Ali obstaja življenje po smrti? Ali obstaja dežela na drugi strani, onstranstvo, kraljestvo senc, področje kjer bivajo umrli in ki je z svetlobno črto ločeno od našega sveta živih?

Vsekakor, razlika je samo v tem, da umrli nimajo več fizičnega telesa vendar pa imajo to prednost da lahko sprejemajo naše misli in besede, saj sta jim žlezi epifiza in hipofiza dejavni, kar tukaj pri povprečnem človeku spita. To sta šesti in sedmi čut, ki ga imajo nekateri vidci zelo razvita in vam lahko prenašajo komunikacijo z najvišjimi realiziranimi dušami iz božjega kraljestva ali svetega grala. V običajnih vsakdanjih okoliščinah tega sveta okoli nas človeški čutni organi – pet čutil ne zaznavajo. Kljub temu, da se ta svet čutno zemeljsko ne da dokazati, je zanimivo, kako se hoče človekova osebnost - biološki človek - po vsej sili potrjevati tudi v tej vmesni sferi med nebom in zemljo ali onstranstvom, ki pa še ni Božje kraljestvo ali nirvana budistov.

Človeški strah pred ne - biti, ki je tudi ključni faktor strahu, je tako močan, da se zelo rad predaja upanju na večno življenje. In to, pomislite, brez zavestne komunikacije z Kristusovo hierarhijo božanskih bitij!? Kakšna iluzija.




Povprečni neprebujeni človek, ki verjame le v to kar vidi s fizičnimi očmi, kar čuti, vonja, okuša, sliši, otipa in izmeri, je prav gotovo prepričan, da se življenje konča z njegovim zadnjim izdihom, a problem nastane, ko čez tri dni na oni strani ozavesti, da temu ni tako. Vsa naša sodobna znanost je vendarle materialistično usmerjena in je do potankosti preštudirala človeško fizično telo in njegovo delovanje ter zaključila, da je življenje le refleks biokemičnega dogajanja. Kljub temu, da fizična znanost že precej dolgo trdi, da je svetloba sestavljena iz delcev in valovanj, pa se še vedno trdovratno oprijema trditve, da materija ne prehaja v energijo in obratno. Čeprav je že Albert Einstein v svojem revoluciarnem odkritju opisal, da znotraj fleksibilnih struktur časa prehaja energija v snov in potem snov v energijo in da se vse stvari spet vrnejo v veliko skladišče energije, ki ga mnogi označujejo kot univerzum.


V preteklosti se je zelo veliko pisalo o ljudeh, ki so preživeli klinično smrt in so svoje telo lahko občutili in videli od zunaj. Pri tem pa je zelo zanimivo, da tudi njihova pričanja ne in ne prepričajo dvomljivcev vseh vrst, ki trdijo, da klinično mrtvi niso bili zares mrtvi in so zato lahko s svojo običajno zemeljsko zavestjo spremljali dogajanje na kraju nesreče ali pa na intenzivnem oddelku. Izgleda, da so medtem znanstveniki zbrali in izrabili poročila o vseh teh različnih stanjih izventelesnih izkušenj ali astralnih potovanjih, ki jih duhovna znanost še kako dobro pozna skozi vsa stoletja naše zgodovine.

Znan je pogost občutek umirajočega, da ga vleče skozi dolg temen tunel proti slepi luči. Razumljivo, saj izza teme lahko pride le svetloba Boga. Takega umirajočega običajno obda ljubeče bitje, njegovo življenje se odvrti v obrnjenem vrstnem redu. Prostorske in zavestne percepcije se povsem spremenijo, pred njim se zavrtijo vse stvari in seveda vsi dogodki iz njegovega ravnokar preminulega življenja, ki so običajno medseboj povsem pomešani.

V čem se razlikuje stanje človeka, ki je ravnokar umrl, od stanja, ko je še »živel«? Njegovo fizično telo, vidno in čutno - astralno telo je še vedno isto kot prej, nohti, lasje in brada (moški) še rastejo, manjka pa vodnik - življenjska moč, energija življenja, ki je prej oživljala telo. Nevidni telesni duhovni vodnik je odšel in zapustil trenutno »hišo«. Zato Biblija pravilno razodeva, ko pravi: »Človek je bitje, ki je razpeto (razpelo) med nebom in zemljo«. Človek je telo, ki v sebi nosi duh, ki oživlja telo. Duh je v človeku božanska moč, vodnik. Človek je edini smisel Zemlji, človeku je smisel Bog, vsi smo mi Kristusovi (Kristus je živa slika Boga in se ga ne da primerjati z bilo katerim ustvarjenim bitjem vesolja), a on je Božanski.


Človek torej nima samo materialnega telesa, pač pa tudi finejša, ki skupaj oblikujejo celotnega človeka. Človek je dvojno bitje z umrljivim delom in neumrljivim jedrom. Goethe je to lepo opisal, ko je dejal: »Dve duši prebivata, ah, v meni v mojih prsih«. Nesmrtni del duhovne šole zahodnega tipa imenujejo mikrokozmos - malo vesolje v vesolju, ki predstavlja odslikavo makrokozmosa ali velikega vesolja, ki izvira iz božanske volje Boga. Mikrokozmos je izšel iz večnega Duha, zato je neumrljiv in neviden fizičnim očem. Je prvotna, popolna stvaritev, natančna slika - arhetip Očeta, torej stvaritev, ki hodi pot sina, kot to pravi Sv. pismo. Očetovo hišo (»Božje kraljestvo – nirvano«). Sledi padec: Očetovo hišo je sin zapustil po svoji volji ali samovolji, da bi ustvarjal z lastno stvariteljsko silo in razvil svet dobrega in zla (»drevo dobrega in zlega«). Tako je zapustil svet svetlobe in nato izgubil svojo prvotno izraznost. Njegov trenutni nadomestek se je v svetu dvojnosti in večnih nasprotij potopil v najgostejšo plast materije in tako postal smrten. Da bi na tej poti lahko nabiral izkušnje, so njegovi čutilni organi razvili svojo materialno formo.

Tako je izgubljeni sin (»Prilika o izgubljenem sinu«) malo vesolje, ki je izgubilo svojega prvotnega stanovalca, saj se je podal v svet materije, da bi zgradil svojo zemeljsko enkratno alternativno nadomestno pol-osebnost, masko torej - in se z njo povezal. Nastal je današnji biološki človek, opremljen z zavestjo. Čisti božanski Duh in groba materija ne moreta sodelovati, saj je razlika v številu vibracij prevelika. Torej je potreben posrednik, ki se lahko po eni strani poveže z osebnostjo, po drugi strani pa bi zmogel sprejemati božanskega Duha. In ta posrednik je človeška duša. Duša povezuje del osebnosti in preko eteričnega (matrica) telesa sprejema vse čutne vtise fizičnega telesa, s pomočjo mentalnega telesa akumulira izkušnje razuma, vendar ima duša na razpolago tudi intuicijo – sposobnost, ki s pomočjo osebnosti zazna izhod. Intuicija vodi in usposablja osebnost, da lahko sprejema vplive duhovnega principa iz točke Boga.

Osebnost se vedno ravna po značilnosti ali vrsti duše. Če je osebnost močno navezana na fizične oblike, potem je duhovno malo iskusila in ni kaj dosti napredovala v tem življenju. Če pa duša išče višji smisel življenja in stopi na pot vzpona, lahko svojo zavest umakne pred nadaljnjim propadanjem in se bo dvignila na loku, ki se vzpenja in se tako priklopila na Božanski namen in voljo. Taka duša zmore zaslišati glas Duha in slediti njegovim navodilom. Ko človek umre, se od fizične grobe materije najprej odtrga njegov eterični finejši trojni del. Duhovni vidik, ogrnjen v podobo duše, se tako loči od telesa. To dogajanje potrebuje svoj čas. Prehod traja približno tri dni, tako kot spiritualna kriza, če traja duhovna kriza več kot tri dni, to pomeni da nič ne molite ali meditirate. Dobro, gremo dalje. Kot smo že dejali to dogajanje potrebuje svoj čas, saj sta telo in njegov finejši del povezana s »popkovino«, svetlobno nitjo, ki se le polagoma rahlja. Trajanje tega procesa je predvsem odvisno od vrste in načina navezanosti na ta svet. Če gre za človeka samovoljne narave, močno navezanega na ta svet, se »popkovina« trga zelo počasi. Če pa se je duša v tem svetu že usmerila k višjemu življenju, je nanj pripravljena, se dogajanje odvija hitro.


Po ločitvi od fizičnega telesa se naša finejša telesa znajdejo v onostranstvu, katero se nahaja tukaj okoli nas, v nekem drugem prostoru. V onostranstvu se duša ozre nazaj, njeno življenje se takrat še enkrat odvije. To je trenutek, ki se mu reče »polaganje računov ali ura resnice«, ko gre za polaganje življenjskega obračuna, za uvide kje smo zgrešili ali grešili, za izrekanje sodbe o celotnem življenju. Tedaj požanje duša vse plodove, ki jih je kot dobra ali slaba dejanja posejala v svojem življenju na Zemlji. Tako doživlja vtise veselja, pa tudi žalosti in očiščenja, o čemur je bilo že mnogo pričevanja skozi vso zgodovino ljudi. Skupek izkušenj se tako vtisne kot »karma«, ki določa potek naslednje utelešitve - reinkarnacije tega prebivalca.

Ko je duša svojo nalogo posrednika opravila, se seveda počasi umakne ali loči od telesa. To je druga smrt zemeljske osebnosti in fizično telo se zopet vrne v materijo. Tako preminete in se v svoj prah povrnete, nam govori 104 psalm (psalmi so srce stare zaveze Sv. pisma) v 29. verzu. Resnični duhovni človek, nesmrtno duhovno bitje, se je zdaj rešilo vseh povezav s preteklo zemeljsko osebnostjo (Miha, Mojca itd.), vsebuje pa skupek zavesti, žetev iz življenja umrlega. V primeru, da se mora še vrniti nazaj v ta svet, poravnati račune ali izpeljati neko duhovno nalogo, nesmrtni človek takrat prevzame novo osebnost (»na lizing«) in se mora vanjo utelesiti, pri tem seveda sprejeti tudi pozitivno in negativno kramo – naučiti se mora pravilno ravnati z njo. Nesmrtni duhovni človek se mora vedno znova potapljati v materijo, da bi se lahko povezal z neko začasno samo enkratno, umrljivo osebnostjo. Tako se vrti kolo rojstva in smrti stoletja ali tisočletja dolgo. Rodiš se, da umreš in umreš zato, da bi se ponovno rodil.


Kakšen smisel ima vse to prihajanje in odhajanje, zbiranje plusov in minusov? Zakaj je naše duhovno bitje pritegnjeno in vpeto v materijo, v področje, kjer ni doma? Kot je rečeno, je sin zapustil hišo svojega nebeškega Očeta, da bi v svetu prostora in časa nabiral izkušnje. Vendar se duhovna sila v zemeljskem svetu grobe materije, kjer je raven vibracij prenizka, ne more razodeti. Zato mora zapustiti svojo duhovno podobo, odvreči svoje božansko obleko. Da bi se zavest duha vendarle lahko izrazila v materiji, se je duhovni človek povezal z biološkim bitjem tega sveta - zemeljskim človekom. Tako je od njegove prvotne božanske narave in stanja ostalo le seme ali atom. Legende nam in za nas pripovedujejo, kako izgubljenega sina muči hudo domotožje in goreče hrepenenje (hrepenenje je ljubezen), kljub svojim slabostim, samovolji in nepopolnem življenju se vedno na novo spominja višjega duhovnega življenja, ki ga je nekoč živel. Zato pravi Jezus Kristus, da ve, kje je bil prej, od kod prihaja, in pravi: »Jaz sem bil pri očetu vašem in Mojem, prišel sem, da vas rešim iz tega vašega neznanja - duhovne teme, da vas popeljem tja, kjer sem jaz. Sledite mi.«

Vsakdo hrepeni po popolni in večni pravičnosti (če tega sveta v sebi ne bi imeli, ali bi lahko hrepeneli in mislili na to? Zagotovo ne! Če nekaj ne obstoja na to ne moreš misliti... ), ljubezni do bližnjega in po človeka vrednem bivanju, po vrednotah, ki spet izvirajo iz našega pravega izvira življenja. Spomin nanj lahko ohranja le naša duhovna narava, ki je v jedru nas že božanska in popolna. V primeru, da naša osebnost, seme umrljive duše, zasliši klic notranjega hrepenenja in po svobodni volji preda svojo osebnost Duhu, začne tako slediti svojemu življenjskemu cilju tu na zemlji. Duhovni človek znotraj nas je odvisen od tega daru ljubezni, kajti iz duhovnega centra, naše božanske iskre v našem srcu, se potem v stari smrtni duši razvije nova duša. Tako nova duša ni več rojena iz volje moža, ampak iz Duha. Ko odraste, vstane nesmrtni človek z dušo duha, trojno telo kot natančna kopija Boga. To je vstajenje in reinkarnacija - razen v primeru, da se hoče takšna duša žrtvovati za človeštvo – človek ne obstoja več. Vrnitev k temu cilju je v resnici edini cilj na dolgi poti življenj človekovega življenja. Iz groba zemeljskega človeka tako vstane človek z dušo Duha. Vendar pa ni vstajenja brez križeve poti. Le če se zemeljska duša daruje na križu svoje nižje narave in v tem procesu zdrži do konca, se lahko to zgodi.


Pri človeku, ki se za časa zemeljskega življenja zavestno poveže s Sv. Duhom in prepusti temu procesu, se po tem, ko zapusti zemeljsko telo odvijajo dogodki čisto drugače kot pri nevednem človeku. Tak človek je v svojem življenju že premaknil zavest v točko Boga, ki se ji reče tudi prebuditev in je tako že stopil v razvoj nesmrtne duše. Tako je potem obdobje razkroja v onostranstvu namenjeno ločitvi od nepotrebnega dela zemeljske umrljive duše, da bi nova duša lahko nadaljevala potovanje po svoji poti skozi duhovne svetove. Takoimenovana »druga smrt« ni več potrebna in ni več osnove za ponovno reinkarnacijo. Za ljudi, ki pa so živeli ali živijo zgolj in le iz te narave treh dimenzij in časa, pa pomeni umiranje tisto dogajanje, ki pelje v razkroj osebnosti.


Miran