To preprosto spoznanje se mi zdi zame najvažnejše in prineslo je tudi preporod v mojem življenju. Zato bi rad izkoristil priliko, ki mi jo je dal Marjan, da napišem nekaj besed za tiste ljudi našega "Preporoda", ki jih stvar utegne zanimati.

Zavedimo se, kam bezlja naša današnja potrošniška družba, v kateri ima posameznik vedno manj časa, da bi se ukvarjal sam s seboj, se kdaj pa kdaj tiho ustavil in ozavestil, da je del narave, ki pa ima svoje železne zakone - in osnovni zakon predstavlja zame zakon o ravnotežju!

Če bi drevo razvijalo svoje veje samo v eno smer, bi se nekega dne zvrnilo. Če bi se jaz obesil samo na eno krilo mojega zmaja, tudi ne bi mogel držati ravnotežja in bi se zagotovo tudi hitro zvrnil. Zakaj dopuščamo, da se čedalje bolj ruši ravnotežje v naravi s tem, da se obremenjuje ozračje, voda, zemlja - pa tudi naš organizem in naša duša? Potem pa se čudimo, da smo čedalje boj nemirni, bolni, nezadovoljni in neizpolnjeni.

Več kot polovica ljudi beži v razne zasvojenosti; opijanje in omamljanje je postalo nekaj vsakdanjega in sploh ne opazimo, da je celo naša državna himna slavospev alkoholni omami. Če pa te kaj boli, potem vzemi "ah, ah, aaah -aspirin!" - kot piše na reklamah.

Pričakujemo, da bo že znanost rešila probleme z ozonsko luknjo, aidsom, rakom itd. Zdravnik naj bi nosil odgovornost za moje zdravje? Pričakujemo, da bodo politiki rešili probleme vojn, nasilja, kriminalitete itd. Družine razpadajo in otroci rastejo brez varnega zavetja. Javna občila nas neprenehoma zasipajo samo s poročili o katastrofah, nasilju, umorih, posilstvih, vojnah - obenem pa razširjajo zavest, da moramo biti čedalje uspešnejši v nesmiselni dirki za denarjem, da si bomo lahko kupili čedalje več potrošniških dobrin, kamor smo končno uvrstili celo naše zdravje, ljubezen, harmonijo in ljudi same...

Ker nam to seveda ne uspe, občutimo brezizhodnost, tesnobo, osamljenost - in bežimo v lažne nadomestke ter v zasvojenost s pijačo, hrano, seksualnostjo in drugimi sredstvi za omamo, da bi tako ublažili svoje bolečine (glej knjigo Dr. Sanje Rozman: Peklenska gugalnica).

Na srečo pozna narava sredstvo, ki je najučinkovitejše za vse - za medvedje mladičke v gozdu, pa tudi za ljudi: stopnjujoče se opozorilne kazni za nepravilen način življenja! Če te pravilno razumemo, potem bomo čimprej spremenili svoje življenje, se ustavili, umirili, vrnili k naravi in k samemu sebi, da ne bomo več padali na nos, zbolevali in imeli drugih nesreč. Prenehamo dolžiti neke okoliščine za našo smolo in sami prevzamemo odgovornost zase in za svoje življenje, ki je samo eno in enkratno.

Takšno opozorilo sem dobil z obolenjem hrbtenice, o čemer sem že poročal, z razpadom družine, izgubo delovnega mesta in nenadoma se je name zrušila cela gora tegob izpod katerih se je bilo treba izkopati - saj dotlej sem kar nekako zaspal v življenjskem vrvežu. Danes pa bi rad povedal nekaj o tem, kako čudovito se razvija moje življenje, odkar sem spet vzpostavil ravnotežje v sebi in zatem tudi z okolico in z naravo, v kateri živim. To lahko stori prav vsak in ni treba, da bi bil arhitekt, biolog, zdravnik ali minister.

Jaz sem se nekega dne, ko je vse propadlo, preprosto vsedel v travo na vrhu hriba, ko sem čakal na pravi veter, da poletim z zmajem - in nenadoma sem spet zagledal čudovite barve cvetov naokrog, oblačke na sinjem nebu in zaslišal sem prepevanje ptic in brenčanje čebel...Leta in leta sem se pred tem potopil le v delo, zbiranje denarja za odplačilo prevelike hiše, prevelikega hladilnika, v probleme v firmi, v moji takrat že razpadajoči družini in pri propadajočem zdravju.

Nikoli nisem imel časa zase, otroci so zahtevali hrano, pleničke, igračke, firma je zahtevala uspehe na gradbiščih, financarji so zahtevali davke, plačila celega plaza položnic in vsi so samo nekaj zahtevali od mene...

Ko pa sem dokončno propadel in zatem tudi tako močno zbolel, da se nisem mogel več gibati - sem nenadoma imel čas zase in za razmislek in odločil sem se spremeniti vse, kar me je do propada pripeljalo. Že drugič v življenju (ker se pač izredo slabo in počasi učim) sem zamenjal okolje, delo, družino in vzel sem si enostavno čas zase in za stvari, ki so me zanimale: šport, ljubezen, knjige, glasba, potovanja... in uravnoteženje telesa in duha ter s tem ozdravitev!

Vse kar sem v poprejšnji dirki zbral, je nenadoma propadlo - zato pa se je pojavila nova vrednost: svoboda in čas! Danes ni dneva, da ga ne bi začel najprej z jogo, meditacijo, s "petimi tibetančki" pranajamo, pogledom po vrtu, pogledom na nebo, kakšen veter bo danes, kakšne barve imajo danes oči moje drage... nato pa pride na vrsto čudovit krožnik svežega sadja in gozdnih rastlin, katere naberem ob sprehodu z našim kužkom. Začutim umirjenost v sebi, ravnotežje in harmonijo, zadovoljnost in srečo.

Vse to ni več odvisno od tega, koliko denarja imam, kdaj sem si kupil novo obleko in čevlje, v katerem kraju živim ali kako neumni so lokalni politiki, ali če je žena danes pripravljena za seks, ali kakšne viruse so spet odkrili, ali pa če se je pokvaril motor našega avta, koliko ljudi je zasul plaz v Avstriji in drugo... Vse je odvisno samo še od vsakodnevne odločitve, da bom živel na zdrav način, se počutil kot del narave, ki me obdaja, negoval, ne pa rušil ravnotežja s sebičnimi in agresivnimi posegi - zato pa odločno ubranil vsakršno vsiljivost raznih reklam, nadomestnih omam tisočev sintetičnih dobrot, zbiralnih akcij od fajmoštra in političnih strank, pa do zdravstvenega zavarovanja, požarnega zavarovanja in drugega trgovanja s človeškimi strahovi...

Ne želim biti več nikdar zaskrbljen, če bom imel zadostne zaloge hrane, vina, cigaret, denarja, zdravil itd. Vsak dan je dragocen in pravzaprav vsaka sekunda enkratna in nepovratna! Japonci baje radi opazujejo sončni zahod v svoji "deželi zahajajočega sonca" - verjetno se takrat zavedajo, kako lepo jih je to sonce grelo ves dan, takrat pa so mislili samo na garanje v firmi... Naše življenje pa se ne bo povrnilo več drugič, kot se vrača sonce - zato je toliko bolj dragoceno!

Kar naj špekulirajo vse religije na svetu s predstavo o posmrtnem življenju, reinkarnaciji in drugimi nesmisli - zakaj pa nihče ne pove, koliko časa zapravljamo za vzdrževanje državnih tvorb, zidanje pozlačenih cerkva, oboroževalno tekmo, nesmiselna zdravila in druge kemične strupe, modne domislice in cele kataloge kričeče pisanih idijotij!

Mene osrečuje zanimiv pogovor s partnerjem, ki se nikoli ne ustavi, opazovanje narave, gojenje rastlin v mojem rastlinjaku, svobodno jadranje nad našimi čudovitimi hribi, kopanja v Soči in takšne stvari. Nisem več pod pritiskom stalne zaskrbljenosti, tudi ne poznam več strahu. Ko bom umrl, bo to nekaj naravnega in lepega, ne pa z dolgoletnimi bolečinami razpadajočega telesa in duha.

Ravnokar pričenjam doumevati, da je smisel življenja zares v učenju in uživam v učenju od narave, od mojih otrok, od napak, ki jih delam, iz dobrih knjig in pravzaprav od vsepovsod - če le ne grem miže skozi življenje! Zavedam se pomembnosti negovanja ravnotežja med vsemi področji življenja (glej knjigo Rifenberyja: Brez izgovora) - kaj mi koristi denar, če nimam časa, kaj bom z ogromno hišo, če nisem zdrav, kaj bom s prelepo ženo, s katero pa so zastrupljeni odnosi?... Ali ne velja tudi pri odnosih osnovno pravilo svobode in ravnotežja?! (glej knjigo O' Neil: Die offene Ehe). Ko sem miren in uravnotežen, se mi dogajajo čudovite stvari - nenadoma dojemam vse bolj intenzivno, bolj resnično in stvari, ki so bile leta in leta nekako zamegljene, postajajo enostavne in jasne. Jasna je tudi moja pot...

No, to bi bilo moje sporočilo za danes - da ne bomo vedno samo trobili v tisti rog, koliko dni smo se postili in koliko pomaranč smo pojedli - preporod bo uspešen, če bo rastel uravnoteženo in istočasno na vseh področjih, ki so za človeka pomembna. Pa hvala za pozornost.

Joša Medved