V očeh me je zaščemela svetloba.
Pomanem si jih.

Na licu je sled solza.
Otrem si jih.

Občutki me polnijo,
prediham jih.

Večer mi je prinesel olajšanje.
Naužijem se ga.

Hvaležna sem si za življenje.
Ljubim ga.

V deželo je hušknil
vonj po zabavi.
Okraski in lučke,
zabavni dogodki,
darila in slavja Adventu v čast.

Nekje v globini
pa gnezdijo želje po mehki tišini,
po mirni domači toplini.

Mir s sabo
prinese tišino
in mirno domačo toplino.

Puhasta belina
se siplje z neba.
Naletava potihoma,
naletava nežno.

Njena belina prekriva
zlagoma, vztrajno, puhasto.
Bel počitek,
ki zdravi, neguje, regenerira.

Bel pajčolan,
bel plašč,
bel klobuk.
Bela čistost v pravljični obleki.

Tam, kjer je zemlja, ki še v noč šepeče;
kjer so gozdovi in Mura v noč šumi,
tam je moj dom, rodno ognjišče,
saj tamkaj moj dom štorklja obišče...

Tamkaj ob Muri
tam sem doma,
tamkaj mi vselej,
srce zaigra.

Ko mi topoli v noč zašumijo
Gozdovi z gričev mi spregovore,
Zemlja ob Muri mi še zašepeta,
Pridi spet k meni, tvoja sem vsa.

Pot me pelje,
sledim ji.
Odpira se dober razgled
na zame nove pokrajine.

Pot me pelje,
sledim ji.
Jasni se namen,
množijo se nove izkušnje.

Pot me pelje,
sledim ji,
ko mi odkriva Življenje,
drugačno z vsakim korakom.

Sinji svit se je povzpel
preko sivega neba,
je turobnost vase vzel,
sivim sencam se ne da.

Mi prinesel je darilo,
v soju svita se dani.
Na obzorju vzhaja dan,
nov in čist,
deviško jasen.

Prišlo je potihoma,
v tihem premoru vsakdana.
Prišlo je nekako spontano,
a po dolgi, utrujajoči poti.
Spoznanje.

Prečiščenje je osvobodilo dragulj
s prvinsko, razkošno lepoto.
Sijoč vnema strast,
navdušenje in občudovanje.
Odpira srce in radosti Dušo.

Od sosedov sliši petje,
ljudje prinašajo cvetje,
harmonike glas odmeva,
staro in mlado prepeva.

Se brhka hčerka bo omožila,
od doma se bo odselila,
bo daleč odpotovala,
naj ji bo sreča dana.

A doma ne bo pozabila,
ne materina lica mila,
ne solznih oči očeta,
izbrisala ne bodo leta.

Pesem je kot melodija,
kjer vlada beseda rima,
prežeta še s harmonijo,
na pot prihodnosti z vizijo.

Če komu, vsem pač ne ugaja,
naj ji stopi v bran, ne nagaja,
saj besede mater s seboj nosi,
nikogar v bogajme ne prosi.

Se v stilu kot moda spreminja,
včasih tudi privlačnost izginja,
a naj bo boginja materina beseda,
ne pa kup besed in besedna zmeda.

jože.k

Se veter v drevesno jadro upira,
kjer pojejo veje, listje ki odpada,
si glasno med vejami pot utira,
pogled listje z dreves vse manj zastira.

Morda veter poje pesm moje mladosti,
prinaša sporočilo mi iz daljave,
kot glas mavrice skozi oblake,
nikjer ni lepše, ni ji enake.

Rdeči čeveljci za ples,
ki sami plešejo nožice.
Visoke petke, gladek lak,
za njimi željno gleda vsak.
Mamljivo, a tudi vprašljivo.

Kaj če prevzamejo nadzor
in plešejo kar brez prestanka,
se vrastejo v brhke nožice,
ki jim nikjer ni več obstanka?

Svet sam se opiše z imenom.
Ga tako slišiš,
ga tako čutiš, dojemaš, živiš?

Preskušaš Resnico,
ki pač samo je.
Sama po sebi je sveta,
začetek in konec in vse, kar je.
To je v njenem
Božanskem poreklu.
Svet, ki je svet,
tako je ustvarjen.

Listi toplo šelestijo,
v krilih vetra se lovijo,
tlem tko pisano oddejo,
vračajo se v rudno grudo.

V prah razkraja se življenje,
s sabo hrani nove cikle.
Mama Gaja ne počiva,
vase jemlje sol življenja,
njena kuhinja je živa.

Odhajajo žarki sončne topline,
prihajajo dnevi mraza in zime,
čas ko bodo ledene sveče kraljevale,
nas pa na bele strmine pognale.

Čudovit pogled v bele planine,
bela opojnost bo vabljiva,
bodo smuči in sani kraljevale,
dih drznih nam bodo jemale.

A žival bo skrita v gozdu,
polje spalo in mirovalo,
le redke ptice poletele,
zimo za sovražno imele.

Je kraje ob Muri objela jesen,
v Prekmurju topolov je zapel,
ob brodu ki tam počiva,
hudournik v Muro se zliva.

Naj Prlekom kraje in ravnice,
krasijo narcise s pettjem ptice,
a mlin na Muri naj v polno melje,
iz spominov najlepše pripelje.

Zakaj bi sosed mejaš ne bil prijatelj,
nekoč se vprašal pisatelj,
saj mejeje so le za prepir,
med ljudi prinašajo nemir.

So lastovke na jug poletele,
V spominu svoj dom bodo imele,
Kraje kjer izlegel se je naraščaj,
Na pomlad se spet vrnejo nazaj.

Preletel je štrk Prlekijo,
Pomurje kot bi rekel adijo,
A na pomlad ko bo z nami,
S štorkljo kot je lani.

Že prvi sneg krasi vrhove,
Zima preganja v tople domove,
Ko ob toplem kaminu sedimo,
Se snežinkam veselimo.

Spet so štorklje od nas slovo vzele,
Tja daleč na jug bodo poletele,
Le gnezda za njimi so nam stala,
Ki zavetja so jim in dom dajala.

Se bo zimska pravljica začela,
Odeta v belo ponovno bo cela,
Ravnica na hribčku zvonik tam,
Doma je najlepše, ne želim drugam.

Tvojo nežnost poznam
vse tja do dna
svojega srca,
vem kaj si želiš,
čutim po čem hrepeniš,
a o tem ti molčiš.

Tulipane ti bom nabral,
posteljo tvojo z njimi postlal,
neskočno te ljubil,
rad te imel,
ker te poznam,
ker si moja in te imam.

Sonce tiho vzhaja
to nočno senco
na drugi konec
spet preganja.

Midva obstojiva,
drug drugega gledava,
le strasti, le strasti
neskončno si želiva.

Topla kava
in tvoji nežni poljubi
me spravijo ob pamet,
me tlačijo v valovanje
najine ljubezni,
ker rešpektiraš
s mojimi očmi.

Smrti rahlo nastavim
svoj pravi obraz,
lažno zvabim jo v past,
da jo oddaljeno opazujem,
s lažmi zalezujem.

Oddaljeni svetovi,
porušeni gradovi,
vse ostaja za smrtjo,
da prekinila bi klic,
klic na pomoč
vsako noč.

Kakor veter sprehodil
bi se čez borove krošnje,
čez to rumeno kraško polje
in tam na koncu vasi bi obstal,
zazrl se v ta čudoviti Kras.

Vihral bi borove veje,
vihral bi rumena polja,
igral se s oblaki neba,
kakor veter bi šepetal
svojo nežno pesem
kraški gmajni.

Ti si moje zlato,
obrisana s morsko soljo,
posuta s poletnimi zvezdam
širnega neba.

Si sonce občutkov,
eksplozija strani,
ko premikaš svoje prste
po mojem telesu,
po morski soli, veš dišiš,
kakor morje v soncu žariš.

Veter nežno je zavel,
skozi to poljano prešel,
a mi spati ni pustil,
dolgo v noč me šum
borovih vej je budil.

O, ti kraški svet,
ki iz mraka temnega
oživiš, svojo
čuječnost prebudiš,
dolgo v noč ne zaspiš,
budiš, o kraški svet, budiš me.