Ko te obišče sprememba,
ji na široko odpri svoja vrata,
pusti ji vstopiti,
posadi jo za svojo mizo
in ji prilagodi svoj hišni red.
Zato te je obiskala.

Ne poznaš je,
ne njene namere,
dokler te o tem
ne poduči tvoja Duša.
Čuječe ji prisluhni in sledi.

Svetli jutra,
noč za nočjo.
Klije semena,
vsako pomlad.
Sveti iz svetilnika,
da ladje obplujejo čeri,
v vseh meglenih nočeh.

Ima prosojen pogled
in kleno hrbtenico.
Brati se z vero vase in v Boga,
z zaupanjem
in s potrpežljivostjo.

Prislonjena lestev
pomaga iz brezna.
V njem vlada zmaj.

Strupena lava žveplenih hlapov
glasno sika
iz skalnih razpok.
Ognjeno žrelo ne spi.
Pokrajina ima pepelno prevleko,
jedkost duši,
strašljiva beda
raste iz hudobije.

Navila sem jo,
svojo pojočo skrinjico.

Odpre se,
prikaže plesočo baletko.
Lep ples,
skladni gibi in skladba,
harmonija ju spaja
v usklajeno enost.

Skladna celota je več,
kot njeni posamezni deli.
Vse v Naravi nam kaže to,
vse v življenju
nas uči tako.

Leta dolga je govoril,
da zanj prava ženska je,
ji z obljubami je dvoril,
da za njo bo storil vse.

Jo prepričal je, da ljubi
res globoko samo njo
in želi, da jo zasnubi,
da za vedno on bo z njo.

Se želel je z njo ljubiti,
ni je prosil za srce,
hotel jo je le dobiti
za erotične želje.

Tresk in pok.
Kdo dela ropot?
Palček Smuk
po hiši skače
in razmeče vse igrače.

Nič ne rečem,
ga pustim,
s tem najbolj ga umirim.

Preden v posteljo se spravi,
vse igrače si pospravi.
Nič ne reče mali škrat,
skrije muhe
in gre spat.

Tečnari,
sitnari,
rad bi pil kri.
Ogaben insekt,
brez vsake olike,
diktatorsko pika.

Navajen je krasti
tujo življenjsko moč.

Ukvarjanje z njim
je neproduktivno.
Bolje je zapustiti
gnilo močvirje,
si sleči potna oblačila
in si privoščiti tuš.

Vzvodje ti prihrani silo.
Ne pritiskaj tja v en dan.
Kar bi rad premaknil,
je zate preveč.
Kar bi rad premaknil,
je preveč za množice ljudi.
Ne pritiskaj tja v en dan.

Sestavi si pravo vzvodje
in delo bo lahko opravljeno.

Nastavljam mreže in trnke
v jezero svojih občutkov.
Ta voda je divja, globoka,
nikoli ne vem,
kaj se ujame tokrat.

Ujame se,
kar je na vrsti,
kar zdaj išče moje potešitve
in dnevne svetlobe življenja.

Postojanka na poti mi da zatočišče,
v njej umirim upehana pljuča.
Sramota nosi preluknjane srajce.
Pod njimi pestuje sram.
Vse sem dala od sebe,
a cilj ni izpolnjen.
Skozi preluknjano srajco
pred sabo razgaljam resnico.

Vidim se,
a tokrat pogled ni povešen.
Vse sem dala od sebe,
naredila sem vse,
kar sem zmogla in znala.
Sem v postojanki,
ne na svojem cilju.

Nekoč nekje so vate zasejali
njihova semena.
Bilo je kot mimogrede.
Pognale so korenine
in si prisvojile življenjski prostor.
Jemljejo ti tvojo hrano,
kradejo ti tvojo srečo.

Ko jih prepoznaš,
ko se zaveš,
da njihovo trnje bode,
da pušča zastrupljene rane,
da dušijo pšenično klasje
in siromašijo tvoje kašče,
jih začneš puliti.

Trdota se lušči postopno.
Namakam se v vodah življenja,
opazujoč zunanji svet.
Morda zaradi milnih mehurčkov
nisem opazila svojega oklepa.
Morda zaradi svojega oklepa
nisem videla jasno.
Morda zaradi trdote in motnega vida
nisem odprla dlani sprejemljivosti.

Tako živijo želve.
Nosijo oklep na hrbtu,
tudi če na plano potisnejo
plešasto glavo.

Nebo je olajšano vodne teže.
A rečna struga je zvrhano polna.

Teža oblakov je padla na tla.
Gosto deževje pojenja.
Oblaki se tanjšajo
in krčijo svoje meglice.
Jasnina neba spet diha,
izvabi na plan sončne žarke.

Ohrani jo zase,
Ko se ti razkrije.
Hoče, da je le tvoja.
Hoče služiti le tebi.
Če ji ugodiš,
te podpira,
kot dobri Duh Aladin.

Če je ne uslišiš
in jo razkriješ,
razgališ,
ji vzameš podporno Moč
in tvoja verodostojnost
doživi brodolom.
Ne izgubiš le ene priložnosti,
tvoj Aladin te zapusti.

Vse je bil le privid,
projekcija iz teme trebuha,
kamor ni mogla svetloba.
Razparala sem ga,
kot Rdeča Kapica
in pustila,
da so iz njega poskakali prividi.

Na svetlobi dneva
so se silhuete
iz davnine spremenile
v prozoren nič.
Izstopila sem iz umetnih kulis.
Utvara je izgubila moč.
Vzela sem ji energijo življenja
in se osvobodila.

Obrnem se,
kamor hočem.
Izbira je moja.

Obrnem se k življenju.
Ker mi je všeč živ tok.

Obrnem se k svetlobi.
Ker njeno mrežasto tkivo
sestavlja in spaja,
ustvarja z radostjo.

Jezero mi danes kaže
svojo odprto maternico.

Cele jate pupkov
živahno uživajo hranljiv dom.
Gibčno se sučejo njihovi bički,
podobni živahnim semenčecem,
ki so v plodilnem naskoku.
Jezerski plankton jih obilno hrani,
vrhnji tok vode jih greje,
širijo zadovoljnost zaželenosti
in ljubeče sprejetosti.

Za tabo je,
razpeta, gosta, močna in nevidna.
Zato se ne boj,
da boš padel na hrbet,
če ti spodrsne.

Pred tabo je,
razpeta, gosta, močna in nevidna.
Zato se ne boj,
da boš padel na kolena,
če ti spodrsne.

Kako dobro se je ogreti
po pozebi.
Začutiti toploto
v konicah prstov,
v pomodrelih dlaneh,
v ozeblih stopalih.

Kako dobro se je ogreti
po pozebi.
Pozabiti pomrznjene cvetove
utrujenega otroštva,
se obrniti na sončno stran
in ponovno vzbrsteti.

Nevidnost te skrije
pred sabo in pred drugimi.

Vedno, ko pobegneš od sebe,
si nadeneš njen plašč.
Vedno,
ko ne slediš svojemu impulzu,
ki te potiska naprej.
Vedno,
ko se potegneš nazaj,
ko se skriješ v dvorani,
pa je tvoje mesto na odru.

Ponovno je razprla krila in poletela,
nazaj v gnezdo si je zaželela,
iz južnih krajev se vrnila,
prelepa bela so njena krila.

Morda mladiče bo zvalila,
štorklja odšel je mraz in zima,
iz daljave se kukavica oglaša,
v tuja gnezda leže jajca, odnaša.

Gubaste misli zvijajo
svoje spačene silhuete,
vlačijo na dan staro šaro,
zasedajo življenjski prostor
in jemljejo hranljivost dobrobiti.

Lov nanje ne pomaga,
pustim jih drseti
in jih osvetlim
z jasnim opazovanjem.

Plodna rodnost se bohoti.
V nosečnost se zavije
nebogljen zarodek.
Še ko mati ga povije,
je njen ljubi varovanec.

Svet spoznava iz razdalje,
dolgo le v njenem objemu.
Ko odhaja,
gre za kratko,
utrjuje se in raste.
Dokler nekoč ni pripravljen,
da je v svetu samostojno.