Ob prerekanju o našem šolstvu se mi vedno pogosteje dviga pritisk. Vse bolj me namreč moti neskladje med sodobnimi nevrološkimi in pedagoškimi spoznanji in našim sistemom izobraževanja. Naj vas takoj na začetku posvarim, da se ne mislim postaviti na nobeno stran. Moja razmišljanja so namreč globoko drugačna. Priznam, da polemikam bore malo sledim, ko mi kaj bolj naključno pade pod roko pa največkrat obupam že po nekaj odstavkih. Kako naj mirno prebiram nebuloze v stilu ukiniti ali ne-ukiniti opisno ocenjevanje, ter koliko ur tega ali onega (zame) škodljivega predmeta.

Glede na to, da sem levičar, bi pričakovali obrambo g. Bivšega Ministra, vendar zagovornika mature in do skrajnih meja pripeljanega tehničističnega sistema ocenjevanja in poučevanja pač ne morem podpreti. Na nek "sprevržen" način bi celo podprl g. Rodeta, vendar le v njegovi - pred več meseci izrečeni - oceni, da ta šolski sistem ni vzgojen. Da mi ne boste ušli! Prepričan sem namreč, da bi Rodetov sistem šolanja dajal še slabše rezultate. Pa pojdimo k stvari.

Naša šola je zgrajena po več kot pol stoletja starih nevrološko-psihološko-pedagoških spoznanjih, ki pa dokazano že vsaj 10 let - nekatera še precej več - ne veljajo več. Nekdaj je bil edini zveličavni inteligenčni kvocient in polnjenje možganov z najrazličnejšimi podatki in spoznanji. Veljalo je prepričanje, da je za uspeh v življenju pomemben razum oziroma miselni um, ki se ga polni in skuša trenirati z aktualnim načinom šolanja. Inteligenčni kvocient in sposobnost učenja pa sta za naš uspeh v življenju presenetljivo malo potrebna. K življenjskemu uspehu naj bi šola in inteligenca prispevala kakih 20%, vse ostalo pa je odvisno od drugih dejavnikov. Najlepši dokaz so obletnice raznih matur oziroma konca šolanja. Povezavo med šolskim uspehom in resničnim uspehom v življenju - ne mislim na kak s šolo pridobljen položaj ali titulo - sicer opazimo, v vsakem razredu pa so izjeme, ki to povezavo povsem negirajo.

Bistvo uspeha se skriva v naših, recimo jim, starih možganih, kjer so nakopičene vse naše "nerazumske" sposobnosti. Nekateri temu pravijo tudi nezavedno oziroma podzavest, drugi jaz ali čustveni um, za nekatere pa je to kar duša, seveda po sodobnem razumevanju tega religioznega pojma.

Znanstveniki so v možganih našli več centrov, ki v povezavi tvorijo ta naš čustveni um, ki nas vsekakor bolj določa, kot pa inteligenca oziroma razumski um. Verjetno ste se že kdaj zalotili, da že uro vozite po dobro znani poti, ne da bi enkrat samkrat uporabili razum. Tudi pri skorajda povsem razumskem razpredanju o dnevu in uri, ko se bomo s sogovornikom dobili na poslovnem sestanku, so ključni stari možgani. Nevrologi so prišli do spoznanja, da vsak predlog, ki ga damo mi ali sogovornik, oceni t.im. čustveni um. Brez tega smo v tehtanju pravega termina povsem zbegani. Za vsakega najdemo razumske pluse in minuse, vendar je naš razum za celovito oceno prepočasen.

Tretji, veliko bolj poučen, primer je pogovor, v katerega se povsem vživimo. V takšnih primerih gre razumski del možganov skorajda lahko na dopust. Če dobro premislimo, se pri takem pogovoru odzivamo povsem avtomatično. Sem ter tja sicer kaj premislimo, večji del pogovora pa teče povsem avtomatično iz naših starih možganov, kot da bi bil naš tok misli in govorjenja že predhodno posnet. Verjetno se vam je že kdaj zgodilo, da ste opazili, da se vam "posnetek končuje". Šele v tistem trenutku je vskočil miselni del možganov, ki je hitro našel novo gradivo (nov posnetek), za nadaljevanje razprave. Poseg razuma ni potreben celo ob presenetljivi reakciji sogovornika; v hipu imamo tu nov trak.

Vsi dobro vemo, da je za uspeh v vsakdanjem življenju ali recimo obvladovanje odnosov s podrejenimi bistveno vse kaj drugega kot IQ, pa tudi razne menedžerske šole imajo pri odnosih s sodelavci le simbolični - če sploh kakšen - pomen. V nas je nek mehanizem, ki nam omogoči, da ljudi pravilno ocenimo, spoznamo tisto, kar se skriva med besedami, za obrazno mimiko….., ter nato primerno reagiramo. Bolj kot so odločitve pomembne, bolj so plod našega čustvenega uma. Še zlasti pri konfliktnih situacijah, kjer bi zaradi pomembnosti dogodka na nek način pričakovali vpliv razuma, se vse skupaj odvije povsem avtomatično. Naš čustveni um povsem zablokira razum, zato včasih pride do prav tragičnih razpletov. Nerazumljivi izbruhi nasilja - pa tudi ljubezni - potekajo prav po mehanizmih blokade, ki jo izvede čustveni um.

"Šolanje" čustvenih vzgibov

Ena ključnih sposobnosti, ki določa uspeh v življenju, je pravilno odzivanje našega čustvenega uma. Delovanje čustvenega uma najbolj neposredno zaznamo ob čustvenih vzgibih, ki so najmočnejsi ob konfliktnih in življenjsko pomembnih trenutkih. V življenju naših šolarjev je tega vse več. Kako reagirati ob nasilju v družini, šoli in družbi, krivicah, ki se jim dogajajo v šoli, zafrkavanje s strani sošolcev, spolnega nasilja staršev? Za reakcije na vse te dogodke je odgovoren čustveni um, ki pa skoraj vedno reagira napačno; zapiranje vase, beg v nasilje, omamljanje in kar je še podobnih neprimernih zasilnih izhodov.

Po raziskavah pa za vse te situacije obstajajo presenetljivo preproste metode, ki čustveni razum že problematične mladine v tolikšni meri izboljšajo, da se v nekaj letih iz dna povzpnejo v sredino ali celo v boljšo polovico vrstnikov. Bistvo šolanja čustvenega uma je v spoznavanju mehanizmov njegovega delovanja, upiranju negativnim ter učenju pozitivnih reakcij oziroma vzgibov. S "šolanjem" čustvenega uma moramo doseči, da se okrepijo pozitivni ter oslabijo negativni vzgibi. Čez nekaj časa nam upiranje negativnim vzgibom preide v kri, saj se že hip po negativnem vzgibu pojavi misel o zgrešenosti takšnega reagiranja.

S polnjenjem možganov v stilu "alkohol je strup" pri mladih največkrat dosežemo ravno nasproten učinek. Pri šolanju čustvenega uma je namreč bistveno, kaj ta isti um ob pouku počne. Reakcija v stilu "ko j.. ta stare, važ'n de zadane" seveda ne more poroditi nič konstruktivnega. Pri kontrolki seveda povzamejo tisto, kar jim je razlagal profesor, mislijo pa nekaj povsem tretjega. Stvari je treba premisliti in podoživeti pogubnost uživanja alkohola, ter najti pametnejšo obliko zabave in potešitve težkih trenutkov. Verjetno zveni banalno, vendar ko se v mladostniku ob pogledu na pijačo namesto kakšne pijanske himne zavrti podoba njegovega propadlega opitega očeta, se bo verjetno drugače odzval. Upadanje kajenja v najbolj razvitih delih sveta poteka po povsem enakem vzorcu. V večini ljudi se je ozavestilo spoznanje o škodljivosti, bistven pa je občutek, da se to kratko malo ne spodobi. Z drugimi besedami; iz verbalnega nivoja se je škodljivost in neprimernost preselila v našo notranjost - v čustveni um.

Spolno nasilje

Pri spolnem nasilju v družini je do sedaj bojda edina uspešna metoda premagati tabu oziroma strah, ki je preprečeval odločno odklonilno reakcijo žrtve. Ko so otroke naučili nasilnemu staršu reči ne, če pa to ni pomagalo pa poiskati pomoč pri kom drugem, je spolno nasilje v znatni meri upadlo. Pred tem so seveda poizkusili po metodi izobraževanje o tem, kaj seksualno nasilje je. Rezultatov ni bilo, saj otroci že sedaj vedo, da je nekaj narobe, samo tega ne upajo - bolje rečeno ne morejo - izreči. Preprosteje rečeno; detabuizacija seksa je ključ do zmanjšanja spolnega nasilja nad rosno mladimi. Čustveni um je v tem primeru njihov sovražnik, saj jim preprečuje, da bi razum izrekel tistih par besed o tem, kaj se jim dogaja, ali vsaj odločni ne nasilnežu. Več kot polovico spolnega nasilja nad mladostniki bi po teh raziskavah lahko odpravili z detabuiziranjem seksa. To je tudi razlaga fenomena večje stopnje spolnega nasilja v (katoliško) vernih družinah - seks je v njih še nekoliko večji tabu.

Ena od spretnosti čustvenega uma je zadrževanja negativnih čustvenih vzgibov. Kako pomembna je lahko sodimo po raziskavi, ki so jo opravili na štiriletnikih. Pred njih so postavili po en bonbon ter jim obljubili, da bodo, če se ne dotaknejo tega, cez 15 minut dobili še enega. Otroke so spremljali na njihovi življenjski poti (do univerze) ter ugotovili, da je bila skupina tistih, ki je počakala na dodatni bonbon presenetljivo bolj uspešna. Čustvom, ki bi jih ovirala pri razvoju, so se očitno znali upreti, morda pa so bili le manj občutljivi, se pravi, da so imeli manj negativnih vzgibov. Prav nič me ne bi presenetilo, če bi bil za merilo uspeha v življenju testni dodatni bonbon pomembnejši od uspeha na maturi.

Čustveni um in naša šola

In kaj ima vse to z našo šolo. Vsi vemo, da je "najlepša" lastnost IQ-ja oziroma miselnega uma, da se z leti in izobraževanjem ne spreminja. Naj se še tako mučimo s slovenščino in matematiko, naš IQ bo ostal isti. Povsem drugače pa je s čustvenim umom (tudi EQ - Emotional Quality), ki je v bistvu plod vsega, kar se nam je v življenju zgodilo, deloma pa je odvisen tudi od prirojenih talentov. Kar pa je najpomembnejše, da se ga načrtno spreminjati. Celo več; že ko o kakšni od reakcij našega čustvenega uma le razmišljamo, se že spreminja. Lahko bi celo rekli, da je ena pomembnejših dolžnosti razuma "šolanje" čustvenega uma. Naša šola pa se namesto z EQ-jem trudi ravno z IQ-jem.

Edino smiselno izobraževanje je, ko nas stvar zanima in ko nova spoznanja "lepimo" na že vsidrano znanje (nekateri temu rečejo obešanje na pripravljene kljukice). To znanje pa je le izjemoma skupek nekih pravil oziroma enačb. Predvsem gre za razumevanje snovi, ki se skladišči v naših starih možganih. Lastnost tega znanja je, da s časom ne slabi, celo več; po mnogih letih se nam zgodi, da brez dodatnega učenja dotične tematike razumemo nekaj, kar v času učenju nismo mogli doumeti.

In kako je to v naši šoli? Pred več leti nam je eden od naših vrhovnih šolnikov razložil, da je matematika zato tako piflarska, da so lahko vsi pozitivni. Če bi se učili razumsko, bi po njegovem bilo v vsakem razredu le nekaj pozitivnih - tisti, ki so nadarjeni za matematiko in so jo sposobni razumeti. Človek bi pričakoval, da bo kdo na takšno norost reagiral, pa ni bilo zaslediti prav nobene reakcije. Da ne bo nesporazumov; njegova ugotovitev je seveda pravilna, problem je le v tem, da s to piflarsko matematiko povsem brez potrebe posiljujejo vec kot 80% mladine. Nič bolje ni z razumevanjem oziroma logiko pri ostalih predmetih. Učenci so zaradi tega čustveno prizadeti, posledica težav pa so zmanjšani uspehi pri ostalih predmetih. Večina ljudi v svojem življenju potrebuje matematiko iz prvih nekaj razredov šole, tehnično nadarjeni srednješolsko, le izjeme pa univerzitetno. In zakaj bi se morali družboslovci učiti nekaj, kar ne razumejo, ne bodo nikoli rabili ter praktično vse v nekaj tednih pozabili.

Namesto nesmiselnim predmetom, ki bodo koristili le redkim, bi se morali posvetiti čustvenemu umu. Boj proti predsodkom, nacionalizmu, tabujem... Kako postati bolj priljubljen, najti prijatelja, se odzvati na stres, se upreti slabi družbi... Odnosi med zakonskimi partnerji, sodelavci, hierarhicni odnosi.... Na splošno velja prepričanje, da se na teh področjih kaj dosti ne da storiti, saj je vse dano že ob rojstvu. Povrhu vsega je tovrstno poučevanje za nas, ki tega nismo doživeli, neznanka - se najbližje nam je zoprnemu moraliziranju starejših. Po mnenju strokovnjakov pa se da presenetljivo veliko storiti. Vsega tega bi se morali lotiti na osnovi najnovejših nevrološko-pedagoških spoznanj, ki nam končno dajejo temelje razumevanja teh (za nas) neotipljivih stvari. Tovrstnemu izobraževanju bi lahko - vsaj deloma - preprosto rekli tudi vzgoja, vendar ne v kakem katoliškem duhu, pa tudi morala (če to sploh še obstaja) bi bila čisto lep kos te vzgoje.

Nenehno iskanje neznanja

Drugi velik problem naše šole je stres oziroma negativna čustvena vznemirjenost. Slaba ocena naj bi po splošnem prepričanju vzpodbudila učenca k boljšemu učenju, vendar je pogosto ravno obratno. Prej ali slej slabe ocene in presija staršev povzročita toliko negativnih čustvenih odzivov, da dobimo neuspešnega ali vedenjsko motenega učenca. Že samo pristop, pri katerem bi profesor namesto nenehnega iskanja česa ne znaš, ugotavljal, kaj vse že znaš, bi bil precej bolj vzpodbuden. Nenehne ocenjevane kontrolke bi lahko pripisali kvečjemu kakemu sprevržencu, ki uživa v maltretiranju in iskanju slabe točke v učenčevem znanju.

Stres povečujejo tudi načeloma sproščujoči predmeti, kot sta npr telesna vzgoja in likovni pouk. Namesto da bi nekomu, ki si ne upa skočiti preko "koze" pomagali, se mu vsi režijo. Povsem logično je, da ob krčevitem strahu skok ne more uspeti; strah namreč blokira motoriko, ki je za skok nujna. Nekoga siliti, da riše portret svojega sošolca, potem pa se mu posmehovati; "ja kaj si pa namalal", je seveda krepko škodljivo. Če bi mu pustili, da uživa ob risanju zapletene šolske zgradbe, bi spoznali njegove risarske talente in odlično trodimenzionalno predstavo, pa še njegovo samozavest, ki je ključna za krepitev čustvenega uma, bi mu dvignili.

Izliv

Zares učinkovito izobraževanje poteka ob t.im. čustvenem izlivu. Za učno snov moramo učence tako globoko zagreti, da ostali svet ne obstaja več, znanje pa gre kar samo v možgane. Seveda je takšno šolanje svetlobna leta od natrpanega zabetoniranega učnega programa ter piflanja formul in slovničnih pravil. Učiti matematiko na takem nivoju je možno le pri tistih nekaj procentih, ki so rojeni matematiki. To seveda pomeni, da bi se morali enkrat za vselej posloviti od mučenja vse populacije z 12 let matematike - udeleženci tekmovanja za Vegova priznanja so za Slovenijo čisto zadosti. Veliko bolje je, da se učenec posveti predmetom, ki mu grejo. Ob njih bo dobil toliko samozavest, da se bo kasneje lotil manj ljube snovi, ki in ko jo bo potreboval.

Ocenjevanje

Menda naj bi pri nas imeli pri nekaterih predmetih opisno ocenjevanje. Uspešno, primerno, neprimerno .... zame nikakor niso opisne ocene. Opisna ocena iz matematike naj bi izgledala nekako takole. "Tehnično zelo nadarjen, zato z razumevanjem nima nobenih težav. Pri reševanju nalog je površen in nekoliko počasen....". Pravkar ocenjeni učenec je očitno odličen matematik, v naši soli pa bi ga ocenili morda s kakšno trojko, "piflarja", ki se mu o matematiki (razumsko) komajda kaj svita, pa s štirico ali celo petko.

Opisna ocena ima vsaj dve ključni prednosti. "Naslednji" profesor že ob prvem srečanju z dijakom izve, kakšen tip učenca je dobil v razred, ter temu primerno prilagodi poučevanje, se pomembnejša pa je opisna ocena pri zaposlitvi; raziskovalni laboratorij piflarja bolj malo potrebuje.

Matura

Maturitetno testiranje dijakov na koncu srednje šole je po sodobnih nevroloških spoznanjih neumnost, ki bi ji težko nasli para.

Kot sem že omenil, je za uspeh v življenju potrebno vse kaj drugega, kot suhoparno znanje, zato je meriti dijakovo uspešnost oziroma primernost za vpis na fakulteto s pomočjo testov iz matematike in slovenščine čisti nesmisel. Nekdo, ki je po duši recimo čisti družboslovec, ima z matematiko več opraviti, kot z vsemi ostalimi predmeti skupaj, zato seveda trpi njegovo znanje, ki ga bo resnično potreboval. Vpis nadarjenega naravoslovca na računalnistvo je bil letos odvisen od eseja na temo doline šentflorjanske, če se je eseja vsaj malo lotil s politične plati pa morda od skladnosti njegovega in komisijinega političnega prepričanja.

Če že morajo ocenjevati, naj ocenijo nadarjenost oziroma usmerjenost dijaka. Sicer pa so po teoriji čustvenega uma za uspeh na fakulteti (dokazano) bolj potrebni optimizem, pridnost in sposobnost zadrževanja negativnih čustvenih vzgibov.

Že samo ideja, da bi v eni ali dveh urah s pomočjo pisnega testa objektivno ocenili dijakovo znanje, ki si ga je nabral v 12-letih šolanja je krepko sporna. Pravo oceno dijakovega znanja lahko da le nekdo, ki zares pozna njegovo znanje, ocena pa je lahko le opisna.

Tako pomembna stvar - kot je danes matura - povzroča močno tremo oziroma stres, kar na večino dijakov deluje zelo zaviralno. Razumski um, ki ga pri učenju in maturitetnem izpitu zelo potrebujemo, ob stresu odpove, saj ga "panični" čustveni um blokira. Zaradi tega je rezultat na maturi daleč pod realnim znanjem. Na stres pa ne reagiramo vsi enako, posameznike manjša doza stresa celo vzpodbudi k boljšemu učenju in večji koncentraciji ob maturi. S stresno maturo torej delamo večjemu delu dijakov veliko krivico, saj je njihovo znanje boljše, kot ga na maturi lahko pokazejo.

Morda pa vse skupaj vendarle ni tako črno. Če se sprijaznimo s tem, da se globalno ne da nič spremeniti in da je glavna naloga šole, da pripravi mladostnika na svet, kakršen pač je, potem je naša šola zares odlična. Ker svet postaja vse bolj nor, je naša matura kot merilo za vpis na fakulteto, ki je vstopnica v špico "sveta", vsekakor prispevek v pravi smeri.

Tone