Piše: Miran Zupančič

V današnjih znastvenih, ezoteričnih in filozofskih krogih je znano, da so se kozmične razmere spremenile in s tem tudi polje žarčenja našega planeta. Na naše življenjsko polje deluje novo žarčenje, ki pa je tudi posledica prehoda iz obdobja rib v vodnarja. Človeštvo se moramo temu prilagoditi. Naša doba doba od nas zahteva strukturno in temeljno spremembo, ki se mora prilagoditi novim kozmičnim razmeram. Kakšne pa so to te nove razmere? Kako pa se moramo ali moram nanje odzvati? Le kako naj se upremo uničevalnim vplivom in dosežemo, nov pozivitven rezultat? Kako naj odkrijem, kaj mi je storiti, ne da bi sledil starim potem in avtoritetam?

Naše pomanjkanje resničnega, od znotraj prihajajočega odgovora, lahko v nas prikliče občutek, da se potapljamo-pogrezamo v živi pesek. Le kaj lahko dosežemo kot posamezniki proti boju za oblast, vojni, bedi, korupciji, osamljenosti, nerazumevanju in podobnem? Ljudje včasih izgledamo, kot da se v popolnem mraku slepi spotikamo po tem našem svetu in upamo, da vodstvo ali politiki vedno bolje vedo, kot pa mi sami.Toda, kdor ali če, začne v sebi odkrivati lastno slepoto, hrati spozna, da je le-ta umetno vzdrževana. Velik in silen notranji napor se zahteva od nas, da prodremo do tega, da pogledamo resnici v oči, temu pravilno delujemo in predvesem v življenju vztrajamo.

Pri tem bomo opazili, da razumevanje tega, kar človeka zares zaposluje, vse prehitro izpodrinejo vsakdanje stvari. Nekako se nam dozdeva, kot da obstaja nasprotna sila-moč, ki nam skorajda prepreči odkritje, kako stvari dejansko delujejo. Občutek imaš, kot da bi skupinski oblak ljudem onemogočal, da bi odkrili lastno bistvo, kaj šele da bi ga nepristransko dojeli. Včasih se ti zdi, kot da niti zavest posameznika niti skupinska zavest ne želita spoznati svojega položaja. Toda kdo ali kaj ima interes, da drži človeka v zmoti? Le zakaj obrabljene prevare vedno znova uspešno nadomestijo nove in se človek tako ne nauči spoznati svoje prave podobe?

Ko se enkrat potopiš v svoje lastno bitje, odkriješ, da so v tebi vidiki, ki so včasih preveč mučni in neprijetni, da bi jih hotel jasno in razločno pogledati. Včasih lahko soočenje z globino našega človeškega bitja prikliče grozo, da nam lahko popolnoma onemogoči našo življenjsko moč. Človek pri tem lahko okameni. Nevoščljivost, zavist in kritične misli nam ustavrjajo oklep, ki odbija vse nežne in fine energije. Naše misli lahko obvladujejo sile starih kač, ki se v nas dvigajo iz trebušne zavesti, ki naše misli usmerja le na samopotrjevanje in samovoljo. "Tako bo, kot jaz rečem in pika!" Tako se s slepo jezo človek bojuje v astralni-onostrani umazaniji,"naj stane, kar hoče", se človek bori za vedno več balasta.

In tako s tem ponavlajočem mehanskim delovanjem postane naše življenje neskočno ponavljajoče se početje, ki grozi, da bo z železnim prijemom zadušilo vso prvinskost bistvenega. Tej počasti v sebi človek ni dorasel. Tako odgovora na ta senčni vidik svojega bitja ne pozna. Takšna posledica človekove nezmožnosti je, da se obda z maskami vseh vrst, ki si jih sam ustvari in se skrije za njimi. Tako blodi naokrog, ne da bi sploh kdaj našel izhod. Le kako tudi bi? Da bi se rešili te pošasti v sebi, jo moramo premagati, ne da bi jo neposredno pogledali v strah zbujajočo obličje.

Naša človeška osebnost ni brez smisla, nekoristna in naključno nastala. Prav gotovo ima smisel in namen in razpolaga z zmožnostmi, da reši probleme. Tako mora gotovo obstajati rešitev za te skrite negativne sile. Toda rešitev ni v neposrednem napadu. S bi se moč zveri še povečala. Moč te počasti lahko zlomimo le s pomočjo "Božanskega sina". Le nadčloveško, torej to, kar presega omejitve človeške zavesti, je sposobno povsem nevtralizirati in uničiti počast v nas samih.Jaz kot zemeljski človek lahko le v sodelovanju s svojo Božansko dušo, dosežem cilj, za katerega sem ustvarjen. Do tega sodelovanja pa pride šele, ko dojamemo, da smo napol božanski in napol človeški.

Velikega pomena je, da kot iskalci resnice spoznamo: za vsem zunanjim, za vsem oklepanjem zaradi poistovetenja, za predstavami in projekcijami, za vsem oprijemanjem vsega, kar nam pravzaprav niti ne pripada, za vsemi ločitvami, zlomi in nepopolnostjo, je v nas samih nekaj, kar je del enosti absolutne popolnosti. Če bi bili mi le naravno, živalsko bitje, ne bi bilo problemov. Potem bi se brez trenja prilagodili naravi in delovali v skladu z njo. Ker pa ne dajemo zatočišča le Počasti, ampak smo tudi polbog in torej delujeta v nas dva nasprotna elementa, nas to sili, da se borimo. Ko je enkrat pošast nevtralizirana, se v nas osvobodi dinamična energija, ki nas dvigne v našo resnično, božansko stanje. Da bi lahko dosegli resnično samospoznanje, je torej potreben predvsem Božanski sin. Le on, Božanski sin, lahko premaga Nasprotnika.

V današnjem obdobju že lahko opazimo, ko je notranji konflikt postal nerešljiv, se nas poziva, da se osvobodimo, doživimo in razvnamemo božanski element v sebi. Točka dotika tega božanskega elementa je v našem srcu. Kot jedrno semensko seme čaka tam na svetlobo Božanskega sonca, da bi se razvilo in bi v nas doseglo polno rast. Kdor v določenem trenutku spozna, da prihaja vse prišepetavanje razumu od Zapeljivca, od glasu preteklosti, slepote ega , odkrije, da iz vsega tega ne more nastati nič dobrega. Tako spoznamo in izkusimo, da svojega Nasprotnika ne moremo premagati z lastno močjo. Kajti vsa naša prizadevanja naše osebnosti, da bi iz svojega bitja pregnali zlo, vodijo končno le do otrdelosti in smrti.

Edino in samo Kristusova sila, lahko v nas razreši temeljni problem dvojnosti. Zaradi usmeritve k temu cilju in dosledne odločitve za to, kar Božanska sila lahko osvobodi, pride trenutek, ko se boj lahko začne. Naša osebnost ima pri tem predvsem vrhovno nalogo, da se za ta dogajanja odpre, zaupa Božanskemu vodstvu in sodeluje. Ko enkrat naredimo v sebi prostor za Drugega, doživimo, da sodelujemo. To je lahko v nekem trenutku za našo osebnost celo neprijetna izkušnja, saj hoče Ego v svojem kraljestvu sam vladati. Prav gotovo je, da se bo temu upiral, saj čuti, da je ogrožen njegov obstoj. Občuti strah. Sedaj pride do tega, da moramo vztrajati in ne pobegniti pred praznino, ki lahko nastane v tej notranji tišini. Ego se nagiba k temu, da hoče napolniti to praznino.Kdor malce tvega in vztraja v zaupanju Božanskemu pomočniku, bo v nekem trenutku zaslišal v svojem umirjenem in tihem srcu, glas začetka.

Zaradi današnjega vse močnejšega vliva vodnarja se bo zmota v nas razblinila in val ljubezni bo širil moč vzvišene, več dimenzionalne resničnosti preko celotnega sveta. Kdor samega sebe premaga, se sprosti sile, ki veže vsa bitja.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com