Nekoč je živel bogat arhitekt in graditelj in ko je nekoč videl in slišal mojstra govoriti je postal tako navdušen nad njim, da mu je sklenil s svojim denarjem narediti najlepšo palačo.

Hkrati je tudi upal, da bo za nagrado sprejel mojstrove tehnike Spoznanja sebe, za katere se je včasih bilo treba truditi celo življenje.

Skupaj sta šla izbrat lokacijo in arhitekt se je lotil gradnje.
Najel je najboljše delavce in z njimi zgradil najlepšo palačo, ki ji ni bilo para daleč naokrog.

Poklical je mojstra, naj si pride ogledat to čudovito arhitektonsko lepotico.

Mojster je prišel, skomignil z rameni, rekel, da mu ni všeč in odšel.



Slavni arhitekt je, dal podreti to čudovito palačo in na istem mestu, dal zgraditi malo manjšo, a na zunaj še lepšo hišo in spet poklical mojstra.

Mojster je spet prišel, spet skomignil z rameni, rekel, da mu ni všeč in odšel.

Slavni arhitekt se je zjokal, ko je dal podreti to čudovito hišo vendar je bil vztrajen in je šel gradit še manjšo hišo. Ker mu je že zmanjkovalo denarja za delo, je delavce začel plačevati, kar z gradbenim materialom.


Ko je bila hiša končana, je spet poklical mojstra in le ta je spet prišel, skomignil z rameni mu rekel, da mu ni všeč in odšel.

Slavni arhitekt je po zadnji gradnji finančno propadel. Ni imel več denarja, da bi lahko plačeval delavce in hišo je moral sam z lastnimi rokami podreti.

Z preostalim gradbenim materialom je poplačal še svoje zadnje dolge….

In se s solzami v očeh z lastnimi rokami lotil zidati kolibo iz blata in slame.

Ko je bila končana, je poklical mojstra in ta je rekel:

»Da ta hiša mi je všeč, v njej bom nekaj časa stanoval« in je.

Slavnemu arhitektu je potem podaril tehnike Spoznanja sebe in ta je zelo hitro spet obogatel.

Nekoč je arhitekt vprašal mojstra, zakaj je moral podreti vse tiste čudovite vile in mojster mu je odgovoril:

»Nikoli me nisi vprašal, kakšno hišo si jaz želim, zidal si samo takšne hiše, ki so bile tebi všeč, jaz pa sem si vedno želel tako hišo, ki bi jo ti naredil sam s svojimi lastnimi rokami. In si jo.
Če pa bi me vprašal to že na začetku gradnje,
bi ti bile prihranjene vse tvoje težave, ki si jih s tem ti imel.«

Tudi ti in jaz imava točno določene predstave kaj da Bog je in kaj da Bog ni in dokler ne podreva vse te najine namišljene hiše, v katerih ta Bog znotraj naju živi, se za naju ne more zgoditi ta čudež, ki premika tvojo in mojo zavest, ki premika tvoj in moj dih, ki se manifestira, kot notranji Mir in Resnica, ki se manifestira kot čudovita ljubezen brez razloga.

En moj prijatelj, ki ima tudi darilo mojstrovega Spoznanja sebe mi je pred nekaj leti rekel:

«Ne meči svojih srčnih biserov svinjam. Ljudje si tega darila, razen nas izbrancev itak ne zaslužijo.«

Odgovoril sem mu, da za mene noben človek danes ni »svinja«, celo tisti, ki se »svinjsko« obnaša in iz svoje uboge nevednosti laže, krade in ubija nedolžne ljudi in bo zato moral enkrat neznosno trpeti, je še vedno človek, ki se mi lahko samo smili.

Vsi ljudje si zaslužijo slišati mojstrovo sporočilo,
no druga stvar je,
koga to sporočilo pritegne in koga ne,
kdo ga res razume in kdo ga ne.
Tudi ko je Jezus govori množicam,
so mnogi ljudje takrat spraševali: »Le kaj ta človek govori?«

Jezus je govoril Ljubezen,
govoril je svoj Mir
in govoril je svojo Resnico,
ne glede na to katere besede je pri tem uporabljal,
so ga razumeli vsi tisti,
ki so imeli takrat čisto srce.

Ali ti imaš dovolj čisto srce, da bi razumel mojstra?

Če mu ti ne boš prisluhnil, ali boš to res kdaj izvedel?

Sicer pa ima vsak človek čisto srce,
samo da za spoznanje tega,
eni potrebujejo malo več časa
in drugi spet malo manj.
Zato prenehaj znotraj sebe zidati svoje namišljene hiše
in dovoli sebi:
»Da v sebi si kar si,
ker tak kot si,
si že najboljši,
samo da moraš to
še spoznat«,
pravi moj dragi mojster Prem Rawat. :)

Zato si privošči in mu vsaj enkrat tu na pozitivkinih povezavah prisluhni. :)

Stojan Svet