Svet, kot ga zaznavaš se zdi trden, resničen in stvaren. Sprejel si dejstvo, da si se rodil, da se boš postaral in umrl. Ne spomniš se, kaj je bilo s teboj pred rojstvom, in meniš, da se je tvoja zavest pojavila hkrati z nastankom tvojega telesa. Ne veš, kaj bo s teboj po smrti, in ker misliš, da si ti tvoje telo, se ti zdi verjetno, da boš po smrti prenehal obstajati.

Tvoja okolica je ustvarila prepričanje, ki kroji tvoj vsakdanjik. Zaposlen si z dnevno rutino prebujanja, vstajanja, hranjenja, službovanja, počitka in spanja. Meniš, da si je normalno ustvariti kariero, se poročiti in imeti otroke. Vsakdanje skrbi te dovolj zaposlujejo, da ne misliš več na smrt in poizkušaš sleherni dan čim bolj izkoristiti in uživati.

Dokler si zdrav, minevajo dnevi, brez da bi spreminjal svoj način življenja. Ko pa zboliš, se poškoduješ ali te nekaj prične boleti, takoj pozabiš na vsakdanje skrbi, in želiš si samo še ozdraveti. Prepričali so te, da si zbolel zato, ker je nekaj prišlo v tvoje telo, da si se poškodoval, ker se ti je zgodilo nekaj, na kar nisi mogel vplivati, in da te boli zato, ker pač nekaj v tvojem telesu ne deluje več tako, kot bi moralo.

Napotiš se k ljudem, ki pravijo, da vedo, kako te pozdraviti. Tvoje telo obravnavajo kot stroj, in se trudijo pomagati tako, da na tebi opravijo kar se da najboljši servis. Kar je prišlo v tebe, preženejo, poškodovani del popravijo ali ga zamenjajo, bolečino pa blokirajo. Ko te pozdravijo, se zopet vrneš k vsakdanji rutini, in zopet prenehaš razmišljati o bolezni in smrti.

In potem pride dan, ko zopet zboliš. Odpraviš se k zdravniku, ki tvoje telo pregleda in postavi diagnozo. Predpiše ti zdravila, in pričakuješ skorajšnjo ozdravitev. Čakaš in čakaš, toda stanje se ti ne izboljšuje. Vprašaš zakaj, vendar odgovora ne dobiš. Spoznaš, da medicina ne pozdravi vseh bolezni. V tem trenutku pride do ključne ga preobrata, ko se bolezni vdaš, ali pa se odločiš odgovor poiskati sam.

Spoznaš ljudi, ki uporabljajo drugačne načine zdravljenja, in zopet se ti povrne upanje. Svoje telo predajaš tej in oni metodi, toda zopet brez uspeha. Začneš s prebiranjem raznovrstnih knjig, se pogovarjaš z ljudmi in spoznavaš stvari, ki se ti zdijo čudežne, saj presegajo meje sveta, ki se ti je vse dotlej zdel trden, resničen in nespremenljiv. V iskanju na odgovor, kje so meje dognanega, se tako podaš še globje.

Odgovor iščeš v vseh vedah in izročilih, ki presegajo meje sodobne znanosti, pričneš prakticirati in preizkušati, ter ugotavljati učinke. Sčasoma prideš do spoznanja, da odgovorov ne boš našel v svoji okolici, temveč da je ključ do čiste resnice v tvoji notranjosti. Takrat se zaveš globine trditve, da boš spoznal ves svet šele takrat, ko boš spoznal samega sebe. Center tvoje pozornosti tako postaneš ti sam.

Ugotoviš, da imaš telo s čutili, sposobnost razmišljanja in čustvovanja. Ko se v tihem prostoru udobno usedeš in zapreš oči, tvoje telo izgine iz tvojih zaznav. Kar sedaj stopi v ospredje, so tvoje misli. Ugotoviš, da stalno o nečem razmišljaš. Lahko za kratek čas ne razmišljaš, nato pa se zopet pojavi neka misel. Ugotoviš, da se misli pojavljajo same od sebe, in da ne veš, kaj jih povzroča.

Ko odpreš oči, in pogledaš okoli sebe, vidiš različne stvari. Ko jih opazuješ, se ti pojavijo misli v zvezi s predmetom, ki ga opazuješ. Ta predmet si sposoben takoj poimenovati, mu dati neko uporabnost in vrednost ter ga povezati z dogodki iz preteklosti. Torej, to kar zaznaš, v tebi poraja vrsto misli, ki so vselej povezane z dogodki iz preteklosti. Spoznaš, da so zaznava in misli med sabo vzročno povezeni.

Če želiš nekaj narediti, tega ne moreš storiti brez da bi se te svari najprej ne zamislil. Če želiš nekam oditi, si naprej v mislih narediš načrt, kako boš do tja prišel. In če hočeš narediti nek predmet, si ga moraš najprej predstavljati v mislih. Torej so tvoje misli tiste, ki so osnova za nekaj, kar šele nato zaznaš z svojimi čutili. Tvoje misli torej ustvarjajo prihodnost.

Poglej zopet okoli sebe. Kar vidiš, vidiš sedaj. Vedno gledaš samo sedanjost. Ali lahko vidiš nekaj, kar si videl v preteklosti? Lahko si to le naslikaš v mislih. Česar se ne moreš spominjati, zate ni nikoli obstajalo. Čas zato pravzaprav ne obstaja, oziroma obstaja le dozdevno zaradi misli na preteklost ali prihodnost. In ker so misli in zaznava vzročno povezani, so si hkrati vzrok in posledica.

Ker misli ustvarjajo zaznano resničnosti sveta, zaznano resničnost pa si delimo, si hkrati delimo vse naše misli. Vsi smo zato povezani, oziroma smo eno, ločenost pa je le navidezna in plod naših misli. Ker ima vsak navidezno svobodno voljo, si vsako razmišljujoče bitje ustvarja svojo zaznavo resničnosti in hkrati prispeva k zaznani celoti. Misli zato niso nevtralne, ampak imajo določen učinek.

Telesne bolezeni so tako posledica miselne naravnanosti uma, ki misli, da je telo. Zdravila lahko ozdravijo zato, ker jim je zamišljena zdravilna moč, oziroma nikoli ne zdravi zdravilo, temveč prepričanje, torej vera v ozdravljenje. Vsi sistemi zdravljanja samo poizkušajo z zamišljenim učinkom delovanja prepričati bolnika, da prične verjeti v ozdravitev. Vse to pa je le pretvarjanje, saj ozdravi vedno samo vera.

Ko znanstveniki z razčlenjevanjem in drobljenjem celote poizušajo priti do spoznanj, se zaradi njihovega razmišljanja ustvarja nova, še bolj zapletena navidezna resničnost, ki ji nikoli ne bo konca. To znanost že tudi sama spoznava, ko ugotavlja, da je opazovana resničnost odvisna od opazovanca, ter da miselna naravnost testne osebe vpliva na naključni rezultat.

Vse tisto, kar je možno zaznati, je to mogoče zato, ker obstaja zaznano in zaznava, torej opazovano in opazovalec. Ker samega sebe ne moreš opazovati, se moraš razdeliti na dva dela, torej postati nepopoln. Vendar pa lahko resnično obstaja le tisto, kar je popolno. Resnica je resnica zato, ker se nikoli ne spremeni in je zato večna. Razpolovljena celost pa je spremenjena in zato neresnična.

Dozdevna resničnost, kot jo zaznavamo, je plod miselne odločitve nepopolnega, da postane nepopoln. Ker pa nepopolno ni resnično, tudi ni večno, in je obsojeno na uničenje. Ta zakon se manifestira skozi ciklično ustvarjanje in uničenje vsega, kar zaznavamo kot resnično. Zato tudi obstaja rojstvo in smrt, ki pa ne pomeni dokončnega uničenja.

Klic boga k vrnitvi v raj ni nič drugega kot vabilo k odrekanju nepopolnosti. Popolna ozdravitev telesa je le posledica uma, ki se je pričel zavedati svoje resnične popolnosti. Pot k razsvetljenosti je pot odrekanja svojih misli in predajanje bogu, ki smo ena misel. Celotna dozdevna resničnost pa bo končana takrat, ko se bo svoje popolnosti in povezanosti zavedal vsak, ki samega sebe zaznava kot ločen um.

Poslanstvo vsakega, ki doseže to spoznanje, je krepitev zavedanja skozi poučevanje in širjenje resnice. Vsak, ki pa sporočilo posluša, mora besede pretehtati in se odločiti, ali je slišal resnico, ali pa laž. Popolno zaupanje nekomu te onesposobi razločevanja in vodi k fanatizmu in novim iluzijam. Sprejmi le tisto, v čemer zaznaš popolno logiko, saj je resnica zaradi vesoljnega zakona vzroka in posledice vedno popolnoma logična.

Anže Rozman