KAJ POMENI SMRT V MEDICINSKEM POGLEDU IN KAJ SE DOGAJA PO SMRTI NAZORNO POVE TA STROKOVNI ČLANEK,
KI SEM GA POVZELA NA SPLETNIH STRANEH. ČLOVEKA, ZAGLEDANEGA V ODSEV SVOJE LEPOTE V OGLEDALU, KAR PRESUNE KAJ SE Z NJIM DOGAJA PO SMRTI. ZATO UMRLE SVOJCE IN DRUGE POZNANE OHRANIMO V SPOMINU TAKŠNE, KOT SE JIH SPOMINJAMO ŽIVE.

TANATOLOGIJA
Tomaž Rott, Albert Juteršek

Tanatologija je nauk o smrti (grško pomeni thanatos smrt oziroma je to tudi ime boga smrti) in opisuje posmrtne spremembe ter okoliščine, ki privedejo do teh sprememb. Smrt je enkratno in dokončno, nepopravljivo prenehanje življenja in vseh življenjskih procesov celotnega organizma pri posamezniku (individuumu) - govorimo o smrti individuuma. Šele čez nekaj časa ji sledi smrt vseh tkiv, organov, ko lahko govorimo o tkivni ali organski smrti, ki pa nastopi v različnih organih v različnih obdobjih po smrti individuuma. Hitro propadejo možganske celice, zelo občutljive so celice ledvičnih tubulov, odpornejše so mišice in žile, še bolj kosti in koža. Istočasna smrt individuuma in organska smrt je redka, na primer ob hudih eksplozijah, zelo visokih temperaturah (padec v plavž, vulkansko žrelo), hudih poškodbah z zmečkaninami celotnega telesa ipd.


DEFINICIJA SMRTI
Smrt je nepovratno prenehanje:
1. dejavnosti osrednjega živčevja
Pri možganski smrti gre
a. za nepovratno prenehanje delovanja vseh funkcij celotnih možganov z nepovratno okvaro kritičnega števila nevronov v možganskih poloblah zaradi poškodb, krvavitev, anemičnega infarkta, obsežnega meningoencefalitisa s spremljajočimi drugotnimi spremembami, kot je na primer možganski edem,
b. za nepovratno okvaro možganskega debla, ali
c. kombinacijo nepovratne okvare možganskih polobl in možganskega debla.
2. spontanega delovanja dihal
Vzrok nepovratnega prenehanja spontanega delovanja dihal je lahko masivna pljučna (tromb)embolija, obsežna pljučnica itd.
3. spontanega delovanja obtočil.
Vzrok nepovratnega prenehanja spontanega delovanja obtočil je lahko obsežen anemični srčni infarkt, dokončna odpoved srca zaradi drugih bolezni, obsežna krvavitev zaradi razpoka (rupture) anevrizme aorte, krvavitev iz drugih poškodovanih ali obolelih žil itd.
Lahko gre tudi za obsežne poškodbe enega ali več omenjenih organskih sistemov.
Pri vzroku smrti ločimo osnovni in neposredni vzrok smrti. Osnovni je lahko na primer razsejan rak, neposredni pa je lahko anemični srčni infarkt ali pljučna embolija ali obsežna pljučnica. Včasih je težko določiti osnovni in neposredni vzrok smrti. Skoraj vedno je končni vzrok smrti kardiorespiratorna odpoved.
Do smrti lahko pripelje en sam neposredni vzrok, lahko pa pride do hkratnega steka več smrtnih vzrokov. Med temi lahko vsak posamezen privede do smrti, včasih pa kombinacija različnih.

UGOTAVLJANJE SMRTI
Določitev ali razpoznava smrti je po medicinski strani pomembna zaradi presajanja organov, ima svoj pravni pomen in je pomembna tudi v povsem splošnem, človeškem smislu. Pri tem nas morajo voditi predvsem okoliščine, v katerih prizadetega najdemo.
Če je njegova smrt iztek naravnih dogajanj, npr. posledica rakastega obolenja, pri katerem ni v moči medicinske znanosti nič kaj bistvenega storiti, ali kadar narava poškodb izključuje možnost nadaljnjega življenja, se po svoji vesti odločimo in nudimo prizadetemu le osnovno nego, ne da bi ga poskušali za vsako ceno obdržati pri življenju.
V drugih okoliščinah pa je ugotavljanje znakov smrti lahko odločilno, npr. pri zastoju srca, pri poškodovancu z električnim tokom ali po streli, pri utopljencu ali podhranjenemu, ne glede na čas trajanja prizadetosti. Zaradi možnosti oživljanja (reanimacije) je tako pojem klinične smrti postal manj natančen in jasen.

Klinična smrt po definiciji pomeni prenehanje delovanja srca in dihanja, oživljenje pa je še mogoče. Zaradi večjega znanja o oživljanju, zaradi razvoja tehnike oživljanja in njegove vedno večje uspešnosti, pojem klinične smrti danes izgublja pomen. Vprašanje, ali bo nastopila smrt ali ne, je odvisno oziroma pogojeno od pristopa k oživljanju. Nujno je, da se oživljanja lotimo v vseh primerih klinične smrti, sicer človek res umre. Vsakdanji so primeri prenehanja srčnega utripa, ko s pomočjo masaže srca in z umetnim dihanjem srce zopet vzbudijo in je življenje za nedoločeno dobo ohranjeno. Takšno prenehanje srčnega utripa, ki ni dokončno, pa seveda ne ustreza definiciji smrti. O nepovratnem prenehanju srčnega utripa pa ne moremo veliko vedeti, dokler ga ne poskusimo zopet vzbuditi.

Navidezna smrt (vita minima)
Navidezna smrt je stanje navidezne popolne prekinitve življenjskih procesov, iz katerega lahko prizadetega obudimo k življenju z oživljanjem. Oživljanje je v tem primeru pogoj za ohranitev življenja. Zato včasih govorimo tudi o pogojni smrti.
Pri navidezno umrlih, na primer pri zastoju srca, pri poškodovancu z električnim tokom ali po streli, pri utopljencih, ki so bili že dlje časa pod vodo ali pri ljudeh, ki so podhranjeni, z enostavnimi pripomočki ne moremo ugotoviti bila (pulza) ali dihanja. Predolgo ugotavljanje namesto takojšnjega oživljanja bi lahko imelo za posledico dokončno prenehanje življenja.

VSTOPNA VRATA SMRTI (ATRIA MORTIS)
Smrt lahko nastopi predvsem zaradi odpovedi dihal, obtočil ali živčevja. Vstopna vrata smrti (atria mortis) so torej pljuča, srce ali možgani.

ZNAKI SMRTI
Znaki smrti so:
· prenehanje dihanja
· prenehanje delovanja srca
· prenehanje živčne vzdražnosti
· bledica telesa
· negibnost, ohlapnost telesa
· ohladitev telesa
· hipostatske lise

Prenehanje dihanja
Prenehanje dihanja lahko ugotovimo na več načinov: ni vidnega gibanja prsnega koša in zgornjega dela trebuha; hladno zrcalo, podržano pred usti in nosom, se ne orosi; plamen sveče ali kosmič vate pred usti in nosom ne zaniha; gladina vode v kozarcu, ki je postavljen na spodnji del prsnega koša, ne zaniha in voda se ne razlije; pri avskultaciji ne slišimo vdiha in izdiha.

Prenehanje delovanja srca
Prenehanje delovanja srca določimo tako, da ne otipljemo arterijskega bila (pulza) na rokah ali arterijah vratu. Pri dolgotrajnejši avskultaciji ne slišimo srčne akcije. Vrški prstov ne nabreknejo, če prste prevežemo; presvetljeni prsti, ki so sicer rožnato prosojni, postanejo motni; posnetek na EKG kaže ravno črto.

Prenehanje živčne vzdražljivosti
Prenehanje živčne vzdražljivosti prikažemo lahko na več načinov. Vroč predmet ne povzroči rdečice kože in ne tvorbe mehurja z okolnim rdečkastim robom; mišičje postane ohlapno, gre za prvotno mrliško ohlapnost (flacciditas mortis primaria): brada pade, usta se odprejo, očesni špranji ostaneta odprti, dvignjena roka pade; zenici ne reagirata na svetlobo. Ugasla sta lahko roženični in zenični refleks, vendar se to lahko zgodi tudi v globoki nezavesti ali narkozi.

Bledica telesa
Bledica telesa se lahko pojavi po povratnem in tudi nepovratnem prenehanju srčnega delovanja in obtoka krvi, lahko je tudi znak večje krvavitve itd.

Negibnost, ohlapnost telesa
Te pojave lahko najdemo tudi pri bolnikih v nezavesti, po delovanju določenih zdravil in drog itd.

Hipostatske lise
Včasih se ob postopnem odpovedovanju krvnega obtoka že pred smrtjo začnejo pojavljati vijolično rdečkaste lise na spodnjih delih telesa in jih imenujemo hipostatske lise. Po smrti lahko nastanejo že po 20 - 45 minutah. Take lise pobledijo pod pritiskom prsta. Sprememba lege mrliča povzroči selitev hipostatskih lis.

Ohladitev telesa
Ohladitev telesa ni nujno posledica smrti, ampak je lahko posledica podhladitve ali določenih bolezni. V času velikih epidemij so mrliče pokopavali hitreje, kot je bil običaj, zato so se Ijudje včasih upravičeno bali, da jih bodo pokopali še žive (npr. pri koleri t. i. stadij ohladitve (stadium algidum) predstavlja stanje navidezne smrti - vita minima). Zaradi tega strahu je bedenje ob mrliču po svetu še danes močno razširjen običaj.

Znaki smrti torej niso zanesljivi za spoznavo resnične smrti. Z ugotavljanjem smrti ne smemo izgubljati dragocenega časa, v katerem bi lahko prizadetemu še pravočasno in uspešno nudili pomoč.

SUPRAVITALNI POJAVI
Supravitalni pojavi so spremembe v tkivih in organih, ki predstavljajo lokalni odziv na neposredne fizikalne (mehanične ali električne) ali kemične dražljaje v prvih urah po smrti. Gre torej za odzivanje še živega tkiva v že mrtvem organizmu. V prvi uri po smrti se lahko pojavlja trzanje mišic po dotiku z nožem, lahko se gibljejo mišice po draženju ustreznega živca. Peristaltika še nekaj časa deluje. Nekaj časa po smrti mišica še izoblikuje kontrakcijsko izboklino zaradi krčenja mišice na mestu krepkejšega udarca. Ob smrti se zenici razširita in se nato polagoma zožita, čez 48 ur postaneta zopet široki. Nekaj ur po smrti se zenici še odzoveta na droge, ki delujejo lokalno.
»Rast dlak« je posledica krčenja gladkega mišičja ob dlakah in tanjšanja kože zaradi izgubljanja tekočine, ne pa supravitalni pojav.

MRLIŠKE SPREMEMBE
Mrliške spremembe so nepopravljive oziroma nepovratne spremembe na truplu in se pojavijo šele nekaj časa po smrti. Deloma se prekrivajo z zgoraj navedenimi znaki smrti. Pri ocenjevanju mrliških sprememb moramo upoštevati pogoje okolja, v katerem se truplo nahaja.

Mrliške spremembe so:
1. Zgodnje (nezanesljive) mrliške spremembe:
· mrliška bledica (pallor mortis)
· ohladitev mrliča (algor mortis)
· mrliške lise (livores mortis)
· mrliška okorelost (rigor mortis)
Pojav posameznih zgodnjih mrliških sprememb ni zadosten dokaz smrti.

2. Pozne (zanesljive) mrliške spremembe:
· gnitje mrliča (putrefactio cadaveris)
· gnilobni gigant
· dekompozicija trupla
· maceracija
· konzervirajoči procesi
Gnitje trupla je uvod v nekatere preostale pozne mrliške spremembe in je samo po sebi zadosten in zanesljiv dokaz smrti.

Mrliška bledica (pallor mortis)
Po prenehanju srčnega utripa in krvnega obtoka koža pobledi. Mrliška bledica je pri Ijudeh, ki imajo mnogo krvi, manj očitna. Najprej pobledi koža v predelih, ki so najvišje, nato pa bledica hitro sledi smeri delovanja težnosti.
Pri temno pigmentiranih, porjavelih in zlateničnih Ijudeh lahko mrliško bledico prezremo.
Pri smrti, ki je posledica zastrupitve z ogljikovim monoksidom ali s strupi, ki zavrejo celično dihanje, se koža obarva rožnato, tako da je mrlič videti kot živ.

Ohladitev trupla (algor mortis)
Po prenehanju življenjskih dogajanj truplo izenačuje svojo temperaturo s temperaturo okolja po zakonitostih, ki veljajo za mrtva fizikalna telesa. Običajno se ohlaja počasi. Čim večja je temperaturna razlika med mrličem in okoljem, hitrejše so spremembe temperature mrliča. Temperaturo moramo meriti globoko v telesu (npr. rektalno), s 30 cm dolgim termometrom, ki ima skalo za merjenje zunanjih temperatur.

Pri obdukciji merimo temperaturo pod jetri skozi odprtino na koži. Mrlič se ohlaja s površine v globino postopoma, v zveznih plasteh, in ohranja toploto v notranjosti še dolgo potem, ko je površina že hladna. V začetku je sprememba hitrejša, ko pa se temperatura mrliča približuje temperaturi okolja, proces postane počasnejši. V srednje toplem okolju se mrlič ohladi v 8 do 12 urah. V prvih štirih urah po smrti
se temperatura znižuje za okoli 0,8 do 1 °C na uro.
Na hitrost ohlajanja trupla vplivajo:
1. gibanje zraka v prostoru, kjer se mrlič nahaja,
2. debelina oblačil ali odeje,
3. debelina maščevja,
4. masa telesa (otrok se ohlaja hitreje) in
5. gibanje zraka okoli trupla.

Takoj po smrti se pri Ijudeh, ki so umrli zaradi kolere, tetanusa, črnih koz, krvavitve v možgansko deblo ali akutnih infekcij temperatura nekoliko zviša. Mrlič, ki se nahaja v zelo vročem okolju, se segreva v zveznih plasteh od zunaj navznoter.

Ob ohlajanju izgublja mrlič iz povrhnjih plasti tkiva tudi vodo, zato le-ta uplahne predvsem v zgoraj ležečih predelih telesa. Pri tem se dlake na videz podaljšajo. Kmalu po smrti koža izgubi svojo elastičnost, zato se narejena kožna guba počasneje izravna.
Pred smrtjo ali po njej nastale odrgnine kože in sluznic se rjavkasto rdečkasto zasušijo in postanejo dobro vidne.
Pri odprtem očesu lahko roženica postane motna že v 45 minutah. Veznice se v 10 do 12 urah po smrti izsušijo, očesni zrkli se zmehčata, roženica postane motna, zasušena in zgrbančena. Vodica prednjega očesnega prekata izgineva in je zaradi luščenja celic motna, roženica se vboči, zenica je bližje roženici.

Mrliške lise (livores mortis)
Pri ogledu mrliških lis moramo mrliča obrniti. Obrnemo ga tako, da z desno roko primemo za desno zapestje, z levo pa za desno ramo. S potegom desne roke v smeri proti levi strani mrliča, ga lahko s pomočjo roke strokovno pravilno obrnemo in si ogledamo hrbtne oz. spodnje predele trupla. Pri tem stojimo na desni strani mrliča.

Po 2 urah se že omenjene hipostatske lise razvijejo v prave mrliške lise. Mrliške lise so sivo vijolične do sivo rdečkaste lise na koži spodnjih delov trupa, ki ne pritiskajo na podlago ali ob trde predmete (šivi oblačil, trakovi itd.), in na spodnjih delih notranjih organov. Deli telesa, ki so stisnjeni ob podlago, ostanejo bledi. Nastanejo zaradi sesedanja krvi v žilju in jih najdemo pri vseh mrličih, ne glede na vzrok smrti. Ob pritisku s prstom ne pobledijo povsem. Obstojne so zaradi posmrtnega strjevanja in razpadanja krvi ter prepojitve tkiva s krvnimi razpadki. Običajno so na hrbtu, hrbtnih delih udov, uhljev, na zatilju in ramenih. S premikanjem trupla se premikajo na spodaj ležeče dele telesa (na primer trebuh, obraz itd.)
Po 6 do 8 urah ostanejo mrliške lise na svojem mestu, tudi če mrliča obračamo. Pač pa se ob morebitnem obračanju trupla pojavijo nove na spodaj ležečih delih trupla. Mrliške lise na notranjih organih se selijo hkrati z mrliškimi lisami na koži. Zadnja stena srca je običajno mrliško lisasta, česar ne smemo zamenjati z infarktom.

Pri ljudeh z malo krvi (anemije, po krvavitvah) so mrliške lise manj izražene in bolj blede. Posebno pri manj godnih novorojencih so mrliške lise bolj neenakomerno razporejene. To posebnost si razlagamo z neenakomerno porazdelitvijo krvi pred smrtjo in neenakomernim nastopom mrliške okorelosti žilja.

Mrliške lise moramo razlikovati od zaživljenjskih krvavitev. Pri krvavitvah so lise večje in temnejše in navadno nad ravnijo kože. Krvavitve, ki so že starejše, zaradi presnovnih sprememb ob razpadanju eritrocitov spreminjajo barvo od središča proti robovom, vse od rdeče-modrikaste preko rjavkasto-zelenkaste do rumenkaste (hemosiderin se prične tvoriti že 4 ure po krvavitvi). Pri mikroskopski preiskavi najdemo pri svežih hematomih v tkivu izven žilja ohranjene eritrocite. Težko pa ločimo zaživljenjske krvavitve od izlivov krvi zaradi mehaničnih poškodb po smrti.
Mrliške lise so rožnate po zastrupitvah z ogljikovim monoksidom ali cianidi. Prav tako so rožnate pri podhlajenih ali zmrznjenih truplih, vendar pri teh rožnata barva kmalu po otoplitvi izgine. Mrliške lise so rožnate tudi na mestih, kjer je tkivo močno ohlajeno (npr. če mrlič leži na hladni kamniti secirni mizi). Po otoplitvi postanejo takšni predeli izraziteje temno modro vijolični. Pri zastrupitvah, pri katerih se tvori methemoglobin (na primer nitriti), so mrliške lise sivo rjavkaste.

Mrliška okorelost (rigor mortis)
Prvotno mrliško ohlapnost (flacciditas mortis primaria) kmalu nadomesti napredujoča okorelost skeletnega in gladkega mišičja, ki se enakomerno razširi po vsem truplu.
Najprej okorijo drobne mišice prstov rok in nog, nato pa očesne mišice. Tri do štiri ure po smrti okorijo mišice čeljusti, vratu, obraza, prsnega koša, zgornjih udov, trupa in nazadnje spodnjih udov. Takšno zaporedje nastopa mrliške okorelosti imenujejo descendentni tip okorelosti.
Včasih nastopi tudi ascendentni tip mrliške okorelosti, ki zajame najprej mišice spodnjih udov in se širi v obratni smeri navzgor.
Mrliška okorelost izginja v enakem vrstnem redu, kot se je prej pojavila, zato je potrebno pri ugotavljanju tipa okorelosti preizkusiti vse mišične skupine. Navadno pa zadošča ugotavljanje okorelosti v čeljustnih in zatilnih mišicah ter mišicah udov.
Menimo, da nastane mrliška okorelost zaradi pomanjkanja ATP, ki se zaradi prenehanja presnovnih procesov po smrti ne obnavlja več. Aktin-miozinski kompleksi se tako ne morejo več razdružiti. Dokler je na razpolago še dovolj ATP, je mrlič mlahav.
Izginevanje mrliške okorelosti nastopi zaradi razpada mišičnih struktur v procesu avtolize ali pa je posledica mehanske prekinitve okorelosti (npr. pri obračanju mrliča). Nasilno prekinjena mrliška okorelost se povrne, če jo izvedemo v času 7 do 8 ur po smrti, ko vse mišične vitre še niso mrliško okorele. Dvanajst ur po smrti, ko so že vse mišice okorele, pa se nasilno prekinjena mrliška okorelost ne povrne več. Sklepi ostanejo mlahavo pregibni.
Mlahavost trupla po izginotju mrliške okorelosti imenujemo drugotno oziroma pozno mrliško mlahavost (flacciditas mortis secundaria, flacciditas tarda). Nastopi po prenehanju okorelosti v skeletnem mišičju, v času od 24 do 36 ur po smrti, lahko pa tudi kasneje.
Mrliška okorelost se torej prične pri sobni temperaturi približno 2 uri po smrti, popolna je v 10 do 12 urah in izgine v 24 do 36 urah ali celo 48 urah po smrti.
V skočnih sklepih in predvsem v mišicah z veliko maso lahko traja mrliška okorelost še dolgo; zato pri novorojenčkih in otrocih, pri katerih je mišična masa manjša, hitreje mine.
Pojemanje mrliške okorelosti je odloženo v mrazu. Pri podhladitvah je mrliška okorelost odložena do trenutka, ko se telo nekoliko segreje (na 10 °C), potem pa hitro mine.
Povečanje temperature (vroča voda) prepreči nastop mrliške okorelosti. Mrliška okorelost ne nastopi v zaživljenjsko ohromelih mišicah. Zmrznjenje lahko ponareja mrliško okorelost, vendar je v tkivih čutiti pokanje ledu, telo je povsod enako trdo.
Mrliška okorelost zajame tudi srčno mišico in gladko mišičje. Srce okori že 30 minut po smrti, gladko mišičje prebavil in žilja pa nekoliko kasneje, vendar pred pojavom okorelosti v skeletnem mišičju. Okorelost gladkega mišičja mine hitreje kot okorelost skeletnega, organi zapadejo v drugotno mrliško mlahavost. Zato je opisovanje širine črevesa ali srca brez dodatnih opazk o okorelosti ali ohlapnosti pri obdukciji napačno. Na koži opazimo okorelost obdlačnih mišic v obliki kurje polti mrliča, najbolje v predelu stegen.
Kataleptična mrliška okorelost (mrliški krč, spasmus cadavericus) se lahko pojavi ob sami smrti. Pogosteje jo opisujejo pri vojakih in Ijudeh, ki so pred trenutno smrtjo doživeli izreden telesni napor (vojaki v jurišu, utopljenci). Pri kataleptični mrliški okorelosti mrlič zadrži položaj, ki ga je imel v trenutku smrti ne glede na zemeljsko privlačnost in moč gravitacijskih in antigravitacijskih mišic. Predmete, ki jih drži v roki, je mogoče odvzeti le s silo. Takšne mrliške okorelosti ni mogoče ponarediti.

Gnitje mrliča (putrefactio cadaveris)
Zanesljiva mrliška sprememba je gnitje mrliča. Gnilobne spremembe nastanejo zaradi delovanja bakterij ob toploti, prisotni vlagi in zraku.
Gnilobne spremembe so:
· gnilobne lise na koži
· zmehčanje očesnih zrkel
· značilen vonj
· pojav žilne risbe na koži

V našem podnebju se gnitje pojavi v drugem ali tretjem dnevu po smrti, v vročih krajih pa bolj zgodaj. Gnitja ni, če je preprečen razvoj bakterij, kadar je temperatura trupla pod zmrziščem ali blizu vrelišča vode.
Gnitje je upočasnjeno, če je preprečen dostop zraka, npr. v zaprtem prostoru ali po potopitvi v vodo. Podobno ga upočasni hitro gibanje suhega, toplega zraka, ko gnitje nadomesti izsušitev (mumifikacija).
Suhi in starejši mrliči zapadejo gnitju počasneje kot mlajši in bolj debeli, osebe, ki so bile pred smrtjo zdrave, počasneje kot kronično ali akutno bolne. Posebej hitro se razvije gnitje pri umrlih za kužnimi boleznimi ali rakom, prav tako pri jetrnih boleznih z zlatenico.
Pri utopljencih hitreje gnijejo deli, ki gledajo iz vode.

Gnilobne lise. Prve gnilobne spremembe vidimo kot umazano zelenkasto obarvanje trebuha v desnem spodnjem predelu, ki se nato širi preko trebuha, včasih v smeri poteka širokega črevesa, nazadnje po vsem truplu. Trebuh postane napet zaradi obilne tvorbe plinov, ki so vnetljivi.
Gnilobne lise so posledica prodiranja plinov, predvsem žveplovodika H2S, iz črevesa v tkiva. H2S se v tkivih in žilju veže z železom, ki se je sprostilo zaradi molekularnega razpada, v železov sulfid. Ta spremeni barvo tkiva v zelenkastosivo in kasneje črnikasto. Deli organov, ki leže ob debelem črevesu, so zato črnikasti.

Žilna risba na koži. Ko plini vdro v podkožne vene, se pojavi drevesasto razvejčena risba gnilobnih lis po koži. Intima žilja postane motno rdečkasta do vijolična, nato vse bolj rjavkasta. Podobno se razbarvajo venam bližja, nato bolj oddaljena tkiva.

Kadavrski emfizem (Emphysema cadavericum). V solidnih tkivih kot na primer v vranici, jetrih, ledvicah, pa tudi v srcu in pljučih, se pojavijo plinski mehurji, ki ponarejajo intersticijski emfizem. Pri histološki preiskavi najdemo pogosto ob takšnih mehurjih obilico anaerobnih bakterij, vendar brez vnetnega odziva tkiva.
Iz tkiv in organov se izceja motno rdečkasta tekočina, organi postanejo ohlapni, razmehčani in končno utekočinjeni. Na koži se pod povrhnjico pojavijo različno veliki ohlapni mehurji, v katerih je motna rdečkasta tekočina. Po njihovem razpočenju ostanejo razgaljena različno velika področja. Mrliča, ki leži v toplem okolju, topli vodi, lahko napredovalo gnitje s kadavrskim emfizemom spremeni že 4. ali 5. dan po smrti v gnilobnega velikana.

Sledi proces gnilobnega razpadanja mrliča (decompositio cadaveris).

Zaradi morebiti prisotnih plesni lahko pride do trohnenja trupla.

Maceracija
Na splošno predstavlja maceracija zmehčanje tkiva zaradi vlage ali avtolize po smrti. V ožjem smislu pa običajno mislimo predvsem na avtolizo plodu po intrauterini smrti.
V vlažnem okolju, kjer ni bakterij ali kjer je preprečeno njihovo delovanje (na primer pri odmrlem plodu v maternici), truplo macerira. Maceracija torej predstavlja spremembe, ki nastanejo v sterilnih pogojih na plodu, ki odmre v maternici.
Ločimo tri stopnje maceracije:
· I. stopnja, 12 do 24 ur po smrti: luščenje povrhnjice
· II. stopnja, nekaj dni po smrti plodu: luščenje povrhnjice, kožni mehurji s tekočino, prevelika gibljivost sklepov, motno rdečkasta tekočina v telesnih votlinah in sklepih
· III. stopnja, približno 10 dni po smrti: utekočinjenje tkiv in organov z deformacijo trupla, olivna razbarvanost usnjice in notranjih organov ter odpadanje dlak in las.

Konzervirajoči procesi po smrti

Papirnati plod (Fetus papyraceus). Če eden izmed dvojčkov odmre že v zgodnji nosečnosti, lahko od njega zaradi rasti živega dvojčka ostane do konca nosečnosti le ozka plast zgrbančene kože, ki je podobna zmečkanemu papirju.
Okameneli plod (Fetus calcificatus oziroma lithopedion). Plod, ki se razvije v trebušni votlini in odmre, prepojijo kalcijeve soli, tako da okameni.
Mumifikacija je sprememba, ki ohrani tkiva za dolgo časa. Gre za izsušitev tkiv in organov v vetrovnem toplem in suhem zraku.
Fiziološko mumificira del popkovnice nad popkom pri novorojenčku. Po izsušitvi postane vijolično črnikasta in po približno 10 dnevih odpade.
Umiljenje (Saponifikacija). Nastane zaradi stalne vlage (na primer, če truplo dalj časa leži v hladni vodi). V prisotnosti alkalij pride do hidrolize maščob in nastajajo kalcijeva mila oziroma »mrliški vosek« (adipocera), ki ima vonj po siru in je zelo obstojen. Začetek umiljenja v podkožju je lahko že po 1 – 2 mesecih in se konča po 4 mesecih, po treh mesecih se začne v mrliški vosek spreminjati mišičje, po šestih v povrhnjem obraznem mišičju, v globokem pa po enem letu.

Po dolgem bivanju v vodi se lahko odlušči povrhnjica v obliki »mrliške rokavice« ali »nogavice«, taki predeli so bolj dovzetni za naknadno gnitje.

[ Odgovori na to | # ]