Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031214173943838

V človeku je skrit bog petek, 19. december 2003 @ 05:39 CET Uporabnik: Pozitivke "Če b se Bog želel skriti pred človekom, bi se skril v njegovo srce, kajti to je zadnje mesto kjer bi ga človek iskal." Tako je nekoč odgovoril modri rabi na vprašanje, kje iskati Boga. V človeku je skrit božji princip, ki ima povsem drugačne lastnosti od tistih, ki so človeka zasužnjile in podredile zakonu oholosti, samopotrjevanju. Ravnanje po svobodni volji, je prav gotovo ena od teh božjih lastnosti. Od obdobja renesanse do razvoja mišljenja sredi dvajsetega stoletja je pet stoletij razvoja naše evropske kulture. Eksistencialisti petdesetih let, med njimi tudi Jean Paul Sarte, Luis Ortega, Ernest Hemingwey, Graham Green, Samuel Becket in Albert Camus, so gledali na pojav človeka drugače. Sartre je pripisoval človeku predvsem občutek dostojanstva in potrebo po opredelitvi. Po njegovem mnenju je človek povsem sam, brez božanskega vodstva, obsojen na svojo svobodo. Smisel človekovega obstoja vidi v tej svobodi in pravi: življenje je samo tisto ali vse tisto, kar je človek naredil iz njega. Nujnost opredelitve je bil zanj zelo pomemben, v pravem pomenu besede celo poglaviten. Albert Camus, strastni iskalec resnice, je menil, da posameznik lahko napreduje šele potem, ko se neposredno sooči z nesmislom (absurdom), a v svojem prizadevanju vseeno vztraja. Oba omenjena velika misleca pa tudi drugi, so zavrgli metafizično (nadčutno, s čuti nezaznavno). Menila sta, da pojma nadnaravno in božje, modernemu človeku ne predstavljata ničesar, saj se z njimi ne da delati. To pa je vsekakor stanje iluzije,ujetosti v sedanji trenutek in ni čudno, da se je Sartru življenje zdelo nesmiselno in prazno, ali kot se je sam izrazil "človek je nepotrebna strast". S tem pa se vsak pravi iščoči človek ne more strinjati. Zakaj? Prvič, ker se je naučil gledati na kraj, kjer se bori na življenje in smrt in ki drži človeka ujetega, kot na začasen dom, ki je nastal iz enega univerzalnega življenja zato, da bi vsemu človeštvu po njegovem padcu nudil oporo. Drugič, ker lahko iz lastne izkušnje potrdi, da obstoja božje življenje - božje kraljestvo ali nirvana. In tretjič, ker je spoznal, da je zanikanje božjega bolezen in norost, ki ogroža in uničuje temelj njegovega bivanja, ki se danes vedno bolj širi po svetu in pri nas. Eksistencialisti si nikakor niso mogli predstavljati, da bi bil v človeku božji princip, ki se lahko poveže z izvirom življenja. Friedrich Nietzche je hotel človeka spraviti z njegovo usodo. V našo zahodno mišljenje je vpeljal pojem "Ljubi svojo usodo". Sprejmi svojo usodo kot najboljšo možnost, ki jo prejmeš. Hkrati je kot posledico svojega notranjega iskanja spoznal, da je krščanski bog "mrtvi bog", bog, ki je omejil človekove odločitve (1844 - 1900) in njegovo osebnost na poslušno čredno žival. Za eksistencialiste je bil vsak bog mrtev bog, ne glede ali je to krščanski bog, ali visok ideal katerekoli ideje boga. Moderni človek obstoja in se opredeluje z izbiro, za katero se odloči. Tako je vse njih vedno bolj mučil občutek praznine. To stanje je opisala Sartrova družica Simone de Beauvoir, ki je zapisala: "Zaman se gledam v ogledalo in si pripovedujem svojo zgodbo. Sama sebe nikoli ne morem doživeti kot celovit osebek. V sebi čutim praznino in ta praznina sem jaz. Čutim, da nisem." To je prepoznavni občutek ujetosti in izgube stika z najvišjo Inteligenco. Njena misel, da sama sebe nikoli ne more doživeti celovito in da "čuti, da ni.." je zmotna. Saj ima človek v stanju celosti zelo jasen občutek lastne resničnosti, kakor tudi resničnosti sveta. Oba velika misleca Sartre, kot Camus sta pretirano poudarjala moč razuma in obenem podcenjevala pomen notranje izkušnje ali intuicije. Eksistencialist je človek, ki izhaja is tega, da mora človek izbrati med zunanjo moralo in notranjo resnico. Lastna izkušnja in uvid sta pomembnejša kot privzeto in predpisano znanje. Ne verjame, da sta razum in znanost sposobna dati odgovor na najpomembnejša življenjska vprašanja. Po Sartru je eksistenca pred esenco (bistvom). Zato je človek prisiljen izbrati svojo izbiro in za njene posledice je odgovoren. V primeru, da se ne odloči izbrati, je to tudi izbira. Vendar je resnici na ljubo tako izhodišče diametralno nasprotno božjemu načrtu za človeka. Kdor resnično verjame v svoje možnosti, lahko z upoštevanjem svojih prirojenih ali pridobljenih talentov vzame v svoje roke razvoj celovitega življenja. Zato mora človek v sebi nositi pravo Idejo ali božanski ideal, da se lahko potem v popolni predanosti k temu idealu usmerja in tako sprejme vse možnosti, da si pridobi svobodo in jo doživi. Nasprotno pa eksistencialisti zanikajo ta bistven vidik. Njihov ideal lahko razumemo, kot nikakršen ideal, ki bi imel vodilo - preprosto delovati po najboljših sposobnostih in se kar se da pravilno odločiti glede na dane okoliščine. To pa je pogled, ki se ujema z današnjim mišljenjem. Da, pravilno in točno stališče, bi se lahko reklo. Posledica pa je izguba notranje svobode. Naša doba kaže, da pomeni svobodna izbira prav nasprotno. Resničnost je danes znana in seveda drugačna. Zakonitosti sveta vedno pripeljejo ideale, drugega za drugim, do točke absurda. Zgodovina to potrjuje. Po izidu Platonovega dela Zakoni so se mnogi veliki duhovi zavzemali za človeštvo in uresničitev idealne družbe in njene idealne ureditve. Toda vztrajnost materije je njihovo idejo vedno znova zavrgla in jo naredila neuporabno. Vedno znova ista pesem: Ideal dobi v prizadevanju skupine pionirjev neko obliko ali formo. Prvi učinek veliko obeta, vendar pa zemeljske narave - človeka niso upoštevali. V obdobju renesanse je prišlo do hitrejšega razvoja mišljenja, potem pa se je razvoj ustavil, kar je trajalo vse do 19. stoletja; veliki misleci so se vračali k osnovni ideji idealne države. In človek naj bi bil srečen, ker bi živel v skladu s principi take družbene ureditve. Toda moč človeške narave je že v kali zatrla sadove tovrstnega prizadevanja. Nedvomno, da obstajajo faktorji, ki jih pionirji niso predvideli. Bogati meščani, mnogi učenjaki in duhovščina so se obnašali cinično in odklonilno. Potem je postala v Evropi vodilna trgovina in zatem še vojska. Evropa (pomeni "večer") je trpela in še vedno trpi. Vedno znova je grmenje orožja pretrgalo harmonično sobivanje zahodnega sveta. Idealna ureditev države se lahko uresniči le med enako mislečimi. Vedno, ko je videti, da bo razumno skupno življenje mogoče, manjša skupina in drugače misleči odpovedo. In tako spet nastanejo nova stališča in izhodišča. V vmesnem obdobju je prebivalstvo Evrope eksplozivno naraščalo. In vsi so hoteli izkoristiti možnost sreče, ki je bila na razpolago. Pesem se vedno enako konča; idealne družbene ureditve ni. Trajnejša notranja svoboda znotraj zemeljske narave izgleda, da ni možna. Do resničnega razsvetljenja ni mogoče priti z glasbo, niti z razumom. Tako kot človek brez svetlobe sonca ne bi poznal dnevne svetlobe, tudi človeški duh ne more brez svetlobe božjega sonca postati razsvetljen. Do notranjega razsvetljenja se ne pride z razvojem zemeljskega razuma. Samo božji duh lahko človeku kot ogenj milosti podari razsvetlitev! Eksistencialisti so pravilno trdili, da razum ne more razsvetliti človeka. S temi mislimi so soglašali. Toda problem je ostal odprt, kajti to, da lahko samo božji duh podari po milosti razsvetlitev tudi ni bilo sprejemljivo. In zakaj se po prepričanju eksistencialistov človek ne more osvoboditi? Po prepričanju Camusa lahko človek na ta vprašanja odgovori šele potem, ko spozna absurdnost svojega lastnega stanja. V človeku živi trdovratno, razjedajoče in neizbrisno hrepenenje po izgubljeni enosti. Svet to zavrača. Človek se ozira okrog, poskuša najti odnos do sveta in doživlja zemljo kot neplodno, sovražno področje bivanja. Kakšna absurdna situacija! Kaj v resnici človek sploh dela na tej zemeljski krogli? To mučno spoznanje je bilo za Camusa odločilnega pomena. Zaradi občutka nevzdržnosti, ki nastane zaradi spoznanja absurdnosti in se lahko vsakega človeka poloti nenadoma. V resnici je to edinstven trenutek v človekovem življenju, ko odpade občutek vsakdanje varnosti; to je trenutek, ko zavest spozna, kako tuj in hladen je ta svet. "Občutek odtujenosti se nas poloti, ko nenadoma spoznamo - opazimo, da nam je svet tuj!" Potem vidimo, kako zelo je lahko za nas vse tuje, nedostopno in s kakšno silovitostjo nas lahko narava ali okolje zanikata. Tako se nam svet izmika; je spet on sam. Do absurda pride, ko se človek, ki se sprašuje, sooči s svetom, ki molči. Camus je bil neverjetno strasten iskalec, ki je, tako kot mnogi njegovi tovariši, prodrl do meje jaza. Prav vsi so raziskovali zmožnosti in kvalitete osebnosti in pokazali, da zemeljska osebnost niti v tustranstvu, niti v onstranstvu ne more pričakovati večnega zveličanja. Njihova zasluga je večja, kot če bi postavili novo religijo ali kakšen nauk o odrešenju. Camus je veličino videl v človekovi osebnosti, v primeru, da bi bila sposobna dati smisel svojim dejanjem v svetu. In ker se trpeča osebnost lahko poistoveti s trpečimi soljudmi, je solidarnost, kot so videli, osnova za vsak prevrat. Kdor išče resnico, bi bilo zanj zelo priporočljivo prebrati Camusova dela. Njegovo iskanje in rezultati nas prevzamejo. Toda tiste, ki hočejo resnico zares najti in jo tudi doživeti, čaka neka druga razsežnost. Veliko odkritje je, da svet ni človekova prava domovina. To je spoznanje, da zemeljski obstoj ni vse, za kar je človek ustvarjen. Obstaja druga nepoznana polovica sveta, katere del je tudi vsak človek. Kliče nas! Ta nepoznana polovica sveta je tako zunaj nas, kot tudi v nas. To je vesolje, ki nas obdaja, istočasno je to tudi v nas. V nepoznanem, ne čisto obstoječem delu našega dvojnega bitja, miruje, ali še slabše, v večini ljudi leži v smrtnem spanju (" prebudi se, ki spiš.")ta Resnični. To je del, ki ga človek ni spoznal zaradi lastne odločitve. Ko pa se prebudi v nas Resnični človek nastane nova zavest, kateri človek dolguje silno energijo, katera se v hipu osvobodi in pošlje našemu srcu moč Resničnega. Šele od tega trenutka dalje pride do spoznanja o vzroku lastnega obstoja v zemeljskem svetu in nova vera nas poveže z drugim svetom, v novem višjem duhovnem razvoju. Tako prihaja do delovanja božje narave, razsvetlitev v duhu in z božjim duhom. In vse kar je nemogoče postaja mogoče zaradi delovanja in komunikacije od strani božje sile, milosti in ljubezni. Tako lahko v našo dušo prodira božja tolažba, moč Svetega Duha, ki zaradi našega trpljenja in notranjih bojev hrepeni po osvoboditvi. Tako se nam odpre svet četrte dimenzije, kjer se lahko dela za vse ljudi, ki še blodijo v nam poznanih treh dimenzijah. Naše življenje se je začelo že pred neskončno dolgim časom in nas vodi skozi krožni tok izkušenj znotraj našega časa vse do točke našega notranjega spoznanja Stvarnika. Tako nas ne žene čas, ampak večnost. In vsi tisti, ki srečajo večno človeško stanje, kar naše tukaj ni, so hkrati večni in časovni-minljivi. Pravzaprav so oboje. Bog in človek. Božanski čas ni naš čas, je trenutek in trenutek je večnost. Zaradi tega nima nikakršnega smisla podaljševati življenje tu na zemlji. Vse, kar je pomembno, je le, ali se ovedemo večnega-brezčasnega, ki je izvor našega življenja. Kdor išče večnost ali sedaj, se zave, da mora njegova duša prestati proces očiščevanja tu na zemlji, da bi lahko doživel božansko. Nesmrtna duša v nas sili. Našo zemeljsko osebnost, da ne bi obstala na poti domov, saj je naša osebnost otrok časa, začasna, in duša, resnična duša, otrok večnosti in kot taka nesmrtna. Zato se telesni človek stara od trenutka, ko se rodi in umre, da bi lahko osvobodil za dušo za duhovno pot domov. Božanska duša je tako stara in zato večno mlada. Mi ljudje si nikoli ne moremo podjarmiti časa in si ga prisvojiti. Lastninjene ni možno. Čas nam vsem polzi skozi prste, ne moremo ga zgrabiti. Njegova prisotnost izvira iz nespremenjenega zakona, ki nam vsem vlada in ki ga moramo ubogati. Verjemite, da nihče ne ve, od kod prihaja čas, kam gre in kje se konča. Čas določa krog prihoda na ta svet v obstoj, življenja in umiranja. In iz tega temeljnega razloga je zelo pomembno, kako in kaj počnemo z svojim življenjem. Naše življenje mora imeti duhovno vrednoto. Ni pomembna dolžina, saj je število let v človeku že v vnaprej določeno, določeno je z življenjsko močjo, ki je nekomu dana. Kar je pomembno, je to, ali začnemo iskati notranjo božansko bit, ki je osnova večnosti in ali jo bomo sposobni najti v letih, ki so nam odmerjena. Kdor se zaveda te resnice, nima veliko časa na pretek, a še manj da bi ga izgubljal za nepomembne stvari. Za vse nas in za ves svet obstaja Božanski načrt. Ta načrt deluje in danes je mogoče že dosegel točko razvoja, na kateri se lahko vedno večje število duš reši propada. Temu se človeštvo ne more upreti. Ne z denarjem, ne s tehniko in ne z močjo. Pri preboju vseh teh sten, ki jih je človek ustvaril kot posameznik ali kot skupnost, bi upiranje predstavljalo za Boga pravo katastrofo. No, do preboja bo zagotovo prišlo. In vse kar je in bo božjemu načrtu na poti, bo odstranjeno. Kdor se bo temu upiral, bo to doživel zelo trdo! Kaos je iz Teosa nastal zaradi upiranja in nesprejemanja božjega načrta. Hudi duh je vedno v "upornih" ljudeh. Mnogo ljudi je in še vedno govori ob soočenju s to potjo: "To iščemo, to je to, kar smo iskali, ampak da je to že ta pot in da smo jo res že našli ne, to še ni mogoče. Dobro pridemo, vendar bomo še nekaj časa vse skupaj opazovali in počakali, da pride naš čas. Mogoče je še vse skupaj prezgodaj." Pazite, kdor tako govori, ta z vso močjo zapre vrata, in kdo ve, kako dolgo bo trajalo, da se vrata ponovno odpro. Tako kaos narašča. Atmosfera negotovosti je v povečanem zamahu, ker ljudje še niso dovolj prebujeni in jih tako pri zaznavanju iz duhovnega sveta ovira lastna zožena zavest. Kdor ima stik, ne potrebuje spodbude, kdor pa bo še naprej živel po starem, še naprej uveljavljal svoj ego- in lastne sposobnosti, ne bo prišel nikamor. V vsakem življenju vedno pride do kritične točke - trenutka spoznanja prave poti, pri tem pa se tudi kažejo zelo nazorno in razločno nasprotne moči. Kasneje se šele pokaže, ali je naša vera dovolj močna, ali je Kristusova sprememba v človeku rodila pravi sad, da lahko preseže strah in neodločnost. Nasprotna satanska sila nas bo pri tem še kako ovirala in na vse načine poskušala uničiti! Zato moramo imeti mantro: "V Kristusu zmorem vse." To sveto ime moramo izgovarjati večkrat dnevno in še posebej v kriznih trenutkih ali ko nas temna sila ovira. Veliko družbenih struktur je danes hierarhično postavljeno, tako tudi večina podjetij in organizacij. Vodi jih majhna skupina ljudi, ki jo običajno sestavljajo idejni vodje in planerji. Pod njimi je srednja izvršilna skupina, ki se v nekem trenutku povzpne v vrh (slabšalno ime za to skupino je "povzpetneži") in jo sestavljajo delavci in uslužbenci. Takšna struktura ima vedno obliko piramide. Če je ta piramidna struktura uravnovešena v dobro vseh, takrat deluje optimalno. V primeru pa, da je njena spodnja osnova preširoka in sam vrh prenizek, takrat ljudje živijo bedno, kajti ko manjka vrh, nastane kaos. Če si recimo ogledamo indijski sistem kast, bomo ugotovili, da je imel ta sistem v začetku duhovno zgradbo. Od moči, ki so tekle skoznjo, so lahko vsi prisotni prejemali največjo količino moči, ki so bile na razpolago. Vrh je prestrezal duhovno silo in modrost in jo tako posredoval spodnjim ravnem, to je kot pri koncentričnih krogih, ki nastanejo ob padcu kamna v vodo. Najvišji so bili tisti, ki so bili najbolj duhovno razviti in s tem najbolj dovzetni za sprejemanje božanske volje. Sledili so jim duhovniki, ki so imeli nalogo, da od zgoraj sprejeto sporočilo realizirajo v svojem življenju in ga razširjajo dalje. Za njimi so bili verniki, nazadnje pa vsi, ki dotika božje volje še niso mogli prejeti ali ga prenašati dalje, saj so jih še vodile sile tega sveta. Tako je v sčasoma ta sistem kast popolnoma dobil grobo materialno obliko in se spremenil v dogmatično formo. Različni sloji so sedaj strogo ločeni med seboj, tako da ne more nihče zapustiti svoje kaste. Od nekdanjega vrhovnega vodstva, ki so ga bili deležni vsi, ni ostalo popolnoma nič. Vsakdo išče svoje mesto, ki mu pripada, in se zanj zavzema. Ima občutek, da tako mora in ta boj mu jemlje vso energijo. Vsakdo ima različne talente in kvalitete. Seveda bi bilo idealno, ko bi lahko vsak človek izkoristil svoje sposobnosti za to, da bi služil skupnosti. Takšna Ideja je bila osnova za komunizem, ki je skrajna meja socializma. Danes pa je temelj sodobnega kadrovanja v zaposlovanju in vodenju. Kot je znano, so v komunizmu kvalitete vseh ljudi služile blaginji družbe, v sodobnih podjetjih pa logiki kapitala ali dobička. Tako je danes človek samo kapital. Svoje sposobnosti mora kar se da dobro izkoristiti, da bi se tako delovni kapital čim bolj povečal. In to je v večini primerov vzrok za konflikte. Na poti do željenih položajev se ljudje poslužujejo prilizovanja oblastnim strukturam podjetja, ki so nad njim, ob sebi ali pa pod sabo pa dobesedno teptajo vse, kar jih ogroža. Moto je: konkurenca velja za zdravo. Tako se ljudje na smrt trudijo dokazovati in postanejo neverjetno zavistni, kadar nekdo drug zasede delovno mesto, ki bi si ga želeli zase. Tako vidimo kako satanska sila vstopa skozi vrata človeške sebičnosti in ji ni noben problem, da na tej osnovi vedno močneje podžiga medsebojni boj v katerem na koncu izgubijo vsi! Tako se človek počuti nepotrjen in manjvreden, namesto da bi izhajal iz lastne vrednote in moči, ki mu jih je dalo življenje. Frustracije so tako močne, da hoče ta občutek nadomestiti in tako sebe v nedogled tlači in se izničuje. Ta želja po samopotrjevanju gre na škodo soljudi. Zlo se povečuje. V prejšnjih časih smo bili ljudje bolj povezani med seboj, obstajale so mestne ali vaške skupnosti (zadruge). Ljudje so imeli religiozno skupno pripadnost in doživljali skupnost kot svojo hišo ali dom. Poznali so drug drugega in ni bilo tako grozljive odtujenosti, ki se dogaja prav sedaj. Današnja odtujenost je tako strašna, kot je v vsej dolgi zgodovini bivanja na zemlji še nismo doživeli! Gre za popolnoma nov fenomen, ki pa nazorno kaže, kako smo daleč stran od Boga in ljubezni. Koliko časa lahko takšno stanje še traja? V prejšnjih časi so si ljudje pomagali med seboj in so bili odvisni eden od drugega. Nastopilo je močno industrijsko obdobje. Tempo novega časa je vse močneje ločeval zavest in razvoj je dosegel točko, ko je človek sebe občutil kot ločeno in osamljeno bitje. Vidite, če božje vodilo v človeku ne deluje, potem doživlja človek to ujetništvo kot neizmerno bolečino in ta izolacija v človeku je pekel v človeku, čeprav ima poleg tudi raj, vendar ga ne vidi niti ne zazna. In v takih okoliščinah se človeške vrednote, kot celovitost, ljubezen in povezanost z vsem obstoječim, povsem zadušijo. V mnogih primerih potem zaradi tega bolečega pritiska človek v obupu naredi samomor! Vse dokler bo človeško ravnanje izviralo iz nagona jaz in samo jaz, bodo konflikti v posamezniku kot tudi celotni družbi. Ta individualizacija je plod ločenosti jaza od vseh drugih, ki je zaprt sam vase. Tako ne more drugače kot, da v vsakem drugem sočloveku vidi nevarnost za svoj bedni obstoj. To je vsekakor temeljni naravni zakon tega sveta. Naš oholi samoomejeni jaz ne more nikdar sodelovati z drugimi brez zla ali konfliktov, razen če se v človeku prebudi spoznanje, da je nujno zgraditi drugačno, višjo božje povezanost. Na osnovi komunikacije z božjo voljo je to vsekakor možno. Ker pa se človek še naprej upira tej svetlobi prihaja v tem trenutku do obnavljajoče kozmične moči in zaradi tega so te moči vzrok za razkroj močnih skupinskih občutenj klanov, plemen in vseh podobnih skupinskih združenj. Preden pa človek lahko ponovno spozna svojo lastno povezanost z vsemi ljudmi v zunanjem svetu, mora Bogu v sebi dati sebe, da se potem lahko udeleži resničnega zdravilnega procesa. Zavedajmo se v vsakem trenutku, da je božanska ljubezen velikanska gonilna moč, ki deluje skrita v ozadju našega običajnega človeškega obstoja. Od te moči je odvisno našo življenje, pogoj je, da smo v stiku z njo, saj nam ta veza omogoči obstoj; v nasprotnem smo izgubljeni. To je moč, ki ji lahko povsem zaupamo. Gre torej za zaupanje, ki je most med Bogom in človekom. Ko to zaupanje zgradimo, potem lahko zaupamo tudi vsakemu ustvarjenemu bitju. Brez tega zaupanja ne moremo živeti z nikomer, niti sami s seboj. Da bi lahko ljudje prijateljsko sodelovali med seboj, se morejo srečavati na osnovi božanske ljubezni, ki je prisotna v vsakem človeku. Svojega bližnjega lahko ljubimo le takrat, ko ga ljubimo v samem sebi ("In da v tebi ljubim sebe samega."). Pogoj pa je, da se najprej, kot smo to že dejali, povežemo z božansko silo, saj je le-ta temelj našega življenja. Komunikacija z božansko silo nam nato omogoči resnično povezanost s soljudmi. Taka odprtost za razliko od zaprtosti našega srca za notranjo tišino in milost prikliče božansko delovanje Sv. Duha, ki se dotakne vseh src ljudi. "Pridi duša sveta na vse prisotne ljudi in izlij ljubezen Tvojo na vse!" Današnji človek je izgubil smer, kompas v svetu in ni se še odprl izviru življenja, zato je tudi nastopilo napovedano obdobje Apokalipse. To ni konec sveta, ampak pomeni razodetje resnice skozi krizne razmere. Nikakršen čudež ni, da je zaradi takega načina mišljenja človeštvo v kaosu in uničevanj in terorizem dnevna tema medijev. Zato imajo ljudje tako velike probleme. Da se ne bi današnji človek popolnoma potopil v svojih problemih, jih je prenesel navzven in jih naredil za predmet študija in opazovanja. Notranje kot zunanje odnose življenja ne spreminja, se od njih oddaljuje in jih opazuje kot komično ali kot tragično umetniško izvedbo. Mnogim pomeni zabavo, drugim pa je streznitev. Psihične motnje se širijo in psihologi ter psihiatri rešujejo to temeljno vrzel tako, da krpajo človekovo notranjost, ki je kot taka večkrat raztrgana, kar pa neizogibno povzroči izgubo duševne enosti. Na zavest zelo vplivajo današnje brezdušne podobe. Ljudje storijo vse, da bi ohranjali in vzdrževali lepo telo. Za dušo se ne brigajo več. Kariere je danes postala pomembnejša kot pa sreča življenjskega partnerja ali družine. Pri mnogih posameznikih je zelo opazen vrhunec egoizma. Vedno manj ljudi sklepa globlje duševne veze, vedno več ljudi noče poznati več vesti in morale ter se ženejo. Kam? Izgleda da mora človek priti do skrajnih meja. Miran Komentarji (3) www.pozitivke.net