Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20031130004144507

Realizacija sebe in notranji klic torek, 30. december 2003 @ 06:41 CET Uporabnik: stojči Ukvarjati se s svojo karmo, ali karmo drugih ljudi, ki vstopajo v tvoje življenje ni tako preprosto, kot se zdi, sploh pa je karma težko doumljiva in razložljiva z logiko. Zakaj? Ker je pogojena z stlačenimi nerazčiščenimi vzorci iz prejšnjih življenj, ki se počasi sproščajo skozi tvoja negativna čustva. Pri tem pa, ne pozabi še na tekočo karmo, ki si jo s svojimi mislimi, besedami in dejanji še dodatno nakopavaš in vlečeš s tem na sebe takšno ali drugačno energijo. Tvoja in moja narava pa je običajno taka, da za čustvena in mentalna stanja hočeva takojšne razlage in odgovore. Pozabi, sprosti se od svojih dvomov, strahov, laži in počakaj na svoje boljše notranje vreme. Notranje sonce vedno sije, ko miselni oblaki odletijo v daljave, ali pa se zjokajo na tvoje srce. Ja, treba se bo realizirat. Kaj pa je realizacija sebe? Uresničitev. In kaj je uresničitev? Uresničitev je izvedba notranje izpolnitve. Kako pa izvesti to notranjo izpolnitev? Za to pa je potrebno najprej začutiti ta notranji prostor, ki naj bi ga z nečem napolnil. In če imam o tem prostoru in tem nečem že vnaprej izdelan koncept, mi bo to le ovira v prepoznanju te notranje posode in tega nečesa, s čimer naj bi jo izpolnil. Potem pa moram najti še nekoga, ki mi je sposoben pokazati, kako se napolni ta notranja posoda in ga prositi, da mi pokaže ta način notranjega polnjenja. In že smo spet pri mojstru. Zdaj bom, da ne bo preveč dolgočasno tole branje, spet kar preskočil na eno od zgodb, ki se seveda spet dogaja v Indiji. Torej, nek kmet je gledal možakarja v svetih oblačilih, kako je iz soda, v katerega je padel škorpijon, le tega skušal rešiti, a ga je pri vsakem njegovem poizkusu škorpijon lepo pičil v roko, tako, da ga je le ta moral ponovno spustiti v vodo. Kmet ga je opazoval in vprašal:«Sveti človek, kaj počneš?« in »sveti mož« mu je odgovoril: « Moja karma je, da rešujem vsa bitja, ki potrebujejo mojo pomoč, tako sem videl, da je škorpijon padel v to vodo in ga zdaj skušam rešiti, njegova karma pa je, da me pika v roko in mi s tem daje svojo lekcijo« Kmet mu je odgovoril: «Ne vem kaj imaš ti od tega pikanja, jaz, če bi se mi že zdelo rešiti tega škorpijona, bi raje v roke vzel kako palico, ali vejo in ga potegnil ven in si prihranil brezvezne bolečine.« »Sveti človek« se je lepo zahvalil kmetu, vzel v roko palico in z njo rešil škorpijona in ob tem spoznal, da bo tudi sam potreboval zase neko čudežno notranjo palico, s katero se bo rešil pikov svojega lastnega razuma in pikov razumov drugih ljudi. Začel je iskati takega mojstra, ki bi mu to omogočil, dokler ga ni našel. Mojster mu je odkril tehnike Spoznanja in človek se je res začel veseliti svojega življenja. Nekoč, ko sta z nekim drugim mojstrovim učencem, (ki je bil len in ni prakticiral tehnik, kaj šele, da bi pomagal mojstru), šla po neki poti, je oni drugi našel pod nekim grmovjem lonec, v katerem je bilo na vrhu pol pepela, pod njim pa pol zlata. Naš »sveti človek« pa je bos stopil na velik trn, ki mu je prebodel nogo. Žalosten je odšel k svojemu mojstru in mu rekel:« Poglej, priden sem, vsak dan prakticiram tvoje tehnike in ti pomagam po svojih najboljših močeh in me je doletela taka karma, da sem stopil na ta trn, ki mi je prebodel nogo, drugi učenec, pa niti ne prakticira, niti ti ne pomaga, pa ga je doletela taka karma, da je našel lonec, v katerem je bilo pol zlata in pol pepela. Ali ni to krivično?« Mojster mu je odgovoril: »Poglej, oni učenec je bil v prejšnjem življenju dober mož in je veliko dobrega storil in če bi tako nadaljeval, bi se do zdaj že realiziral in ne bi našel samo pol lonca zlata, ampak celega. No, tudi to zlato mu ne bo prav nič pomagalo, v kolikor se ne bo prav hitro spremenil. Ti pa si bil v prejšnjem življenju lopov in bi moral biti v tem življenju obešen in vse kar se ti je zgodilo je to, da si stopil le na ta trn?« Učenec se je svojemu mojstru globoko priklonil in mu rekel: » Večna ti hvala:« On je že vedel zakaj se mu je zahvalil. Tudi meni se je enkrat primerilo, ko sem se peljal z avtom po cesti, da sem ob kraju videl mačko, ki je imela vso glavo zatlačeno v prazni konzervi in je nikakor ni mogla izvleči. Brez odlašanja sem ustavil in rešil mačke gotove pogube. Spet drugič sem šel sredi poletja, ko je bilo zares vroče do neke gostilne, da nekaj popijem, ker sem bil res žejen. Ko sem bil že čisto blizu, me je nekaj potegnilo nazaj na parkirišče k nekemu neznanemu avtomobilu, v katerem so bile vse šipe zaprte. Takoj sem vedel zakaj se je to zgodilo. V prtljažniku je ležal pes brez vode, z nogami v zrak, se tam cvrl in še v zadnjih krčih trzal. Šel sem na gostilniški vrt in se zadrl kdo ima tak in tak avto in v njem takega psa. Vstal je nek moški. Opozoril sem ga, da njegov pes »crkuje« v prtljažniku od vročine, on pa je samo zamahnil z roko in mi rekel, da je njegov pes na to že navajen. Ne vem kaj se je zgodilo s psom in ali je preživel, ampak jaz sem to storil zato, ker sem tako začutil, kot bi me ta pes nekako poklical na pomoč, brez, da bi sploh enkrat samkrat zacvilil. Najmočnejši notranji klic pa sem doživel pred nekaj leti, ko sem se z avtom v Ljubljani peljal po Celovški cesti proti mestu in sem na zelenici med dvema cestama ob prehodu za pešce zagledal ležati človeka in zraven nekaj avtomobilov z utripajočimi lučmi. Vedel sem, da se je zgodila nesreča in da je bil človek na prehodu povožen. Okoli njega so že bili ljudje, vendar še ni bilo policije, niti rešilca. Občutek klica je bil tako močan, da sem moral zapeljati vstran in ustaviti avto. Rekel sem si: «Poglej, zdravnik nisi, kako drugače pa tudi ne boš mogel pomagati, poleg tega pa so tam že itak drugi ljudje.« In sem odpeljal naprej. Naslednji dan sem prebral v časopisu, da je človek umrl. Danes tega ne bi več ponovil. Če čutiš, da si poklican, ne sprašuj se zakaj in ne čakaj, ampak se vedno takoj odzovi. Dobro se zavedam, da mi to prefinjeno čutenje omogoča moja povezava s srcem, ki mi jo je spet omogočil moj mojster s tem, ko mi je poklonil njegove tehnike Spoznanja. Nedelanje je delanje iz čutenja, ko začutiš, da si za nekaj poklican in nato to nekaj storiš po svojih najboljših močeh, pa če je to še tako banalna stvar. Lahko ti sledi ta božanska notranja satisfakcija, seveda, če je ne pričakuješ. Če pa jo, pa jo običajno itak ne doživiš. Res ta odsev Boga z dna srca, je zame ena nedoumljiva, ampak tako neverjetno popolna stvar, ki nikoli ne dela nobenih napak, jaz in ti pa se vseskozi lahko učiva iz tega dna in učiva se lahko tudi iz svojih napak :) Stojan Svet Komentarji (5) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog