Molitev - pogovor z Bogom, meditacija - poslušanje kaj ti Bog govori. Tako misteriozno se sliši, pa tako enostavno je. Tako naravno, kot se srečujemo z ljudmi na ulici, tako primarno, kot govorimo s svojci in znanci. Pa vendar za nekatere tako nepoznano, čudno in nenavadno.


Stvari so tako resnične, če jim vdihnemo Dušo, tako jasne, če jim damo moč, ki jo vdihnemo preko molitve. Tako sedaj, če v Resnico verjamemo in zaupamo vanj. To je nedelovanje na fizičnem nivoju, na drugih, mentalnih, višjih sferah, pa je naša misel, videnje, močno dejavna.


Ni pomembno, kako je naše telo dejavno, da dosežemo nekaj kar želimo ali nam pripada. Ni potrebno, da se gibamo in premikamo. Dejavni smo lahko v molitvi in meditaciji, pa še močneje dosegamo stvari, ki so v Božjem načrtu. Smo soustvarjalec življenja, sreče, zadovoljstva. Ni nam potrebno hitenje in gibanje, da dosežemo srečo. Potrebna je harmonija med gibanjem in mirovanjem, med delovanjem in nedelovanjem.

Evropa pomeni "večer". Kakšno vlogo ima v tem svetu, kaj se od nje pričakuje, od kje izvira? Nova Evropa se rojeva - upanje je veliko.

Visoka kultura kretske duhovnosti je trajala do približno 1450.leta pr.n.š., ko je potres na morskem dnu uničil to kulturo. Da bi si lahko na ta vprašanja odgovorili, se moramo ozreti na mitologijo Grkov. Grška mitologija nam jasno razkriva lastnosti ljubke Evrope, hčerke kralja Agenorja iz Tira, mesta v Feniciji. Po pripovedovanju je Evropa živela na ozemlju med Mezopotanijo in Egiptom. Ko se je nekoč lepa Evropa igrala s svojimi prijateljicami na obali, se je v podobi bleščeče belega bika pojavil Zevs, najvišji bog in gospodar Olimpa. Legel je k nogam Evrope in ona je bila edina, ki je imela pogum, da je bika okrasila s cvetjem. Tako je med njima raslo obojestransko zaupanje. Potem se je Evropa povzpela na bikov hrbet in bik jo je ponesel čez veliko morje do Krete. Mit pravi, da je Zevs Evropo ugrabil. Na Kreti je razodel, kdo v resnici je; zdaj se je pojavil v podobi orla in vzel Evropo za ženo. Iz te zveze so se rodili trije sinovi. Eden od njih je bil Minos, ki se je bojeval za oblast nad Kreto. Takrat mu je Pozejdon, bog morja, podaril krasnega bika. Mar se ni tudi Zevs prikazal v podobi bika?

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Vsak življenjski korak, ki ga naredi človek, ima za podlago smisel. Le nižje razvita bitja delajo korake izključno po nareku čutil, instinktov in hormonov. Svobodna volja in zavedanje lastnega bivanja - predvsem živosti in umrljivosti - ločita človeka od vseh drugih bitij na Zemlji. Čutimo, da moramo preseči svoje povsem biološko bivanje - vsaj tako, da se vključimo v mehanizem družbe, v katerem imamo občutek, da skupaj izpolnjujemo nekakšen višji smisel.

Pri tem se večina ljudi ujame v past: odgovornost za izpolnjevanje smisla začnejo prelagati na neko avtoriteto in imajo občutek, da se z "varnega" položaja laže spopadajo z vrtinci nadlog, v katere jih zanaša tok časa. Ko nastopijo bolezni, naravne nesreče, medosebni konflikti, jih z večjo samozavestjo prebrodijo v množici, na čelu katere je odločen voditelj. No, morda porečete, da je čas slepega sledenja karizmatičnim vodjam minil, zato te trditve danes ne veljajo več. A to povsem ne drži. Današnja avtoriteta je premetena kot lisica, nevidna kot kameleon in spolzka kot jegulja, ker ni oprijemljiv človek, ampak nekakšna skupna utvara. Nevidna je in neopredeljiva. Človek je manj svoboden individuum in bolj kolešček, številka, kot kadar koli prej v zgodovini. (Ne)smisel globalne družbe nas pogojuje kot še nikoli …

Piše: Miran Zupančič

Pentagram označuje število pet, ki se manifestira preko pentagrama kot število človeka v malem vesolju. Kdor je imel stik v duhu z Kristusom je gotovo opazil, da se mu je razodeva po petih žarkih. Zato ni nič čudnega, če so prvi kristjani v pentagramu videli simbol za Kristusa pa tudi začetek in konec.

Simbol, ki je bil v središču pozornosti v vseh stoletjih, je torej pentagram. Ta simbol je starejši od križa in so ga uporabljali že Egipčani. Za Pitagoro je bil pentagram simbol za duhovno svatbo in poroko duše z duhom. Ta simbol so imeli tudi druidi. Srednjeveški alkimisti so pentagram uporabljali kot simbol za kvintensenco (peto bistvo), peti element - ognjeni eter, oziroma za Svetega duha.

Pentagram ima pet točk ali žarkov, ki tvorijo peterokotnik, če jih povežemo skupaj. Posebna značilnost teh diagonal je, da prostor razdelijo v dele, ki ustrezajo zlatemu rezu. Zlati rez je sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo količino in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto. Zanimivo je, da v ta peterokotnik spet lahko vrišemo diagonale z enakimi razmerji. Tudi če bi petorokotnik povečali na več strani napr. za nekaj tisoč svetlobnih let, bi ostala ta razmerja povsem enaka.

Tukaj govoriva o tvojem čustvenem trpljenju:

1. ki si ga povzročaš sam in ki:
2. ti ga povzročajo drugi.

Narediš nekaj narobe,
te zapeče vest,
pa občutek krivde za storjeno nepremišljeno,
ali premišljeno dejanje,
samoobtoževanje, pa trpljenje.

Določil si si,
da boš nekaj naredil,
kar nisi,
slaba vest,
pa spet samoobtoževanje, pa trpljenje.
Užalijo te tisti ljudje,
ki so ti najbližji,
v katere si zaupal
in od njih največ pričakoval,
oni pa so te namesto tega izdali,
prevarali ali celo zapustili,
spet obtoževanje pa trpljenje.

V današnjem sodobnem času zveni beseda greh, če jim jo izrečete, večini ljudi tuja, ali pa vam bodo rekli, da uporabljate besednjak srednjega veka, ki nima ničesar več s sodobnim časom. Odpor do te besede imajo tudi mnogi, ki so na duhovni poti, nekateri gredo celo tako daleč v svojem prepričanju, da trdijo, da greha ni. Nerazumevanje je na tej točki skoraj popolno. No, to od nas terja globok premislek, saj se nikakor ne smemo in ne moremo zadovoljiti s tako površnimi ali zmotnimi mnenji nekaterih ljudi, ki bi tako radi vsem okoli sebe dopovedali, da greha ni.

Kaj podrazumevamo pod pojmom greh? Greh pomeni biti upornik, upirati se Božjemu načrtu, ki ga izvaja Bog za človeka, sovražiti - biti celo sovražen do Boga. To je temeljni problem posameznika in človeštva iz katerega posledično izvirajo vsi problemi. Ta oholost in neumnost človeka je edino temeljno zlo, iz katerega izvira vse trpljenje, da potem ne vemo, kdo smo, od kod prihajamo, kdo je oče naše duše. Greh pomeni biti odrezan od Boga, kar pomeni prekinitev komunikacije s Stvarnikom. Kaj mislimo s tem?
Poglejte, v kolikor imamo v hiši vse mogoče električne aparate in če je glavni kabel, ki pelje do naše hiše, prekinjen, prerezan, kaj se zgodi? V trenutku je vse v temi.

Knjiga 20. stoletja je postala eden glavnih filmskih dogodkov v 21. stoletju. Tako kot danes film, je v preteklosti trilogija pisatelja J.R.R. Tolkiena privlekla milijone bralcev po vsem svetu; Gospodar Prstanov je poleg Svetega pisma na Zahodu najbolj prodajana knjiga vseh časov.

Kaj je tisto, kar v tej zgodbi pritegne toliko ljudi? Zakaj so prav v sedanjem času uresničili ta veliki filmski projekt, za katerega so, kot je znano potrošili, 190 milijonov dolarjev? Kaj je bilo tisto, s čimer je ta zgodba pritegnila tudi nebralce, vse tiste, ki knjige niso brali?

Gospodar Prstanov obravnava boj med Svetlobo in Temo ob koncu nekega obdobja. Dogaja se v Srednji zemlji, kjer so do tedaj složno živela različna bitja, dobra in zlobna. Simbolno je bila moč teh skupin povezana z različnimi Prstani, ki so bili pred davnim časom skovani z namenom usmerjanja zgodovine sveta.

Ste opazili, kako radi si ljudje podajamo svoja čustva? Poglejmo skupaj vsakdanjo življenjsko situacijo. Sin se odloči za trening karateja, jaz pa, ker sem odbojna do kakršnegakoli nasilja, tega ne odobravam. V meni se pojavi odpor. To je neprijeten občutek in, zavedno ali nezavedno, sem jezna na sina, ki je s svojo odločitvijo ta občutek v meni prebudil. V telesu čutim energijo jeze, ki se zgošča v trebušnem predelu in sili navzgor proti grlu. Imam dve možnosti.

Lahko energijo jeze 'pogoltnem', potlačim in se s stisnjenimi zobmi strinjam. 'Konec koncev je to njegovo življenje, naj naredi, kar hoče,' si mislim, hkrati pa v sebi ostajam prepričana v svoje prvotno mnenje. Kakšne bodo posledice? Vsakič, ko se bo sin popoldne odpravljal na karate, bom morala goltati svojo vzpenjajočo se jezo in neodobravanje. Kako dolgo? Dokler ne bom čutila tope bolečine v želodcu že ob sami misli na naslednje popoldne ali pa bo moje telo nekega dne nakopičeno jezo nekontrolirano izbruhalo skozi razdiralni plaz besed, ki bodo pustile za seboj opustošenje - tako v meni, kot tudi v tistemu, kateremu bodo namenjene. To je izrazito destruktiven scenarij.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Ko poznamo cilj in pot, moramo samo še začeti hoditi. Zelo redko imamo možnost takoj uzreti svoj dokončni življenjski cilj, ponavadi je tako, da se nam postopoma razodevajo delni cilji. Ko dosežemo en cilj, se nam odkrije naslednji itn. V vsakdanjih pogovorih pogosto pravimo, da neke lekcije še nismo opravili, zato ne moremo naprej.

Pogosto se nam naslednji cilj skupaj s potjo do njega razodene medtem, ko smo na poti do prejšnjega vmesnega cilja, včasih pa že vnaprej vidimo več vmesnih stopenj. Končni cilj uzremo šele, ko smo na to pripravljeni, prej smo sposobni videti samo njegove sence ali obrise. Prav je tako, saj bi se nepripravljeni lahko prestrašili kake res težke preizkušnje ali svojega preveč razgaljenega obraza. Večkrat se zgrozimo že ob soočenju z relativno lahkim vmesnim korakom. Nič čudnega, da se podzavestno bojimo skoka v transcendenco, v popolnoma neznano, ki ga od nas terja naš zadnji, neizogiben korak. Od stanja zavesti je odvisno, kam nas ta korak popelje.

Mali fantek se je odločil, da se bo srečal z Bogom. V svoj mali kovček je zapakiral nekaj stekleničk svoje najljubše pijače in vrečko svojih najljubših piškotkov, ki mu jih je tako rada pekla njegova mama.

Odpravil se je na pot, prečkal tri ulice, prišel do parka in začutil, da je že hudo utrujen.

Na bližnji klopci je zagledal starko, ki je sedela tam in nemo opazovala golobe.

Prisedel je k njej, odprl kovček, ker je postal že žejen in ko je pogledal starko, se mu je nekako zazdelo, da je lačna.

Ponudil ji je svoje priljubljene piškotke in starka jih je hvaležno nekaj vzela in se mu tako lepo nasmehnila, da ji je ponudil še svojo priljubljeno pijačo, da bi samo še enkrat lahko videl njen čudovit očarljiv nasmeh.

V sanjah, ali celo pri polni zavesti, se ti prikaže sveta Marija, ali pa sam nadangel Gabrijel ti pomežikne in ti si rečeš:
«Jaep zdaj sem pa duhovni mojster in bom učil ljudi resnico.« Daš oglas v časopis, da si duhovni učitelj in da vabiš svoje »ovčice« naj se čimprej zglasijo pri tebi.

Res se zglasijo in so navdušene nad tabo, kajti ti jih učiš zveličavno Resnico, hodijo k tebi, ko imajo svoje težave in ti jim daješ vedno le dobre nasvete, ker si ti zdaj prosvetljen.

Ker so ti »ovčice« hvaležne, ti tudi finančno pomagajo.
Življenje pa teče naprej in »ovčice« od starosti enkrat pač umrejo, ti imaš pa to srečo, da živiš malo dlje od njih.

No pride čas tudi zate, ko je treba vdihniti še tvoj zadnji dih in oditi v nebesa ali pa večna lovišča, kot temu pravijo indijanci.

Torej umreš in kar naenkrat vidiš, da nisi umrl.

To preprosto spoznanje se mi zdi zame najvažnejše in prineslo je tudi preporod v mojem življenju. Zato bi rad izkoristil priliko, ki mi jo je dal Marjan, da napišem nekaj besed za tiste ljudi našega "Preporoda", ki jih stvar utegne zanimati.

Zavedimo se, kam bezlja naša današnja potrošniška družba, v kateri ima posameznik vedno manj časa, da bi se ukvarjal sam s seboj, se kdaj pa kdaj tiho ustavil in ozavestil, da je del narave, ki pa ima svoje železne zakone - in osnovni zakon predstavlja zame zakon o ravnotežju!

Nekoč je živel bogat arhitekt in graditelj in ko je nekoč videl in slišal mojstra govoriti je postal tako navdušen nad njim, da mu je sklenil s svojim denarjem narediti najlepšo palačo.

Hkrati je tudi upal, da bo za nagrado sprejel mojstrove tehnike Spoznanja sebe, za katere se je včasih bilo treba truditi celo življenje.

Skupaj sta šla izbrat lokacijo in arhitekt se je lotil gradnje.
Najel je najboljše delavce in z njimi zgradil najlepšo palačo, ki ji ni bilo para daleč naokrog.

Poklical je mojstra, naj si pride ogledat to čudovito arhitektonsko lepotico.

Mojster je prišel, skomignil z rameni, rekel, da mu ni všeč in odšel.

Ob prerekanju o našem šolstvu se mi vedno pogosteje dviga pritisk. Vse bolj me namreč moti neskladje med sodobnimi nevrološkimi in pedagoškimi spoznanji in našim sistemom izobraževanja. Naj vas takoj na začetku posvarim, da se ne mislim postaviti na nobeno stran. Moja razmišljanja so namreč globoko drugačna. Priznam, da polemikam bore malo sledim, ko mi kaj bolj naključno pade pod roko pa največkrat obupam že po nekaj odstavkih. Kako naj mirno prebiram nebuloze v stilu ukiniti ali ne-ukiniti opisno ocenjevanje, ter koliko ur tega ali onega (zame) škodljivega predmeta.

Glede na to, da sem levičar, bi pričakovali obrambo g. Bivšega Ministra, vendar zagovornika mature in do skrajnih meja pripeljanega tehničističnega sistema ocenjevanja in poučevanja pač ne morem podpreti. Na nek "sprevržen" način bi celo podprl g. Rodeta, vendar le v njegovi - pred več meseci izrečeni - oceni, da ta šolski sistem ni vzgojen. Da mi ne boste ušli! Prepričan sem namreč, da bi Rodetov sistem šolanja dajal še slabše rezultate. Pa pojdimo k stvari.

Večkrat lahko zasledil izjavo, da je Bog vsakemu od nas podaril Svobodno voljo. Jaz pa ti bom sedaj razložil, ali je to v Resnici možno, in kakšne so posledice takšne dozdevne Svobodne volje.

Če se je izpolnila želja, da bi obstajalo več oseb, ki lahko razmišljajo vsak po svoje, potlej je bilo to zato, da bi vsak razmišljal drugače od vseh ostalih, in na ta način s svojo individualnostjo prispeval k družbi. Toda, kako bi se iz Nič v ločenem umu lahko porajale neke misli, ki bi ustvarjale Svobodno voljo posameznika?

Ker iz Nič ne more nastati nekaj, potem tudi neka misel ne more nastati iz Nič. Tako se lahko misli v umu posameznika pojavijo le dozdevno samostojno, saj morajo imeti v Resnici nek svoj Izvor. Zato ni mogoče, da bi bila katera koli tvoja misel v Resnici tvoj ločen proizvod, ampak mora v tvoj um priti iz nekega vira, ki se ga ti ne zavedaš.

Smo luč, božansko bitje, ki je tukaj zato, da spozna svojo lastno naravo. Naš ego pa je tisti, ki si najbolj od vsega želi ostati v svetu, ki ga pozna. Ego ne želi sprememb. Ego je tisti, ki nas drži ujete v coni udobja, ker tam zunaj je negotovost in neznano področje, tam ni varnosti, tam je svoboda.

Katera stvarnost je vaša? Zavedati se morate, da tisto, kar verjamete, tudi živite, iz dneva v dan in če vam vaša stvarnost ni všeč, jo spremenite. Če delaš tisto, kar delaš, dobiš tisto, kar imaš. Če ti ni všeč, kar imaš, spremeni tisto, kar delaš!

Starodavni spisi Kabale vsebujejo zelo pomemben nauk. Pripovedujejo, da je smisel našega tukajšnjega bivanja v tem, da se pomikamo iz nižjih ravni bivanja na vedno višje ravni. Da bi se premaknili na naslednjo raven, ne gre drugače kot da najprej pademo - da bi zajeli in si nabrali energijo potrebno za vzpon na više ležečo raven. Vsak padec, ki ga prestanete, je priložnost, da si naberete energije.

Naš šesti čut, intuicija, je proces pridobivanja informacij, ki ni odvisen od naših fizičnih čutov, spomina, izkušenj, čustev ali drugih miselnih procesov.

Knjiga Laure Day Urjenje intuicije nam pomaga na novo razsvetliti intuitivne sposobnosti. Čeprav je intuicija ena osnovnih človeških sposobnosti je pogosto povsem prezrta, ker je precej drugačna od drugih. V šoli nas urijo v razvijanju logičnih in jezikovnih sposobnostih, na intuicijo se pa le poredkoma spomnimo. Intuicijo nezavedno uporabljamo pri skoraj vseh odločitvah, le da ji vedno ne verjamemo. Negotovi smo, ker te sposobnosti ne znamo uporabljati in razvijati. Ta knjiga nam ravno tu priskoči na pomoč. Razkriva nam, kako intuicijo izurimo in si polepšamo življenje.

Pri intuiciji je pomembnih sedem korakov pri njenem razvoju in sicer:
· odpiranje
· opažanje
· pretvarjanje
· zaupanje
· poročanje
· razlaganje
· povezovanje

Celotno človeštvo se v tem trenutku nahaja na veliki prelomnici. Nahajamo se v zelo dramatični fazi svetovne zgodovine. Število ljudi, ki sluti, da gre sedaj zares, se povečuje. To je evidentno opaziti na vseh področjih življenja. Mi ljudje se moramo spremeniti. Zakaj pa naj bi se ljudje spremenili? In kako naj do te spremembe res pride? To sta dve temeljni opciji, ki si jih bomo poskusili skupaj pojasniti. Če si jih ne bomo mi sami, kdo nam jih bo? A to moramo, to je naloga vsakega človeka v dobi Vodnarja, ki bo trajala nekako 2400 let.

Kot prvo, se moramo osvoboditi od nižjega in nebožanskega. In tu ne gre za osvobajanje od kakšne krivde, to še posebej velja za naš narod, ki je že itak po naravi trpeči narod in mu ne bi bilo kaj takega podtakniti nobena težava. Mi moramo sami v sebi in okoli nas prepoznati delovanje Kristusove sile, ki je vedno bolj dejavna v svetu in v nas. To vam pripovedujem iz lastne izkušnje. Potrebno je to silo zavestno doživeti - prepoznati.

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Obravnavali smo že iskanje in cilj, tretja je na vrsti pot. Vrstni red je tak zato, ker vsi ljudje očitno nekaj iščemo, kjer je iskanje, pa ne gre brez cilja; da bi do cilja prišli, moramo stopiti na nekakšno pot.

Duhovnost je zelo preprosta, če se sprašujemo samo, kaj je v njej treba doseči (ljubezen, mir, usmiljenje, Boga, občutek enosti, blaženosti …), torej, če se sprašujemo po cilju ali vmesnih ciljih. V zvezi s tem resda naletimo v različnih kulturah na nekaj razhajanj, toda če pogledamo v globino, so razhajanja v bistvu neznatna, v primerjavi s prepadom med stališči o vprašanju, kako te cilje doseči, kako jih prenesti v življenje, katera pot nas vodi do njih. Prav zato je na svetu toliko različnih metod, tehnik, doktrin, filozofij … vse poskušajo ljudem v določenem obdobju in kulturi pojasniti, kako lahko dosežejo tiste cilje, ki veljajo v takratnem družbenem in psihološkem okviru za idealne, duhovne.

V tem svetu ti branje, razmišljanje in pogovarjanje lahko pomagajo do boljšega življenja. Dokler se zaposluješ s problematiko tvoje telesne eksistence, tvoje delovanje motivirajo v glavnem vsakodnevni problemi zagotavljanja povprečnega življenskega standarda. Tvoji miselni odzivi so v glavnem refleksni, in so pogojeni s privzgojenimi Ego vzorci. Takšno življenje je lahko relativno zadovoljivo, če vzameš v zakup vse probleme, trpljenje, nasilje, nezadovoljstvo, žalost, skrb, nesrečo, bolečino, staranje, opešanje, poškode, invalidnost, bolezen in smrt. Vse do smrti je tako tvoj smisel življenja zagotavljanje blagostanja tvojega telesa, pri čemer zaradi nerazumevanja Enosti, pogosto prizadaneš druge ljudi.

Če iščeš Resnico, ki je popolna, večna, in vseobsegajoča, včasih imenovana tudi Bog, prideš do ugotovitve, da nič razen nje v Resnici ne more obstajati. Logika ti govori, da nič ne more obstajati izven te Resnice, in da je ti in vse, kar zaznavaš, tudi v njej. Ti, ki si nepopoln, živiš v nepopolnem svetu, ki je znotraj popolne Resnice. Ves ta svet dualnosti je zato nekaj, kar v Resnici ne obstaja, in je le izmišljen svet prividne resničnosti. Na koncu ugotoviš, da pravzaprav ni mogoče ničesar najti, saj vse že obstaja, tisto, kar ti misliš, pa v Resnici ne obstaja. Tako lahko zaideš v miselni paradoks, ko se pričneš spraševati, kako je lahko nemogoče mogoče, in, ali ima življenje v Resnici kakšen smisel.

Iskrena molitev je prošnja, ki ima veliko moč. Kadar se znajdemo v brezizhodni situaciji, v kateri se čutimo nemočne, da bi z lastnimi napori dosegli željeno zaščito ali spremembo, bodisi pri sebi ali pri drugih, je pravzaprav edini izhod molitev, prošnja za pomoč.

Nasprotno od stališča materialistične družbe, ki se molitvi bolj ali manj odkrito posmehuje, je bila molitev v življenju prebivalcev davnih kultur naravno vsakodnevno dejanje. Tedanji ljudje so življenje razumeli kot film, v katerem vsak igra svojo vlogo. V tem filmu življenja je scenarist sicer karma (usoda oz. skupek rezultatov naših preteklih dejanj), režiser pa je Vrhovno Bitje, ki lahko, v vsakem danem trenutku spremeni potek prizora. On ima to moč. Vendar potrebuje razlog. Zelo dober razlog je lahko že prošnja.

Vsak zase zelo dobro ve,

koliko in kaj ti dobro gre in koliko in kaj ne,

koliko si do drugih pošten in koliko ne,

koliko dobrega si storil do zdaj za druge in koliko ne,

koliko nerazrešenih problemov si do zdaj že razrešil in koliko ne,

koliko si do sedaj varal sebe in druge in koliko ne,

koliko si se do sedaj znotraj sebe že spremenil in koliko ne,

In če se nisi nič in tudi nisi nič v tej smeri naredil, da se bi,

potem prijatelj, ne skrbi, narava sama za to poskrbi,

da se to na tak, ali drugačen način uredi.

Narava namreč nikoli ne čaka, tako kot jaz in ti,

ampak je v stalni notranji in zunanji spremembi,

ker narava kot taka, je vedno ena sama živa sprememba.

Prav pred oknom naše lesene hišice raste mlad oreh, katerega je že v njegovi mladosti povozil tovornjak, tako da je bila skorja do polovice debla popolnoma oguljena in da se je močno nagnil. Čez nekaj let pa se je rana popolnoma zarastla in je skorja sedaj na tistem mestu še debelejša in močnejša. Občudoval sem to vrsto naravne inteligence in se spraševal, kako vendar more drevo vedeti, kam naj pošilja svojo energijo in vse potrebne snovi, da se prične ponovno zaraščati prav tam, kjer je treba. Tudi deblo je bilo zaradi opisanega incidenta v spodnjem delu čisto nagnjeno, vendar so se kakšna dva metra od tal iz prej gladke površine debla nenadoma pojavile tri nove veje, ki so se sčasoma tako odebelile, da so postale močnejše kakor vse ostale veje in s tem se je celotno drevo spet statično in tudi optično oziroma estetsko uravnotežilo, tako da zdaj deluje lepo in harmonično. Tega pa sem se začel zavedati šele pred kratkem, ko se je tudi meni zgodila podobna zgodba.