Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Iskanje, vpraševanje, večna notranja nepotešenost - vse to je presežek, po katerem se ločimo od vsega ostalega v vesolju. Mislim na vertikalno iskanje, za katero smo tako dobro opremljeni, tudi simbolično - edini smo pokončni, zazrti v zvezde, ne plazimo se med koreninami in ne ližemo z blatne prsti medenih kapelj, po katerih hrepenijo goni telesa. Ali pač? No, meso se resda večkrat ukloni k opojni medičini, ampak duh vztraja pokončno, duh želi gledati v zvezde in iskati. Z iskanjem se udejanjamo kot ljudje.



Ni težko v sebi zaznati iskateljskega impulza, težje je ugotoviti, kaj pravzaprav iščemo, na kateri od milijonov zvezd, v katere smo zazrti, je tisto, po čemer hrepenimo; kadar vemo, kaj iščemo, pa pogosto ne znamo najti poti do tja. Vsa duhovnost tega sveta ima za skupni imenovalec večno iskateljstvo, na katerega smo tako rekoč obsojeni. Iščemo samo ljudje, saj krvavo potrebujemo občutek, da ima življenje smisel. Brez smisla ni upanja, brez upanja pa nimamo razloga, da bi šli naprej, da bi naredili naslednji korak. Tako izgineta pot in cilj, s tem pa tudi naše iskanje. In človek brez duhovne komponente, ki ga žene k iskanju, neha biti človek.


Kaj pravzaprav iščemo?

To je verjetno prvo vprašanje, ki se po takem uvodu porodi v resnem iskalcu. Moram opozoriti, da v tem članku in njegovih nadaljevanjih ne boste našli odgovora nanj. Pravzaprav odgovora nikjer ni, vsaj v taki obliki ne, v kakršni bi ga pričakovali. Vsak posameznik ga najde v sebi, pa še tam ponavadi ne kot odgovor, ampak le kot bolj globoko vprašanje - to lahko pričakujete tudi od branja naslednjih odstavkov: verjetno boste imeli še več vprašanj, le da bodo bolj globoka in jasna kot prej. Vneti duhovni iskalci ne prihajajo do vedno bolj jasnih odgovorov, ampak do vedno bolj jasnih vprašanj (kljub temu je treba priznati, da so tudi odgovori na določeni stopnji razvoja zelo pomembni). Cilj življenja ni v tem, da najdemo prave odgovore, ampak da najdemo prava vprašanja. Smisel iskanja je iskanje samo; ko to dojamemo, smo našli. Ampak do tega spoznanja je pred večino od nas še dolga pot …

V knjigi Tri rdeče niti sem zapisal: "Za dosego resnice nam ni treba nič narediti, nikamor hoditi in nič posebnega študirati, pa vendar jo zares spoznamo šele takrat, ko smo dovolj veliko naredili, dovolj prepotovali in usvojili dovolj znanja."


K zablodam …

Iz teh (dokaj paradoksnih) trditev bom izhajal pri razmišljanju v tem prispevku, ki se bo nanašalo na zablode in pasti v duhovnem iskateljstvu; v naslednjih številkah bom obravnaval zablode in pasti v odnosu do cilja, poti, korakov, smisla in na koncu samega pojma človek. Zablode in pasti bodo označene s črko in zaporedno številko, tako da bo npr. P-3 pomenilo "zabloda št. 3 v zvezi s potjo", K-2 pa bo pomenilo "zabloda št. 2 v zvezi s koraki".

Obravnavanje duhovnih zablod v reviji, kot je Karma-plus, se mi zdi zelo pomembno, saj jo berejo duhovni iskalci, ki pogosto nimajo dovolj časa, možnosti in teoretične podlage, da bi poglobljeno proučili vse psihološke, sociološke, religiozne, filozofske, okultne, tehnične, biološke in ne vem kakšne še vplive, ki nas oblegajo kot vojska, nas oblikujejo in pogojujejo, v kratkem in preglednem revialnem prispevku pa so lahko predstavljeni dovolj strnjeno in nazorno, da lahko vsakdo dojame njihovo bistvo. In razumevanje bistva je dovolj, da se človek izogne pastem, zaradi katerih lahko potrati veliko dragocene energije in časa. Pozabil sem že, kdo je nekoč rekel: "Učimo se iz napak drugih, življenje je prekratko, da bi jih vse naredili sami."

Vsi omenjeni dejavniki iz okolja nedvomno vplivajo na nas, nam določajo merila o stvareh, tudi o sebi in svoji duhovnosti, o tem, kaj je sploh iskanje, kaj je treba iskati, kakšen naj bi bil učitelj iskanja (nekateri taki osebi pravijo guru), kdo je naš idealen partner in kateri pripomočki so pri tem neobhodni, ali je pri iskanju pomembnejše srce ali glava … Včasih so naše predstave v zvezi s temi vprašanji točne, včasih pa zmotne; zmotne so posebej takrat, ko najdemo "tisti pravi odgovor" in ga "zacementiramo" kot absolutno resnico; še bolj pa ko začnemo od drugih pričakovati, da začnejo čutiti in misliti enako kot mi.


Zablode in pasti v zvezi z iskanjem

Mnoge zablode in pasti so bile nakazane že v dosedanjih odstavkih, v nadaljevanju pa bom nanizal posamezne točke, tako da bom vsako začel z zmotno (ali le pogojno točno) trditvijo, ki jo lahko slišimo iz ust marsikaterega duhovneža. V nekaterih primerih trditve niso povsem zmotne, jih pa zato nepopolno ali subjektivno interpretirajo. Potrudil se bom razložiti, zakaj gre v navedenih primerih za zmoto in obenem svojih odgovorov ne formulirati kot nove "fiksne ideje". Rad bi, da tisti, ki še iščejo, ostanejo iskalci, tisti, ki so našli, pa razmislijo o tem, ali se niso morda ustavili in žrtvovali svoj smisel za občutek varnosti. V pristanu zasidrana ladja je resda na varnem, vendar tam ne izpolnjuje svojega namena. Iskalci smo, iskalčev namen pa je v iskanju, ne v najdenju.

I-1. Duhovnost nudi dokončne odgovore na bistvena vprašanja o bivanju, smislu, Bogu itd.
S to trditvijo povzemam zablodo o iskateljstvu, o kateri sem razglabljal do tukaj, zato ne potrebuje nadaljnje razlage. Naj samo ponovim, da duhovnost ne temelji na odgovorih, ampak na vprašanjih, zato ne nudi rešitev, ampak naloge. Tisti "duhovni" nauki, ki posameznikovo naziranje sveta ukalupljajo v fiksne, nefleksibilne odgovore, so zgolj materialistični nauki pod krinko duhovnosti.

I-2. Kdor išče, ta najde (torej je dovolj, če samo vztrajamo v iskanju)
Če po stanovanju iščete očala, ta trditev drži - če boste dovolj vztrajni in boste preiskali vsa možna mesta, jih boste našli. Če iščete sebe (kar je skupni imenovalec vsega duhovnega iskateljstva), pa je drugače. Iščete namreč iskalca, ta pa se ves čas spreminja (saj namreč išče). Ko ga najdete, ko ga ujamete, vam ostane samo njegov obris, njegova slika, dejanski on pa odfrči naprej, tako kot vam sedanjost nenehno uhaja v preteklost in je ne morete prijeti. Če po drugi strani iskalec obstoji in se vam prepusti, neha biti iskalec in prav tako niste našli tega, kar ste iskali; dva decilitra morja, zajeta v kozarec, nehata biti morje.
Sprijazniti se je treba s tem, da se ne moremo najti; sploh ne moremo najti ničesar duhovnega, živega - niti Boga, niti duš drugih ljudi (ali živali in rastlin). Lahko tečemo skupaj z njimi v reki življenja, lahko se z njimi ujamemo v božanskem plesu; lahko smo, kar smo, ne moremo pa ničesar imeti, ne drugih ne sebe. Kadar iščemo je najpogostejša napaka prav v tem, da si prizadevamo imeti več in ne biti več. Če torej v svojem iskateljstvu ne čutimo, da postajamo več, ampak se pri nas samo kopiči vedno več nazivov, informacij, ideologij, knjig in drugih predmetov, ki nikoli ne morejo zares postati del nas, morda nismo na pravi poti.

I-3. Pri iskanju je najpomembneje imeti: gorečo željo, vero v uspeh, odločnost, pogum, iskrene namene in zlasti ljubezen
Brez vsega naštetega je res težko priti daleč, vendar nič od tega ni tako bistveno kot zdrava presoja (razumska in intuitivna). Če ne znam razločevati med smermi na križiščih življenja, utegnem zaiti na stranpot, pa če sem še tako ljubeč, iskren in odločen. Če ne zmorem razsoditi, kje so moje realne meje poguma in odločnosti, bom morda poskušal preveč in omahnil na pol poti. Če se ne zavedam, kaj je dejansko ljubezen, lahko v sebi negujem parazitsko čustvo, ki se v meni redi in me napihuje do skrajnjih razsežnosti, jaz pa sem prepričan, da pokam od ljubezni.
Razsoja ni samo stvar razuma, ta mora delovati soglasno s srcem, da bi bilo iskanje pravilno usmerjeno. S tem pridemo do naslednje zablode:

I-4. Duhovnost je stvar srca in ne razuma, slednji je predvsem ovira
Marsikdo je tako močno prepričan v to trditev, da začne zaničevati razum in na veliko poveličevati čustva - ljubezen, sočutje, milost, radost … kar je seveda narobe, saj zaničevanje, če je še tako dobro zakrinkano, ni ravno duhovno čustvo. Osebno se povsem strinjam s trditvijo, da je razum ovira na duhovni poti, saj nas vleče v razglabljanje o resnici in oddaljuje od neposrednega doživljanja resnice. Toda za razliko od kategoričnih nasprotnikov razuma ga imam za "nujno zlo" na prvih devetih korakih osebnostne rasti od desetih; je namreč nezamenljiva pomoč pri orientaciji, pri samousmerjanju. Šele na zadnjem koraku ga smem (in moram) izklopiti, da se mi odprejo vrata v novo dimenzijo doživljanja resnice, do katere razum nima dostopa. Tu začne veljati izrek: "Kar iščemo z glavo, nam razodene srce." Če razum izklopim že prej, ne bom nikoli prišel do tega zadnjega koraka, saj me bodo občutki enako zasužnjili kot suhoparen razum zasužnjuje materialiste.

Glede na to, da je iskanje rdeča nit vseh nadaljnjih člankov, bo privrelo na dan tudi pri pisanju o cilju, poti, korakih, smislu in človeku; šele teh šest pojmov skupaj tvori celoto, zato je tukaj marsikaj ostalo nedorečeno, zaokroženo bo šele po koncu šestega prispevka. Do takrat (pa tudi potem!) ostanite odprti: dvomite v moje besede, nasprotujte mi, me dopolnjujte in nadgrajujte … bodite ljudje - iščite!

Nikola Petrovič

Objavljeno maja 2003 v reviji Karma plus kot prvi od šestih prispevkov (nadaljevanja sledijo).