pri primerjavi pesnitve s »Parsifalom« Wagnerja se izkaže, da je bil ta krščanski simbol vključen v samo zgodbo na različne načine. Sam Wagner je sveto sulico postavil v središče svojega«Parsifala« kot simbol Duha. Pri poti navzdol v materijo izgubi človek svojo božansko zmožnost. Duh v njem se izgubi. Ukradejo ga, ga zlorabijo in onečastijo, dokler ga zopet ne sprejme«ćisti norec« in povede človeštvo nazaj v njegovo prvotno dimenzijo življenja.

Krvaveča sulica je povezana z odrešujočim vidikom Kristusove moči. Ta globoka simbolika Wolframu von Eschenbachu in njegovemu poslušalstvu, kajti Gral in kopje so že od nekdaj povezovali s Kristusovo križevo potjo. Toda Wolfram namiguje le na ozadje simbola sulice, ne da bi v njem videl skrito pot odrešitve. Toda šele Wagner poveže rano in ozdravitev v edinstvenemu opusu celotnega dogajanja s sveto sulico.

Pri njem obstaja le ena sulica in to sveta. Odločilno je, katera roka jo nosi. Medtem ko v Klingsorjevi roki prinaša pogubo, lahko Parsifal z njo doseže fundamentalno ozdravitev. Amfortas je nosil sulico v boju proti Klingsorju. Toda pokazalo se je, da ni bi dorasel nesveti privlačnosti čarobnega vrta.

V Janezovem Evangeliju beremo, kako je Jezusu po križanju nek vojak s sulico prebodel stran. Iz rane sta pritekli kri in voda, ki so jo zajeli v kelih. Srednjeveški spisi pogosto predstavljajo Longinusa kot slepca, ki zopet spregleda s pomočjo krvi, ki kaplja iz rane. Tako postane iz poganskega vojaka spreobrnjenec, privrženec nove vere. Glede na božanski duh predstavlja njegova slepota simbol osamitve. S Kristusovo krvjo(kri je simbol za Duha) pa se v njem prebudi praspomin. Tako je ozdravljen stanja nevednosti in lahko se znova vrne v božansko dimenzijo.

Kri in voda, ki jo je Jožef iz Arimateje zajel v Sv. Gral, sta simbolični oznaki za božanske eterične moči. Ko je človek pripravljen spustiti vase to božansko energijo, kar je seveda možno samo z novim načinom življenja, je lahko ozdravljen svoje duhovne slepote. Njegova spreobrnitev potem ni prenova intelektualnih aspektov ali mističnih verskih načel, ampak temeljni preobrat-revolucija, do katerega pa pride na temelju lastnega spoznanja in hrepenenja po notranji inicijaciji, s pomočjo predaje božanskemu vodstvu. Tako njegovo »grešno« kri očisti Kristusova moč in njem se tako lahko prebujena duša.

Kaj pa simbolizira kopje v dogajanju v misteriju na Golgoti? Slepi Longinus, padli človek torej, je kljub svojemu grešnemu stanju ostal otrok ognja, potencialno duhovno bitje. In zato ima kopje ter lahko s tem pokliče osvobajajočo moč Jezusa Kristusa. Ta veličastna moč-kri- se mora sprostiti s pomočjo vboda, da bi se neločljivo povezalo z zemljo in človeštvom. Sveta kri, ki priteče po vbodu s sulico, omogoči Longinusu, da spregleda. Dotik s Kristusovo krvjo ga tako naredi za sveto orodje. Sveta sulica je torej povezana z Gralom, pravo božansko-človeško dušo.

Tudi pri Wagnerju srečamo kopje, ki ga nesejo skozi dvorano pred razkritjem Grala, toda tega na koncu »Parsifala« ne spremlja več nobena tožba vitezov. Sedaj pa se sliši:«Vsi z velikim veseljem gledajo dvignjeno sulico.«
Sveta sulica se je čarobnega vrta opojnih slepilnih čarov in želja vrnila v svojo izvorno domovino. Na koncu«Parsifala« stoji vzravnan zopet vzpostavljen duhovni človek. Gral je dinamična energija božanskega, ki se razodeva v današnjem času. To je peti eter-nova miselnost v razodevanju.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com