Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031207194824385




Pavlova kriva vera preplavila ves svet (2. del)

ponedeljek, 22. december 2003 @ 05:59 CET

Uporabnik: Pozitivke

dr. France Susman

Poročilo očividca

Janez Krstnik je zrasel med Kumranskimi eseni na zahodnem obrežju Mrtvega morja. Ob izlivu Jordana v Mrtvo morje, prav tam, kjer naj bi Elija odšel v ognjenem vozu v nebo, je Janez krstil svojega bratranca Jezusa, katerega ni prepoznal, ker je ta odraščal med eseni na severu, v Galileji, Janez pa bolj na jugu v judejskem Kumranu. Kot glasilec Nove dobe se Janez seveda ni hranil s kobilicami, kar hoče vedeti duhovniška biblija, ampak s svojim, Janezovim kruhom - to so pa rožiči, ki menda tudi tam uspevajo, kjer v puščavi ne raste nobeno drugo drevo. Grška beseda za rožiče je akris, za kobilice pa enkris. Pomota je nekomu prijala.

Jezusovo delovanje je bilo povsem uspešno. Kjer se je pojavil, je ljudem pokazal in dokazal, da odrešenje ni v klanju in uživanju ovac, kakor so učili tempeljski duhovniki in njihovi zdravniki, pač pa v notranjem očiščenju vse tiste nesnage, ki dela človeka bolnega. Ljudje so mu množično sledili, drugače ga duhovniki ne bi skušali spraviti s sveta. Po križanju in delovanju na gori Karmel, je odšel v Indijo. O obojem obstaja knjiga (dobi se v angleškem in nemškem prevodu), ki naj bi jo napisal šest let po križanju očividec esen, takrat še kot mladenič priča križanja, sedaj pa vodja jeruzalemskih esenov. Poglavje 77, odlomek 3 pravi, da so esenski zdravniki poznali skrivne rastline, ki so njihovemu bratu ohranile življenje.

Aleksandrijski eseni - terapevti, ki so bili budisti, kot že ime samo pove (theraputa - misijonarji theravada budizma, ki jih je poslal indijski kralj Ašoka v Egipt) so se s pismom v Jeruzalemu pri esenih pritožili, da se širijo čudne novice o nekem čudodelniku iz njihovih vrst, ki naj bi bil križan, umrl in vzletel v nebo. Pisali so, da to nikakor ni esensko. Voditelj esenov pa jim v zelo dolgem pismu opisuje, kaj se je dejansko zgodilo, in zakaj je bilo treba razširiti take novice. Njihovega brata so imele cerkvene in posvetne oblasti tako na piki, da preživetje v Palestini ne bi bilo mogoče. Zelo ganljivo je opisano srečanje med Marijo Magdaleno in med ranjenim prijateljem, ki ga ima za vrtnarja. To je bilo prvič po vstajenju, da so eseni privolili, da je Mojster odšel na sestanek brez zdravniškega spremstva. V tem poročilu pa se nahaja tudi močno nesoglasje z enim podatkom na torinskem zdravilnem prtu: tukaj se zelo dobro vidi, da je bil pribit z žebljem tudi skozi noge, esensko poročilo pa ponovno zatrjuje, da ni bil pribit skozi noge, ampak samo privezan, češ da v slučaju prebitja nog po vstajenju tudi ne bi mogel hoditi. Ne vemo, kako se bo razvozlala ta uganka.


V grobu so ostali povoji in lepo zložen prt - najdragocenejši predmet človeštva, ki še 2000 let po dogodkih spravlja cerkev ob živce. Zadnje njeno junaško dejanje (saj je pripravljena iti v zapor in smrt za svojega Odrešenika?): V petek 11. aprila 1997 so tik pred polnočjo zažgali na dveh koncih torinsko katedralo, da bi prt uničili. Le zakaj? Zato ker je sodna medicina dokazala, da ni bil v prtu mrtev - krvavel je iz 28 ran, mrliči ne krvavijo. 1988 pa so ukazali potvorbo pri radiokarbonski analizi prta, da bi dokazali njegovo neavtentičnost. Sancta simplicitas. Človeštvo bo sedaj le izvedelo, česa so bili zmožni cerkveni mesarji, da rešijo svoje posle.

Avgusta leta 70 so Rimljani jeruzalemski tempelj, kot je napovedal prerok Jeremija, zaradi neodnehanja klanja živali, porušili. Tudi Jezus (Ješua) je ponovno opozarjal, da bo tempelj-klavnica porušen, ljudje pa pobiti, odpeljani v suženjstvo, oziroma razkropljeni po vsem svetu, če ne bodo odnehali od krvavih daritev. Lo tirznah - ne ubijaj. Mearat parisim - brlog klavcev. Mnogi židovski učenjaki so kmalu potem začeli razpravljati o tem, da je z razdejanjem templja odpravljena potreba po obrednem in vsakem klanju živali. Židovski teolog De Vries je v sedaj morda najbolj veljavni knjigi obredov opisal, kako se duhovnik cela leta pripravlja na krvavo opravilo. Pa pride trenutek, ko udari z nožem: sicer ubija, ampak to je bog ukazal! Torej, ko ne bi bilo take religije, sploh ne bi bilo treba ubijati, kar je osnoven človeški nagon. Saj človek vendar ni divja zver, oziroma mu ni treba biti krvoločen. Mnogi židovski teologi učijo, da so krvave daritve od tedaj nadomeščene z oralnimi molitvami. Poleg Indijcev nima noben narod toliko zgodovinarjev, teologov, filozofov, znanstvenikov in pisateljev, ki utemeljujejo nekrvav način bogoslužja, kot židovski. V Angliji, Ameriki in Izraelu obstajajo revije in knjige, ki dokazujejo, da je pravi Žid - vegetarijanec. Tudi že obstajajo skupine, kjer praznujejo pasho zavestno na nekrvav način.


Prvi kristjani se niso tako imenovali. Danes jih imenujemo judeo-kristjane. Svoj čas pa so se imenovali eseni, ebioniti, nazorejci. Vsi viri brez vsake izjeme (razen Pavlovih) pričajo izrecno o tem, da je bil glavni poudarek novega življenja v nekrvavi prehrani, v nekrvavih daritvah, v veri v reinkarnacijo in v veri v Boga Očeta-Mater. Hegesip je najstarejši zgodovinar, ki poroča o tedanjem življenju. O Petru pravi, da je živel kot pravi nazorejec, in med drugim, da ni jedel mesa. V starih bukvah je še najti celoten citat o Petrovem načinu življenja, v morda najbolj razširjeni obširni cerkveni zgodovini, pa pri tistem citatu kardinal Danielou, kot že avtorji pred njim, izraz, da ni jedel mesa, enostavno zamolči, izpusti. Zgodovinarjem so davke ljudstva delili mesarji. Nepozaben dogodek zame je bilo tretje srečanje z bivšim tajnikom papeža Janeza XXIII. Škof Francesco Capovilla je živel v rojstnem kraju svojega bivšega šefa. Na mizi je ležala debela nova knjiga Razlaga geneze. Avtor komentira verz za verzom, nekatere po več strani. Z neučakano radovednostjo sem zagrabil za knjigo, ko se je škof oddaljil v sosedno sobo po neke podobice Janeza XXIII. Pred dvema pričema sem rekel, da bom sedajle zasačil avtorja pri goljufiji. Pa nisem vedel, kaj me čaka. Rezultat je bil boljši od pričakovanja. V prvem poglavju Geneze, to je prve Mojzesove knjige je opisano stvarjenje sveta, živali in človeka. Torej prvo poglavje, verz 27 In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. (To kar davkoplačevalci berejo v modernih prevodih kot Bog, se glasi v originalu Elohim - blesteči se - v množini! torej: Elohim so ustvarili človeka po svoji podobi, torej so Elohim tudi možje in žene!) 28 Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: "Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!" 29 In Bog je rekel: "Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež; 30 vse zeleno zelišče pa v živež vsem zverem zemlje in vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima dušo v sebi." (duša - nefeš uporablja avtor geneze za človeka in za žival, vendar ogromna večina cerkvenih prevajalcev pri živali besede nefeš ne prevede z besedo duša, ampak z besedo življenje in podobno, kot da hebrejščina ne bi imela dveh besed za dušo in za življenje. Traduttore - traditore). Zgodilo se je tako. 31 Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro.

Sedaj pa k škofu, bivšemu papeževemu tajniku, ki si na stara leta ob zasluženi pokojnini beli glavo z izdajalskim prevajalcem. Res nisem pričakoval ob vsem vedenju o ignoranci teologov, da se bo avtor komentarja knjige geneze o nastanku sveta in človeka tako pošteno podelal. Ali je verza 29 in 30 sploh prebral? Morda se mu je ob misli, da ne bo smel več jesti svinjskih zadnjic, pred očmi tako zameglilo, da tistih dveh verzov sploh ni videl, ker je pomislil, da jih ne bi smelo biti. Kaj se Elohim bleščeči stvarniki sploh vtikajo v naš način prehrane! Da si prihrani kak teološki ali svetopisemski salto mortale najnovejši razlagalec božjih načrtov ob ustvarjanju, - tista dva verza kratko in malo preskoči. Od verza 28 gre na verz 31. Pa ne, da je tako pomembnemu prvemu in edinemu zakonu, ki je bil dan človeštvu ob nastanku, morda posvetil na koncu knjige kakih sto strani. Ne bi bilo slabo. No, potem bi povedal, da tako važno zadevo komentira v prav posebnem poglavju. Kje pa! Božjo besedo je tako popravil, da je potem po božji volji res vse narobe v tej solzni dolini. Sicer pa tudi sam nisem o tistem prazakonu naravne prehrane ne v dolgem teološkem ne v cervenozgodovinskem študiju nikdar niti besedice slišal ali bral.


Seveda so avtorji, ki tista verza citirajo, ampak pravijo, da sta brez vsakega pomena, ker si je Bog premislil, in naj bi po vesoljnem potopu se sam potolažen veselil prijetnega vonja pečenih kozličkov in ovac. Ko se je duhovniški bog spametoval, nam je dal dokončne pametne zakone že kar v isti slavni Pseudomojzesovi Genezi, poglavje 8, verz 15 Tedaj je rekel Bog Noetu takole: 16 "Pojdi iz ladje ti in s teboj tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov! 17 S seboj izpelji vsa živa bitja, ki so pri tebi, od vsega mesa (aha, zaradi mesa je moral reševati živali): ptice, živino in vso laznino, da se razidejo po zemlji in zaplode in razmnože po zemlji!" 20 Noe je postavil Gospodu oltar, vzel od vseh čistih živali (košer - brez BSE) in od vseh čistih ptic ter daroval na oltarju žgalne daritve. 21 Gospodu je bil všeč prijetni vonj in Gospod je rekel sam pri sebi (saj ga ni nihče slišal, če ja pa sam narekoval Mojzesu vseh pet knjig, potem bi lahko bolje rekel: In jaz Gospod sem rekel sam pri sebi): "Nikoli ne bom več preklel zemlje zaradi človeka (če Bog kolne, potem so Balkanci njegovi najzvestejši služabniki). Kajti mišljenje človeškega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom udaril nobenega živega bitja, kakor sem storil." (Ni držal besede - na trilijone živali bi raje utonilo v vesoljnem potopu kot pa da služijo za medicinske poizkuse, da jih žive odirajo za nečimrne kožuhe, na smrt bolne prevažajo ob peklenski žeji in lakoti na tisoče kilometrov daleč, zveste, plemenite konje iz Poljske prek Slovenije lačnim katoliškim Italijanom, ko jim milijoni ptic selilk ne zadostujejo; v katoliški Španiji z blagoslovom božjih namestnikov na najbolj krut način zavratno pomorjenih na tisoče plemenitih bikov vsako leto v perverzno naslado rjovečim množicam).

Potem pa taisti, po vonju nedolžnih pečenih živih bitij hlepeči bog sklene za vse večne čase satansko zavezo v 9 poglavju Geneze, verz 1 Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove ter jim rekel: "Rodite in množite se ter napolnite zemljo! 2 Strah in trepet pred vami naj navdaja vse živali na zemlji in vse ptice pod nebom, vse, kar se giblje na zemlji, in vse ribe v morju: vse je izročeno vaši oblasti. 3 Vse, kar se giblje, kar živi, naj vam bo za živež; vse to vam dam kakor zeleno zelišče. 4 Samo mesa z oživljajočo krvjo ne jejte! (Zato Židje in muslimani koljejo na poseben način s puščanjem krvi: ne ti ne bog še ne poznajo anatomije, ki ve, da je v kilometrih kapilarov še ogromno krvi. Če se že hočejo držati božjih navodil, bi morali preiti na popolnoma nekrvavo meso, to je pa tisto iz pšeničnih beljakovin, popolnoma enakovredno, oziroma boljše kot živalsko. Potem živali ne bodo več trepetale pred človekom kot je bog ukazal). To so bili citati iz duhovniških - levitskih knjig.

Sveto pismo pa vsebuje tudi preroške knjige, torej ljulko in pšenico. Mojster je dal moder nasvet, ko je rekel: Bodite pametni menjalci denarja, ki znajo razločevati pristnega od falsifikata. Matej 13, 24: Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. 25 Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljulko med pšenico in odšel. 26 Ko je setev zrasla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljulka. 30 Ob žetvi porečem žanjcem: "Poberite najprej ljulko in jo povežite v snope, da jo sežgemo; pšenico pa spravite v mojo žitnico." Strupenost semena omotne ljulke (lolium temulentum) povzroča glivica Loliomyces temulentus, ki se naseli v njem in proizvaja temulin, strup za osrednje živčevje: ta povzroča omamo, pijanosti podobne motnje, glavobol, splošno oslabelost, drisko, bruhanje, krče, nezavest, včasih tudi smrt. Včasih so ga dodajali pivu, da je bolj upijanjalo. (Tomaž Petauer, Leksikon rastlinskih bogastev). Pri televizijski oddaji v živo je bil tudi teolog, profesor stare zaveze. Beseda je tekla o prehrani. Pred oddajo sem mu povedal, da bom verjetno citiral preroka Izaija 66,3 - da ga ne bi zaradi nevednosti osramotil. Ni reagiral. Potem sem pa le citiral (po svoje): Bike žrtvujejo, hkrati pa človeka ubijajo; drobnico darujejo, hkrati pa psu tilnik lomijo. Najnovejši slovenski prevod stavke komentira prav smešno - ker so sami dobro razumljivi, če so pravilno prevedeni. Najstarejši slovenski, Dalmatinov prevod (1575-80) ima takole: "Sakaj kateri eniga Volla sakolje, je raunu kakor da bi eniga Mosha vbill: Kateri eno Ouzo offra, je raunu kakor, de bi enimu psu vrat spahnil." Omenjeni profesor je najprej rekel, da tega citata ne pozna, potem pa je izjavil, da to ne drži. Končno imajo teologi nezmotljivo božjo besedo v svetem pismu, ki ne drži, ni pravilna, je zmotna. O, takih citatov je v bibliji polno, teologi jih nikjer ne omenjajo, ker pač ne držijo. Za božjo hrano imajo tisto ljulko, ki povzroča zgoraj omenjene simptome. Ali ni dovolj jasno, da je človeštvo od mesojedstva omamljeno, bolno, oslabelo?


Alzheimerjeva bolezen kaže na ljudeh podobne simptome kot BSE na kravah. Vzrok je preveč živalskih beljakovin v možganih. Creutzfeld in Jakob sta študirala v Baslu pri profesorju Alzheimerju. O kravah, ki imajo BSE in to nikakor ne po svoji krivdi, si upamo na veliko govoriti, da so nore. O ljudeh, ki imajo po svoji krivdi Alzheimerjevo, si pa ne upamo govoriti, da so nori, ali da imajo bolezen norih ljudi. Sama za Ameriko računajo, da bo od sedaj živečih 5 - 10 milijonov zbolelo za Alzheimerjevo. "Samo mesa, v katerem je kri, ne smete uživati, ker je kri nosilka duše." Torej v živi krvi, v živem telesu je duša, anima, življenje, v mrtvi krvi pa bolezen in smrt. Najstarejši slovenski spisi - brižinski spomeniki, se začnejo z ugotovitvijo: Če bi naš praded ne grešil, bi bili zdravi in bi večno živeli.

Kdor malo globlje preštudira začetke naše krščanske civilizacije, neprestano naletava na trditev, da je Pavel vse pokvaril, ustanovil svojo vero, izničil Jezusov nauk, žene podvrgel moškim, žene morajo v cerkvi, dolga stoletja najvažnejši ustanovi, ki je dala naši zahodni kulturi trajen pečat, molčati. Tako nam pove Martin Larson v svoji The Story of Christian Origins, da je Jezus ženske častil, Pavel ne. V 1. pismu Korinčanom, poglavje 11, verz 3 pravi Pavel: Hočem, da je slehernemu možu glava Kristus, glava ženi mož in glava Kristusu Bog. 4 Vsak mož, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, dela nečast svoji glavi. 5 Vsaka žena pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dale nečast svoji glavi; je namreč prav taka kakor ostrižena. 6 Če se žena ne pokriva, naj se še striže. Če pa je za ženo sramotno biti ostrižena ali obrita, naj se pokriva. 7 Mož si namreč ne sme pokrivati glave, ker je podoba in odsvit Boga; 8 žena pa je odsvit moža. Ni namreč mož iz žene (!), ampak žena iz moža. 9 In tudi ni bil mož ustvarjen zaradi žene, ampak žena zaradi moža. V istem pismu poglavje 14, 34 Ženske naj v cerkvah molče. Zakaj ni jim dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor tudi postava pravi. 35 Ako pa se hočejo v čem poučiti, naj doma vprašujejo svoje može; kajti ženi ne pristoji, da bi govorila v cerkvi.

Zgoraj omenjeni židovski profesor Hugh Schonfield je opozoril na dejstvo, da so bili eseni edini, ki so popolnoma zavračali suženjstvo. Pavel, ali kdor piše v njegovem imenu - cerkev ima vse skupaj za božjo besedo - piše v pismu Efežanom 6, 6 Sužnji, bodite poslušni zemeljskim gospodarjem s strahom in trepetom (kakor v Genezi: strah in trepet vsem živalim), v preproščini svojega srca, kakor Kristus; 6 ne s službo na videz, kakor bi hoteli ljudem ugajati, marveč vršite božjo voljo iz srca kot Kristusovi služabniki 7 in služite z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem, 8 ker veste, da bo vsak, naj bo suženj ali svoboden, dobil povračilo od Gospoda za to, kar bo dobrega storil. V prvem pismu Timoteju 6, 1 Vsi, ki so pod jarmom suženjstva, naj imajo svoje gospodarje za vredne vse časti, da se božje ime in nauk ne bosta sramotila. 2 Tisti pa, ki imajo verne gospodarje, naj jih zato, ker so bratje, ne prezirajo, temveč naj jim še bolj služijo, ker so verni in ljubljeni, kateri si prizadevajo za dobrodelnost. 3 Če pa kdo drugače uči (tu so mišljeni eseni, ebioniti, nazorejci, Jezusovi, Jakobovi in Petrovi pristaši) in se ne ravna po zdravih besedah našega Gospoda Jezusa Kristusa in po božjem nauku, 4 je napuhnjen in ne razume nič, ampak boleha za prerekanjem in puhlim besedičenjem, iz katerega nastaja zavist, prepir, preklinjevanje, hudo natolcevanje, 5 nenehno prerekanje med ljudmi pokvarjenega mišljenja in brez resnice, ki imajo pobožnost za vir dobička.


Le kje je Pavel pobral, da je Jezus priporočal suženjstvo? Pač pa so se cerkve sklicevale na Pavla, da so branile suženjstvo. Ko je Abraham Lincoln skušal odpraviti suženjstvo, so se cerkve sklicevale na Pavla v obrambi suženjstva. Tudi organizacija Ku Klux Klan se je sklicevala na Pavla ob svojih znanih grozodejstvih, ko so na primer sežigali cerkve črncev. Upton Clary Ewing piše v svoji nad vse pomembni knjigi The Prophet of the Dead Sea Scrolls, da so bili eseni edina skupina v tistem delu sveta, ki se je uprla navadi suženjstva. "Zgleda, da so bili prvo ljudstvo na zemlji, ki je obsodilo suženjstvo. Pavel je bil nedvomno pod velikim stresom in težo na telesu in duhu, ker je sprejel rimsko navado suženjstva in so ga zato stari apostoli močno kritizirali in se ga izogibali. Zato so ga imenovali apostat - odpadnik." Pavel, ki se ni nikdar srečal z Jezusom, je njegov nauk popačil v marsičem, preziral je navodila apostolov, ki so bili osebno v Jezusovi šoli. So bili drugi zgodovinarji tudi tega mnenja?

V svoji odlični knjigi Christ or Paul? teolog Holmes-Gore piše: "Bralec naj primerja pravi krščanski standard s Pavlovim in ugotovil bo strašno izdajo vsega, kar je Mojster učil. Najhitrejša pot v izdajo velikega Učitelja, je ta, da se potvori njegov nauk. To je naredil Pavel in njegovi nasledniki, in ker je cerkev sledila Pavlu, je tako klavrno odpovedala v nalogi, da bi odrešila svet. Nauk, ki ga je učil blaženi mojster Kristus, in katerega so skušala zastonj braniti njegova učenca Janez in Peter ter Jakob, Jezusov brat, tisti nauk, ki so ga ti trije hoteli ohraniti neokrnjenega, je bil tako v nasprotju z Pavlovim evangelijem kot je luč naprotje teme."


Véliki in svetovno znani danski filozof, teolog in pisatelj Soren Kierkegaard (1813-1855) je zapisal: "V Kristusovem učenju je religija popolnoma sedanji čas: Jezus je pravzor, in naša naloga je, da ga posnemamo, postanemo njegovi učenci. Potem pa je s Pavlom prišla korenita sprememba. Pavel odteguje pozornost od posnemanja Jezusa in fiksira pozornost na Kristusovo zadostilno smrt. Martin Luther je ob svoji reformaciji spregledal, da se je krščanstvo, še predno se je pojavil katolicizem, sprevrglo v Pavlovih rokah. Pavel je naredil iz krščanstva Pavlovo religijo, ne Kristusovo. Pavel je Kristusovo krščanstvo zavrgel, ga popolnoma obrnil, ga naredil za popolno nasprotje izvirne Kristusove proglasitve."

Briljantni in tudi svetovno znani francoski zgodovinar religije Ernest Renan (1823-1892) je zapisal v svoji knjigi o svetem Pavlu: "Pravo krščanstvo, ki bo vekomaj trajalo, prihaja iz besed Kristusove poslanice in ne iz Pavlovih pisem. Pavlovi spisi so bili nevarnost in skrita čer, vzrok za glavne napake krščanske teologije." V Novi zavezi je neprimerno več Pavlovih besed kot Kristusovih. In to Pavlovo besedičenje nikakor ni v skladu z Jezusovimi besedami. Cel plaz znanstvenikov lahko navajamo v tej smeri. Le kako, da je javnost to dejstvo spregledala?

Angleški zgodovinar Will Durant je napisal Kulturno zgodovino človeštva v 18 knjigah. V knjigi Cezar in Kristus pravi: "Pavel je ustvaril teologijo, za katero je komaj dobiti kako bežno zaslombo v Jezusovih besedah. S svojimi razlagami je Pavel lahko zanemarjel stvarno Jezusovo življenje in njegov nauk, katerega ni poznal neposredno. Pavel je nadomestil življenski stil z vero kot dokaz kreposti. To je bila tragična zamenjava."

Robert Frost, ki je dobil slavno Pulitzerjevo nagrado za pesništvo štirikrat v letih 1924, 1931, 1937 in 1943, je v svoji zbirki A Masque of Mercy pisal: "Pavel se tudi znajde v bibliji. On je tisti tovariš, ki je Kristusa izteologiziral ven iz krščanstva. Le dobro si ga oglejte." Pulitzer bi rekel: Le dobro ga osvetlite, kajti če zlo osvetlimo, bo izginilo. Med študenti cerkvene zgodovine je svoj čas krožila krilatica bolj za hec kot zares: Čim bolj osvetljuješ cerkveno zgodovino, tem bolj temna je. James Baldwin, najbolj znani črni ameriški avtor 20. stoletja, je v knjigi The Fire Next Time izjavil: "Pravi arhitekt krščanske cerkve ni bil razvpiti, od sonca ožgani Hebrejec (Jezus Kristus), ki ji je dal svoje ime, ampak preje neusmiljeno fanatični samopravični Pavel." Martin Buber, najbolj spoštovani židovski filozof 20. stoletja, je zapisal v svoji knjigi Dve vrsti vere: "Jezus govora na gori je v popolnem nasprotju s Pavlom. Vedno bolj priznavani mistik, pesnik in pisatelj Kahil Gibran, je izjavil v svoji knjigi Jezus, sin človekov: "Tale Pavel je resnično čuden človek. Njegova duša ni duša svobodnega človeka. Ne govori o Jezusu in ne ponavlja njegovih besed. On bi z lastnim kladivom udaril na naklo v imenu nekoga, ki ga ne pozna." Resnično: Pavel ne citira Jezusovih besed. Še preden so bili napisani evangeliji, so učenci ponavljali njegove besede, Pavel pa ne.

Tako pravi slavni teolog Helmut Koester v svoji knjigi Teološki vidiki prvotne krščanske krive vere: "Pavel sam stoji v somraku krive vere. Ko bereš Pavla, takoj zadeneš na večjo težavo. Kar je Jezus pridigal ni postalo vsebina Pavlovega misijonskega delovanja. Jezusovi izreki ne igrajo nobene vloge v Pavlovem pojmovanju odrešenja. Pavla ni čisto nič brigalo, kaj je Jezus učil. Ko bi bil Pavel popolnoma uspešen, bi presneto malo ostalo od Jezusovih izrekov."

Največji esen modernih časov, leta 1958 v Ameriki rojeni dr. David Owen, ki je pridno zbral večino podatkov o tem, kako je Pavel izdal Jezusov nauk, pravi, da je čas, da se človeštvo poslovi od Pavlove krive vere in začne živeti, kakor je Jezus učil, začenši s tem, da nehamo jesti živali. V Ameriki je 17 milijonov vegetarijancev. Vsi Američani so zelo patriotični, zato lahko prisluhnejo Thomasu Jeffersonu, tretjemu predsedniku ZDA in avtorju ameriške deklaracije neodvisnosti: "Najprej je Pavel spridil Jezusov nauk."

Angleški filozof Jeremy Bentham je domala vsakomur poznan. V svoji knjigi Ne Pavel, ampak Jezus je zapisal: "Vsak profesor Jesusove religije naj pride pri sebi na čisto, kateri od obeh religij, Jezusovi ali Pavlovi, hoče pripadati."

Pomembni nemški teolog Ferdinand Christian Baur, je v svoji knjigi Cerkvena zgodovina v prvih treh stoletjih, pisal: "Kakšno vrsto avtoritete naj bi imel apostol, ki ni bil nikdar pripravljen za apostolsko nalogo v Jezusovi šoli, ampak se je drznil pozneje prisvajati apostolsko nalogo v imenu svoje lastne avtoritete? Edino vprašanje, ki se poraja je, kako je mogel biti apostel Pavel v svojih pismih tako brezbrižen do zgodovinskih dogodkov iz Jezusovega življenja. Pri njem ni sledu za učencem, ki naj bi prejel nauk in načela, ki jih uči, od tistega Mojstra, katerega ime nosi."

Veliki Mahatma Gandhi, ki je nenasilno osvobodil Indijo angleškega kolonializma, je v eseju Discussion on Fellowship, zapisal: "Pokazala se mi je velika razlika med Jezusovim govorom na gori in Pavlovimi pismi. Pavlova pisma so cepljena na Jezusovem nauku, Pavlova lastna razlaga mimo vsake izkušnje s Kristusom." Carl Gustav Jung, svetovno znani švicarski psihijater, je pisal v svojem eseju Psihološki pogled na dogmo: Saulov fanatični odpor proti krščanstvu ni bil nikdar popolnoma premagan. Odkrito si razočaran, ko vidiš, kako težko Pavel dovoli realnemu Jezusu iz Nazareta, da bi prišel pri njem do besede."

Veliki slavni dramaturg, George Bernard Shaw, vegetarijanec, Nobelov nagrajenec za litaraturo leta 1925, piše v svojem Androcles and the Lion (prečudovita zgodba iz rimskega koloseja): "V Pavlovem krščanstvu ne najdeš niti ene besede kake karakteristične Jezusove izjave. Nikdar ni bilo bolj monstrozne impozicije kot je impozicija Pavlove duše na Jezusovo dušo. Sedaj je lahko razumeti, kako sta policija in cerkev zatrla Jezusovo krščanstvo, medtem ko je pavlovstvo preplavilo ves zahodni civilizirani svet, ki je tedaj obstajalo v rimskem imperiju in ga je sprejela njegova uradna vera."

Albert Schweitzer, 1952 Nobelov nagrajenec za mir in tudi slavni vegetarijanec, "eden največjih kristjanov svojega časa", filozof, glasbenik, zdravnik, duhovnik, misijonar in teolog, piše v svojem Iskanju zgodovinskega Jezusa in v Pavlovem misticizmu: "Pavel ni želel spoznati Jezusa. Pavel nam pokaže s kako popolno brezbrižnostjo gleda na zgodovinskega Jezusa. Kakšnega pomena je dejstvo, da je Pavlov evangelij drugačen od Jezusovega? Pavlov odnos do Jezusovega evangelija je tak, da ne ponovi Jezusovih besed, in se ne sklicije na njegovo avtoriteto. Usodno je, da grške, katoliške in protestantske teologije vsebujejo Pavlov evangelij v taki obliki, da ne nadaljuje Jezusov nauk, ampak ga spodrine."

William Wrede nas informira v svoji odlični knjigi Pavel: "Pozabljiva nasprotovanja v treh Pavlovih poročilih o njegovem spreobrnenju zadostujejo, da se nam zbudi nezaupanje. Jezusovo moralno veličanstvo, njegova čistost in pobožnost, njegovo služenje svojemu ljudstvu, njegov način kot prerok, vsa konkretna etično-religiozna vsebina njegovega zemskega življenja, ne pomeni Pavlu prav ničesar. Ime Jezusov učenec se ne da aplicirati na Pavla. Jezus ali Pavel: ta alternativa označuje, vsaj deloma, relogiozno in teološko vojno današnjih dni."

Rudolf Bultmann, prav gotovo eden od najbolj spoštovanih teologov 20. stoletja, je pisal v svoji knjigi Pomembnost zgodovinskega Jezusa za Pavlovo teologijo: "Očitno je, da se Pavel ne opira na Jezusove besede v oporo svojih pogledov. Če pregledamo bistvene Pavlove ideje, postane jasno, da Pavel ni odvisen od Jezusa. Jezusov nauk je za Pavla irelevanten, pa naj se še tako trudi."

Walter Bauer tudi eminenten teolog, piše v Pravovernost in Krivoverstvo v najzgodnejšem krščanstvu: "Naj bo dovoljeno, da ostro govorimo, da je bil Pavel edini superkrivoverec, ki ga je poznala apostolska doba. Še en Nobelov nagrajenec, Ernest Hemingway: "Tisti sveti Pavel... To je tisti tip, ki je naredil vso zmešnjavo!" Schalom Ben Chorin v knjigi Bruder Jesus, der Nazarener, 4. naklada leta 1981: "Das Christentum fängt mit Paulus an - Krščanstvo se začne s Pavlom."



ZAKAJ SE VATIKAN HOČE ZNEBITI TORINSKEGA PRTA?

Ker prodaja Jezusovo smrt na križu, prt pa dokazuje, da ni na križu umrl. Pavel je učil, da smo odrešeni z neko smrtjo, oziroma vsaj s prelivanjem krvi. O tem predpavlova cerkev ničesar ne ve. Zadostilna smrt je semitsko praznoverje, katerega je Pavel prenesel na Kristusa, in na tej krivi veri je zgrajena absolutistična oblast cerkve. Če se kdo hoče posvetiti vsestranskemu preučevanju cerkvene zgodovine, potem naj bo pripravljen, da bo zbolel.

Torinski zdravilni prt je temeljni dokaz, da je Jezus sploh živel, drugi dokumenti o njem je cerkev tako zmanipulirala, da je veliko zgodovinarjev dvomilo o njegovi historičnosti. Sodna medicina je ugotovila, da mož, ki je ležal v prtu ni bil mrtev. Krvavel je iz 28 ran. Mrliči pa ne krvavijo. Svetovnoznani katoliški pesnik in pisatelj Paul Claudel je torinski prt z velikim spoštovanjem imenoval "5. evangelij". Hans Naber je pod tem naslovom 1954 izdal prvo knjigo, ki je govorila o dokazih, da Jezus ni na križu umrl. Izredno zanimivo je, kako je Hans Naber prišel do ideje, da je začel zbirati tozadevne dokumente o prtu, katerega imenujemo tukaj zdravilni in ne mrtvaški prt: bil je prepojen z aloe in miro, ki so najboljše zdravilo za odprte rane.

Papež Janez XXIII je 30. junija 1960, na predvečer praznika Presvete krvi v okrožnici vsem škofom pisal, da je Jezus odrešil človeštvo s prelivanjem krvi, ne omeni pa, da bi bila za to potrebna smrt - kakor da se je nevede odzval širjenju novice o znanstvenih dokazih, da Jezus ni na križu umrl. 25. marca 1969 je dal torinski kardinal Michele Pellegrino nalog tajni, anonimni komisiji, naj prt preišče. To se je zgodilo med 16. in 18. junijem 1969. Do 6. januarja 1970 je preiskava ostala cerkvena skrivnost. Kako da se je le zvedelo o preiskavi? Pač delo enega človeka na pravem mestu! V začetku maja 1969, 6 tednov po skrivni preiskavi, je nekdo iz Vatikana na to opozoril Naberja. Brez tega opozorila svet ne bi izvedel za preiskavo - ostala bi cerkvena skrivnost, zgodovinska skrivnost pa, ki je bila pri preiskavi potrjena, da Jezus ni na križu umrl, o čemer je tiha priča njegova kri na njegovem zdravilenm prtu, bi ostala še dolgo časa človeštvu prikrita.

Ker je bilo v začetku maja 1969 Naberju javljeno, da gredo na delo kot tatovi ponoči, je ta pod imenom Kurt Berna 17. junija 1969 razširil brošuro v italijanščini o Jezusovem preživetju. Že 26. junija je Annibale Bugnini (njegovo uslužnost Vatikanu sem dobro poznal, ker sem svoj čas z njim vodil revijo v latinščini za lazariste, pri katerih sva oba bila) izjavil v imenu Vatikana, da je brošura brez vrednosti, in da se Vatikan ne namerava pečati s prtom. Zakaj Bugnini? Ker je bil zadolžen za cerkvene obrede, preko katerih se preliva Jezusova smrt do vernikov. Če smrti ni bilo, so cerkveni zakramenti nepokrite menice, ponarejen denar, ki ga sv. Peter na nebeških vratih ne priznava za vstopnico v nebesa. Kar je Bugnini izjavil, je bilo namerno zavajanje svetovnega tiska, saj so deset dni preje, 16. junija, skrinjo po 36 letih odprli in prt tri dni natančno pregledovali.

Decembra 1969 je neki član rimske kurije Naberju sporočil, da iščejo radikalno rešitev za problem Jezusove smrti. Že 3. januarja 1970 sporoči Hans Naber agenciji Reuter, da je v Vatikanu na potezi krog ljudi, ki hoče iz verskih razlogov prt uničiti. O tem so poročale agencije po vsem svetu, razen v komunističnih deželah. 5. januarja izjavi mons. Giulio Ricci, član škofovske kongregacije, da je prt najsvetejša relikvija Jezusovega trpljenja. Naslednjega dne, 6. januarja poročajo svetovne agencije, da so izvedli med 16. in 18. junijem 1969 preiskavo prta. "Člani komisije, izvedenci raznih panog so se o stanju prta izrazili zelo pozitivno." Skrivnost je prišla na dan.

Več kot 2000 časopisov začne marca 1970 poročati o dokazih, da Jezus ni na križu umrl. Mons. Giulio Ricci objavi 22. marca v vatikanski reviji Osservatore della Domenica potvorjeno fotografijo prta, ki naj bi dokazala, da v grobu, na prtu ni bilo krvavenja. Nato objavljajo časopisi prave fotografije in vedno več znanstvenikov se izraža o dokazih na prtu, da Jezus ni na križu umrl. Med drugimi se javi češki zdravnik dr. R.W. Hynek. Glasgowski doktor anestezije W.B. Primrose (42, Polwarth Street, Glasgow W.2) kot strokovnjak razlaga Janezovo poročilo (Jn 19,34), da sta ob nabodu s sulico pritekla kri in voda (še v grobu je iz prsne rane na hrbtni strani nastala cela luža krvi, ki je tekla navpično po boku ležečega, drug potok krvi pa kaže na prtu, kako je kri tekla navpično po visečem telesu!), da je torej nemogoče, da je bil Jezus mrtev, ko je bil naboden in tudi ne ko je bil v grobu. Mrliči ne krvavijo. Dr. J.G. Boume, vodja oddelka za narkozo in oživljanje v londonski bolnišnici sv. Tomaža je izjavil: "Jezus je preživel križanje v smrti podobnem stanju, v grobu se je zbudil v življenje in je vstal." Apostel Janez je bil priča medicinskega dokaza, da je Jezus poskusno usmrtitev telesno preživel, delovanje srca je ostalo.


Pavlova kriva vera preplavila ves svet (1. del)

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20031207194824385







Domov
Powered By GeekLog