V času Daiya (Tai-hui), velikega Zen mojstra dinastije Sung, je živel menih po imenu Doken (Tao-ch'ien), ki je študiju Zena posvetil že veliko časa, vendar se še ni približal njegovim skrivnostim, če sploh je kdaj kaj takšnega bilo. Ko je bil že precej obupan, so ga nekega dne poslali po opravkih v oddaljeno mesto. Popotovanje je zahtevalo pol leta in je zato bilo prej motnja, kot pa pomoč pri njegovem učenju.
Sogen (Tsung-yuan), eden od njegovih prijateljev, ki je bil zelo sočuten, se je ponudil: »Spremljal te bom na potovanju in naredil zate vse, kar je v mojih močeh; nobenega razloga ni, zakaj ne bi zmogel nadaljevati s svojim iskanjem tudi med potovanjem.«
Nekega večera, ko je Doken obupano moledoval svojega prijatelja, naj mu pomaga pri reševanju uganke življenja, mu je le ta odgovoril: »Pripravljen sem ti pomagati pri vsem, kar je v moji moči, toda obstajajo stvari, pri katerih ti ne morem pomagati, pri teh stvareh se boš moral znajti sam.«
Doken je izrazil željo, da bi izvedel, katere so te stvari in prijatelj je odgovoril: »Ko si, na primer, lačen ali žejen, moje pitje in prehranjevanje ne bo napolnilo tvojega želodca; jesti in piti moraš sam zase. Ko hočeš odgovoriti na klice narave, moraš sam poskrbeti zase, saj ti pri tem ne morem nikakor pomagati. In nadalje nihče drug, razen tebe ne bo nesel tvojega telesa po tej poti.«
Ta prijateljski nasvet je nenadoma odprl um resnico iščočega meniha, ki je bil od tega odkritja tako prevzet, da ni vedel, kako bi izrazil svoje veselje. Sogen je dejal, da je njegovo delo sedaj opravljeno in da po vsem tem njegovo spremstvo ne bi več imelo nobenega smisla, zato je pustil Dokena, da je svoje potovanje nadaljeval sam.
Čez pol leta, ko se je Doken vračal v svoj domač samostan pa se je zgodilo, da ga je na svoji poti iz gora srečal Daiye, ki je takoj pripomnil: »Tokrat resnično ve vse.«
Naj torej vprašam: »Kaj je bilo to, kar je nenadoma šinilo skozi Dokenov um, ko mu je prijatelj Sogen dal tako stvaren življenjski nasvet?«
V času Daiya (Tai-hui), velikega Zen mojstra dinastije Sung, je živel menih po imenu Doken (Tao-ch'ien), ki je študiju Zena posvetil že veliko časa, vendar se še ni približal njegovim skrivnostim, če sploh je kdaj kaj takšnega bilo. Ko je bil že precej obupan, so ga nekega dne poslali po opravkih v oddaljeno mesto. Popotovanje je zahtevalo pol leta in je zato bilo prej motnja, kot pa pomoč pri njegovem učenju.
