Ali lahko premagamo nasilje? Obstaja veliko organizacij, ki se aktivno bojujejo proti nasilju. Ustvarjajo pritisk proti povzročiteljem nasilja, jih skušajo blokirati in jim povzročati škodo. V družbi ima policija vlogo boja proti nasilju. V državi ima vojska vlogo zaščite proti nasilju, in polno je zvez in zavez, ki se podpirajo v boju proti skupnemu sovražniku.

Če pa uporabiš logiko, in premisliš, kaj nasilje je, prideš do presenetljivega zaključka, ki poruši vse dozdevno močne argumente za boj proti nasilju. Napad je vedno stvar zorne točke, oziroma je odvisen od zaznave. Že sama beseda na-silje, pomeni uporabiti silo proti nekomu. Namen uporabe sile pa je vedno povzročiti škodo, bolečino in uničenje tistemu, proti kateremu je uporabljena.

Ko se bojuješ proti nasilju, pa naj bo to na še tako navidezno neškodljiv način, tudi ti povzročaš nasilja, saj je boj prav tako povzročanje sile. Bojuješ se vedno zato, da bi zaščitil sebe, oziroma tisto, kar meniš, da je tvoje. In vedno se bojuješ zato, ker meniš, da ima tisto, proti čemur se bojuješ, moč, da te prizadane.

Z bojem, oziroma napadom, priznavaš svojo ranljivost. Edina stvar, ki se ti zdi, da je del tebe in hkrati ranljiva, pa je tvoje telo. Le telo je dozdevno moč poškodovati, raniti in uničiti. Tvoj um, tvoje misli, tvoj duh, tisto, kar ni tvoje telo, pa nihče ne more poškodovati. Z bojem proti čemer koli zato vedno govoriš, da si ti svoje telo, in tako zanikaš svojo nesmrtnost.

Nasilje se nikoli ne konča prav zato, ker se proti njem bojuješ. Ta trenutek te nihče ne napada. Spominjaš pa se, da si bil že napaden in zato se bojiš, da bi te ponovno napadli. Ker nočeš biti ponovno napaden, si pa v strahu pred napadom in ga stalno pričakuješ, ne vidiš nobene druge rešitve, kot to, da sedaj ti napadeš prvi. Meniš, da je napad najboljša obramba.

Toda sedaj te nihče ne napada. Ti pa napadaš v lastni obrambi. Napadaš samo zaradi spominov na napad, ki se je v preteklosti zgodil proti tebi. Toda preteklosti ni več. Je samo sedaj. Vsa preteklost so samo tvoji spomini. In bojiš in napadaš samo zaradi svojih spominov, ki v tebi zbujajo strah. Vedno se bojuješ samo proti svoji spominom, in zato biješ boj proti samemu sebi.

V šoli so te učili zgodovine, da bi spoznal, kaj vse se je zgodilo. Toda zgodovine ni. Je samo spomin, so le miselne podobe v glavah ljudi, ki ne živijo v sedanjosti. So le besede, zapisane na papir. Kar se je zgodilo, to ne obstaja. Če dovoliš, da te vodi zgodovina, potem se boš vedno odločal na osnovi predsodkov in ponavljal boš enake napake.

Nič kar vidiš, ne zaznavaš pravilno. Če nekaj vidiš, in to povžeš s spomini iz preteklosti, ne vidiš pravilno. Bal se boš ljudi z obrito glavo, ker jih boš imel za naciste, Nemce boš preziral, ker meniš, da so povzročili svetovni zločin, mimoidočega se boš zbal, ker je na las podoben sošolcu, ki te je pretepel, in otrpnil boš od strahu pred zvitkom cevi, ker si v njem videl strupeno kačo.

Prav vsak strah pred čimer koli je osnovan na predsodkih. Predsodki pa so le del preteklosti, ki pa je ni več. Vse strahove si povzročaš sam, ker ne vidiš stvari takšne, kot so, temveč jih preoblikuješ s svojimi mislimi. Kadarkoli te je nečesa strah, je to zato, ker misliš, da te bo to napadlo. V resnici pa te ne nič ne napada. Vedno napadaš le ti samega sebe.

Vzrok, da ne najdeš miru je v tem, da ne živiš v sedanjosti. Vedno razmišljaš. Blodiš z mislimi o preteklosti in fantaziraš z mislimi o prihodnosti. Zate sedanjost ni pomembna. Čas si predstavljaš kot nekaj linearnega, kar gre iz enega konca proti drugemu, in tebi se zdi, kot da potuješ v tem času proti koncu svoje poti. Gledaš na uro in odštevaš sekunde svojega življenja.

Ker se ti zdi tvoje življenje zelo kratko, se ti vedno mudi. Nimaš časa živeti v sedanjosti, saj si zapravil že toliko preteklosti in na vso moč hitiš z delanjem načrtov v prihodnosti. Toda preteklosti ni, in tudi prihodnosti ni. Vse so le tvoje misli. Vedno je obstajala le sedanjost. Vedno je le večnost. Čas zanika večnost, izmislil si si ga ti, da bi dozdevno pobegnil pred večnostjo.

Toda kam lahko zbežiš? Kam boš zbežal pred svojimi mislimi. Če imaš blodeče misli iz preteklosti, si vedno v strahu, vedno se bojuješ, napadaš, upaš na mir v prihodnosti, in s tem samega sebe slepiš. Vedno si v konfliktu s samim seboj. Na ta način nasilja, trpljenja, vojn in uničenja nikoli ne bo konca. Le v tvoji glavi je moč, da se ta ponavljajoči nesmisel konča enkrat za vselej.

Prični se zavedati svojih misli. Skušaj jih umiriti, in naj te ne begajo. Poglej okoli sebe, brez da bi presojal skozi preteklost. Videl boš, da te nihče ne napada. Sedanjost je zate vedno prijazna. Ko se nehaš bojevati sam z sabo, se neha bojevanje na vsem svetu. Vem, da tega sedaj še nisi sposoben dojeti, vendar ti bo to sčasoma postalo povsem razumljivo.

Sedaj veš, kako premagati nasilje. Umiri svoj um, in zavedi se sedanosti. Počasi se bo krepila svetloba v tebi, in sčasoma omogočila pravilno zaznavo tega sveta. Namesto oblik, ki te sedaj ogrožajo, boš na koncu videl le še svetle podobe, ki te blagoslavljajo, in spoznal boš, da si večen, popoln in da je vse, kar je kadar koli bilo, le brezmejna ljubezen.

Anže Rozman