Prav. Torej praviš, da je Jezus tvoj Bog.
No pa narediva najprej en mali test.
Poglej na uro, potem zapri oči in poizkusi misliti na nič drugega kot na tvojega Boga. Ko se ti prikrade prva misel, ki ni Jezus, odpri oči in poglej na uro koliko sekund si zdržal.
Eno, dve, morda tri, ali celo več.

Zdaj se pa spomni, ko si bil zaljubljen v določeno osebo in je mogoče tudi ta druga oseba bila zaljubljena vate, koliko sekund si lahko razmišljal brez težav na njo, ali njega?

Celo če nisi želel, si mislil na to osebo tudi po cel dan, ker ti je ta oseba takrat veliko pomenila in je tvoja ljubezen do nje zate res bila takrat najmočnejša stvar in ti je brez težav pomagala misliti na njo.

Vidiš vsi verski spisi ti priporočajo vsak dan misliti na Boga, saj se boš prej ali slej sam soočil z njim, ko boš enkrat na oni strani materialnega sveta in tvoja ljubezen ti tu zdaj lahko veliko pomaga, ampak prisiliti se v ljubezen, to se ne da.

In koliko ti tvoj Bog res pomeni boš najlažje ugotovil po tem,
koliko si ti danes razmišljal o njem,
koliko včeraj, pred enim tednom, mesecem, letom,….
In kako si se v tem tvojem razmišljanju ti sam počutil?

Bilo je leto 1978 ko se je stojči prvič odločil za vedno zapustiti svojo domovino, v kateri takrat ni mogel dobiti službe, kljub temu, da se je javljal na razne razpise.

Vsem ljudem je rade volje povedal, da se poglablja vase in da mu je to učenje omogočil njegov učitelj Prem Rawat.

Ljudje takrat niso bili navdušeni nad tem in bili zelo sumničavi in tudi danes ni veliko drugače. Pač njihovi predsodki, strahovi.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Iskanje, vpraševanje, večna notranja nepotešenost - vse to je presežek, po katerem se ločimo od vsega ostalega v vesolju. Mislim na vertikalno iskanje, za katero smo tako dobro opremljeni, tudi simbolično - edini smo pokončni, zazrti v zvezde, ne plazimo se med koreninami in ne ližemo z blatne prsti medenih kapelj, po katerih hrepenijo goni telesa. Ali pač? No, meso se resda večkrat ukloni k opojni medičini, ampak duh vztraja pokončno, duh želi gledati v zvezde in iskati. Z iskanjem se udejanjamo kot ljudje.

Ukvarjati se s svojo karmo, ali karmo drugih ljudi, ki vstopajo v tvoje življenje ni tako preprosto, kot se zdi, sploh pa je karma težko doumljiva in razložljiva z logiko.
Zakaj?
Ker je pogojena z stlačenimi nerazčiščenimi vzorci iz prejšnjih življenj, ki se počasi sproščajo skozi tvoja negativna čustva.
Pri tem pa, ne pozabi še na tekočo karmo, ki si jo s svojimi mislimi, besedami in dejanji še dodatno nakopavaš in vlečeš s tem na sebe takšno ali drugačno energijo.
Tvoja in moja narava pa je običajno taka, da za čustvena in mentalna stanja hočeva takojšne razlage in odgovore.

Pozabi, sprosti se od svojih dvomov, strahov, laži in počakaj na svoje boljše notranje vreme.
Notranje sonce vedno sije, ko miselni oblaki odletijo v daljave, ali pa se zjokajo na tvoje srce.
Ja, treba se bo realizirat.

Zato, da bi ga bolj cenil,
da bi ga bolj spoštoval, negoval,
da bi bil bolj iskren, do sebe pošten,
da bi osrečeval ljudi, jim dajal upanje,
poglabljal srčno ljubezen navdiha,
doživljal ta tvoj nebeški Mir,
mi odvzemi nesrečno preteklost,
odvzemi mi neverjetno prihodnost,
odvzemi mi brezsmiselne sanje,
ki se ne uresničijo in nimajo cilja,
odvzemi mi dvome, ki niso resnica,
odvzemi mi jezo, pretekle strahove,
zato da bom lahko v tem trenutku zdaj,
kot bi bil to moj zadnji zdaj,
in če ga ne bom takrat,
ko mi ga boš ti, milostno naklonil,
res cenil, spoštoval in drugim delil,
potem dragi moj Bog,
nisem vreden, za tvojo Ljubezen in Mir,
nisem vreden za tvojo Resnico,
sploh nisem vreden, da živim.

Stojan Svet

Kristusov povratek, ki je in se dogaja, bi bilo popolnoma napačno in nedopustno pripisati vlogo za izvedbo Božanskega načrta razvoja nekemu človeškemu bitju tu na Zemlji!

Prvič pred nekako dvatisočleti je prišel, da je postal človek "misterij na Golgoti", bilo je to v Betlehemu.

Drugi prihod Kristusov se dogaja sedaj v tej Vodnarjevi dobi, ko se sila Kristusa priklaplja na duh človekov. Sam Jezus pravi o tem naslednje: "Stojim pred vratih vaših src in trkam, če kdo sliši moj glas, besedo in odpre vrata, bom vstopil k njemu." Jezusa ne more roditi nobeno trenutno ustvarjeno bitje, ker je bilo utelešenje enkraten dogodek in se ne bo več ponovilo, saj to ne bi imelo nobenega smisla. To kar se danes dogaja v nas in izven nas je napovedana duhovna revolucija, ki je brez primere v dosedanji zgodovini človeka na Zemlji. Gre za totalno duhovno preobrazbo zavesti starega sveta in človeka in to vesoljnih dimenzij. To bo trajalo 2.400 let.

Sledi tretji Kristusov prihod, kar bo vse skupaj trajalo do približno 7.893 leta, kot je to v preteklosti povedal Rudolf Steiner. V tretjem prihodu na Zemljo pa ga bo videlo v slavi vsako oko. Do takrat bo človeštvo izkusilo vse politične in gospodarsko-ekonomske sisteme. Vendar vse to ne bo prineslo bistvene spremembe. Tedaj pa sledi napovedan prihod! Seveda pa bo pred tem sledila predhodnica ponovnega prihoda kozmičnega Kristusa-Svetlobe, boj proti Svetlobi. In kako približno si naj predstavljamo ta kozmični scenarij?

Ali obstaja življenje po smrti? Ali obstaja dežela na drugi strani, onstranstvo, kraljestvo senc, področje kjer bivajo umrli in ki je z svetlobno črto ločeno od našega sveta živih?

Vsekakor, razlika je samo v tem, da umrli nimajo več fizičnega telesa vendar pa imajo to prednost da lahko sprejemajo naše misli in besede, saj sta jim žlezi epifiza in hipofiza dejavni, kar tukaj pri povprečnem človeku spita. To sta šesti in sedmi čut, ki ga imajo nekateri vidci zelo razvita in vam lahko prenašajo komunikacijo z najvišjimi realiziranimi dušami iz božjega kraljestva ali svetega grala. V običajnih vsakdanjih okoliščinah tega sveta okoli nas človeški čutni organi – pet čutil ne zaznavajo. Kljub temu, da se ta svet čutno zemeljsko ne da dokazati, je zanimivo, kako se hoče človekova osebnost - biološki človek - po vsej sili potrjevati tudi v tej vmesni sferi med nebom in zemljo ali onstranstvom, ki pa še ni Božje kraljestvo ali nirvana budistov.

Človeški strah pred ne - biti, ki je tudi ključni faktor strahu, je tako močan, da se zelo rad predaja upanju na večno življenje. In to, pomislite, brez zavestne komunikacije z Kristusovo hierarhijo božanskih bitij!? Kakšna iluzija.

Sestavni del naše družbe je učni sistem, ki posameznika nauči tisto, za kar družba meni, da se posameznik mora naučiti, da je sposoben opravljati naloge, ki mu jih družba nalaga. Učni sistem je razdeljen na otroški vrtec, malo šolo, osnovno šolo, srednjo šolo, in razne višje in visoke šole, fakultete, univerze in akademije. Ko posameznik opravi določeno stopnjo in smer izobrazbe, dobi potrdilo, na osnovi katerega ga družba nato ocenjuje in razvršča.

V sistemu šolanja je funkcija učitelja predajanje določenega znanja. To so informacije, trditve, in miselni sistemi, ki jih je neka skupina ljudi razvrstila in uredila v skladu z namenom, ki ga želelijo doseči. Učitelj je v takšnem sistemu le posrednik, ki nek miselni sistem skupine ljudi enostransko razširja na družbo, in ne preverja, ali je to, kar uči, resnica. Šolski učitelj zato ni vedež, temveč le nosilec miselnega sistema neke skupine ljudi.

dr. France Susman

Poročilo očividca

Janez Krstnik je zrasel med Kumranskimi eseni na zahodnem obrežju Mrtvega morja. Ob izlivu Jordana v Mrtvo morje, prav tam, kjer naj bi Elija odšel v ognjenem vozu v nebo, je Janez krstil svojega bratranca Jezusa, katerega ni prepoznal, ker je ta odraščal med eseni na severu, v Galileji, Janez pa bolj na jugu v judejskem Kumranu. Kot glasilec Nove dobe se Janez seveda ni hranil s kobilicami, kar hoče vedeti duhovniška biblija, ampak s svojim, Janezovim kruhom - to so pa rožiči, ki menda tudi tam uspevajo, kjer v puščavi ne raste nobeno drugo drevo. Grška beseda za rožiče je akris, za kobilice pa enkris. Pomota je nekomu prijala.

Jezusovo delovanje je bilo povsem uspešno. Kjer se je pojavil, je ljudem pokazal in dokazal, da odrešenje ni v klanju in uživanju ovac, kakor so učili tempeljski duhovniki in njihovi zdravniki, pač pa v notranjem očiščenju vse tiste nesnage, ki dela človeka bolnega. Ljudje so mu množično sledili, drugače ga duhovniki ne bi skušali spraviti s sveta. Po križanju in delovanju na gori Karmel, je odšel v Indijo. O obojem obstaja knjiga (dobi se v angleškem in nemškem prevodu), ki naj bi jo napisal šest let po križanju očividec esen, takrat še kot mladenič priča križanja, sedaj pa vodja jeruzalemskih esenov. Poglavje 77, odlomek 3 pravi, da so esenski zdravniki poznali skrivne rastline, ki so njihovemu bratu ohranile življenje.

"Če b se Bog želel skriti pred človekom, bi se skril v njegovo srce, kajti to je zadnje mesto kjer bi ga človek iskal." Tako je nekoč odgovoril modri rabi na vprašanje, kje iskati Boga.

V človeku je skrit božji princip, ki ima povsem drugačne lastnosti od tistih, ki so človeka zasužnjile in podredile zakonu oholosti, samopotrjevanju. Ravnanje po svobodni volji, je prav gotovo ena od teh božjih lastnosti. Od obdobja renesanse do razvoja mišljenja sredi dvajsetega stoletja je pet stoletij razvoja naše evropske kulture. Eksistencialisti petdesetih let, med njimi tudi Jean Paul Sarte, Luis Ortega, Ernest Hemingwey, Graham Green, Samuel Becket in Albert Camus, so gledali na pojav človeka drugače. Sartre je pripisoval človeku predvsem občutek dostojanstva in potrebo po opredelitvi. Po njegovem mnenju je človek povsem sam, brez božanskega vodstva, obsojen na svojo svobodo. Smisel človekovega obstoja vidi v tej svobodi in pravi: življenje je samo tisto ali vse tisto, kar je človek naredil iz njega. Nujnost opredelitve je bil zanj zelo pomemben, v pravem pomenu besede celo poglaviten.

Ali lahko premagamo nasilje? Obstaja veliko organizacij, ki se aktivno bojujejo proti nasilju. Ustvarjajo pritisk proti povzročiteljem nasilja, jih skušajo blokirati in jim povzročati škodo. V družbi ima policija vlogo boja proti nasilju. V državi ima vojska vlogo zaščite proti nasilju, in polno je zvez in zavez, ki se podpirajo v boju proti skupnemu sovražniku.

Če pa uporabiš logiko, in premisliš, kaj nasilje je, prideš do presenetljivega zaključka, ki poruši vse dozdevno močne argumente za boj proti nasilju. Napad je vedno stvar zorne točke, oziroma je odvisen od zaznave. Že sama beseda na-silje, pomeni uporabiti silo proti nekomu. Namen uporabe sile pa je vedno povzročiti škodo, bolečino in uničenje tistemu, proti kateremu je uporabljena.

Ko se bojuješ proti nasilju, pa naj bo to na še tako navidezno neškodljiv način, tudi ti povzročaš nasilja, saj je boj prav tako povzročanje sile. Bojuješ se vedno zato, da bi zaščitil sebe, oziroma tisto, kar meniš, da je tvoje. In vedno se bojuješ zato, ker meniš, da ima tisto, proti čemur se bojuješ, moč, da te prizadane.

Z bojem, oziroma napadom, priznavaš svojo ranljivost. Edina stvar, ki se ti zdi, da je del tebe in hkrati ranljiva, pa je tvoje telo. Le telo je dozdevno moč poškodovati, raniti in uničiti. Tvoj um, tvoje misli, tvoj duh, tisto, kar ni tvoje telo, pa nihče ne more poškodovati. Z bojem proti čemer koli zato vedno govoriš, da si ti svoje telo, in tako zanikaš svojo nesmrtnost.

Ne priganjaj preveč konjev tvojih strasti,
naj kočijaž tvojega razuma popusti uzde čutil,
da ne bo tvoj dragoceni potnik srca,
prezgodaj padel iz kočije telesa.

Res je, psi lajajo in karavana desetih,
miselnih nejev gre znotraj sebe naprej,
v nešteta prerajanja odmikov od sebe.

In res je, psi lajajo in karavana desetih,
srčnih upanj in zaupanj gre naprej,
skozi genske verige brezpogojne ljubezni,
v ta novi, notranje izpolnjeni, srčnejši svet. :)

Stojan Svet

dr. France Susman

Samozvani apostel Pavel je učil manjvrednost ženske, suženjstvo, ubijanje in uživanje živali, nikoli se ni skliceval na Jezusov nauk in njegovo življenje. Prvotni, esenski kristjani so ga imeli za demonskega nasprotnika Mesije. Namesto Jezusovega nauka o zdravem življenju in reinkarnaciji je učil odrešenje z Jesusovo smrtjo na križu. Od vsega začetka je bil zagrizen nasprotnik esenskega krščanstva in ker ni uspel s svojo odprto sovražnostjo, se je zvijačno vrinil v njihove vrste, da bi ga uničil od znotraj. Ko je postal njegov razkol dovolj močan, je spodnesel prvotno cerkev. Rimska cerkev, in prek nje vse obstoječe krščanske cerkve, slonijo na Pavlovih izmišljotinah. Cerkev je uporabila pravega Jezusovega apostola Petra za potrjevanje Pavlovih krivih naukov.

Ali zvenijo vse te trditve absurdno? Dvatisoč let taka prevara? Cerkev je bila moralna velesila, zato ji je uspelo v navezi z agresivnimi svetnimi oblastmi dušiti vero in življenski slog prvih kristjanov.

UVOD

Naslednji zapisi naj bi bili pravzaprav uvod v lastna razmišljanja in spoznanja. Kristalizirali so se v mnogih razglabljajočih glavah. Niti najmanjšega namena nimajo, da bi poučevali. Nanizani bodo navidezno nesmiselno, a kot celota bodo dali delček pogleda v stvarjenje o katerem najmanj pravilno razmišljamo, namreč o sebi, o nekaj imenih, s katerimi so nas označili, etiketirali, razvrstili v predale, nas zmanipulirali, ker smo zaradi neštetih informacij pozabili na svoje korenine, ker smo ustvarili čas, ko je vse manj časa za sebe, za resnične misli o svojem bistvu. Pa nekateri smo postali že tudi takšni, da ne vidimo radi, kakšni v resnici smo, temveč gojimo le lastni nadjaz v očeh drugih. In prav zaradi tega bodo te vrstice za nekatere zgolj ubesedena suhoparnost, a za druge izvleček iz mnogih debelih knjig, ki jih nikoli ne bi utegnili prebrati.

Odkar živimo obstaja neka splošna potreba, da bi se dvignili in odleteli z Zemlje ter se osvobodili njene privlačne sile. To je hrepenenje po svobodi! Ko gledamo navzgor, občutimo izgubljenost v neizmernem prostoru vesolja. Imamo potrebo po nenehnem iskanju in prizadevanju, da bi prišli višje in dlje in osvojili ta prostor. V to nas vodi radovednost in želja po spoznavanju. Skrivnost vesolja nas muči. Jo lahko človek razreši?

Do okrog leta 1920 so bili astronomi po vsem svetu še prepričani, da obstaja le en sistem mlečne ceste, ena galaksije (mlečna cesta), zvezdni sistem. Astronome, ki so domnevali, da obstajajo tudi druge galaksije, so v naravoslovnih krogih obravnavali kot krivoverce. Celo astronomom, ki so s svojimi teleskopi videli, da razpršene svetlobne pikice, takoimenovane meglice, niso del naše mlečne ceste, ampak pripadajo zelo oddaljenim galaksijam, je bilo nakazano po prastarem obrazcu, da ne more biti česar ne sme biti.

Svet, kot ga zaznavaš se zdi trden, resničen in stvaren. Sprejel si dejstvo, da si se rodil, da se boš postaral in umrl. Ne spomniš se, kaj je bilo s teboj pred rojstvom, in meniš, da se je tvoja zavest pojavila hkrati z nastankom tvojega telesa. Ne veš, kaj bo s teboj po smrti, in ker misliš, da si ti tvoje telo, se ti zdi verjetno, da boš po smrti prenehal obstajati.

Tvoja okolica je ustvarila prepričanje, ki kroji tvoj vsakdanjik. Zaposlen si z dnevno rutino prebujanja, vstajanja, hranjenja, službovanja, počitka in spanja. Meniš, da si je normalno ustvariti kariero, se poročiti in imeti otroke. Vsakdanje skrbi te dovolj zaposlujejo, da ne misliš več na smrt in poizkušaš sleherni dan čim bolj izkoristiti in uživati.

V mnogih duhovnih krogih v svetu in pri nas se največ pričakuje od tako imenovanega prebujanja kundalini moči, ki se nahaja v predelu križnice. Od te kundalini moči ali sile se pričakuje neizmerno obilje ozdravitve. Še bolj pa se od nje pričakuje neizmerno prebuditev kozmične moči, s katero bi človek lahko bil presvetljen, vseveden in bi se duševno ter telesno brez bolečin dvignil nad vsakdanje probleme življenja.

O tej temi je bilo napisano veliko resne literature od mnogih duhovnih veličin. V mnogih duhovnih šolah in krogih se je vedno in se govori o šoli kundalini, o kateri je napisanih tudi veliko knjig. O kači (senci) kundalini, sili kundalini se govori kot o osvoboditvi človeštva, ki vodi po poti njenega prebujenja. Poglejmo, kaj o tem govorijo jogijski spisi:

Kaj pa je sploh mandala?

P>V sanskrtu pravijo mandala krogu. Hinduisti in budisti uporabljajo mandalo ali krožni mistični vzorec pogosto kot pripomoček pri meditaciji. Mandalo sestavljajo štirje simboli; križ, krog, trikotnik in kvadrat. Pojem mandala opozarja na deset delov Ved. Z ponovno oživitvijo vzhodne duhovne miselne dediščine je tudi pri nas na zahodu postala mandala priljubljen pripomoček za meditacijo in zmanjševanje stresa. Krog kot simbol pa ni le hinduistični ali budistični simbol, saj ga najdemo v vseh religijah in kulturah, mogoče z drugim imenom in za drugi namen. Krog je simbol zaščite, če si ga zamislite okoli vašega avtomobila, ko greste na pot. Tudi slavne stolnice v Franciji imajo okrogla okna, takoimenovane rozete in v mošejah pogosto krasijo stene in strope bogata besedila iz korana, napisana v krogih. Krog je simbol večnosti ali Enosti, oziroma Boga. Nima ne začetka in ne konca, vse v naši naravi kroži. Kelti so uporabljali pri svojih zapletenih vezeninah vzorce krogov in s tem opozarjali na večno gibanje. Poleg tega so vzorci krogov prikazani tudi na drugih bolj ali manj vidnih mestih: na kovanih ograjah, namiznih servisih, ovitkih knjig, kot motivi na talnih ploščicah in v naravi pri vrtnici in lotosu.

Ali obstojajo angeli?

Angeli v resnici obstajajo, tako kot obstaja Stvarnik vsemogočna sila, ki je nad vsemi silami. Angeli so breztelesna bitja, ki so ravno tako omejeni kot mi ljudje. Razlika je le v tem, da nimajo fizičnega telesa.

Obstajajo božanski in padli angeli - angeli zla. Angelov, teh breztelesnih bitnosti in duš, ni mogoče videti ali dojeti s pomočjo svetlobe, ki prihaja od zgoraj, ampak le v drugačni, višji svetlobi, ki se imenuje svetloba slave. Ta videnja, kot so angeli in duše, ne pripadajo temu življenju in jih v našem umrljivem telesu ni mogoče videti. Če bi Bog ta bitja hotel pokazati duši v njihovem bistvu, bi se morala duša ločiti od telesa in se iztrgati iz umrljivega življenja.

Te vrste videnj torej niso od tustranskega življenja treh dimenzij in časa, dane so le v bežnih trenutkih, kadar Bog človeka izvzame iz pogojev naravnega življenja. Ali pa mu naravne pogoje in naravno življenje ohrani tako, da duha od tega življenja popolnoma odtegne. Zato se sv. Pavel, ko pripoveduje o breztelesnih bitjih, ki jih je videl v tretjem nebu, izrazi takole: "Poznam človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzdignjen do tretjega neba - ali v telesu ne vem, ali zunaj telesa ne vem!" To v resnici pomeni, da je bil v vanje zamaknjen in jih je gledal; toda, kot pravi sam, ne ve, ali je bil v telesu, ali zunaj telesa. Le Bog tako to ve. Jasno je torej, da je bil vzet iz naravnega življenja, za način pa je poskrbel Bog. To se dogaja tudi ljudem, ki so preživeli klinično smrt ali pa tudi nekaterim redkim vidcem. Prav tako beremo, da je Bog razodel svojo bitnost Mojzesu.

V času Daiya (Tai-hui), velikega Zen mojstra dinastije Sung, je živel menih po imenu Doken (Tao-ch'ien), ki je študiju Zena posvetil že veliko časa, vendar se še ni približal njegovim skrivnostim, če sploh je kdaj kaj takšnega bilo. Ko je bil že precej obupan, so ga nekega dne poslali po opravkih v oddaljeno mesto. Popotovanje je zahtevalo pol leta in je zato bilo prej motnja, kot pa pomoč pri njegovem učenju.

Sogen (Tsung-yuan), eden od njegovih prijateljev, ki je bil zelo sočuten, se je ponudil: »Spremljal te bom na potovanju in naredil zate vse, kar je v mojih močeh; nobenega razloga ni, zakaj ne bi zmogel nadaljevati s svojim iskanjem tudi med potovanjem.«



Nekega večera, ko je Doken obupano moledoval svojega prijatelja, naj mu pomaga pri reševanju uganke življenja, mu je le ta odgovoril: »Pripravljen sem ti pomagati pri vsem, kar je v moji moči, toda obstajajo stvari, pri katerih ti ne morem pomagati, pri teh stvareh se boš moral znajti sam.«

Univerzalno življenje je skupnost, ki se navezuje na prakristjanski tok. Vodilo njegovega mišljenja, življenja in ravnanja je Deset Božjih zapovedi in Jezusov Govor na gori. Kdor to postopoma izpolnjuje, vse bolj postaja eno z večnim Duhom, ki preseva vesolje: Bogom. On je hkrati naš nebeški Oče, čigar otroci smo. Vse, kar je Bog ustvaril, je življenje iz Njega in obstaja večno. Univerzalno življenje torej pomeni življenje v Božjem Duhu.

"Tvoje kraljestvo pridi in godi se Tvoja volja kot v Nebesih tako na Zemlji."

Prvi kristjani niso poznali niti duhovnikov niti ceremonij. Jezus iz Nazareta jih je s preprostimi besedami učil Govor na gori, pot k Božjemu kraljestvu v notranjosti vsakega človeka.

Živalski duhovi delujejo z nami na mnogih področjih in različnih nivojih. Totemi odsevajo vidike naših osebnosti in nas učijo boljšega poznavanja sebe in poznavanja naših medsebojnih odnosov. Živali moči so precej podobne; so prevladujoči totem in se na mistično duhoven način stapljajo z našim notranjim duhom. Živali so lahko tudi vodniki, (ni pa nujno); ta bitja nas vodijo skozi duhovna prostranstva in nam v vlogi učiteljev kažejo pot do razsvetljenja. Nekateri živalski duhovi se obnašajo kot sli, ki prihajajo nekajkrat v življenju, medtem, ko so drugi pogosti obiskovalci. Ta številna področja samo odsevajo njihove zmožnosti, da nam prinašajo široko paleto sporočil na mnogih različnih nivojih. Vsi živalski duhovi so na tak ali drugačen način naši učitelji – lahko se obnašajo kot zaščitniki in nas opozarjajo, ali pa nas branijo na drugačne načine. Medtem, ko nas učijo o nas samih in naših življenjih pa se njihova najvišja učenja nanašajo na učenja o Duhu in duhovnem razvoju.

Jezusovi simboli sta bili dve ribi
in njegovi učenci so takrat trdili,
(vsaj po Levijevi Blagovestni knjigi,)
da je Jezus sam njihova velika riba,
iz katere so vsi oni izšli.

Krščanska cerkev, pa si je izbrala,
za svojo vero simbol meča in križa,
ki v miselnosti ljudi še danes predstavlja,
simbol vsakodnevnih težav in trpljenja.
(Saj poznaš tisti izrek; sami križi in težave,)

Vendar je bila bistvo Jezusovega učenja
vedno: Ljubezen, Mir in Resnica,
ta božanska riba, ki ima v svojih ustih svoj zarod
in ko mine nevarnost, jih ona spusti spet na plano.

In če bi ti danes vprašal Jezusa,
kateri simbol bi si raje izbral,
kaj misliš, kakšen odgovor bi on tebi dal,
križ, ali ribi?

Zato če je Jezus res tvoj Bog,
zakaj ga ne vprašaš za nasvet
in se s tem rešiš,
svojih zmot in zablod :)

Stojan Svet