Dve drobni ptici, kakor v letu letita svoj let.
Žvrgolita svojo pesem, v nebo. Slišim. On posluša.
Dve drobni ptici, ena žvrgoli še posebej lepo.

To je ona, lepa ptička, v sonce odpira svoj kljun.
S kljunčkom ga kljunčka in žvrgoleče ga čisti.
On se šopiri in jo s kljunčkom ljubi, tako zeloo.

Žvrgole poletita, vsak svojo pot odletita.
Pa pride vihar in veter zapiha. Črni oblaki in tema.
Iz neba pade beli sneg.

Lahko o ljubezni prepevaš,
kako pa resnično živiš?

Lahko o miru razpravljaš,
kako pa resnično živiš?

Lahko o dobroti razpredaš,
kako pa resnično živiš?

Lahko sočuten se kažeš,
kako pa resnično živiš?

Lahko o pravičnosti govoriš,
kako pa resnično živiš?

Lahko spravo priporočaš,
kako pa resnično živiš?

Sama le opazujem, se nasmiham,
z glavo zmigujem,
res prave so face te šeme,
med njimi dekleta,
z oči jim žari,
čeprav so coprnice tri.

Fantje kar malo bahavi,
vsi gusarji so v oblačilih pravih,
a dež jim obraze je spremenil,
barvo razmočil, razlil,
zdaj so kot pare uboge, jokave,
nekako so cmerave…

Vsak dan je treba
v naravo,
pogledati v krošnje dreves,
se naužiti modrine neba,
ujeti sončni žarek ali dva.

Vsak dan je treba
nekoga nasmejati ali objeti,
vsaj z očmi,
v mislih poslati na stotine dobrih želja.

Vsak dan je treba
biti človek
človeku,
živalim,
rastlinam
in vsem.

Komaj se umakne mrak,
slišim njen otožni glas,
ni prijateljic, ni jate,
ni niti sončka, da ogreje trate.

Gole veje na drevesu,
ji ne dajejo zavetja,
megla v zraku, mrzel piš,
daleč je še do poletja.

Vsak dan isto pesem poje,
vsak dan je na isti veji,
zdi se mi, da prosi sonce,
naj jo vendarle ogreje.

Prav danes je dan za vrsto vprašanj,
da Ti predano in zavestno sledim,
se o čem poučim, kaj spremenim.

Danes je dan, ko ne morem zabresti
v stare slabosti, nove neumnosti,
pozabljati Nate, se brez Tebe odzivati.

Danes je dan, da premagam bojazni,
v vsem Te odkrivam, se Ti zahvalim,
vse Ti zaupam, se Ti prepustim.

Prisluhni pesmi v vetru,
z menoj se veseli
tujino zdaj zapuščam
dolge dni noči.

Grem tja kjer sije sonce,
kjer rod moj še živi,
morda me ugleda mati,
vem ona še živi.

Mi pismo je pisala,
me videti želi,
a čutil jaz sem v sebi,
da solza ji polzi.

So nastale v moji glavi,
vedno divjajo nekje v višavi.
Skoraj jih moram potiho utišat,
da mi rime ne uidejo skozi usta.

Počasi jih nizam, dan za dnem,
kreiram v nočeh.
Dokler v kakšnih toplih poletnih dneh,
čisto počasi, muzaje korakajo
preko mojih prstov, na papir.

Dve rastlini,
Med seboj oddaljeni,
Ki se čutita v korenini,
Dve duši za ostale pozabljeni,
Skupaj v bolečini,
Nedotaknjeni in tako ranljivi,
Navkljub vsemu še verjameta,
Da niso umrla čustva v človeku,
Očem nevidna vez med njima,
Je skrita v globini,
Ljubezen iskriva in neminljiva,
Nerazumljena kemija med njima,
Bo večno ostala nedotaknjena.

Imel prijatelje sem, vsaj mislil sem tako,
a mi zgodila se krivica, bilo je hudo,
kakor da so v zemljo vdrli, ni jih bilo
pogrešal sem, mi brez njih bilo težko.

Saj le besed spodbude bi takrat želel,
čutil da ob sebi prijatlje bi vedno imel,
težko boriti je samemu s krivico boli,
ostati sam, z besedami boriti tiste dni.

Trepljajo zdaj po rami od kod mi moč,
težave si pregnal, jih vzela tam je noč…
A boli me takrat bil sem težavah sam,
čemu prijateljstvo je takšno dano nam.

Novo leto, kot vsako, pride
in zopet odide....
Naj vam pred vrata prinese darila bogata -
ljubezen in zdravje,
veselje in slavje,
zraven pa vrečo napolnjeno s srečo ...

To vam Nataša želi pa imejte se tudi vi ...

Življenjska pot nas vodi skozi čas
ravnine, vzpetine, strmine prehodi vsak od nas.
Malo peče malo boli, ko padeš na vse štiri.
Brž se poberi in nadaljuj pot čaka te še veliko preprek in zmot.
Malo sem, malo tja in veseli se, da še daleč je do cilja.
Uči se in opazuj, ničesar ne obžaluj.
Veselja in radosti ter polno glavo modrosti lahko nosiš s seboj.
Ljubezen seješ, žanješ strast ne bodi nikogaršnja last.
Kdor te ne ceni in spoštuje, te samo obrekuje za take ni vredno upočasniti korak
potem te lahko zmede prav vsak.
Korakaj naprej kot pravi vojak.

Za skrbi, velike težave
so krive zmote in sodbe;
prav nič obžalovane
niso zlahka oproščene.

Jeza poraja zamere,
iz dneva v dan večje
so klice sovraštva,
sprožajo zla dejanja.

Neodpuščeno je breme,
ki kopiči zamere;
kjer vest se odriva,
vrti se kolo maščevanja.

tako kot ti
nikoli nisi bila od srca
katero se lahko vda
v to samoto in temo
kot je zjutraj tako hladno
tako hudo tako lepo
da kar navadiš se na
brez občutje in slepoto
katera ne zapusti te lahko

tako je ,kot v sanjah nekaterih
kateri sanjajo podnevi in
ponoči ropotajo
po oblakih s palčkami sreče
in nekako so zadovoljni
ko pride novi dan

Če sem resna, nisem smešna,
le premišljujem, z glavo zmigujem,
kaj z ljudmi je ne poznajo več šale,
celo tiste preproste, prisrčne in male.

Če kakšno ven butnem se mi smejijo,
nato pa še kaj podobnega slišati želijo.
Življenje je brez smisla, le za slabo voljo,
solze, dneve vedno polnih skrbi,

Zato nasmejati se nič hudega ni,
koristi zdravju, počutju, starim in mladim,
doma, v službi, na ulici, ob kavici... povsod,
če pa zineš kakšno hudo, pa bolje brez navzočnosti otrok.

Berem, berem in berem,
pa nič ne preberem,
gledam gledam in gledam,
pa nič ne vidim,
poslušam poslušam,
pa nič ne slišim, seveda,
pozabila sem prižgati TV

Pa saj je vseeno,
nič nisem izgubila,
nič zgrešila le prihranila,
ta čas sem pekla palačinke,
takšne z marmelado,
vas bi povabila pa jih ni več,
sem jih kar pojedla.

So prazniki že pred vrati,
se bo peklo kuhalo in pilo,
lenarilo, opravljalo, nakupovalo,
nas trgovci spet oberejo do kosti,
ko gre za denar milosti ni,
Ko pridem domov mi bo težko,
kupovati je preveč naporno,
pa še kup vrečk bom tovorila.

Nekaj sem prinesla, bilo je poceni,
nekaj zato ker me bodo žrebali,
pa nekaj ker je bil popust,
potem so spet nekaj filmali,
bom popularna, soseda pa se bo žrla
napravila pa sem eno napako.
Listek s seznamom sem pozabila doma,
a bilo je vredno, poceni ni kaj.

Minili časi so brezskrbna bila je mladost,
odpuščanje zaposlenih bila je norost,
le redko kdo je prosjačil, bil brezdomec,
v kuhinji vedno se kaj našlo je za v lonec.

A čas je tekel želeli vse naj se spremeni,
nič več ni tako kot takrat bilo je tiste dni,
zdaj v drugih časih se živi, vse v redu prav,
kar manjka vsak iz spominov si bo jemal.

Le za jutri me skrbi, malce me je strah,
važno da se sliši vsaka naša misel glas,
lahko še sedaj živimo s svojimi spomini,
najlepšim sanjam predani čeprav pozimi.

Zlo ima tisoč obrazov,
zaradi nas je skoraj neuničljivo;
vsenaokoli je polno dokazov
za ljubezni nešteto porazov.

Zlo premore tisoč izgovorov
za vse prikrite podle naklepe,
neti spore, vojne, maščevanje;
naše hudobije so mu vir energije.

Zlo si prilašča glavno besedo,
od brezbrižnosti večine je gnano,
naša nemoč daje mu moč,
drugim in sebi v nesrečo.

Lepo mi je,
ker se znam
veseliti
veselja drugih,
ne samo svojega,
ker tudi drugim
privoščim srečo in uspešnost,
ker znam biti hvaležna
za vsako še tako drobno pozornost,
ker zmorem opazovati
in poglobljeno doživljati…

Vesel je bil, ves nasmejan,
zanj bil najlepši ta je dan,
postal bo oče, srečnež žari,
že mladi par po zibelko hiti.

Prišel je dan, ko sta se rodila,
ne en kar dva fantka se bila,
imena dvojčkoma sta izbrala,
še eno zibko brž sta poiskala.

Resnično rojstvo čudež narave,
seme iz ljubezni čarobno vzklilo,
naj zdravje, sreča družino veže,
v življenju le z dobrim postreže.

Prišla je jesen,
čas za kostanje,
ježek pripravlja
na zimsko se spanje.

Pospravlja brlog,
pere zavese,
pometa in čisti,
preprogo otrese.

Pripravlja ozimnico,
hruške prav mlade,
kuha kompote
in marmelade.

»Dobro vprašanje!« je že laskanje,
sprenevedanje ali ocenjevanje.
»Vprašanje za milijon!«
ni nikomur všeč in potrebno.

Le zakaj kdo duhoviči,
tako ne služi resnici,
raje puhlice stresa,
ne loti se bistva?