Piše: Jasta Prava

Zgodba o Svahi se začne na deževen dan, ko se je rodil Mrat. Pred več tisoč leti sta megla in vlaga objeli rojstvo malega dečka. Na svet je prišel zelo ranjen fantek. Na zemljo je prišla zelo maščevalna in v prejšnjih življenjih v žalosti utopljena duša. »Moril bo in ropal«, sta rekli prvi vili sojenici. »Aroganten bo povsod zbujal tesnobo«, sta prikimali drugi dve. »Ime mu bo Mrat«, so rekle.

Vsak človek je delček ene same energije in Mrat je bil moč. Na svet je prišel z obilico potencialov strasti, osvajanja in podjarmlanja. In zraven z mnogimi drugimi potenciali. Kjerkoli se je deček pojavil, so nastale okoliščine, v katerih je z lahkoto uveljavil svojo voljo. Čeprav manjše postave, je na okolico vplival z enostavnostjo svoje resnice: »Jaz vem. Meni pripada. Jaz sem«. Čistost njegove energije mu je kot rezilo odpirala pot, kamorkoli je stopil. Postajal je hladen vizionar z enim samim prepričanjem: »Zame ni ovir«. Njegove misli, čustva in dejanja so usklajeno delovala v eni sami smeri: »Vse lahko imam. Če mi ne daš, ti bom vzel«.

Mrat je bil miren in enostaven, na en način skromen človek, sila njegove energije pa zato izjemna. Manipulacije ni poznal, ni jo rabil. On sam je bil jeklo, ki se mu je uklanjalo vse v bližini. »Še. Še več. Vse na tem svetu je zame«. Zelo zelo rad je bil vodja. Več žena je imel in dosti otrok, vendar mu nobeden od njih ni izvabil v resnici nežnega nasmeha. Čeprav je ženske preziral, je občasen mir našel v bližini prve žene. Kraja, ta je znala vleči posebne niti. Ker je Mrat terjal absolutno poslušnost, prijateljev v resnici ni imel. Duhovni slabiči, ljubitelji iluzij, prilizovalci in tekmovalci so bili v njegovi bližini. Ubiti neposlušnega nečaka? To je bilo treba storiti. Njegov svet je bil moška energija, moška družba. Mratovi čokati postavi so povsod sledili oblastiželjni rivali, ki v resnici so se avtokrata bali. Vmes so ga mnogi zapustili in redki so se uprli. »Neumni naivneži«, je mrzlo pomislil Mrat. In ustanovil je svojo vojsko. Ker je k sebi pritegoval podobne ljudi, to ni bilo težko. Skupaj z njimi je začel odkrivati strast. Strast bojevanja je začel izkušat. Prastara moška energija v mladeničih je sejala strah in tesnobo, kamorkoli je prišla. Zmagovala je, kamor je prišla. Ubijanje je spadalo zraven. Požiganje, poniževanje in posiljevanje je spadalo zraven. Zloraba je bila zabava. Božji bič, so mu rekli. Ni bila norost, bila je strast. Jekleni nož, so ga klicali. Zavojevanje je bilo njegova kvaliteta življenja, strah ljudi je bil hrana. Mrat je res postajal vladar sveta.

In potem se je zgodilo nekaj nerazumljivega. Moč... Dinamika moči včasih povzroči prav nore preobrate; še strah se ji ukloni. Je bilo kar naenkrat premalo vznemirjenja, premalo adrenalina? »Še in še več in jaz, samo jaz!«, je rastlo v enem od poveljnikov. Ljubosumje ga je žrlo in strah se je skril. Vlast je kot lopov najslabše sorte svoj meč zabodel v hrbet pred sabo in Mrat je mrtev padel na tla. Vlast... Samo dober učenec je bil, najboljši učenec. Včerajšnji podanik in zdaj izdajalec je na zemlji pustil truplo mrtvega poveljnika. »Jaz sem zdaj glavni. Jaz sem največji.« Ja, čisto nezaslišano in nedoumljivo. »A resnica«, so drug drugega prepričevali še vedno nejeverni vojaki. In Mrat je sam obležal v blatu, zelo presenečen. In živ. Umiranje se je šele začelo.

Mrat do zdaj ni poznal bolečine. Na svetleče naoljenem telesu izurjenega barbara so se leta nabirale samo praske. Zahrbtno zadana rana pa je zdaj iz dneva v dan bolj bolela, kar teklo in teklo je iz nje. Smrdela bi še bolj, če zanjo ne bi skrbele ženske.
»Ženske..., še tega mi je bilo treba. Kaj le počnejo tukaj, neumnice«, je Mrat škripal z zobmi.
Vojska je odšla, z umirajočim pa so ostale žene, zdravilke. Ženske, ki so ga imele rade. Ženske, ki jim je bilo mar, so vsak dan prihajale in skrbele za svojega poveljnika. Dan za dnem so se vračale, teden za tednom. Olajšati so mu želele smrt. In njega je bolelo. Uro za uro, mesec za mesecem je bolelo. »Norec neumni«, se je spominjal izdajalca, ki ga je zabodel v hrbet. »Duša uboga, ki ji nihče ne more pomagat, ko jo dobim«. In val energije ga je s toploto napolnil vsakič, ko se je spomnil izdajstva. Bes je bil tisti, ki je Mrata držal na zemlji. Bes je kot življenjska energija v valovih prihajal in odhajal. Grel ga je in ga hranil. Bes mu ni dovolil umreti. V splošni zagrenjenosti je tlelo majhno upanje, ki je bilo - maščevanje. Bolečina telesa ni bila primerljiva z bolečino uma in ni se mogla kosat z bolečino njegovega duha. Ženske pa so še vedno prihajale. Ogenj so kurile in kuhale juho, umivale so ga. Grozovitega in težkega moškega so nežno negovale. »Zakaj le prihajajo«, je premišljeval Mrat, kakor mu je že bilo zoprno. »Nič jim ne morem dat; kaj jim je le, tem trapam...?!«
Sila njegove življenjske energije je močno upadla. Dih je bil medel. Plitek se je po ključnici sprehajal ravno toliko, da je lahko odšel in se vrnil. Diha je bilo ravno toliko, da je lahko odšel. Volje do življenja je bilo ravno dovolj, da se je dih vrnil. »O, da bi le bil mrtev...!« je Mrat pomislil v šibkih trenutkih. Ni se bal smrti. »Ljudje se tako bojijo smrti; reve še umirati ne znajo«, je imel navado reči. On, ki je moril telesa in zasužnjeval duše, je poznal njen vonj. On je lahko to rekel, on, ki je bil smrt.

Mrat je mislil, da ve smrt, a tokrat je še kosa imela drugačen vonj. Kot da je bilo več ravni tega umiranja, tega spuščanja. Tega osvobajanja od sebe. Faze spuščanja teže so si sledile skoraj v ritmu dneva in noči. Počasi pač, ker je počasi dihal. To je bilo edino, kar se je dogajalo, medtem ko je ležal tam, sam. Na hladni zemlji, v plitkem dihu. Medtem ko so k njemu prihajale mravlje in mušice. Pa muhe so prišle in lisica je prišla čisto blizu. »Kako je to možno? Kako le si upajo! Kaj ne vedo, kdo jaz sem?« In preobrazba se je dogajala sama. Tam na mrzli in na topli zemlji je potekala, saj letni časi so prihajali in odhajali. Ženske so se spet in spet vračale. Leto je sledilo letu, medtem ko je Mrat še vedno ležal na tleh. V jeseni je ležal in pozimi, pa pomladi so se menjale in poletje se je nekajkrat poslovilo. Vse okrog njega je prihajalo in odhajalo. Kot bi mu pomagalo dihat, je vse v njem odhajalo. In sproti je prav nežno in tiho prihajalo novo.

Sneg se je stopil in na zemlji pustil vlažne krpe, ko je ležeči moški zagledal drevesa. Višja so se mu zazdela; kaj so zrastla? Veter je bil bolj nežen in toplejši in vlažni žarki so svetili na drug grm kot zadnjič. »Khm..., je to mogoče?« In zvezde so naenkrat drugače svetile in luna je topleje sijala. Šepetati mu je začela, luna in zvezde so začele govorit. Zemlja je moškemu na tleh naenkrat začela govorit. In njegov dih se je poglobil. Postal je daljši. In mir je prišel. En sam pogled na okolico, en sam trenutek je naredil to razliko. Občutek, ki je sledil temu, kar je videl, je v njem odprl drugačen dih. Dih za življenje je bil to.
En sam trenutek, en dih samo in izdih narave je zbudil človekov vdih za življenje. »Zanimivo. Glej, poglej, kako zanimivo je to. En sam dih in bolje se počutim«, je ugotovil Svaha. In zavestno je izbral - življenje. Začel je drugače gledat. Opazoval je in tudi videl. Dihal je in bolje se je počutil. Spustil je in dovolil. In sprejel je. Spremenil se je. Toplo mu je postalo. Nenavaden občutek sicer, ampak tako prijetno je bilo čutit v prsih. V prsih je začelo postajati toplo. In to, kar je zagledal, je bilo samo – drevo.
Drevo je tam stalo in stalo. Leta je bilo pred njim, to drevo. Mirno je dovolilo igranje vetra in dežja. Stalo je, kot da bi gole veje bile igra, kot da bi plahte snega na suhih vejah bile igra. Je žled igra za drevo? Pa sivina dežja in oster mraz? Sta umiranje in rojevanje igra? Drevo je ves čas stalo tam, nič ni naredilo. Ni se branilo, samo dovolilo je. Svaha je globoko vdihnil... In zdaj, prav kot vsako leto, je isto drevo oddajalo slutnjo obilja. Njegovo življenje in veselje je čutil na še neozelenelih vejah. Čutil ga je lahko, vohal. Življenje drevesa je Svaha skoraj okusil. In spremenilo ga je. Drevo samo živi. Nobenega tekmovanja in borbe ne pozna. Drevo samo je in veselo je tega. Samo diha. Ja, en dih za življenje zadošča. Svaha... Svetloba višjega hrama, v vsakem dihu večja svetloba v človeku... Dih je izbira, je dojel Svaha. In je mir. Ja, življenje je izbira. Tudi to, kakšno bo. In potem se je spomnil.

Svaha se je spomnil preteklosti in svoje vloge v njej. Zazeblo ga je in stisnilo, skoraj bi lahko zajokal. Tisoče in tisoče je vodil v moč in kako je užival, ko so mu sledili v silo. Pravil, discipline in borbe je učil mlade moške. Moči jih je vse naučil. Drevo pa ne pozna sile, nič se ne trudi. »Nisem imel prav! Nisem imel prav«, je Svaho objela žalost. »Povedati jim moram, da nisem imel prav. Vsakemu moram to povedat«. Po večih letih ležanja se je Svaha z lahkoto postavil na noge in se vrnil k vojakom. »Nisem imel prav. Moč je iluzija. Drugačna pot obstaja!« jim je govoril. A vojaki so gledali čudaka in se mu smejali. Niso ga prepoznali. »Mrat sem bil, a sem se spremenil. Še ime imam zdaj drugo«, je ponavljal Svaha. Vendar ga niso poslušali, niso ga znali slišati.

Svaha je globoko izdihnil, pred njim je spet bila izbira. »Poznam umiranje, ki je pred njimi. Te smrti niso lahke, so pa možne, celo nujne so. In konec koncev, vse so igra. A ne bom odnehal. Vrnil se bom. K vsakemu vojaku se bom vrnil, da mu to povem. K prav vsakemu od vas prihajam povedat, da obstaja drugačna pot. Drugače lahko misliš in novo lahko dihaš. Tako se shodi pot drevesa.«